<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS sodba in sklep II Ips 249/2013
ECLI:SI:VSRS:2015:II.IPS.249.2013

Evidenčna številka:VS0017800
Datum odločbe:11.06.2015
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 2824/2012
Senat:mag. Rudi Štravs (preds.), dr. Ana Božič Penko (poroč.),mag. Nina Betetto, Vladimir Horvat, Tomaž Pavčnik
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:sklepčnost tožbe - povrnitev škode - odgovornost občine za delo upravnega organa - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - upravnega odločba - kvalificirana stopnja napačnosti - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - nedenarni tožbeni zahtevek - denarni tožbeni zahtevek - kumulacija tožbenih zahtevkov - zavrženje revizije

Jedro

Ustaljena sodna praksa protipravnost pri izdaji upravnih odločb v smislu civilne odškodninske odgovornosti priznava le, če so obremenjene s t.i. kvalificirano stopnjo napačnosti in ne pri vsaki zmotni uporabi materialnega prava ali kršitvi postopka. Tožniki takšnih trditev niso postavili. Zgolj zatrjevanje izdaje upravnih odločb, tudi če zaradi gradbenih posegov, izvedenih na njihovi podlagi, na nepremičnini tožnikov nastaja škoda,zato ne more voditi do pravnega zaključka o protipravnem ravnanju toženke kot eni od predpostavk odškodninske odgovornosti.

Izrek

I. Revizija se v delu, s katerim izpodbija pravnomočno odločitev o nedenarnem tožbenem zahtevku glede dolžnosti tožene stranke urediti strokovno potrjeno odvodnjavanje, zavrže.

II. V preostanku se revizija zavrne.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki revizijske stroške v višini 826,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožniki so v tožbi postavili denarni zahtevek na plačilo odškodnine za nastalo premoženjsko škodo zaradi zmanjšanja vrednosti njihove večstanovanjske stavbe in nedenarni zahtevek na strokovno ureditev odvodnjavanja. Trdili so, da zaradi neustrezno urejenega odvodnjavanja v kletne prostore njihove večstanovanjske stavbe priteka meteorna voda s sosednjih nepremičnin, s čimer jim nastaja škoda. Pritekanje vode je posledica zazidave okoliša in posledičnega dviga soseščine, dviga cestišč pred in za hišo ter zaradi večletnega nevzdrževanja struge potoka B. Po tožbenih trditvah je za vse navedene gradbene posege odgovorna toženka, ki je zanje v letih 1985 in 1987 izdala lokacijska in gradbena dovoljenja brez vsake informacije somejašev, in ker ni opravila ustreznega inšpekcijskega nadzora.

2. Sodišče prve stopnje je oba zahtevka zavrnilo. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožniki so zoper sodbo sodišča druge stopnje vložili v revizijo. V njej navajajo, da je bilo v dokaznem postopku nedvomno ugotovljeno, da se meteorna voda zaradi neustreznega odvodnjavanja zliva na nepremičnine tožnikov po posegih toženke. Kljub ugotovitvi, da so izdane upravne odločbe zakonite, ni mogoče mimo dejstva, da posegi, izvedeni na podlagi teh odločb, tožnikom povzročajo škodo. Odvodnjavanje je bilo izvedeno neustrezno, nestrokovno in malomarno. Revidenti ponovno podrobno opisujejo posledice izlivanja meteorne vode in opozarjajo, da toženka kljub opozorilom glede tega ni storila ničesar. Izvedenec je potrdil, da je izlivanje vode posledica dvignjene ceste, za tak poseg in za gradnjo objekta v bližini pa je dovoljenje izdala toženka. Zaključek, da toženka ni ravnala protipravno, je po stališču revidentov zato napačen. Sodišči nižjih stopenj bi morali uporabiti določbo tretjega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika(1) (v nadaljevanju OZ), saj je toženka po tej pravni podlagi odškodninsko odgovorna ne glede na to, komu je bil splošno koristen poseg dejansko zaupan. Temelj je nedvomno podan, saj je izvedenec ugotovil manjvrednost stavbe zaradi zamakanja, zato bi moral biti postavljen izvedenec glede višine nastale škode. S tem, ko je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo, je bila tožnikom odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je kot prepozne zavrnilo dokazne predloge (fotografije), predložene na naroku dne 13. 4. 2012. Gre za nove fotografije, ki dokazujejo, da škoda še vedno nastaja, zato ti dokazi ne morejo biti prepozni. Ne drži ugotovitev pritožbenega sodišča, da naj bi sodišče prve stopnje upoštevalo tudi te dokaze, saj je že sodišče prve stopnje navedlo, da je pri odločanju upoštevalo le dejstva in dokaze, ki so bila navedeni in predlagani do konca prvega naroka za glavno obravnavo.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženki, ki je nanjo obrazloženo odgovorila in predlagala zavrženje revizije v delu, ki se nanaša na nedenarni del zahtevka, v preostanku pa njeno zavrnitev.

5. Revizija glede nedenarnega dela zahtevka ni dovoljena, v preostanku pa ni utemeljena.

O dovoljenosti revizije:

6. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR (dovoljena revizija). Če se vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe giblje v razponu med 2.000,00 EUR in 40.000,00 EUR, je revizija dovoljena le, če jo dopusti sodišče (dopuščena revizija).(2) V konkretnem primeru gre za objektivno kumulacijo denarnega in nedenarnega zahtevka. Oba zahtevka po določbi drugega odstavka 41. člena ZPP(3) pri vprašanjih stvarne pristojnosti in pravice do revizije načeloma ohranjata svojo samostojnost. Pri ugotavljanju pravice do revizije se vrednosti spornih predmetov obeh zahtevkov zato praviloma ne seštevata.

7. Tožniki so vrednost nedenarnega zahtevka označili na višino 5.000,00 EUR in torej ne presega praga dovoljene revizije. Po določbi petega odstavka 367. člena ZPP se ne glede na določbo drugega odstavka 41. člena ZPP, vrednost izpodbijanega dela ugotovi s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov oziroma delov teh zahtevkov, ki so še sporni, če je odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke, ali če so posamezni zahtevki med seboj tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku.

8. Pravno podlago postavljenega nedenarnega zahtevka lahko predstavljajo določbe 133. člena OZ o odstranitvi škodne nevarnosti ali določbe 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) o zaščiti pred vznemirjanjem lastninske pravice. Presoja nedenarnega zahtevka po obeh navedenih pravnih podlagah terja razrešitev povsem drugih pravnih vprašanj kot pri denarnem zahtevku. Postavljena zahtevka prav tako nista v medsebojnem razmerju soodvisnosti. Iz navedenih razlogov je uporaba petega odstavka 367. člena ZPP izključena. Tožniki si glede nedenarnega zahtevka torej niso zagotovili pravice do revizije, zato je moralo revizijsko sodišče revizijo v tem obsegu kot nedovoljeno zavreči na podlagi 377. člena ZPP.

O utemeljenosti revizije:

9. V skladu s prvim odstavkom 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni ter ustrezno konkretizirani in argumentirani.(4) Na dovoljene revizijske razloge revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti.

10. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov z nosilnim argumentom, da tožba glede protipravnosti, očitane toženki, ni sklepčna. Opozorilo je, da bi morali tožniki protipravnost, do katere naj bi po tožbenih trditvah prišlo z izdajo upravnih odločb, posebej utemeljiti, saj se pravilnost uporabe prava v upravnem postopku zagotavlja v sistemu kontrole s pravnimi sredstvi, vendar tožniki kljub pozivu sodišča prve stopnje trditvenega bremena glede navedene predpostavke temelja odškodninske odgovornosti niso zmogli.

11. Tožba je nesklepčna, če iz trditev o dejstvih ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po materialnem pravu. Sklepčnost tožbe je zato vprašanje materialnega prava.(5) Tožniki zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s nesklepčnostjo tožbe konkretizirano niti ne izpodbijajo, pač pa kritiko teh zaključkov gradijo na ponavljanju svojih trditev, po katerih je škoda posledica gradbenih posegov, izvedenih na podlagi upravnih odločb toženke. Revidenti protipravnost torej vidijo že v sami izdaji upravnih odločb, s čimer so vsebinsko začrtali meje revizijskega preizkusa izpodbijane sodbe.

12. Revizijsko sodišče revidentom pojasnjuje, da zgolj dejstvo, da na njihove nepremičnine priteka meteorna voda zaradi posegov, za katerega je upravna dovoljenja izdala toženka oziroma njena pravna prednica, še ne zadostuje za zaključek o njenem protipravnem ravnanju. Ob zatrjevani protipravnosti v obliki izdanih upravnih odločb, gre materialnopravno za presojo morebitne odškodninske odgovornosti toženke za škodo, ki jo povzročijo njeni organi ali osebe s svojim protipravnim ravnanjem pri opravljanju službe ali druge dejavnosti organa. Glede na čas izdaje spornih upravnih odločb ustrezno pravno podlago za presojo toženkine odgovornosti predstavlja določba prej veljavnega prvega odstavka 199. člena Ustave Socialistične federativne republike Jugoslavije (v nadaljevanju Ustava SFRJ)(6) v zvezi z določbami prej veljavnih prvega odstavka 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)(7) in prvega odstavka 172. člena ZOR.(8) V trenutno veljavni ureditvi je odškodninska odgovornost občine urejena v vsebinsko podobnih določbah 26. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) v zvezi z določbami 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in 148. člena OZ.

13. Ustaljena sodna praksa protipravnost pri izdaji upravnih odločb v smislu civilne odškodninske odgovornosti priznava le, če so obremenjene s t. i. kvalificirano stopnjo napačnosti in ne pri vsaki zmotni uporabi materialnega prava ali kršitvi postopka.(9) Tožniki takšnih trditev niso postavili. Zgolj zatrjevanje izdaje upravnih odločb, tudi če zaradi gradbenih posegov, izvedenih na njihovi podlagi, na nepremičnini tožnikov nastaja škoda, zato ne more voditi do pravnega zaključka o protipravnem ravnanju toženke kot eni od predpostavk odškodninske odgovornosti. Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava torej ni utemeljena.

14. Uporaba določbe tretjega odstavka 133. člena OZ (prej tretji odstavek 156. člena ZOR) je v razmerju do toženke prav tako izključena. Odškodnino za škodo, ki presega običajne mere pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je namreč mogoče zahtevati zgolj od osebe, ki ima oblast nad nad virom, ki povzroča škodo,(10) torej od izvajalca splošno koristne dejavnosti in ne od organa, ki je za tako dejavnost izdal dovoljenje. Stvarna pasivna legitimacije toženke po tej pravni podlagi zato ni podana.

15. Pravica stranke do izvedbe dokazov ni neomejena. Takšno stališče je v praksi tega sodišča in praksi Ustavnega sodišča povsem ustaljeno. Zavrnitev dokaznega predloga je med drugim utemeljena tudi, ko sodišče oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati, dolžno pa je takšno stališče obrazložiti.(11) Ker tožniki niso dokazali niti protipravnosti kot ene od predpostavk temelja odškodninske odgovornosti, ki mora biti podana kumulativno skupaj s krivdo, škodo in vzročno zvezo, opredeljevanje do trditev in izvedba dokazov, ki se nanašajo na druge predpostavke civilnega delikta, ni bilo potrebno. V ta sklop sodi tudi izvajanje dokazov glede višine nastale škode, zato revizijska trditev, da je bila tožnikom odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem (kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog po postavitvi cenilca, ki bi ugotovil višino nastale škode, ni utemeljena. Na takšen očitek sta revidentom vsebinsko enako odgovorili že sodišči nižjih stopenj.

16. Tudi očitek o kršitvi pravil o prekluziji iz 286. člena ZPP ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje fotografije, predložene na naroku dne 30. 4. 2012 (prilogi A64 in A65), v dokaznem postopku vpogledalo.(12) Tudi sicer gre lahko kvečjemu za relativno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, vendar revidenti ne konkretizirajo v čem je zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Poleg tega revidenti sami trdijo, da so s fotografijami, glede katerih zatrjujejo kršitev pravila o prekluziji, dokazovali višino škode. Glede na zgoraj nanizane razloge o nesklepčnosti tožbe glede protipravnosti je bila izvedba dokazov v tej smeri v vsakem primeru nepotrebna, zato očitek o kršitvi postopka ni utemeljen.

17. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev, da tožniki sam krijejo svoje revizijske stroške, temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP ter je že zajeta v odločitvi o zavrženju in zavrnitvi revizije.

18. Tožniki morajo po prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP toženki povrniti njene stroške odgovora na revizijo, ki jih je sodišče na podlagi prehodne določbe drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) v zvezi s prehodno določbo prvega odstavka 41. člena prej veljavnega Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) odmerilo po prej veljavni Odvetniški tarifi (Ur. l. 67/03). Sodišče je toženki, upoštevajoč vrednost izpodbijanega dela, priznalo nagrado za sestavo odgovora na revizijo v višini 688,50 EUR (tar. 21/3 OT), 20 % DDV v višini 137,70 EUR, skupaj torej 826,20 EUR.

---.---

Op. št. (1): Če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne meje (tretji odstavek 133. člena OZ).

Op. št. (2): Tretji in Četrti odstavek 367. člena ZPP.

Op. št. (3): Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

Op. št. (4): Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 206/2013, II Ips 120/2010, II Ips 258/2014,...

Op. št. (5): Odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 186/2013 in II Ips 93/2013.

Op. št. (6): Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa oziroma organizacije, ki opravlja zadeve javnega pomena, s svojim nezakonitim ali nepravilnim delom stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja (prvi odstavek 199. člena Ustave SFRJ).

Op. št. (7): Določbe prejšnjega člena se uporabljajo tudi za druge pravne osebe in osebe, ki z osebnim delom samostojno opravljajo dejavnost, glede odgovornosti za škodo, katero pri delu ali v zvezi z delom povzročijo delavci, ki delajo pri njih (prvi odstavek 170. člena ZOR).

Op. št. (8): Pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij (prvi odstavek 172. člena ZOR).

Op. št. (9): Odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 5/2014, II Ips 231/2011, II Ips 201/2011, III Ips 74/2014, III Ips 123/2009.

Op. št. (10): Jadek Pensa, D.: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, stran 765.

Op. št. (11): Odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 19/2014, II Ips 179/2012, II Ips 211/2011, II Ips 197/2007 in druge; odločbe Ustavnega sodišča Up-284/13, Up-2195/06, Up-626/05.

Op. št. (12): Primerjaj 14. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZOR člen 170, 170/1, 172, 172/1. OZ člen 133, 133/3, 147, 148. Ustava SFRJ člen 199, 199/1. URS člen 26. ZPP člen 41, 41/2, 367, 367/2, 367/5, 377.
Datum zadnje spremembe:
15.09.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzgzOTAx