<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sodba in sklep II Ips 127/2016
ECLI:SI:VSRS:2017:II.IPS.127.2016

Evidenčna številka:VS00005455
Datum odločbe:05.10.2017
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba II Cp 1691/2015
Datum odločbe II.stopnje:21.10.2015
Senat:Anton Frantar (preds.), dr. Mateja Končina Peternel (poroč.), dr. Ana Božič Penko, Karmen Iglič Stroligo, Tomaž Pavčnik
Odločba US:A. A.
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
Institut:povrnitev škode - nestrokovno zastopanje odvetnika - odškodninska odgovornost odvetnika - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - pravno priznana škoda - razžalitev dobrega imena in časti v medijih - kršitev osebnostnih pravic - duševne bolečine zaradi kršitev pravic osebnosti - kolizija ustavnih pravic - pravica do osebnega dostojanstva - pravica do svobode izražanja - pravica javnosti do obveščenosti - žaljiva vsebina - objektivna žaljivost - razlogi za revizijo - izpodbijanje dokazne ocene v reviziji - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - navadno sosporništvo

Jedro

Nedvomno je sporočilo, da je tožnica morebiti povezana s pogostimi smrtmi varovancev, celo zaradi pridobitve premoženjske koristi, žaljivo, tako kot tudi vprašanje, če je tožnica kriva za smrt starostnikov.

Žaljiva informacija ali vrednostna sodba je dopustna le, če ima podlago v dejstvih. Kadar te povezave ni, ni na mestu.

Izrek

I. Revizija se v delu, s katerim izpodbija pravnomočno zavrnitev tožbenega zahtevka, ki ga je tožnica usmerila zoper drugega toženca in tretjo toženko, zavrže.

II. Revizija se v delu, s katerim izpodbija pravnomočno zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo 18.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2006 dalje, ki ga je tožnica usmerila zoper prvo toženko, zavrne.

III. Sicer se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v preostalem delu razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

IV. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži.

Obrazložitev

O dosedanjem poteku postopka

1. Tožnica je zahtevala plačilo škode, ki ji je po njeni oceni nastala zaradi neskrbnega zastopanja drugega toženca kot odvetnika, ki je sprva deloval kot samostojni odvetnik, nato pa v odvetniški družbi - tretji toženki. Neskrbno zastopanje mu očita v dveh odškodninskih sporih, v katerih je zahtevala plačilo škode zaradi poročanja medijev. Meni, da v postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3509/2006-III ni predložil vseh člankov (temveč samo tri ali štiri), na katerih je gradil vtoževano odškodnino, zato ji je sodišče to priznalo v manjšem delu, v postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3514/2006-III pa je tožbo vložil zoper napačno stranko, zaradi česar je sodišče njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožbo je v delu, s katerim je zahtevala plačilo rente, umaknila. Tako je od prve toženke zahtevala plačilo 85.500,00 EUR (izgubljena odškodnina v obeh postopkih) in 4.233,38 EUR (stroški postopka, ki jih je morala v izgubljenem postopku povrniti nasprotni stranki), od drugega toženca in tretje toženke pa nerazdelno 9.500,00 EUR in 470,37 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je njen tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Po njegovi oceni odvetnik v postopku P 3509/2006-III ni storil strokovne napake, v postopku P 3514/2006-III pa jo je, a tožnica z zahtevkom ne bi uspela, ker novinarji pri poročanju niso ravnali protipravno. Za podane izjave so bodisi imeli razumno podlago bodisi pa jih niso podali z zaničevalnim namenom.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

O navedbah v revizijskem postopku

4. Revizijo vlaga tožnica. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in ponovno sojenje. Zahteva tudi povračilo stroškov revizijskega postopka.

Nasprotuje zaključku, da ji kljub podani strokovni napaki odvetnika v postopku P 3514/2006-II ne bi bila priznana odškodnina, ker ravnanje novinarjev ni bilo protipravno. Izpostavlja lažnost objavljenih informacij in odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 433/2009 in II Ips 658/2004. Podaja očitke k posameznim novinarskim prispevkom, ki jih bo Vrhovno sodišče povzelo posebej.

Ob zaključku sodišča, da v postopku P 3509/2006-III odvetnik ni storil strokovne napake, opozarja na spremenjene izjave tožencev in absolutno kršitev postopka, ki je po njenem podana zaradi nasprotja med dokazi v spisu in razlogi, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo okoliščine, da je tožnica pred prvim narokom že izdelala in predložila povzetek vseh člankov, ki ga je odvetnik vključil v svojo pripravljalno vlogo. Če vseh člankov ni predložila, bi jo skrben odvetnik moral pozvati. Po njeni oceni je vtoževan znesek odškodnine v predhodnem postopku kljub realno postavljenim zahtevkom v drugih postopkih povsem nesorazmeren glede na število predloženih člankov, kar potrjuje njeno tezo, da je odvetniku predložila vse članke.

5. Prva toženka na vročeno revizijo ni odgovorila. Odgovorila pa sta drugi toženec in tretja toženka. Ocenjujeta, da ni utemeljena, in zahtevata povračilo stroškov odgovora.

O dovoljenosti revizije

6. Revizija v delu, s katerim tožnica izpodbija pravnomočno zavrnitev tožbenega zahtevka, ki ga je naperila zoper drugega toženca in tretjo toženko, ni dovoljena.1

7. Na toženi strani namreč nastopa več oseb. Tožbena zahtevka, sicer solidarno postavljena zoper drugega toženca in zoper tretjo toženko, glede na zahtevano višino odškodnine tudi v medsebojnem seštevku (9.500,00 EUR in 470,37 EUR) ne dosegata revizijskega praga.2 Ker v razmerju do prve toženke nista nujna ne enotna sospornika (odločitev glede prve toženke - zavarovalnice ne bo nujno enaka kot glede preostalih dveh), se vrednost zahtevka, naperjenega zoper njiju, ne sešteva z zahtevanim od prve toženke.3

8. Vrhovno sodišče je zato v skladu s 377. členom ZPP revizijo v tem delu zavrglo.

9. V preostalem delu pa jo je vsebinsko obravnavalo. Zahtevka, ki ju je tožnica sicer ločeno naperila zoper prvo toženko (85.500,00 EUR in 4.233,38 EUR), po njegovi oceni izpolnjujeta pogoj medsebojne povezanosti po petem odstavku 367. člena ZPP. Utemeljenost drugega, s katerim tožnica zahteva povračilo tistega, kar je dolžna na račun stroškov plačati nasprotni stranki iz predhodnega postopka, je povezana z utemeljenostjo prvega (ali bi bila v predhodnem postopku upravičena do povračila škode, če bi bila tožba vložena zoper pravo, odgovorno osebo).

O presoji dovoljenega dela revizije

10. Revizija je v dovoljenem delu delno utemeljena.

11. Tožnica izpostavlja storjeno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Po oceni Vrhovnega sodišča je njen očitek o podani kršitvi le navidezen. Nasprotje med vsebino dokaza in razlogi sodbe, t. i. protispisnost je lahko le napačen prepis vsebine listine ali zapisnika o izvedbi dokazov v razloge (povzetek listine), pri katerem se sodišče vrednostno še ni opredelilo. Če zatrjevano nasprotje ni nastalo pri prenosu vsebine iz spisa v sodbo, pač pa je rezultat sodnikovega sklepanja, ne gre za očitek protispisnosti, temveč za očitek zmotne dokazne ocene.

12. Tožničin očitek, "da sodišče ni pojasnilo okoliščine, da je za odvetniško pisarno pred 1. narokom za glavno obravnavo izdelala povzetke protipravnih zapisov, torej s članki razpolagala, in dolžnostjo odvetnika, da bi jo na podlagi tega pozval k dostavi člankov, če mu jih ni predložila", je v prvem delu kvečjemu nestrinjanje z narejeno dokazno oceno omenjene listine in drugih dokazov, nikakor pa ne protispisnost. V nadaljevanju mu tožnica priključi še očitek onemogočene obravnave. Ta pa je usmerjen v ravnanje sodišča prve stopnje (tožnica storjeno kršitev izrecno očita temu sodišču), ki mu ni namenjen revizijski, pač pa pritožbeni preizkus. Sodišču druge stopnje ob tem tožnica ničesar ne očita.

13. Narejeni dokazni oceni tožnica s preostalimi revizijskimi navedbami tudi več ne očita procesnih napak, pač pa jo le izpodbija (z opozorili na visoko zahtevan znesek, ki po njenem kaže na dejstvo, da v spis niso bili vloženi vsi članki, elektronsko sporočilo, ki po njenem dokazuje, da je odvetnik pozabil v spis vložiti vse članke, na vprašljivo oceno verodostojnosti pričevanj in s podobnimi očitki). Dokazna ocena je del ugotovljenega dejanskega stanja in, če ni obremenjena s procesnimi kršitvami, ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ker procesnih kršitev tožnica ni izkazala, revizijsko sodišče na povzete očitke ne bo odgovarjalo. Svojo odločitev pa bo vezalo na ugotovljeno, da odvetnik z vsemi članki ni pravočasno razpolagal.

14. Vrhovno sodišče tudi na vprašanje, ali ravnanje odvetnika pomeni protipravno ravnanje, ne bo odgovarjalo, saj ni revizijsko sporno. Revidentka se je osredotočila na vprašanje, ali ji je zaradi nestrokovnega ravnanja drugega toženca nastala pravno priznana škoda. Povedano drugače: ali bi ji bila v predhodnem postopku prisojena odškodnina zaradi duševnega trpljenja ob zatrjevanem posegu v njeno čast in dobro ime zaradi objavljenih novinarskih prispevkov, če odvetnikove napake ne bi bilo. Na prvem mestu je zato treba presoditi, ali so bile novinarske objave protipravne.

15. Nedvomno je novinarsko poročanje dovoljeno, celo ustavno zavarovano.4 Ustava v prvem odstavku 39. člena zagotavlja svobodo izražanja, misli, govora in javnega nastopanja, tiska ter drugih oblik javnega obveščanja in izražanja ter vsakomur zagotavlja, da lahko svobodno zbira, sprejema ter širi vesti in mnenja. Služi tudi pravici javnosti do obveščenosti o zadevah, pri katerih obstoji splošni interes, in s tem demokraciji. Zato varuje tudi kritične in ostre, žaljive izjave ter zaradi tega pogosto prihaja v kolizijo s pravico do varstva osebnega dostojanstva (34. člen Ustave) in varstva osebnostnih pravic (35. člen Ustave), med katere spada tudi pravica do varstva časti in dobrega imena.5

16. Vprašanjem, povezanim z izpostavljenim razmerjem med pravicami v koliziji, Ustavno sodišče in Evropsko sodišče za človekove pravice posvečata posebno pozornost. V svojih odločitvah poudarjata pomen svobode izražanja, kadar gre za novinarsko poročanje. Zato je treba vselej skrbno preveriti, ali v luči konkretnega primera obstajajo ustavno sprejemljivi razlogi za njeno omejitev.6

17. Pri posegih v čast in dobro ime razlikujemo med dejstvi in mnenji. Prva predpostavka protipravnega posega je, da so objektivno žaljiva. Pri prvih pa je pomembno še, ali so resnična ali ne. Če naj novinarska svoboda služi razpravi o družbeno pomembnih temah, gotovo ni mogoče zahtevati, da so vse zapisane informacije resnične (potrjena dejstva). Tudi ne, da so vse informacije novinarji neposredno zaznali. Lahko temeljijo na izjavah drugih oseb, za katere novinar ne more odgovarjati. Zadošča, da so njegove izjave temeljile na zanesljivih informacijah ali zanesljivih virih, da je torej imel utemeljen razlog verjeti v resničnost dobljenih informacij.7 Če ga ni imel, njegovo poročanje ne uživa pravnega varstva.8 Pri mnenjih že po naravi sicer ni mogoče presojati njihove resničnosti. Protipravnost pa je izključena, če niso bila podana z zaničevalnim namenom: vrednostna sodba mora torej imeti nekaj podlage v dejstvih. Kadar te povezave ni, kritika ni upravičena.9 Presoja protipravnosti ima torej podobno izhodišče, na katerega sta se postavili tudi sodišči nižjih stopenj.

18. Revizijsko sodišče pritrjuje tudi njuni oceni, da je obravnava razmer v instituciji, v kateri so nastanjeni starostniki, tema, ki je družbeno pomembna. Starostnikom mora družba nameniti posebno varstvo, pogosto namreč zaradi svojega telesnega in duševnega stanja svojega položaja ne morejo varovati sami. Obveščanje javnosti o domnevnih nepravilnostih pri ravnanju z njimi zagotavlja nadzor nad delom teh institucij. S prevzemom skrbi za starejše je tožnica pristala tudi na to, da bo njeno ravnanje izpostavljeno strožji presoji, njen prag tolerance do poročanja in do odzivov javnosti pa mora biti višji od običajnega praga v zadevah zasebnega pomena, na katerega se sklicuje. Tožnica niti ne izpostavlja prispevka, ki bi posegal v njeno zasebno življenje, pač pa le tiste, ki se tičejo njenega profesionalnega udejstvovanja. Na vprašanje, ali so novinarji ob tem lahko presegli meje pravno zavarovanega, kakor meni revidentka, pa bo Vrhovno sodišče odgovorilo ob presoji njenih očitkov ob vsakem prispevku posebej.

Ob prispevku Sumljive smrti v T. z dne 14. 11. 2003

19. Po revidentkinem mnenju jo je novinarka v prispevku prikazala kot morilko. S poročanjem o tem, da je večina umrlih svoje premoženje z notarsko oporoko zapustila lastnici hotela, je vzbudila vtis, da je osumljena umorov iz koristoljubja. Za svojo izjavo o večjem številu oporok po njeni oceni novinarka ni imela nikakršne podlage, v celoti je lažna, saj so bile oporoke zgolj tri. Prav tako ne drži njena izjava, da je bilo v zadnjem mesecu vsaj 40 smrti. Z objavo fotografije ob krsti je novinarka po njeni oceni presegla meje dopustne dramatizacije.

20. Pri tem tožnica deloma potvarja vsebino prispevka. Ta namreč po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj ne govori o 40 umrlih v zadnjem mesecu, pač pa v zadnjih devetih mesecih. Tožnica resničnosti tega podatka ne oporeka, po oceni revizijskega sodišča pa tudi ni objektivno žaljiv. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili še, da članek govori tudi o uvedenem predkazenskem postopku zaradi suma različnih kaznivih dejanj (povzročitev smrti iz malomarnosti, zanemarjanja slabotne osebe in izdajanja lažnega zdravniškega ali veterinarskega spričevala) zoper osebje hotela in pomanjkanju dovoljenj za poslovanje. Prispevek je novinarka podkrepila s fotografijo zloženih krst, tožnica pa izpostavlja predvsem zanjo najbolj pereč zapis: večina umrlih je (naj bi) svoje premoženje z notarsko overjeno oporoko zapustila lastnici hotela.10

21. Tudi po oceni revizijskega sodišča novinarka s poročanjem o teku postopkov ni prekoračila meja dovoljenega. Tožnica konkretno ne izpostavlja, da te informacije ne bi bile resnične, novinarkino poročanje pa po ugotovljenem temelji na tistem, kar je o teku predkazenskih postopkov izvedela od državnih organov. Tudi podkrepitev članka s fotografijo krst (ne ob krsti, kot prikazuje tožnica) sama po sebi ni nedopustna, saj na prvi pogled ne asociira na tožničino povezavo s smrtjo starostnikov.

22. Neposredno na tožnico pa se nanaša zapis, da ji je (oz. naj bi) ji večina umrlih zapustila svoje premoženje. Povprečnemu bralcu ob zgoraj objavljenem dejstvu o 40 smrtih v zadnjih devetih mesecih in sumu storjenih kaznivih dejanj zoper življenje in telo pove, da je (tudi) tožnica povezana s sumljivo smrtjo več starostnikov. Predvsem pa, da je k njihovi smrti morebiti prispevala zaradi premoženjske koristi. Tožnica ima prav, da jo lahko prikaže "kot morilko" in da je nasprotno stališče pritožbenega sodišča, ki zapisu ni dalo potrebne teže, zmotno. Tega ne spremeni morebitna uporaba pogojne oblike, na katero se sklicujeta sodišči nižjih stopenj. Če bi to zadostovalo, bi bilo širjenje žaljivih neresnic neomejeno, kar bi odprlo vrata zlorabam brezmejnih razsežnosti.

Ob prispevku Ž.: gostov niso prijavljali z dne 21. 11. 2003

23. Tožnica v zvezi z njim novinarki očita poročanje o neznanem številu umrlih, čeprav ni pridobila informacije o številu umrlih. Prav tako je navedla, da sta oba prijavljena varovanca že umrla, kar glede varovanke ne drži. Nasprotujoče so si tudi njene trditve o pritožbi, ki naj bi jo podal lastnik.

24. Tožničin prvi očitek ne drži. Avtorica članka po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj v besedilu natančno navaja število umrlih v posameznem letu in se pri tem sklicuje na podatke Upravne enote D. Preostala tožničina očitka pa, četudi sta morebiti resnična (da omenjena varovanka ni umrla in da novinarka ne ve, kdo je lastnik hotela in kdo je vložil pritožbo v upravnem postopku pridobivanja dovoljena), nista mogla poseči v njeno čast in dobro ime, saj objektivno gledano pri povprečnem bralcu tožnice z ničemer ne prikažeta v slabi luči.

Ob prispevku Afera Ž. - kriminalisti podali dve ovadbi z dne 18. 9. 2004

25. Po tožničini oceni navedeni prispevek z navedbo o opravljenih številnih hišnih preiskavah prikazuje izjemen kriminal z velikimi razsežnostmi. Klub opravljeni obdukciji po smrti A. A., ki je potrdila njegovo naravno smrt, novinarka ni navedla vzroka njegove smrti, pač pa namignila, da rezultat ostaja skrivnost in tožnico prikazala kot morilko. Devet mesecev po izbruhu afere je nedopustno zatrjevala, da zdravnik iz Zdravstvenega doma ... ni deloval z dovoljenjem vodstva zdravstvenega doma. Po njeni oceni nobena od objavljenih informacij ne drži. Z objavo njene fotografije in zapisom: "Je B. B. kriva za smrt več starostnikov?" pa je novinarska objava nedvomno prestopila mejo dopustnega.

26. Tudi po oceni revizijskega sodišča za presojo protipravnosti novinarskega poročanja delovanje zdravnika (z dovoljenjem ZD ... ali brez) ni odločilno, saj se ne nanaša neposredno na tožnico in njeno ravnanje. Kot tudi ne poročanje o številnih preiskavah in zaslišanjih prič, ki v ničemer ne zadeva neposredno tožnice. Prav tako ni protipravno poročanje o vloženih ovadbah, pri čemer avtor članka navede, od koga je podatke dobil (policist s Policijske uprave Maribor), tožnica pa ne trdi niti, da to ne bi bilo res. Iz ugotovljenih dejstev tudi ni mogoče napraviti sklepa, da bi novinarka namenoma zamolčala vzrok smrti A. A.

27. Revidentka pa ima prav, da je materialnopravno zmotna odločitev sodišča druge stopnje, da članek kljub pod fotografijo objavljenemu zapisu: "Je B. B. kriva za smrt več starostnikov?", ki mu pritožbeno sodišče ni pripisalo posebne teže,11 ni mogel prestopiti meje dopustnega. Povprečnemu bralcu namreč sporoča, da proti tožnici tečejo postopki zaradi povzročitve smrti starostnikov oziroma, kot pravi sama: "jo prikaže kot potencialno morilko," čeprav je zapisan v vprašalni obliki. Ta ne negira zapisanega, pač pa ravno nasprotno: dopušča, da je resnično.

Ob prispevku Zdravniki v Ž. v slabi luči z dne 3. 2. 2005

28. Prispevek po tožničini oceni govori o nadaljevanju kazenskega postopka proti njej in zdravnikom. Opozarja, da se kljub šele kasneje zavrženi ovadbi v tej fazi kazenski postopek ni nadaljeval (z vložitvijo zahteve za preiskavo ali obtožnice), pač pa je bil še vedno v pri preučitvi pri Okrožnem državnem tožilstvu, in da bi novinarka morala to zapisati.

29. Predpostavka, na kateri tožnica gradi protipravnost, je tudi po oceni revizijskega sodišča zmotna. V izpostavljenem članku namreč po ugotovljenem ni navedeno, da bi se zoper tožnico nadaljeval kazenski postopek, pač pa, da se postopek (katerikoli) nadaljuje. To pri povprečnem bralcu ne vzbuja nujno vtisa, da je bila zoper tožnico vložena zahteva za preiskavo ali obtožnica, kot razume tožnica, pač pa lahko tudi, da postopek še ni končan, da torej še vedno obstaja možnost njune vložitve. Kot je bilo namreč ugotovljeno, kazenska ovadba ob objavi članka še ni bila zavržena. V objavi torej ni nič neresničnega.

Ob oddaji Z. z dne 20. 11. 2003

30. Tožničine revizijske navedbe v tem delu so obširne, v veliki meri podaja svoje videnje oddaje. Vrhovno sodišče jih bo v bistvenem povzelo in nanje odgovorilo, na tiste, ki jim ne bo moglo pripisati jasnega pomena, pa ne bo odgovarjalo, saj bi jim s tem dalo vsebino, ki je morebiti nimajo. Na takšno, s strani Vrhovnega sodišča naknadno podano vsebino, nasprotna stranka ni mogla odgovoriti. S tem bi jo prikrajšalo za pravico odgovoriti nanje. Breme nerazumljivih navedb gre tako na tožničin račun. Vrhovno sodišče tudi ne bo odgovarjalo na tožničine očitke, ki izhajajo iz dejstev, ki jih v sodbah sodišč nižjih stopenj ni.

31. Protipravno je bilo po njeni oceni že uvodno poročanje novinarke C. C. Ta je podala izjavo varovanke D. D., ki ji je bila odvzeta poslovna sposobnost, česar avtorica ni pojasnila. Četudi tega novinarka ni vedela, bi glede na splošno znano dejstvo, da so v domu starejših tudi osebe, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost, to morala preveriti. Izjava varovanke je bila za tožnico žaljiva in sramotna. Protipravno je bilo tudi ravnanje E. E., ki je govoril o sumljivih smrtih, in navajal, da je tožnica varovance prepričevala v prepis premoženja nanjo. V oddajo je povabil F. F., ki je pozneje sam priznal, da je zaradi želje po premoženju lagal, tožnico pa prikazal kot morilko. Po njeni oceni bi moral novinar navesti, da gre za jeznega dediča, ki ni bil poklican k dedovanju. Predvsem pa bi gospodu F. F. in gospe D. D. moralo biti namenjeno manj časa.

32. Vrhovno sodišče pritrjuje oceni sodišč nižjih stopenj, da poročanje novinarke C. C. ni bilo protipravno. Revidentka sama priznava, da je novinarka zgolj podala izjavo varovanke gospe D. D., da je bilo torej jasno razvidno, da gre za izjavo varovanke. Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že zgoraj, za njeno izjavo novinarka ne more odgovarjati. Iz ugotovljenih dejstev tudi ni mogoče napraviti sklepa, da bi pri tem novinarka ravnala kakorkoli drugače protipravno. Revidentka sama priznava, da ni bilo ugotovljeno, da bi novinarka namenoma zamolčala okoliščino o poslovni nesposobnosti varovanke, saj dopušča, da zanjo ni vedela. Enako velja za izjave, ki jih je v oddaji podal F. F.. Na prvem mestu je vsak sam odgovoren za izrečene izjave. Zato bi bila zahteva, da voditelj oziroma novinar predhodno preveri, kakšno izjavo bo podal vprašani, in nato priskrbi podatke, s katerimi bi njegovo izjavo izpodbil in zaščitil tožnico, pretirana. Še toliko bolj, ker je tožnica sodelovala v oddaji in so bile v njej izpostavljene tudi izjave zadovoljnih oskrbovancev in njihovih svojcev. Pri tem tudi časovnega nesorazmerja posameznih izjav ni zaznati. Iz ugotovljenih dejstev ne izhaja, da bi voditelj namenoma zamolčal vzrok smrti F. F. sorodnika. Revizijsko sodišče ni moglo razbrati, na čem tožnica temelji svoj zaključek, da ji je novinar zavestno onemogočil, da zadevo pojasni. Ugotovljena dejstva kažejo nasprotno, da je tožnica v oddaji predstavila svoje videnje zadeve (ne pa, da ji npr. sploh ni dal besede, ji utišal mikrofon ali podobno). Nenazadnje vsaj posredno to priznava tudi sama, le meni, da ji nihče ni verjel. Prav tako iz ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče zaključiti, da jo je voditelj prikazal kot morilko iz koristoljubja, saj to ne potrjuje, da je izrekel neposredne obtožbe na ta račun. Pa tudi ne, da bi o tožnici izrekel svojo lastno vrednostno sodbo z namenom zaničevanja. Okoliščina, da se je v oddaji o teh vprašanjih razpravljalo, pa ob tožničini možnosti sodelovati v oddaji tudi ni prestopila meja dopustnega. Ravno nasprotno, takšna razprava je dopustna, celo nujna.

O odločitvi Vrhovnega sodišča

33. Iz ugotovljenega Vrhovno sodišče ni moglo napraviti sklepa, da je odvetnik v postopku P 3509/2006-III napravil strokovno napako. Že zato tožničin zahtevek za povračilo škode, ki naj bi ji s tem nastala, ne more biti utemeljen. Vrhovno sodišče je njeno revizijo zavrnilo v delu, s katerim je izpodbijala pravnomočno odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za povračilo škode, ki naj bi ji nastala v zvezi s tem postopkom, to je 18.000,00 EUR, ki jih je z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2006 dalje zahtevala od prve toženke (378. člen ZPP).

34. Nedvomno pa je sporočilo, da je tožnica morebiti povezana s pogostimi smrtmi varovancev, celo zaradi pridobitve premoženjske koristi, po oceni Vrhovnega sodišča žaljivo. Enako velja glede vprašanja, če je B. B. kriva za smrt več starostnikov. Tožnici, po njeni oceni seveda lažno, pripiše smrt njenih varovancev. Pri povprečnem človeku zapisa vzbujata negativne občutke o osebi, o kateri sta podana, in prizadeneta tako njegovo čast kot njegovo dobro ime, če ju delimo z drugimi. Za posameznika domala ne more biti hujše obdolžitve, kot je kršitev temeljne moralne in pravne norme o nedotakljivosti življenja, toliko bolj, če je povezana s profesionalno skrbjo za slabotne osebe in s pridobivanjem premoženja na ta račun.

35. Presoja pritožbenega sodišča, da nobena od objavljenih informacij novinarjev ne predstavlja protipravnega ravnanja, je tako lahko zmotna. Za dokončno oceno bi revizijsko sodišče moralo opraviti oziroma preveriti še presojo resničnosti oziroma obstoja zadostne razumne podlage, ki sta morebiti novinarjem dovoljevala, da takšne očitke kljub ostrosti zapišejo.

36. Te ocene ni moglo napraviti, saj zaradi zmotnega izhodišča o (ne)žaljivosti posameznih objav sodišče druge stopnje ni podalo razlogov, katera so tista konkretna dejstva, ki bi lahko utemeljila sklep, da so objavljene informacije resnične oziroma da je avtor imel zadostno razumno podlago za svoje sporočilo. Pritožbeno sodišče namreč tožničinemu pritožbenemu razlogu glede neresničnosti podane izjave, da je (oziroma naj bi) večina od 40 umrlih v zadnjih devetih mesecih svoje premoženje z oporoko zapustila tožnici, ni pripisalo teže, ki jo ima ob pravilnem materialnopravnem izhodišču.12 Navedba o sklenjenih zgolj dveh (ali treh) notarskih oporokah, če je resnična, je predpostavka protipravnosti novinarskega poročanja. Objava neresnične informacije z žaljivim sporočilom tehtnico sama po sebi nagne v tožničino korist, če nasprotna stran ne izkaže, da je imela razumen razlog za objavo. Prav na to pa opozarja tožnica, ko izpostavlja, da za tak zapis novinarka ni imela nikakršne podlage. Pritožbeno sodišče je spregledalo tudi nadaljnji žaljiv zapis o morebitni tožničini krivdi za smrt starostnikov. Posledično ni navedlo dejanskih okoliščin, iz katerih bi lahko Vrhovno sodišče ocenilo, ali je morebiti vseeno dopusten.

37. Zato je Vrhovno sodišče reviziji v preostalem delu ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v tem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

38. Pritožbeno sodišče bo moralo še ob posameznih izpostavljenih objavah presoditi ugotovitve in razloge, ki jih je v zvezi z zaključkom o utemeljenem razlogu za objavo informacij oziroma zadostni podlagi navedlo sodišče prve stopnje. To bo omogočilo test, ki je v tej zadevi ključnega pomena pri vprašanju, ali je novinarske objave treba tolerirati, čeprav bi bile sicer protipravne.

39. Če bi to storilo Vrhovno sodišče, bi nedopustno prevzelo funkcijo pritožbenega sodišča. Dodaja pa, da je zaključek o tem stvar pravilne uporabe materialnega prava, to je pravni standard, ki ga je treba v vsakem konkretnem primeru vsebinsko napolniti. In da zanj ne zadošča zgolj splošno ugotovljeno, da je novinarka pred vsako objavo preverjala svoje informacije in da je obstajal sum, da so se v domu starostnikov zgodila kazniva dejanja. Vsaka ostra objava mora imeti v času objave konkretno razumno podlago, na kateri temelji. Kot je sama po sebi ne opraviči že okoliščina, da je novinar skušal pridobiti tožničino izjavo ali jo celo pridobil, če nato zapiše nasprotno. Ni na prvem mestu dolžnost posameznika, da se obrani pred neresničnimi obtožbami, pač pa dolžnost novinarja, da informacijo preveri in jo objavi le, če ima razlog, da vanjo verjame. To mu nenazadnje nalaga tudi Kodeks novinarske etike.13

40. Odločitev o stroških je Vrhovno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
1 Vrhovno sodišče je pri odločanju uporabilo besedilo Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pred novelo ZPP-E. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele 14. 9. 2017.
2 ZPP določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP) ali če jo na predlog stranke dopusti sodišče (tretji odstavek 367. člena ZPP). Revizija v tem postopku ni bila dopuščena.
3 Drugačne razlage po ustaljeni sodni praksi ne narekujeta niti določbi prvega odstavka 41. člena in petega odstavka 367. člena ZPP, ki se nanašata na objektivno in ne na subjektivno kumulacijo zahtevkov, primerjaj sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 166/2010 in II Ips 25/2010.
4 Vrhovno sodišče ocenjuje, da opozorilo na odločbo II Ips 433/2009 in zapis, da ni dovoljeno vse, kar ni prepovedano, ni na mestu. V njej je obravnavalo vprašanje protipravnosti toženčevega večletnega telefonskega in pisemskega nadlegovanja tožnice. Toženčevo ravnanje ni imelo narave pravno zavarovane pravice, zato se vprašanje kolizije in medsebojnega tehtanja dveh pravno zavarovanih pravic sploh ni postavilo.
5 Čast opredeljujemo kot osebni občutek vrednosti, dobro ime ali ugled pa kot vrednost, ki jo ima prizadeti v družbi. Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 195/2010.
6 Več o tem J. Zobec Praktična konkordanca v ustavnosodni presoji, Pravosodni bilten, št. 2/2011.
7 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-2940/07.
8 Tedaj je informacija po oceni Vrhovnega sodišča takšna, da jo lahko označimo kot lažno. O tem tudi revizijsko izpostavljena odločba Vrhovnega sodišča II Ips 658/2004.
9 J. Zobec v citiranem delu, str. 20. Primerjaj tudi odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 340/2011.
10 Da je takšen zapis ugotovljeno dejstvo, je štelo tudi sodišče prve stopnje, ki je presojalo njegovo dopustnost.
11 Fotografija s spornim zapisom je del ugotovljenega dejanskega stanja v prvostopenjski sodbi (primerjaj obrazložitev na str. 12 te sodbe).
12 Primerjaj razloge pritožbenega sodišča na koncu 7. točke obrazložitve.
13 Novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam (1. člen Kodeksa).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 41, 41/1, 367, 367/2, 367/3, 367/5, 370, 370/3, 377, 380, 380/2
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 34, 35, 39, 39/1
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 179
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEzMTA0