<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sklep I Up 331/2015
ECLI:SI:VSRS:2016:I.UP.331.2015

Evidenčna številka:VS1015386
Datum odločbe:13.01.2016
Opravilna številka II.stopnje:Sklep UPRS I U 1680/2015
Senat:mag. Nina Betetto (preds.), mag. Tatjana Steinman (poroč.), Brigita Domjan Pavlin
Področje:UPRAVNI SPOR
Institut:začasna odredba - pritožba - komunalni prispevek - trditveno in dokazno breme - težko popravljiva škoda

Jedro

Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obseg oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je začasna škoda za njo težko popravljiva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper odločbo Občinske uprave Občine Preddvor z dne 25. 11. 2014, s katero je prvostopenjski organ toženke odločil, da se na javno kanalizacijsko omrežje priključi stavbo št. 15 v k. o. ..., in odmeril komunalni prispevek, ki ga je treba v treh obrokih poravnati do 25. 11. 2015, na kanalizacijsko omrežje pa se mora zavezanec priključiti do 31. 12. 2014.

2. Hkrati s tožbo je vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Predlagala je, naj toženka prekine postopke priključitve obstoječe naprave na javno kanalizacijsko omrežje, dokler ne bo tožnica opravila nujne predhodne preureditve svojih naprav. Predlagala je tudi, naj se toženki prepove zaračunavanje obračunanih komunalnih prispevkov, dokler ne bo prišlo do priključitve komunalnih naprav na javno kanalizacijsko omrežje.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala, da bi ji brez izdaje začasne odredbe lahko nastala težko popravljiva škoda, ki bi bila v neposredni zvezi z izvršitvijo izpodbijane odločbe, kar je zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe tako po drugem kot po tretjem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Plačilo obveznih dajatev v obrokih po mnenju sodišča prve stopnje ni taka škoda, golo zatrjevanje morebitne insolventnosti pa take škode tudi ne izkazuje. Po presoji prvostopenjskega sodišča tožeča stranka težko popravljive škode ni izkazala niti s posplošenim zatrjevanjem škode na svojih objektih, saj teh trditev ni konkretizirala ne z opisom škode ne podprla z dokazi.

4. Tožeča stranka v pritožbi zoper sklep uveljavlja vse pritožbene razloge in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izda predlagano začasno odredbo. Navaja, da je tožbi priložila listinske dokaze, ki jih izpodbijani sklep ne omenja, zato sodišču očita, da teh listin ni ocenilo. Iz predloga za izdajo začasne odredbe in tožbe naj bi bilo razvidno, da se želi izogniti materialni škodi, ki jo ocenjuje na 40.000 - 50.000 EUR. Navaja, da gre za stroške odstranitve dosedanjih naprav in nabave nove čistilne naprave, čeprav prejšnja "še odločno deluje". S predložitvijo listin naj bi dokazala, da s svojo čistilno napravo, za katero poseduje ustrezen certifikat, zadovoljuje predpisane ekološke zahteve. Pojasnjuje, zakaj želi obdržati obstoječe naprave, z izpodbijano odločitvijo pa naj bi se jo obremenjevalo brez pravne podlage, v njeno škodo in v korist tožene stranke.

5. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

8. Odločanje o začasni odredbi zahteva zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva. Če predlaga ureditveno začasno odredbo, pa mora poleg navedenega še konkretno predlagati, na kakšen način in kako naj se začasno uredi stanje. V postopku odločanja o začasni odredbi sodišče praviloma ne izvaja dokazov, temveč svojo odločitev opre na predložene dokaze in ne opravi glavne obravnave.

9. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, torej v celoti nosi trditveno in dokazno breme, da tako s svojimi navedbami kot s predloženimi dokazi prepriča sodišče o nujnosti zadržanja sicer izvršljive odločbe državnega organa oziroma druge institucije oziroma o nujnosti začasne ureditve stanja. Šele ko sta ti dve predpostavki podani, je dolžnost sodišča, da pri odločanju upošteva tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

10. Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da tožnica s svojimi posplošenimi navedbami o nesolventnosti, ki naj bi nastala zaradi plačila komunalnega prispevka, ni izkazala niti nastanka zatrjevane "znatne" materialne škode niti da bi bila ta škoda težko popravljiva.

11. Z izpodbijano odločitvijo je bilo namreč tožnici naloženo plačilo komunalnega prispevka v znesku 5.393,62 EUR v treh obrokih. Hkrati ji je sicer bil odmerjen komunalni prispevek še s tremi odločbami za druge tri stavbe, vendar tožnica navedb o nesolventnosti, ki naj bi bila posledica plačila komunalnega prispevka, ni konkretizirala, saj o tem ni navedla niti enega dejstva (npr. podatkov o svoji nesolventnosti) in zanj predložila ustreznega dokaza. Enako velja glede nekonkretizirane trditve o nastanku velike škode na objektih.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do dokazil, ki jih je pritožnica priložila k tožbi. Tožnica namreč v predlogu za izdajo začasne odredbe dejstev, ki bi utemeljevali težko popravljivo škodo, sploh ni navajala. Funkcija dokaznega postopka je v potrditvi ali ovrženju trditve o obstoju določenega dejstva in ne more nadomestiti trditvenega bremena strank. Šele če iz zatrjevanih dejstev izhaja uveljavljana pravna posledica, je sodišče dolžno izvesti dokaze, predlagane v zvezi z njimi (tako Vrhovno sodišče npr. v sodbi II Ips 355/2007 z dne 25. 2. 2010). Da bi prvostopenjsko sodišče spregledalo njene navedbe o tem, iz katerih finančnih podatkov naj bi izhajalo, da je plačilo komunalnega prispevka za tožnico težko finančno breme, ki bo povzročilo insolventnost, oziroma, da bi spregledalo navedbe, za kakšno škodo na objektih naj bi šlo in zakaj naj bi bila ta težko popravljiva, pa tožnica ne zatrjuje.

13. Vrhovno sodišče zato pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni izkazala, da bi v primeru zavrnitve predlagane začasne odredbe zaradi finančnih posledic, ki jih navaja, utrpela težko popravljivo škodo.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnica verjetnosti nastanka težko popravljive škode ni izkazala niti s pavšalnimi pritožbenimi navedbami (ne glede na to, da gre sicer za nedovoljene pritožbene novote; prvi odstavek 74. člena ZUS-1), da škodo zaradi zahtevanega priklopa na javno kanalizacijsko omrežje ocenjuje na 40.000 - 50.000 EUR in da bi bili stroški sestavljeni iz odstranitve dosedanjih naprav in cevovodov, iz odvoza materialov in naprav, demontaže in odkopa ter nabave nove čistilne naprave. S temi navedbami namreč zatrjuje nastanek škode, ne pa tudi, da bi bila ta škoda težko popravljiva, kar je pogoj za izdajo začasne odredbe. Poleg tega tudi ne navaja katere listine, ki jih je priložila tožbi, naj bi dokazovale zatrjevano škodo, saj ne navaja niti, iz katerih listin naj bi izhajala njena ocena o višini stroškov. Zgolj posplošeno sklicevanje na listine, ki jih je priložila tožbi, pa težko popravljive škode tudi ne izkazuje.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

16. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.


Zveza:

ZUS-1 člen 32, 32/2.
Datum zadnje spremembe:
18.07.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk1MzMy