<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sodba II Ips 168/2017
ECLI:SI:VSRS:2017:II.IPS.168.2017

Evidenčna številka:VS00004047
Datum odločbe:07.09.2017
Opravilna številka II.stopnje:VSK Sodba II Cp 332/2016
Datum odločbe II.stopnje:16.11.2016
Senat:Anton Frantar (preds.), mag. Nina Betetto (poroč.), dr. Ana Božič Penko, Tomaž Pavčnik, mag. Rudi Štravs
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
Institut:povrnitev nepremoženjske škode - poskus umora - nepopolna tožba - nerazumljiva tožba - opredelitev oblik nepremoženjske škode - enotna odškodnina - poziv k popravi tožbe - materialno procesno vodstvo - pravica do sodnega varstva - pravična denarna odškodnina - višina odškodnine - telesne bolečine - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - subjektiviteta enoosebne družbe

Jedro

Če zahtevek za plačilo več oblik nepremoženjske škode ni jasno opredeljen, gre za (nerazumljivo) nepopolno tožbo. Tožniki so bili pozvani k popravi tožbe v okviru materialnega procesnega vodstva in ne (kot bi bilo pravilno) v skladu z določbo 108. člena ZPP. Vendar so oškodovanci vztrajali pri enotnem zahtevku za celotno nepremoženjsko škodo, zato je sodišče tako tožbo obravnavalo in odločilo o tožbenem zahtevku, ker je na podlagi dejanskih trditev lahko samo ločilo posamezne oblike nepremoženjske škode.

Enoosebna družba je kljub svoji lastnosti, da je sredstva za njeno ustanovitev prispeval zgolj en družbenik, gospodarska družba, ki z vpisom v sodni register pridobi svojo samostojno pravno subjektiviteto (prvi odstavek 5. člena ZGD-1). Družbe kot pravne osebe so lahko lastniki premičnin in nepremičnin, lahko pridobivajo pravice in prevzemajo obveznosti ter lahko tožijo in so tožene (drugi odstavek 4. člena ZGD-1). Pravna subjektiviteta družbe je strogo ločena od subjektivitete njenih družbenikov. Pravice in obveznosti družbe z omejeno odgovornostjo tako niso hkrati tudi pravice in obveznosti njenih družbenikov. Škoda, ki je nastala družbi, se v premoženjskopravnem položaju družbenika odrazi lahko le v ustrezno nižji vrednosti njegovega poslovnega deleža.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim so tožniki od tožencev zahtevali solidarno plačilo odškodnine, in sicer prvemu tožniku 84.431,23 EUR, drugemu tožniku 38.000,00 EUR in tretjemu tožniku 111.210,48 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Delno je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku, s katerim so tožniki zahtevali, da posamičnemu tožniku odškodnino plača tisti toženec, ki je bil v kazenskem postopku spoznan za krivega v zvezi z dejanji zoper posamičnega tožnika. Prvemu in tretjemu tožencu je naložilo, da prvemu tožniku solidarno plačata 5.531,23 EUR odškodnine, prvemu tožencu, da plača drugemu tožniku 4.000,00 EUR odškodnine ter prvemu in drugemu tožencu, da tretjemu tožniku solidarno plačata 4.500,00 EUR odškodnine.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov delno ugodilo in sodbo v delu, kolikor ni bilo ugodeno tožbenemu zahtevku prvega tožnika za solidarno plačilo 5.531,23 EUR tudi zoper drugega toženca, kolikor ni bilo ugodeno tožbenemu zahtevku drugega tožnika za solidarno plačilo 4.000,00 EUR odškodnine tudi zoper drugega in tretjega toženca in kolikor ni bilo ugodeno tožbenemu zahtevku tretjega tožnika za solidarno plačilo 4.500,00 EUR tudi zoper tretjega toženca, spremenilo tako, da je v tem delu primarnim zahtevkom delno ugodilo. Sklep o stroških je razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer je pritožbo tožnikov zavrnilo, pritožbo prvega toženca pa je zavrnilo v celoti in v izpodbijanem, a ne razveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Revizijo sta vložila prvi in tretji tožnik in predlagala, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi prvega in tretjega tožnika ugodi v celoti in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi v zavrnilnem delu in v tem obsegu vrne v ponovno odločanje pred sodiščem prve stopnje, podredno pa, da reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje temu sodišču.

4. Oba revidenta nižjima sodiščema očitata relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, in sicer kršitev določbe 108. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prvostopenjsko sodišče je tožbo v delu, ki se je nanašala na zavrnitev plačila enotne odškodnine v znesku 19.000,00 EUR (za prvega tožnika) oziroma 21.000,00 EUR (za tretjega tožnika) za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in skaženosti, zavrnilo kljub temu, da je zahtevek štelo za nerazumljiv in bi bilo na mestu njeno zavrženje, če tožnik razumljivosti tožbe na poziv in opozorilo sodišča ne bi odpravil. Pritožbeno sodišče pa je zavrnilo pritožbene očitke v zvezi s tem. Ker sodišči nista uporabili določbe 108. člena ZPP, je pravnomočno vsebinsko odločeno o zavrnitvi tožbenih zahtevkov za plačilo 19.000,00 EUR (za prvega tožnika) oziroma 21.000,00 EUR (za tretjega tožnika), čeprav sta sodišči navedli, da tožba ne izpolnjuje vsebinskih predpostavk. Sodišče nepopolne tožbe ne bi smelo vsebinsko obravnavati (prim. odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 221/2010 in II Ips 779/2008), zato obstaja tudi nasprotje med izrekom in razlogi, kar pomeni kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Določba 108. člena ZPP izraža ustavno pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS), zato mora sodišče skladno s šestim odstavkom 108. člena ZPP tožnika opozoriti na pravne posledice, če ne bo ravnal v skladu z pozivom sodišča. Sodišče je na naroku (napačno) izvedlo le materialno procesno vodstvo. Navedena bistvena kršitev postopka je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj bi tožnika, če bi bila pravilno pozvana k popravi tožbe, odpravile formalno pomanjkljivost neidentificiranega tožbenega zahtevka in s tem zagotovila pogoje za vsebinsko obravnavo.

5. Revidenta (nekonkretizirano) trdita, da prisojena odškodnina odstopa od odškodnin v podobnih primerih. Menita, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in skaženosti zavrnilo le s sklicevanjem na mnenje izvedenke, ne da bi mnenje ocenilo ali se do njega opredelilo. Prav tako se ni opredelilo do navedb prvega in tretjega tožnika v zvezi s tem. Navedlo je le, da je "izvedenka ugotovila, da pri nobenem od tožnikov življenjske aktivnosti niso zmanjšane in skaženost ni podana do te mere, da bi upravičevala prisojo odškodnine." Gre za presojo pravnega vprašanja, ki je v pristojnosti sodišča, ne izvedenke. Sodišče druge stopnje pa je protispisno navedlo, da ima sodba sodišča prve stopnje potrebne razloge, ko je ugotovilo, da pri tožnikih ni duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in skaženosti. S tem je sodišče druge stopnje storilo kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz tega razloga sodba sodišča druge stopnje tudi nima razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

6. Sodišče druge stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka tudi s tem, ko je zavrnilo pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo subjektivnega dojemanja telesnih bolečin, hkrati pa je navedlo, da je upoštevalo objektivizirano stopnjo telesnih bolečin, kot izhajajo iz mnenja izvedenke. Izvedenka je poudarila, da je v ospredje postavila težo in vrsto poškodbe, da je njena ocena poškodb objektivna in da jo pri izdelavi mnenja ni vodilo to, kar je o bolečinah stranke navedeno v njeni medicinski dokumentaciji. Pojasnila je, da je dojemanje bolečine posameznika subjektivno. Prvi tožnik poudarja, da je zmoten zaključek pritožbenega sodišča, da je prvostopenjsko sodišče pri odmeri odškodnine za telesne bolečine upoštevalo bolečnost vratu pri obračanju in dihanju, ki je bila ugotovljena skoraj dva meseca po škodnem dogodku. Obračanje vratu in dihanje sta običajni vsakodnevni aktivnosti in ne večji fizični aktivnosti, ali sprememba vremena, kar je povzročilo bolečine pri prvem tožniku po poteku 39 dni po škodnem dogodku. Tretji tožnik še poudarja, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da se je zaradi bolečin 3. 7. 2006 in 3. 8. 2006 oglasil na urgenci, iz česar izhaja, da ni upoštevalo subjektivnega dojemanja bolečin.

7. Pritožbeno sodišče je na očitke tožnikov, da je sodišče prve stopnje upoštevalo le strah za izid zdravljenja, odgovorilo, da je sodišče prve stopnje glede na višino odškodnine izhajalo predvsem iz tega, da je bil sekundarni strah tožnikov kratkotrajen. S tem je storilo dve procesni kršitvi, in sicer je o tem sklepalo samo, ne da bi za to imelo podlago v obrazložitvi sodišča prve stopnje (kršitev pravice do pritožbe iz 25. člena URS), hkrati pa je spregledalo, da ni bil upoštevan strah, ki ga je tožnikoma povzročila narava škodnega dogodka. Tožnika je bilo še nekaj časa po dogodku strah, da bo tožence kje srečal, da bodo prišli in ga ubili ali poškodovali člane njune družine. Prvi tožnik se je zaradi strahu celo preselil v Vipavo. Iz sodbe sodišča druge stopnje sicer izhaja, da je bilo na prvi stopnji upoštevano, da je pri prvem tožniku prisotna posttravmatska stresna motnja, a to iz obrazložitve ne izhaja, zato ni jasno, kaj je bilo upoštevano pri odmeri. Sodbi zato nimata razlogov in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Tretji tožnik v reviziji pritožbenemu sodišču v zvezi z vtoževano premoženjsko škodo očita še, da je zmoten zaključek, da iz tožbenih trditev izhaja, da je edina oškodovanka v tem delu družba A., d. o. o., ki je za uveljavljanje te odškodnine tudi edina aktivno legitimirana. Tretji tožnik je namreč trdil, da je edini družbenik te družbe in je posledično le on osebno oškodovan za izgubljeni dobiček, do katerega je prišlo zaradi odpovedi pogodbe z družbo B., d. o. o. Družba je tako lastniško kot poslovodsko v celoti vezana na tretjega tožnika in pomeni le formo, v kateri on nastopa na trgu. Družba služi izključno interesom tretjega tožnika in je škoda lahko nastala le njemu. Ker se pritožbeno sodišče do tega ni opredelilo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Revizija je bila vročena tožencem, ki nanjo niso odgovorili.

10. Reviziji nista utemeljeni.

11. Nižji sodišči sta glede temelja skladno s 14. členom ZPP in ovrženimi drugimi ugovori tožencev o vlogi tožnikov pri povečanju škode zaključili, da toženci v celoti odgovarjajo za nastalo škodo. Iz pravnomočne (kazenske) sodbe Okrožnega sodišča v Kopru K 115/06 z dne 19. 6. 2009, s katero so bili toženci pravnomočno obsojeni v kazenskem postopku, izhaja, da so bili toženci spoznani za krive, da so 18. 3. 2006 okrog 20.00 ure v I., na trgu E. poskusili vzeti življenje: A. C. in B. C. D. D., s tem da ga je B. C. z nožem od zadaj po enkrat zabodel v vrat in levo ramo, A. C. pa ga je tudi od zadaj z nožem trikrat zabodel v vrat in po enkrat v zatilje ter v levo stran prsnega koša; A. C. A. E. s tem da ga je z nožem zabodel v levo stran trebuha; A. C. in C. C. A. F. s tem da je A. C. od zadaj dvakrat zabodel z nožem A. F. nad levo lopatico, enkrat pod desno lopatico in enkrat v predel križnice, C. C. pa je z nožem enkrat zabodel A. F. v spodnji del leve strani prsnega koša in v levo stegno, pri čemer so kazniva dejanja ostala pri poskusu, ker jeA. F. uspel od B. F. odstraniti A. C. in skupaj z očividcem poklical policijo in ker so obdolženci odšli s kraja ter zaradi pravočasne medicinske pomoči A. F. in B. E., s čimer so storili poskus kaznivega dejanja umora v sostorilstvu po prvem odstavku 127. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena KZ in 25. člena KZ.

12. Glede višine prisojene odškodnine prvemu tožniku sta nižji sodišči ugotovili, da je v škodnem dogodku utrpel tri vbodne rane na hrbtni strani vratu in v levem zatilju, vbodno rano leve rame in penetrantno vbodno rano na levi strani prsnega koša, zaradi katere je prišlo do vdora zraka v levo prsno votlino. Bolečine hude intenzitete je trpel 2 dni, srednje do zmerne bolečine v predelu ran 7 dni in lažje bolečine, predvsem pri normalizaciji življenjskih aktivnosti, 30 dni. Možno je, da je tožnik trpel lažje bolečine tudi pozneje ob vremenskih razmerah in večjih fizičnih aktivnostih, ki pa so v nekaj mesecih izzvenele. Prvi tožnik je trpel tudi nevšečnosti, in sicer prevoz z reševalnim vozilom, kirurško oskrbo vbodnih ran, prejemanje infuzijskih tekočin v žilo, 3 dni hospitalizacije, torokalno drenažo na levi strani, odstranjevanje torokalnega drena, vstavljen urinski kateter, več RTG slikanj, CT glave, CTA vratnih žil, odstranjevanje šivov, laboratorijske preiskave krvi, 3 kontrolne preglede pri specialistu, previdno začetno razgibavanje vratu, ambulantno fizioterapijo in obisk psihiatra, ki je ugotovil posttravmatsko stresno motnjo, zaradi katere mu je predpisal terapijo s Citalonom 20 mg za obdobje 6 mesecev. Skoraj eno leto je bil v bolniškem staležu. Sodišči sta mu za to obliko nepremoženjske škode prisodili 2.600,00 EUR odškodnine (kar pomeni 2,6 povprečne neto mesečne plače).

13. V zvezi z denarno odškodnino za strah sta ugotovili, da je prvi tožnik utrpel kratkotrajni intenzivni primarni strah in sekundarni strah za izid zdravljenja v skupnem obdobju 14 dni. Sodišči sta mu v okviru te postavke prisodili 2.000,00 EUR odškodnine, kar pomeni 2 povprečni neto mesečni plači.

14. Glede višine prisojene odškodnine tretjemu tožniku sta nižji sodišči ugotovili, da je v škodnem dogodku utrpel dvojno vbodnino prsnega koša v predel lopatice, vbodnino na desni strani prsnega koša pod lopatico, ki sega v prsno votlino, kri in zrak v desni prsni votlini kot posledica penetrantne rane, poškodbo desnih pljuč, kot njeno posledico, vbodnino v levi strani hrbtenice v višini ledvenokrižničnega prehoda, vbodnino v spodnjem delu leve strani prsnega koša, zlom oziroma presekanino desetega rebra levo v sprednji strani, vbodnino levega stegna, odrgnino četrtega prsta leve roke in odrgnino desne podlahti. Bolečine hude intenzitete je trpel 6 dni, srednje do zmerne bolečine v predelu ran 3 tedne, lažje bolečine 3 do 4 tedne, ki so bile sprva stalne, nato pa pri normalizaciji življenjskih aktivnosti občasne. Tretji tožnik je trpel tudi nevšečnosti, in sicer 8 dni hospitalizacije, kirurško oskrbo vbodnih ran, torokalno drenažo na desni strani, odstranjevanje torokalnega drena, odstranjevanje šivov, prejemanje infuzijskih tekočin in zdravil v žilo, prejemanje analgetikov v obliki injekcij in pozneje v obliki tablet, prejemanje antibiotika Amoksiklav, laboratorijske preiskave krvi, več RTG slikanj (najmanj 10), CT prsnega koša in abdomna, 2 injekciji proti tetanusu, kontrolne preglede pri osebnem zdravniku, 2 obiska urgence zaradi bolečin. Sodišči sta mu za to obliko nepremoženjske škode prisodili 2.250,00 EUR odškodnine (kar pomeni 2,2 povprečne neto mesečne plače).

15. V zvezi z denarno odškodnino za strah sta ugotovili, da je prvi tožnik utrpel kratkotrajni intenzivni primarni strah in sekundarni strah za izid zdravljenja v skupnem obdobju treh tednov. V okviru te postavke sta mu prisodili 2.250,00 EUR odškodnine, kar pomeni 2,2 povprečni neto mesečni plači.

16. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 23. člena URS v zvezi s 108. členom ZPP ni utemeljen. Na načelni ravni je pritožbeno sodišče (pravilno) pritrdilo pritožbi tožnikov, da je prvostopenjsko sodišče napačno postopalo, ko jih je glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in skaženosti v okviru materialnega procesnega vodstva pozvalo na odpravo pomanjkljivosti tožbe, in da bi moralo, če je štelo, da je tožba pomanjkljiva, postopati skladno s 108. členom ZPP z opozorilom o zavrženju tožbe. Držijo revizijske navedbe, da če zahtevek za plačilo več oblik nepremoženjske škode ni jasno opredeljen, gre za (nerazumljivo) nepopolno tožbo.1 Tožniki so bili pozvani k popravi tožbe v okviru materialnega procesnega vodstva, in ne (kot bi bilo pravilno) v skladu z določbo 108. člena ZPP. Vendar so oškodovanci vztrajali pri enotnem zahtevku za celotno nepremoženjsko škodo, zato je sodišče tako tožbo obravnavalo in odločilo o tožbenem zahtevku, ker je na podlagi dejanskih trditev lahko samo ločilo posamezne oblike nepremoženjske škode. V okviru celotnega uveljavljenega tožbenega zahtevka je torej vsebinsko presojalo odškodnino za vsako posamezno obliko nepremoženjske škode.2 Tožbeni zahtevek je zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožniki niso trpeli duševnih bolečin kot pravno priznane oblike nepremoženjske škode. To pomeni, da ni bilo poseženo v pravico do sodnega varstva iz 23. člena URS, tožniki pa z zahtevkom niso uspeli, ker zahtevki po materialnem pravu niso bili utemeljeni, saj škode, za katero so zahtevali (sicer enotno) odškodnino, niso utrpeli. Očitanega nasprotja med izrekom in razlogi ni, saj sta sodišči navedli vsebinske razloge za svojo odločitev.

17. Neutemeljen je tudi očitek, da se nižji sodišči nista opredelili do mnenja izvedenke in da ga nista ocenili. Prvostopenjsko sodišče je zapisalo,3 da izvedenkino mnenje ocenjuje kot objektivno in strokovno in ga v celoti sprejema, kar je potrdilo tudi pritožbeno sodišče.4 V nadaljevanju je pri posameznih oblikah škode za posameznega tožnika mnenje izvedenke povzelo, kar potrjuje, da ga je sprejelo. Navedlo je tudi, da je višino škode ocenilo upoštevajoč izvedenkine ugotovitve. Pri zapisu, da je izvedenka ugotovila, da pri nobenem od tožnikov ni zmanjšana življenjska aktivnost, skaženost pa ni podana do te mere, da bi upravičevala prisojo odškodnine, ne gre le za ugotovitev oziroma zaključek izvedenke, ampak za (pravno) presojo sodišča, ki je sledilo ugotovitvam izvedenke in ugotovilo, da obseg posledic ne dosega praga pravno priznane nepremoženjske škode.

18. Prav tako sta sodišči upoštevali subjektivno dojemanje bolečin tožnikov, saj je izpovedba tako prvega kot tretjega tožnika povzeta in iz nadaljevanja obrazložitve izhaja, da jo je sodišče tudi upoštevalo pri odmeri odškodnine. Tudi sicer je prisojena odškodnina za tovrstno škodo primerljiva z drugimi podobnimi primeri in ne odstopa od odškodnin v primerljivih primerih v takšni meri, da bi to terjalo poseg vanjo.5

19. Neutemeljeni so tudi očitki, da je sodišče prve stopnje upoštevalo le strah za izid zdravljenja, kar je sodišče druge stopnje neobrazloženo potrdilo. Tako prvi tožnik kot tretji tožnik sta v tožbi glede strahu trdila, da sta trpela primarni strah hude intenzitete ob vbodu v telo in da sta se bala za življenje. Prvi tožnik je trdil še, da ga je bilo kljub selitvi v drug kraj strah ponovnega srečanja s toženci. Strah je podoživljal na obravnavah v kazenskem postopku. Zatrjeval je tudi strah za izid zdravljena (intenziven 1 teden, nato se je umirjal in trajal še približno 3 mesece). Podobno je trdil tudi tretji tožnik, in sicer, da je trpel strah za izid zdravljena (intenziven 1 teden, nato se je umirjal in trajal še približno 1 mesec). Še vedno pa se boji maščevanja in ponovnega poskusa srečanja s toženimi. Prvi toženec naj bi mu večkrat po dogodku še grozil in je morala posredovati policija. Sodišče druge stopnje je ustrezno odgovorilo,6 da iz prvostopenjske sodbe7 izhaja, da je (v okviru trditev) upoštevalo tako (intenziven) primarni strah (zaradi nenadnega, nepričakovanega dogodka) kot tudi sekundarni strah (pri prvem tožniku 14 dni, pri tretjemu tožniku 3 tedne). Pri prvem tožniku je upoštevalo, da je bila prisotna tudi posttravmatska motnja,8 upoštevalo pa je tudi nadaljnjo zaskrbljenost prvega in tretjega tožnika za življenje in varnost njiju in njunih družin. Kakšno težo sta sodišči pripisali kateremu od kriterijev ni bistveno, ampak je ključno, da sta vse kriterije upoštevali in pravilno (enotno) v skladu s 179. členom Obligacijskega zakonika odmerili odškodnino za strah. Prisojeni odškodnini sta sicer med nižjimi odškodninami v podobnih zadevah, a še vedno v njihovem okviru.9 Revizijski očitek, da prisojena odškodnina odstopa od odškodnin v podobnih primerih pa je pavšalen in revidenta razen primerjave z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3070/2011 nista ponudila konkretnejših primerjav.

20. Revizijski očitek tretjega tožnika, da je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z zavrnitvijo njegovega tožbenega zahtevka za povrnitev premoženjske škode, je neutemeljen. Kot škodo uveljavlja izostalo plačilo po pogodbi o izvajanju gradbenih del med družbo A.., d. o. o., in družbo B., d. o. o. Trdil je, da zaradi njegovih poškodb in poškodb drugih delavcev (prvi in drugi tožnik) obveznosti iz pogodbe družba A.., d. o. o., ni mogla izpolniti. Pravilen je zaključek pritožbenega sodišča o neobstoju njegove aktivne legitimacije, saj je škoda lahko nastala le družbi A.., d. o. o., kot pogodbenici, ne pa tožniku, kot njenemu (edinemu) družbeniku. Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju - ZGD-1) v sedmem oddelku šestega poglavja (523. - 526. člena) ureja vse posebnosti, po katerih se družba z enim družbenikom razlikuje od drugih gospodarskih družb. To pa pomeni, da druga določila zakona, ki veljajo za vse gospodarske družbe, veljajo tudi za družbo z enim družbenikom. Enoosebna družba je kljub svoji lastnosti, da je sredstva za njeno ustanovitev prispeval zgolj en družbenik, gospodarska družba, ki z vpisom v sodni register pridobi svojo samostojno pravno subjektiviteto (prvi odstavek 5. člena ZGD-1). Družbe kot pravne osebe so lahko lastniki premičnin in nepremičnin, lahko pridobivajo pravice in prevzemajo obveznosti ter lahko tožijo in so tožene (drugi odstavek 4. člena ZGD). Pravna subjektiviteta družbe je strogo ločena od subjektivitete njenih družbenikov. Pravice in obveznosti družbe z omejeno odgovornostjo tako niso hkrati tudi pravice in obveznosti njenih družbenikov. Škoda, ki je nastala družbi, se v premoženjskopravnem položaju družbenika odrazi lahko le v ustrezno nižji vrednosti njegovega poslovnega deleža. Zaključek nižjih sodišč, da iz trditev tretjega tožnika izhaja, da je škoda nastala družbi, in ne tožniku in je le ona aktivno legitimirana, je zato pravilen in očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

21. Revizijsko sodišče je reviziji zavrnilo kot neutemeljeni, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih sta bili vloženi (378. člen ZPP).

22. Odločitev, da prvi in tretji tožnik sama krijeta vsak svoje svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta v zavrnitvi revizije vsakega izmed njiju.

-------------------------------
1 N. Betetto, Razlikovanje med nesklepčno in nepopolno tožbo, PiD, 6-7/2009, ki se sklicuje na sklep posvetovanja Zveznega sodišča Vrhovnih sodišč republik in pokrajin ter Vrhovnega vojaškega sodišča 15. in 16. 10. 1985 (Poročilo VSS 2/86, str. 23).
2 Gl. 3. točka Poročila VSS 2/86, str. 23.
3 Gl. 11. stran obrazložitve prvostopenjske sodbe.
4 Gl. 15. točko obrazložitve drugostopenjske sodbe.
5 Prim. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 599/2008, II Ips 712/2006, II Ips 330/2006, II Ips 679/2005 in II Ips 416/93.
6 Gl. 16. točko obrazložitve drugostopenjske sodbe.
7 Gl. za prvega tožnika 12. stran, za tretjega pa 15. in 16. stran prvostopenjske sodbe.
8 To je sicer bolj upoštevalo pri postavki nepremoženjske škode zaradi telesnih bolečin, vendar je bistveno, da okoliščine ni spregledalo.
9 Prim. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 1054/2008, II Ips 600/2006, II Ips 708/2005, II Ips 263/95.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 108, 339/2, 339/2-14, 339/2-15
Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 4, 4/2, 5, 5/1, 523 - 526
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDExOTcz