<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS sodba in sklep VIII Ips 270/2015
ECLI:SI:VSRS:2016:VIII.IPS.270.2015

Evidenčna številka:VS3006714
Datum odločbe:19.04.2016
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 72/2015
Senat:mag. Ivan Robnik (preds.), Marjana Lubinič (poroč.), mag. Marijan Debelak, Karmen Iglič Stroligo, dr. Mateja Končina Peternel
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:ugotovitev obstoja delovnega razmerja - obstoj delovnega razmerja - sprememba sodne prakse - uveljavljanje sodnega varstva - elementi delovnega razmerja

Jedro

Zahtevo, da mora stranka najprej postaviti zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (pogodbe o zaposlitvi), če želi doseči ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, je oblikovala sodna praksa, saj iz zakona izrecno ne izhaja. Taka zahteva predstavlja prehudo in tudi nerazumno oviro za uveljavitev tožničine pravice (zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ni bil zavrnjen iz vsebinskih razlogov, pač pa zato, ker ni bil postavljen tudi zahtevek za ugotovitev nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, ki pred sodiščem sploh še ni bilo ugotovljeno), zato je njen predlog za odstop od ustaljene sodne prakse in njeno spremembo utemeljen.

Glede na navedeno tožnica zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ob tem, da je pravočasno zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, ni bila dolžna postaviti. Ker ga ni postavila v tožbi, pač pa šele kasneje, po preteku 30 dni, pravice do ugotovitve obstoja delovnega razmerja ni izgubila. Zato tudi roka za sodno uveljavljanje nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni mogla zamuditi.

Izrek

Revizija zoper sklep se zavrže.

Sicer se reviziji ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se odločitev glasi:

„Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se IV. točka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v tem delu glasi:

„Ugotovi se obstoj delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki za nedoločen čas od 1. 1. 2013 dalje, zato jo je tožena stranka dolžna pozvati na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom in izplačilom nadomestila plač, obračunanih za 36. plačni razred, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

Tožena stranka mora v 8. dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega in revizijskega postopka v znesku 1.497,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnice pri toženki za čas od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2012 in ji za ta čas priznalo vse pravice iz delovnega razmerja. Zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 1. 2013 dalje, za vrnitev na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za ta čas pa je zavrnilo, ker je s sklepom zavrglo tožbo (kot prepozno) za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je imelo razmerje med strankama, ki je bilo vzpostavljeno na podlagi več zaporednih pogodb civilnega prava (pogodb o novinarskem delu) vse elemente delovnega razmerja, in sicer na delovnem mestu novinar urednik, šifra 70087 in je za to delo tudi izpolnjevala predpisane pogoje. Zavrnilni del je utemeljilo z obrazložitvijo, da je bila tožba za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja prepozna. Razmerje, ki ga uveljavlja kot delovno, ji je prenehalo 31. 12. 2012, v tožbi z dne 29. 1. 2013 pa zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (pogodbe o zaposlitvi) ni postavila, pač pa zahtevala le ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas. Šele 23. 4. 2014 je zahtevala ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Sodišče se je sklicevalo na obstoječo sodno prakso, zlasti odločbi VS RS VIII Ips 54/2014 z dne 13. 5. 2014 in VIII Ips 45/2014 z dne 17. 6. 2014.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in sklep o zavrženju dela tožbe zavrnilo in v celoti pritrdilo dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožnica, ki uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je bila tožba vložena pravočasno, v roku 30 dni po prenehanju veljavnosti zadnje pogodbe o novinarskem delu in je z njo uveljavljala obstoj delovnega razmerja. Zahteva, da se ji prizna delovno razmerje za nedoločen čas pomeni tudi nasprotovanje prenehanju delovnega razmerja. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in ugoditev tudi preostalemu delu zahtevka.

4. Revizija zoper sklep ni dovoljena, sicer pa je utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo (in v skladu z določbo 383. člena ZPP tudi sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan) samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija uvodoma uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar jih v nadaljevanju ne konkretizira. Zato izpodbijane sodbe z vidika tako uveljavljenega revizijskega razloga ni mogoče preizkusiti.

7. Materialno pravo je zmotno uporabljeno.

8. Predmet revizije je sklep o zavrženju dela tožbe, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja z dnem 31. 12. 2012 in del sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 1. 2013 dalje za nedoločen čas in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od tega dne dalje. Zavrnilni del sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje zajema tudi zakonske zamudne obresti, ki presegajo obresti od neto zneskov prisojenih regresov za letni dopust, vendar ta del ni predmet revizije. Tožničino pritožbo zoper navedeni del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo, sklicujoč se na sodno prakso, ki se je izoblikovala na Vrhovnem sodišču zlasti v zadevah VIII Ips 54/2014 z dne 13. 5. 2014 in VIII Ips 45/2014 z dne 17. 6. 2014.

9. Tožnica je vložila tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 1. 2010 dalje za nedoločen čas na delovnem mestu novinar urednik (36. plačni razred). Tožbo je vložila v roku 30 dni po prenehanju zadnje pogodbe o novinarskem delu. V tožbi je zatrjevala in v postopku dokazala, da je imelo razmerje, ki je bilo med strankama z njo vzpostavljeno, vse elemente delovnega razmerja. V zakonskem roku je torej uveljavljala obstoj delovnega razmerja od 1. 1. 2010 dalje s trditvijo, da so v razmerju, ki je bilo med strankama sicer urejeno s pogodbo civilnega prava, obstajali elementi delovnega razmerja.

10. Vrhovno sodišče je o podobnem primeru že odločalo (odločba VIII Ips 258/2015 z dne 5. 4. 2016) in zavzelo stališče, ki velja tudi za to zadevo, zato ga revizijsko sodišče v celoti povzema: „Vrhovno sodišče je v preteklosti, v sodbah, na kateri se sklicuje tudi sodišče druge stopnje, zastopalo stališče, da obstoja delovnega razmerja po tem, ko je razmerje, ki ga šteje za delovno, prenehalo, ni mogoče uveljaviti, če stranka ne postavi zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja (1). Sklicevalo se je na to, da domneva o obstoju delovnega razmerja pomeni tudi obstoj pogodbe o zaposlitvi, čeprav je stranki nista sklenili v pisni obliki in da vsak poseg delodajalca v veljavnost takšne pogodbe pomeni kršitev pravice, zoper katero delavec lahko uveljavlja sodno varstvo le na način in v rokih, ki jih določa zakon (2). Posledica opustitve zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja je bila zavrnitev zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, kljub temu, da so v razmerju, sicer predhodno urejenem s pogodbo civilnega prava, ugotovljeni elementi delovnega razmerja.

11. Zakon roka in postopka za uveljavitev obstoja delovnega razmerja izrecno ne določa. Sodna praksa ju je izpeljala iz rokov in postopkov, ki se nanašajo na uveljavljanje pravic v zvezi s pogodbo o zaposlitvi (delovnim razmerjem) in odpovedjo oziroma prenehanjem veljavnosti le te. Vendar se je prav v primerih, kot je obravnavani, ta praksa izkazala za neustrezno. Če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4., v povezavi z 20. oziroma 52. členom zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon (drugi odstavek 11. člena ZDR). Na podlagi te določbe oseba, ki po pogodbi civilnega prava opravlja delo, ki ima vse elemente delovnega razmerja, zahteva s tožbo ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Od te osebe, ki šele vloži tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja (ki jo utemeljuje z obstojem elementov delovnega razmerja), bi bilo neutemeljeno zahtevati, da postavi zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (ali pogodbe o zaposlitvi), saj takega razmerja (niti take pogodbe) formalno še ni. V teh primerih mora zadoščati, da se vloži tožba med trajanjem ali še v 30 dneh po prenehanju razmerja, urejenega s pogodbo civilnega prava in v tožbi postavi zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas.

12. Zahtevo, da mora stranka najprej postaviti zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (pogodbe o zaposlitvi), če želi doseči ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, je oblikovala sodna praksa, saj iz zakona izrecno ne izhaja. Revizijsko sodišče pritrjuje tožnici, da taka zahteva predstavlja prehudo in tudi nerazumno oviro za uveljavitev njene pravice (zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ni bil zavrnjen iz vsebinskih razlogov, pač pa zato, ker ni bil postavljen tudi zahtevek za ugotovitev nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, ki pred sodiščem sploh še ni bilo ugotovljeno), zato je njen predlog za odstop od ustaljene sodne prakse in njeno spremembo utemeljen. To nenazadnje narekuje tudi spoštovanje pravice do dostopa do sodišča (3) kot ene od človekovih pravic, vsebovanih v 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP, Ur. l. RS - Mednarodne pogodbe št. 4/94, Ur. l. RS št. 33/94). Upoštevaje to pravico je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) že poudarilo, da stališča sodne prakse glede procesnih zahtev, ki iz zakona ne izhajajo, ne smejo biti preveč formalistična in nesorazmerna z zastavljenim ciljem, ki naj zagotovi pravno varnost in učinkovito delovanje pravosodja (4).“

13. Glede na navedeno tožnica zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ob tem, da je pravočasno zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, ni bila dolžna postaviti. Ker ga ni postavila v tožbi, pač pa šele kasneje, po preteku 30 dni, pravice do ugotovitve obstoja delovnega razmerja od 1. 1. 2013 ni izgubila. Zato tudi roka za sodno uveljavljanje nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni mogla zamuditi. Tožnica je zahtevek postavila naknadno in je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu zavrglo (I. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje), sodišče druge stopnje pa je to odločitev potrdilo. Vendar zavrženje tega dela tožbe na njeno pravico do uveljavitve obstoja delovnega razmerja ne vpliva. Zato pravnega interesa za vložitev revizije zoper sklep, ki zanjo nima nobenih učinkov, ne izkazuje. Revizija, ki jo vloži nekdo, ki za to nima pravnega interesa, ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP), zato jo je revizijsko sodišče v tem delu, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (prvi odstavek 374. člena ZPP), zavrglo.

14. Ker je sodišče ugotovilo obstoj delovnega razmerja za čas od 1. 10. 2010 do 31. 12. 2012 (zoper to odločitev pritožba in revizija nista bili vloženi), je utemeljen tudi zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 1. 2013 dalje, saj ugotovljen obstoj elementov delovnega razmerja do 31. 12. 2012 pomeni, da obstaja delovno razmerje za nedoločen čas, ki s 1. 1. 2013, to je z iztekom nezakonito sklenjenih pogodb civilnega prava, ni prenehalo. Zato je Vrhovno sodišče reviziji v tem delu ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku za obstoj delovnega razmerja in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z reintegracijo tudi za čas od 1. 1. 2013 dalje.

15. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči tudi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožnica uspela s pritožbo in revizijo, je upravičena do povrnitve stroškov, ki znašajo za postopek s pritožbo 665,60 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3210 in DDV), za postopek z revizijo pa 832,00 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3300, materialni stroški in DDV).

---.---

Op. št. (1): Odločbi VS RS VIII Ips 54/2014 z dne 13. 5. 2014, VIII Ips 45/2014 z dne 17. 6. 2014

Op. št. (2): Odločba VS RS VIII Ips 468/2009 z dne 5. 4. 2011

Op. št. (3): Oziroma pravica do sodnega varstva.

Op. št. (4): Liakopoulou proti Grčiji, št. 20627/04.


Zveza:

ZDR člen 204, 204/3. ZDR-1 člen 200, 200/3. EKČP člen 6.
Datum zadnje spremembe:
29.07.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk0ODE3