<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

VSRS Sodba in sklep III Ips 12/2018
ECLI:SI:VSRS:2018:III.IPS.12.2018

Evidenčna številka:VS00012730
Datum odločbe:24.04.2018
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VSL I Cpg 1198/2015
Datum odločbe II.stopnje:14.12.2016
Senat:Vladimir Balažic (preds.), Franc Seljak (poroč.), dr. Miodrag Đorđević, mag. Rudi Štravs, Janez Vlaj
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:samoupravni sporazum o razporeditvi sredstev, pravic in obveznosti - gospodarska pogodba - kreditno razmerje - povrnitev sredstev - zastaranje terjatve - pretrganje zastaranja - zastaralni rok - eventualna kumulacija tožbenih zahtevkov na aktivni strani - dovoljene oblike sosporništva - dovoljenost revizije - splošno pooblastilo - novo pooblastilo za revizijo - zavrženje revizije

Jedro

Iz datuma sestave priloženega pooblastila tako izhaja, da je bilo sestavljeno več kot sedem mesecev pred izdajo izpodbijane sodbe in to v času, ko je bila zadeva sicer predložena v reševanje sodišču druge stopnje. Tudi po vsebini predstavlja predloženo pooblastilo splošno pooblastilo, iz katerega ne izhaja, da je izdano z namenom pooblastitve pooblaščenke za vložitev revizije.

Razmerje med pravdnima strankama je imelo naravo kreditnega razmerja, ki ga je 88. členu ZZD izrecno dopuščal; zato je tudi razmerje med strankama Samoupravnega sporazuma treba razumeti kot gospodarsko pogodbo iz drugega odstavka 25. člena ZOR. Zato tudi za terjatve iz tega razmerja velja triletni zastaralni rok po 374. členu ZOR.

Tožeča stranka je v vlogi z dne 25. 10. 2011 uveljavljala eventualno kumulacijo na aktivni strani, ki je ZPP ne ureja med dovoljenimi oblikami sosporništva. Položaj na aktivni strani v pravdi je drugačen. Če obstaja ena obveznost dolžnika in hkrati negotovost, komu mora dolžnik obveznost izpolniti, to pomeni, da se morebitni zahtevki več potencialnih upnikov med seboj materialnopravno izključujejo. Sodno varstvo svojega položaja lahko v pravdi uveljavlja vsak, ki zatrjuje, da ima takšno materialnopravno upravičenje. Drug potencialni upnik lahko v primeru, ko že teče pravda med prvim upnikom in dolžnikom, nastopi zgolj v vlogi glavnega intervenienta (193. člen ZPP). Takšne oblike sodnega varstva prva tožnica ni uveljavljala.

Izrek

I. Revizija prve tožnice se zavrže.

II. Reviziji tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni:

- v II. točki izreka tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in spremeni sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek za plačilo 2.136.137,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2007 dalje do plačila;

- v drugi alineji I. točke izreka tako, da se namesto zneska 6.715,15 EUR pravilno glasi 9.709,39 EUR in

- v III. točki izreka tako, da se namesto zneska 4.352,31 EUR pravilno glasi 5.410,50 EUR.

III. Prva tožnica je dolžna v petnajstih dneh od vročitve te odločbe toženi stranki povrniti 22.510,82 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala vrnitev denarnih vlaganj v pravnega prednika tožene stranke.

2. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek v korist druge tožnice za plačilo 16,512.857,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (I. točka izreka sodbe). Deloma je ugodilo tožbenemu zahtevku prve tožnice in toženi stranki naložilo plačilo 15,209.439,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2007 dalje (II. točka izreka sodbe). V preostalem delu (glede 1,303.418,65 EUR s pripadki) je tožbeni zahtevek prve tožnice zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev stroškov tožeče stranke v znesku 12.494,12 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v II. točki izreka tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek prve tožnice za plačilo 13,073.301,65 EUR in v IV. točki izreka tako, da je prvi tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 6.715,15 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje). V preostalem delu je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo prvostopenjsko sodbo v II. točki izreka glede 2,136.137,48 EUR s pripadki (II. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje). Prvi tožnici je naložilo povrnitev 4.352,31 EUR stroškov pritožbenega postopka tožene stranke (III. točka izreka sodbe).

4. Prva tožnica je v zakonskem roku zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo. Iz revizije je razvidno, da izpodbija odločitev sodišča druge stopnje v I. točki izreka sodbe. Uveljavljala je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožeči stranki prisodi vse zahtevane zakonske zamudne obresti od 18. 7. 1996.

5. V zakonskem roku je vložila revizijo tudi tožena stranka. Iz revizijskih navedb izhaja, da izpodbija odločitev sodišča druge stopnje v II. točki izreka sodbe ter odločitev o stroških postopka. Uveljavljala je revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter Vrhovnemu sodišču predlagala, naj reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka tožene stranke.

6. Prva tožnica in tožena stranka sta vložili odgovora na revizijo nasprotne stranke. Predlagali sta Vrhovnemu sodišču, naj revizijo nasprotne stranke zavrne.

Glede uporabe novele ZPP-E

7. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Uradni list RS 10/17), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Z izpodbijano sodbo je pravnomočno odločeno o tožbenem zahtevku, glede katerega je tožeča stranka opredelila vrednost spora v višini 16,512.857,78 EUR. Vrednost spora v delu izpodbijane sodbe, ki se izpodbija z revizijo prve tožnice, znaša 13,073.301,65 EUR, vrednost spora v delu, ki se izpodbija z revizijo tožene stranke, pa 2,136.137,48 EUR. Oba zneska torej presegata mejni znesek 200.000,00 EUR iz 490. člena ZPP za dovoljenost revizije v gospodarskih sporih.

Glede nedovoljenosti revizije prve tožnice

8. Po drugem odstavku 95. člena ZPP mora odvetnik za vložitev izrednih pravnih sredstev predložiti novo pooblastilo. Vrhovno sodišče je že v številnih odločbah pojasnilo, da je treba besedno zvezo novo pooblastilo razumeti tako, da pooblastilo izvira iz časa, ko je stranki nastala pravica do vložitve izrednega pravnega sredstva. Novo pooblastilo je zato lahko sestavljeno šele po izdaji odločbe sodišča druge stopnje.1

9. Izpodbijana sodba je bila izdana 14. 12. 2016. Prva tožnica je revizijo vložila s priporočeno pošiljko, ki je bila oddana 10. 3. 2017. Reviziji je bilo priloženo pooblastilo prve tožnice, sestavljeno v srbskem jeziku dne 6. 5. 2016 (priloga A113) in prevod pooblastila v slovenski jezik (priloga A114). Iz pooblastila izhaja, da je dajalec pooblastila pooblaščenko pooblastil za zastopanje „v vseh fazah postopka do sprejetja končnega sklepa (odločbe) vključno z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi.....“. Iz datuma sestave priloženega pooblastila tako izhaja, da je bilo sestavljeno več kot sedem mesecev pred izdajo izpodbijane sodbe in to v času, ko je bila zadeva sicer predložena v reševanje sodišču druge stopnje. Tudi po vsebini predstavlja predloženo pooblastilo splošno pooblastilo, iz katerega ne izhaja, da je izdano z namenom pooblastitve pooblaščenke za vložitev revizije. Reviziji prve tožnice priloženo pooblastilo zato ne izpolnjuje formalnih predpostavk iz drugega odstavka 95. člena ZPP.

10. Iz navedenega razloga je revizija prve tožnice nepopolna, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena v zvezi s 383. in petim odstavkom 98. člena ZPP zavrglo. Vrhovno sodišče pri tem pojasnjuje, da je bila zakonska ureditev, ki na napako odvetnika glede predložitve pooblastila v primeru izrednih pravnih sredstev veže takojšnje zavrženje takšnega pravnega sredstva, obravnavana tudi pred Ustavni sodiščem, ki pa neustavnosti ni ugotovilo.2

11. Navedena pomanjkljivost v pooblastilu prve tožnice pa je narekovala tudi neupoštevanje njenega odgovora na revizijo tožene stranke, saj prva tožnica pravilnega pooblastila ni predložila niti ob vložitvi tega odgovora, saj se je v njem zgolj sklicevala na že predloženo pooblastilo v spisu.

Glede revizije tožene stranke

Dejanska podlaga izpodbijane sodbe

12. Pravni prednici prve tožnice in toženke3 sta 17. 7. 1986 sklenili Samoupravni sporazum o združevanju dela in sredstev zaradi ustvarjanja in razporejanja skupnega dohodka (v nadaljevanju SaS). SaS je bil sklenjen za obdobje desetih let in je prenehal 17. 7. 1996.

13. 29. 7. 1996 je prva tožnica od toženke zahtevala vrnitev vloženih sredstev v višini 5,722.553,00 DEM. Plačilo ni bilo izvedeno.

14. 5. 10. 1996 sta prva tožnica in toženka sklenili Pogodbo o ureditvi medsebojnih odnosov v zvezi s skupnim vlaganjem (v nadaljevanju Ureditvena pogodba). S to pogodbo je bila ugotovljena terjatev prve tožnice do toženke v višini 4,346.263,00 DEM.

15. Istega dne (5. 10. 1996) je prva tožnica terjatev iz Ureditvene pogodbe prenesla na drugo tožnico.

16. 18. 11. 1996 sta druga tožnica in toženka sklenili pogodbo, s katero je toženka na drugo tožnico kot nadomestno izpolnitev za terjatev, ki jo je pridobila od prve tožnice, prenesla del poslovne stavbe na Tržaški cesti 135 v Ljubljani.

17. 23. 11. 1997 je toženka vložila tožbo zoper prvo tožnico iz tega postopka za ugotovitev ničnosti Ureditvene pogodbe (postopek voden pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod VII Pg 365/97). V postopku VII Pg 365/97 je prva tožnica iz tega postopka 12. 9. 2002 vložila nasprotno tožbo za ugotovitev obstoja denarne terjatve do tožene stranke. Nasprotna tožba je bila pravnomočno zavržena. 7. 11. 2006 je bila s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 381/2005 ugotovljena ničnost Ureditvene pogodbe.

18. S sodbo VIII Pg 452/97 z dne 14. 1. 2010 je Okrožno sodišče v Ljubljani ugotovilo tudi ničnost pogodbe o nadomestni izpolnitvi z dne 18. 11. 1996.

Glede pravne narave podlage tožbenega zahtevka

19. Prva tožnica in toženka sta SaS sklenili v družbeno ekonomskih razmerah, ki jih je urejal Zakon o združenem delu.4 88. člen ZZD je v času sklenitve SaS določal, da lahko temeljne organizacije združenega dela pri skupnem ustvarjanju dohodka neposredno vzpostavijo medsebojna kreditna razmerja, pod pogoji in na način, kot to določa zakon. Na podlagi ugotovitve, da je med pravdnima strankama nesporno, da sta se že v času veljavnosti SaS dogovarjali o načinu vrnitve vloženih sredstev, je sodišče druge stopnje smiselno zavzelo pravilno stališče, da naravo razmerja podpisnic SaS opredeljuje dolžnost prejemnice vloženih sredstev (tožene stranke), da po desetletnem trajanju SaS prejeta sredstva vrne vlagatelju (prvi tožnici). Takšno razmerje zato izpolnjuje znake kreditnega razmerja, ki ga je izrecno dopuščal 88. člen ZZD. Gre torej za klasično civilnopravno razmerje, ki je bilo v času sklenitve SaS urejeno v XXXV. poglavju Zakona o obligacijskih razmerjih5 in je bilo dopustno tudi v okviru medsebojnega poslovanja pravnih oseb, ki so temeljila na določilih ZZD. Ker je prva tožnica uveljavljala vrnitev sredstev, ki jih je toženka prejela na podlagi SaS, je pravilno stališče sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi, da je za presojo utemeljenosti zahtevka glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika treba uporabiti ustrezna določila ZOR.

20. Ker je prehod premoženja od prve tožnice k toženki temeljil na SaS, je s tem sama po sebi izključena podlaga za uveljavljanje obogatitvenega zahtevka na podlagi prvega odstavka 210. člena ZOR. Pravica do vrnitve prejetih sredstev namreč izvira iz same narave SaS kot oblike kreditnega razmerja. Prejemnikova dolžnost vrnitve prejetih sredstev se na drugi strani kaže kot pravica do uveljavljanja izpolnitvenega zahtevka vlagatelja. Takšnemu upravičenju pa ni mogoče pripisati tudi obogatitvene podlage po prvem odstavku 210. člena ZOR, na katerega se je materialnopravno zmotno sklicevalo sodišče prve stopnje (13. točka obrazložitve sodbe).

Glede elementov zastaranja terjatve

21. Nosilni razlog, ki ga uveljavlja revizija, se nanaša na očitano zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s presojo zastaranja terjatve, ki jo je uveljavljala prva tožnica. Zastaranje je institut civilnega prava, ki za upnika pomeni, da z iztekom z zakonom določenega časa, v katerem bi lahko zahteval izpolnitev obveznosti, izgubi pravico, da bi takšno izpolnitev sodno uveljavljal (360. člen ZOR). Za presojo, ali je nastopilo zastaranje terjatve, so zato odločilni elementi: (1) narava obveznosti, iz katere je sklepati na dolžino zastaralnega roka, (2) začetek teka zastaranja in (3) čas vložitve zahtevka, ki pretrga zastaranje (388. člen ZOR).

22. Vrhovno sodišče se pridržuje stališču sodišča druge stopnje, da je v konkretnem primeru treba uporabiti 374. člen ZOR, ki določa triletni zastaralni rok za medsebojne terjatve družbenih pravnih oseb iz pogodb v prometu blaga in storitev. Vrhovno sodišče je v svojih številnih odločbah že zavzelo stališče, da je pod izrazom pogodbe v prometu blaga in storitev treba razumeti gospodarske pogodbe, ki so definirane v drugem odstavku 25. člena ZOR.6 V sodbi III Ips 104/2001 z dne 5. 7. 2002 pa je bilo zavzeto stališče, da terjatev proti gospodarski družbi na vrnitev kredita zastara v treh letih. Iz že pojasnjene narave razmerja med pravdnima strankama kot kreditnega razmerja, ki je imelo zakonito podlago v 88. členu ZZD, izhaja, da je tudi razmerje med strankama SaS treba razumeti kot gospodarsko pogodbo iz drugega odstavka 25. člena ZOR. Zato tudi za terjatve iz tega razmerja velja triletni zastaralni rok po 374. členu ZOR.

Glede pretrganja zastaranja

23. V skladu s 388. členom ZOR se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo implicitno stališče, da je do pretrganja zastaranja prišlo z vložitvijo tožbe 1. 6. 2007.7

24. Tožba v pravdi predstavlja obliko uveljavljanja sodnega varstva za materialnopravno upravičenje, ki ga zatrjuje tožnik v tožbi. Vsebina uveljavljanega sodnega varstva pa je opredeljena s tožbenim zahtevkom. Določno opredeljen tožbeni zahtevek v tožbi tudi jasno pojasnjuje procesne položaje oseb, na katere se glasi tožba. Za pravilno presojo ugovora zastaranja so odločilna procesna dejstva, ki jih je povzelo tudi sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi.

25. Tožbo sta kot tožeča stranka vložili prva in druga tožnica dne 1. 6. 2007. V tožbi je bilo zatrjevano, da naj bi bila s pogodbo 5. 10. 1996 odplačno prenesena terjatev na drugo tožnico. S tožbenim zahtevkom je bilo zahtevano plačilo zneska 16,512.857,78 EUR s pripadki v korist druge tožnice.

26. V pripravljalni vlogi z dne 25. 10. 2011 je tožeča stranka vztrajala pri svojem prvotnem zahtevku iz tožbe, dodala pa je še podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala plačilo istega zneska v korist prve tožnice. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 18. 4. 2012 takšno spremembo tožbe dovolilo. Tožbeni zahtevek, ki je bil uveljavljan v tožbi v korist druge tožnice, je bil s sodbo sodišča prve stopnje (pravnomočno) zavrnjen.

27. Tožba, ki sta jo vložili tožnici 1. 6. 2007, je vsebovala določno opredeljen tožbeni zahtevek zoper toženo stranko na izpolnitev plačila denarne obveznosti v korist druge tožnice. Tožba pa ni pojasnjevala pravdnega položaja prve tožnice, saj s tožbenim zahtevkom ni uveljavljala varstva svojega materialnopravnega upravičenja. Na to je utemeljeno opozarjala tožena stranka že v odgovoru na tožbo. Zato je zmotno sklepanje sodišča druge stopnje, da sta na strani tožeče stranke vseskozi nastopali obe tožnici. Sodišče druge stopnje se pri tem v opombi št. 19 zmotno sklicuje na položaj, ki nastane v primeru odtujitve stvari ali pravice med pravdo, ki ga ureja 190. člen ZPP. V tožbi je bilo namreč zatrjevano, da naj bi do prenosa terjatve prišlo že pred vložitvijo tožbe. Če bi tožeča stranka zatrjevala, da naj bi do prenosa terjatve prišlo po vložitvi tožbe in bi tožena stranka odklonila soglasje za vstop prejemnika terjatve v pravdo, bi to (v skladu z relevančno teorijo) dopuščalo zgolj prilagoditev tožbenega zahtevka v korist prejemnika terjatve, česar pa tožeča stranka ni storila.

28. Kdo bo pred sodiščem uveljavljal sodno varstvo in kakšno trditveno in dokazno podlago bo ponudil v tem postopku, je v dispoziciji stranke, ki zatrjuje svojo aktivno procesno legitimacijo. Ker prva tožnica ob vložitvi tožbe svoje procesne legitimacije sploh ni zatrjevala, ni pravilno sklepanje, da je že vstopila v procesno razmerje, ki je nastalo ob vložitvi tožbe med drugo tožnico in toženko. Neuspeh pri uveljavljanju sodnega varstva materialnopravnega upravičenja, ki ga je naknadno poskušala uveljavljati v pravdi, v kateri je ob vložitvi tožbe določno opredeljen tožbeni zahtevek uveljavljala le druga tožnica, mora zato pripisati sebi.

29. Tožeča stranka je v vlogi z dne 25. 10. 2011 uveljavljala eventualno kumulacijo na aktivni strani, ki je ZPP ne ureja med dovoljenimi oblikami sosporništva. Eventualno sosporništvo je urejeno v 192. členu ZPP samo na pasivni strani. Predstavlja obliko varstva položaja tožnika, ko obstaja negotovost, kdo je dejanski zavezanec za zahtevek, ki ga uveljavlja s tožbo. S tako oblikovanim zahtevkom v eni pravdi se tožnik izogne morebitnim učinkom prekluzije ali zastaranja v razmerju do eventualnega sospornika na toženi strani.

30. Položaj na aktivni strani v pravdi je drugačen. Če obstaja ena obveznost dolžnika in hkrati negotovost, komu mora dolžnik obveznost izpolniti, to pomeni, da se morebitni zahtevki več potencialnih upnikov med seboj materialnopravno izključujejo. Sodno varstvo svojega položaja lahko v pravdi uveljavlja vsak, ki zatrjuje, da ima takšno materialnopravno upravičenje. Drug potencialni upnik lahko v primeru, ko že teče pravda med prvim upnikom in dolžnikom, nastopi zgolj v vlogi glavnega intervenienta (193. člen ZPP). Takšne oblike sodnega varstva prva tožnica ni uveljavljala.

31. Navedena procesna pravila izključujejo obravnavanje prve tožnice kot pravdne stranke v pravdi ob vložitvi tožbe, saj s tožbenim zahtevkom ni uveljavljala varstva svoje terjatve v razmerju do tožene stranke. Tudi iz stališč sodišča druge stopnje izhaja, da v času vložitve tožbe ni bilo več negotovosti glede ničnosti Ureditvene pogodbe, saj je bila ničnost pravnomočno ugotovljena že 7. 11. 2006, torej skoraj osem mesecev pred vložitvijo tožbe. Zato je zmotno sklepanje sodišča druge stopnje, da sta ves čas postopka na strani tožeče stranke nastopali obe tožnici. Prva tožnica ni mogla nastopati v pravdi kot „nadomestna“ tožnica, temveč bi lahko sodno varstvo uveljavljala le s samostojno tožbo.

32. S tem, ko je sodišče prve stopnje dopustilo obravnavanje takšnega podrejenega zahtevka, je sicer kršilo pravila pravdnega postopka, saj bi moralo tožbo s takšnim tožbenim predlogom zavreči. Vendar takšne pomanjkljivosti ni mogoče odpravljati v revizijskem postopku, saj je razveljavitev sodbe in zavrženje tožbe revizijskemu sodišču pridržana zgolj za primere iz drugega in tretjega odstavka 379. člena ZPP.

33. Se pa izkaže kot utemeljen revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da se je zastaranje terjatve pretrgalo z vložitvijo tožbe 1. 6. 2007. Ker je prva tožnica sodno varstvo svojega upravičenja uveljavila šele z vlogo 25. 10. 2011, je šele s tem trenutkom lahko nastopil učinek pretrganja zastaranja (njene) terjatve po 388. členu ZOR.

34. Iz dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje (25. točka obrazložitve sodbe) izhaja, da se je prva tožnica dne 7. 11. 2006 (to je z dnem pravnomočnosti odločitve o ugotovljeni ničnosti Ureditvene pogodbe) mogla in morala zavedati, da temelja za vračilo združenih sredstev v Ureditveni pogodbi ni, da so zaradi ničnosti Ureditvene pogodbe nične tudi vse nadaljnje pogodbe, ki so bile sklenjene v zvezi s terjatvijo iz Ureditvene pogodbe in da mora zahtevati povrnitev vlaganj v pravnega prednika tožene stranke neposredno po SaS. Iz teh ugotovitev izhaja, da ni bilo ovir za tek zastaranja terjatve prve tožnice najmanj od 7. 11. 2006 do 25. 10. 2011, ko je pred sodiščem uveljavila terjatev, o kateri je bilo odločeno z izpodbijano sodbo. Ker je to obdobje daljše od triletnega zastaralnega roka iz 374. člena ZOR, to pomeni, da je bila terjatev prve tožnice ob uveljavljanju sodnega varstva že zastarana.

35. Ker za ugoditev reviziji zadoščajo že razlogi, obrazloženi v prejšnji točki, se Vrhovnemu sodišču ni bilo treba opredeljevati do drugih revizijskih očitkov, med drugim tudi do vprašanja, kdaj je zastaranje terjatve prve tožnice dejansko pričelo teči, oziroma do pravilnosti stališč sodišč prve in druge stopnje glede ovir za tek zastaranja do pravnomočnosti odločitve sodišča o ničnosti Ureditvene pogodbe.

Glede odločitve o reviziji

36. Navedeni razlogi pritrjujejo revizijskim očitkom, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo ugovor tožene stranke o zastaranju terjatve. V skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tudi ta del tožbenega zahtevka zavrnilo.

Glede stroškov postopka

37. Ker je bila tožba vložena 1. 6. 2007, je v skladu s prvim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS 2/2015) za odmero potrebnih stroškov treba uporabiti Odvetniško tarifo (Uradni list RS 7/95 s spremembami – v nadaljevanju OT).

38. Uspeh tožene stranke z revizijo pomeni, da je v pravdi v celoti uspela. Zato je upravičena do povrnitve vseh potrebnih pravdnih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). To je narekovalo tudi spremembo odločitve sodišča druge stopnje o stroških postopka in sicer tako, da je prva tožnica dolžna toženi stranki povrniti celotni znesek potrebnih pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje (9.709,39 EUR) in v pritožbenem postopku (5.410,52 EUR), kot jih je odmerilo sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi (56. in 59. točka obrazložitve sodbe).

39. Prva tožnica ni uspela z revizijo, je pa z revizijo v celoti uspela tožena stranka. Zato je prva tožnica dolžna povrniti toženi stranki tudi potrebne stroške revizijskega postopka. Ker revizije kot nedovoljene ni zavrglo že sodišče prve stopnje (prvi odstavek 374. člena ZPP), se izkažejo kot potrebni stroški za sestavo odgovora na revizijo, v katerem je tožena stranka pravilno opozarjala na nedovoljenost revizije (4.500 točk - tar. št. 21/3 OT). Tožena stranka je upravičena tudi do stroškov za sestavo svoje revizije (4.500 točk) ter za materialne stroške po tretjem odstavku 13. člena OT (100 točk). Ob upoštevanju vrednosti točke (0,459 EUR), 22% DDV in plačane sodne takse za revizijo (17.415,00 EUR), znašajo potrebni stroški tožene stranke v revizijskem postopku 22.510,82 EUR.

-------------------------------
1 Sklepi II Ips 163/2011 z dne 12. 9. 2013, III Ips 60/2013 z dne 17. 9. 2013, II Ips 219/2012 z dne 15. 5. 2014, II Ips 276/2011 z dne 25. 9. 2014, II DoR 279/2014 z dne 25. 9. 2014, II Ips 50/2014 z dne 19. 11. 2015, II Ips 248/2017 z dne 22. 3. 2017 in drugi.
2 Odločbi U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09 in Up-1375/09 z dne 14. 6. 2011 ter U-I-74/14-9 (19. točka obrazložitve) z dne 17. 6. 2015.
3 V nadaljevanju Vrhovno sodišče uporablja enoten pojem prva tožnica tudi za njenega pravnega prednika, enako velja za pojem toženke tudi za njeno pravno prednico.
4 Uradni list SFRJ št. 53/76 s spremembami – v nadaljevanju ZZD.
5 Uradni list SFRJ št. 29/78 s spremembami – v nadaljevanju ZOR.
6 Sodbe III Ips 67/2001 z dne 7. 3. 2002 in III Ips 83/2002 z dne 6. 2. 2003 in III Ips 248/2008 z dne 20. 12. 2012.
7 To izhaja iz ugotovitve na koncu 25. točke obrazložitve sodbe: Ob vložitvi tožbe dne 1. 6. 2007 terjatev zato še ni bila zastarana.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o združenem delu (1976) - ZZD - člen 88
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 95, 95/1, 95/2, 98, 98/5, 192, 193, 377, 379, 379/2, 379/3
Zakon o obligacijskih razmerjih (1978) - ZOR - člen 25, 25/2, 210, 210/1, 360, 374, 388
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE5NjA1