<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS sodba II Ips 239/2012
ECLI:SI:VSRS:2014:II.IPS.239.2012

Evidenčna številka:VS0017373
Datum odločbe:18.12.2014
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Cp 307/2012
Senat:Anton Frantar (preds.), mag. Nina Betetto (poroč.), dr. Ana Božič Penko, dr. Mateja Končina Peternel, Janez Vlaj
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:poslovna odškodninska odgovornost - odgovornost odvetnika - mandatna pogodba - denacionalizacija - denacionalizacijski upravičenec - državljanstvo - jugoslovansko državljanstvo - državljan Avstrije - opustitev vložitve pritožbe - skrbnost dobrega strokovnjaka - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - zastaranje odškodninske terjatve - sprememba sodne prakse - priče - zaslišanje prič - pisna izjava priče - obravnava pred sodiščem druge stopnje - pravica do pritožbe - denacionalizacijski upravičenec

Jedro

Izjava prvotne tožnice F. F. je v odločbi sodišča druge stopnje sicer zmotno obravnavana kot izjava priče iz 236.a člena ZPP, saj gre za izjavo pravdne stranke, za katero določba ne velja.

Prestroga je zahteva, izražena v reviziji, po takšni odvetnikovi skrbnosti, ki bi terjala predvidevanje vseh morebitnih bodočih sprememb sodne prakse s strani Ustavnega sodišča. Skrbnost ravnanja prvega toženca se presoja v času, ko bi prvi toženec še lahko vložil pritožbo zoper zavrnilni odločbi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova odškodninske odgovornosti odvetnika (prvega toženca), s katerim je pravna prednica revidenta zahtevala nerazdelno plačilo 200.000,00 EUR odškodnine od prvega toženca in druge toženke (pri kateri je imel prvi toženec zavarovano svojo poklicno odgovornost), od prvega toženca pa še plačilo razlike odškodnine v višini 428.893,71 EUR in 34.151,89 USD z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2010. Uvodoma je zavrnilo ugovor zastaranja, nato pa zavrnitev zahtevka utemeljilo z obrazložitvijo, da pravna prednica tožnika ni izkazala, da je od odvetnika zahtevala vložitev pritožbe oziroma da ni bilo dogovora, da pritožbe ne bodo vložene. Opustitev vložitve pritožbe zoper odločbi Upravne enote Radlje ob Dravi št. 321-36/93-4/8 z dne 30. 7. 2002 in št. 321-36/93-4/8 z dne 11. 9. 2002, s katerima je bila zahteva za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega A. B., zavrnjena, po oceni sodišča prve stopnje ni bila nedopustna, zato odškodninska odgovornost prvega toženca (posledično pa utemeljenost zahtevka zoper drugo toženko), ni podana.

2. Drugostopenjsko sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, vendar je spremenilo razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka. Ugotovilo je, da je prvi toženec pravilno razumel, da 12. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) glede na določilo 9. člena ZDen pomeni izjemo. ZDen v 12. členu zakoncu ali dediču prvega dednega reda nemške narodnosti, ki mu zaradi določbe drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu Demokratične federativne Jugoslavije (DFJ) državljanstvo povojne Jugoslavije ni bilo priznano, izjemoma priznava položaj upravičenca za vrnitev tej osebi podržavljenega premoženja, če je bil zakonec ali dedič sam jugoslovanski državljan. Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 z razveljavitvijo 12. člena ZDen zakonca ali dediča iz prvega dednega reda opredelilo kot upravičenca do denacionalizacije ne glede na to, zakaj fizična oseba iz 9. člena ZDen ni postala državljan povojne Jugoslavije. Vrnitev podržavljenega premoženja po A. B., ker ta ni bil jugoslovanski državljan, bi kot jugoslovanska državljanka lahko uveljavljala njegova žena B. B. To pa ne velja, če so bile z zavrnilnima odločbama ugotovljene pravno pomembne okoliščine, v primeru katerih je ZDen v drugem odstavku 10. člena ZDen(1)

osebam odrekel položaj denacionalizacijskega upravičenca, posledično tudi uporabo 12. člena ZDen. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da je prvi toženec razloge za zavrnitev zahteve za denacionalizacijo po A. B. zmotno razumel (razumel je, da je bil zahtevek zavrnjen le iz razloga, ker A. B. ni imel jugoslovanskega državljanstva). Prvi toženec bi lahko sklepal, da je priznanje denacionalizacijskega upravičenja mogoče doseči v primeru, če izpodbije zaključek zavrnilnih odločb, da je imel A. B. pravico odškodnino za podržavljeno premoženje uveljaviti od Republike Avstrije. Ker te možnosti ni uveljavljal, prvi toženec ni ravnal z dolžno skrbnostjo.

3. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da ni podana vzročna zveza med opustitvijo prvega toženca in nastalo škodo nevrnitve podržavljenega premoženja. Stališče, zavzeto v zavrnilnih odločbah, da lahko A. B. zahteva odškodnino za odvzeto premoženje od Republike Avstrije, je sicer nepravilno.(2) Kljub temu pa je sodišče zaključilo, da prvi toženec, če bi zoper zavrnilni odločbi vložil pravočasni pritožbi, z njima ne bi uspel. Ustavno sodišče je namreč šele z odločbo Up-547/02 z dne 8. 10. 2003 z vidika enakosti pred zakonom opredelilo kot ustavno nevzdržno stališče, da osebe, ki so bile ob uveljavitvi Avstrijske državne pogodbe (v nadaljevanju ADP) avstrijski državljani, niso upravičene do denacionalizacije, čeprav so bile v času podržavljenja jugoslovanski državljani oziroma državljanstva niso imele. Prvi toženec tega stališča pri izpodbijanju zavrnilnih odločb glede statusa likvidiranega avstrijskega premoženja in razlage 27. člena ADP ne bi mogel uveljaviti, saj sta bili zavrnilni odločbi izdani pred navedeno ustavno odločbo (tj. 30. 7. 2002 in 11. 9. 2002). V času izdanih zavrnilnih odločb do izteka pritožbenega roka je bilo v sodni praksi uveljavljeno stališče, da za zaključek o statusu likvidiranega avstrijskega premoženja zadošča, da je bila oseba v času uveljavitve ADP avstrijski državljan, okoliščina, katero državljanstvo je imela ob podržavljenju, pa ni bila relevantna.

4. Kot dodaten razlog zavrnitve tožbenega zahtevka je pritožbeno sodišče ugodilo tudi ugovoru zastaranja. Ni sprejelo zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnikova prednica za nastanek in za višino škode izvedela šele po prejemu sklepa o dedovanju po B. B. (20. 9. 2005), s katerim je bilo odločeno o dedovanju premoženja, ki je bilo pokojni vrnjeno v denacionalizacijskem postopku. Postopek je bil po mnenju drugostopenjskega sodišča zaključen že z dokončnostjo oziroma pravnomočnostjo odločb o denacionalizaciji po A. B. in B. B.

5. Revizijo vlaga tožnik iz vseh revizijskih razlogov in predlaga, da se ji ugodi in se sodbi nižjih sodišč razveljavita oziroma da se razveljavi le sodba sodišča druge stopnje in se vrne zadevo v novo sojenje, podrejeno pa, da revizijsko sodišče samo odloči o tožbenem zahtevku.

6. Navaja, da sodišče druge stopnje ni razpisalo obravnave (drugi odstavek 247. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), čeprav je bilo za popolno ugotovitev dejanskega stanja treba ugotoviti dejstva, ki jih je revident pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, a jih to ni ugotavljalo. Naknadno je nekatera dejstva ugotovilo šele sodišče druge stopnje. S tem je storilo kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP in kršilo določbo 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS), saj tožniku ni bila dana možnost vložiti pravno sredstvo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, s čimer mu je bila odvzeta možnost sodelovanja v postopku oziroma pravica do izjave in kontradiktornosti. V revizijskem postopku sicer izpodbijanje dejanskega stanja ni mogoče (tretji odstavek 370. člena ZPP), vendar bi glede na novo ugotovljeno dejansko stanje na drugi stopnji s takšno prepovedjo revidentu odvzeli pravico do rednega pravnega sredstva (25. člen URS).

7. Sodišče neupravičeno ni zaslišalo C. C. in D. D.

8. Drugostopenjsko sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je bilo dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovljeno. Napačna je razlaga, ki se opira na argument, da prvi toženec, če bi vložil pritožbi, z njima ne bi mogel uspeti. Dejstvo, da je bila kršitev pravic ugotovljena šele 8. 10. 2003, prvega toženca ne razbremenjuje odškodninske odgovornosti zaradi nevloženih pritožb. Glede na povprečen čas obravnavanja pritožbenih zadev in revizijskega postopka bi prvi toženec s pritožbo lahko uspel. Če ne bi uspel prej, bi lahko uspel z ustavno pritožbo. Odločba Ustavnega sodišča velja za vse nerešene primere in če bi bila vložena pritožba, bi bila med njimi tudi sporna denacionalizacijska zadeva. Kršitve človekovih pravic poleg tega ni mogoče obravnavati restriktivno. Tudi če je kršitev Ustavno sodišče ugotovilo kasneje, to ne pomeni, da je v zgodnejših odločbah ni bilo.

9. Drugostopenjsko sodišče je dejansko stanje glede zastaranja terjatve v škodo revidenta ugotovilo drugače kot prvostopenjsko. Ugotovilo je, da je pravna prednica revidenta za storilca in škodo vedela že po prejemu odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dne 7. 11. 2003 oziroma bi se tega lahko zavedala najkasneje v marcu ali aprilu 2005, ko je izrazila nezadovoljstvo z delom prvega toženca. Svoje zaključke je posredno, preko izpovedbe E. E., oprlo na izpovedbo D. D., ki je vodila postopek denacionalizacije. Če se pritožbeno sodišče ne strinja z dokaznimi zaključki, je dolžno sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti ali samo razpisati obravnavo.

10. Sodišče druge stopnje je izvedlo tudi dokaz z izjavo F. F., ki ga prvostopenjsko sodišče ni zajelo v dokazni sklep, in ga ocenilo brez glavne obravnave, s čimer je kršilo 2. alinejo drugega odstavka 347. člena ZPP. Sodišče druge stopnje lahko izvedene listinske dokaze drugače oceni, vendar jih brez obravnave ne sme izvajati. Dejansko stanje lahko drugače ugotovi le pod pogoji iz 358. člen ZPP.

11. Revident vztraja, da je bila strokovna napaka prvega toženca njegovi pravni prednici znana šele s strokovno pomočjo pooblaščenke C. C. (septembra 2007), ko se je s sklepom o dedovanju dejansko zaključil denacionalizacijski postopek po B. B. Sodišče druge stopnje je glede zastaranja zmotno uporabilo materialno pravo, saj je svoje zaključke oprlo na določbe prvega in drugega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), moralo pa bi uporabiti določbe o poslovni odškodninski odgovornosti iz mandatne pogodbe (drugi odstavek 350. člena OZ). Pravilen je zaključek, da je zastaralni rok petleten (tretji odstavek 352. člen OZ), napačno pa je sodišče odločilo o začetku teka tega roka, saj ne more pričeti teči v času trajanja pogodbe. Takrat se namreč še ne ve, ali bo prevzemniku naročila uspelo uresničiti naročiteljevo naročilo. Mandatna pogodba je prenehala veljati 6. 9. 2007, zato revident po nevložitvi pritožb leta 2002 oziroma 1. 3. 2005 še ni mogel vedeti za strokovno napako, ko se je prvi toženec še vedno trudil, da izpolni naročiteljev interes. Po prvem odstavku 336. člena OZ zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za primere ni z zakonom določeno kaj drugega, to pa je, ko mandatna pogodba preneha.

12. Revizija je bila vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

13. Revizija ni utemeljena.

14. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja:

- prednica tožnika je za zastopanje v zadevi denacionalizacije po upravičencu A. B. in B. B. pred Upravni enoti Radlje ob Dravi pooblastila prvega toženca (odvetnika);

- v postopku denacionalizacije po A. B. je upravni organ izdal zavrnilno odločbo (opr. št. 321-36/93-4/8 z dne 30. 7. 2002) in dopolnilno odločbo (št. 321-36/93-4/8 z dne 11. 9. 2002), v katerih je bilo ugotovljeno, da denacionalizacijski upravičenec ni upravičen do vrnitve podržavljenega premoženja, ker je bilo njegovo premoženje likvidirano avstrijsko premoženje, za katerega je imel pravico zahtevati denarno odškodnino od Republike Avstrije;

- A. B. ni bil jugoslovanski državljan;

- zoper navedeni zavrnilni odločbi pritožbi nista bili vloženi;

- prednica tožnika in njena sestra AE E. sta bili z zavrnilnima odločbama seznanjeni in sta z nevložitvijo pritožb soglašali, ker bi vložitev pritožb zavlekla postopek, vrnitev odvzetega premoženja po A. B. pa naj bi uveljavljali v postopku po njegovi ženi B., vložitve pritožb zato nista zahtevali;

- razlog za nevložitev pritožb s strani prvega toženca je bil v njegovem prepričanju, da bo vrnitev A. B. odvzetega premoženja, ker ta ni bil jugoslovanski državljan, glede na 12. člen ZDen dosegel v postopku denacionalizacije po njegovi ženi B.;

- premoženje, ki je bilo podržavljeno A. B., tudi ni bilo vrnjeno njegovi ženi B. (odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prostor RS št. 464-431/2002 z dne 7. 11. 2003, s katero je bila zavrnjena pritožba);

- pravna prednica tožnika je na Ministrstvo za pravosodje 1. 3. 2005 naslovila dopis, v katerem je grajala delo prvega toženca kot njenega pooblaščenca, ki je storil strokovno napako, ker zoper zavrnilni odločbi ni vložil pritožb, zaradi česar niso bile izčrpane vse možnosti v denacionalizacijskem postopku za vrnitev odvzetega premoženja A. B.;

- Ustavno sodišče RS je z odločbo Up-547/02 z dne 8. 10. 2003(3) z vidika enakosti pred zakonom opredelilo kot ustavno nevzdržno stališče, da osebe, ki so bile ob uveljavitvi ADP avstrijski državljani, niso upravičene do denacionalizacije, čeprav so bile v času podržavljenja jugoslovanski državljani oziroma državljanstva niso imele;

- mandatno razmerje med pravno prednico tožnika in prvim tožencem je trajalo do 6. 7. 2007, ko je bilo pooblastilo preklicano;

- prvi toženec je imel svojo odgovornost zavarovano pri drugi toženki;

- z zavarovalno pogodbo je bila dogovorjena soudeležba zavarovanca (odvetnika) pri vsaki priznani škodi, ki znaša 10 % od priznane odškodnine, vendar najmanj 2.500,00 EUR;

- zavarovalna pogodba je bila sklenjena za zavarovalno vsoto 100.000,00 EUR in letnim agregatom dvakratne zavarovalne vsote (200.000,00 EUR).

15. Drugostopenjsko sodišče je skladno s 355. členom ZPP in tretjo alinejo 358. člena ZPP dokazno oceno prvostopenjskega sodišča dopolnilo v dovoljenih mejah. Presojalo je, ali je prvi toženec kot odvetnik pravni prednici revidenta kot klientki v zvezi z vložitvijo pravnih sredstev zoper zavrnilni odločbi svetoval kot dober strokovnjak. V nadaljevanju pa je glede na drugačno presojo kot prvostopenjsko sodišče presojalo še, ali med opustitvijo prvega toženca in nastalo škodo obstaja vzročna zveza (ali je bilo v zavrnilnih odločbah zavzeto stališče, da je bilo odvzeto premoženje avstrijsko likvidirano premoženje in je imel A. B. zanj pravico odškodnino uveljaviti od Republike Avstrije, oziroma povedano drugače, ali bi prvi toženec s pritožbama uspel). V zvezi z ugovorom zastaranja je ugotavljalo tudi, kdaj se je prvotna tožnica seznanila z vsemi potrebnimi podatki za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, saj razlogov sodišča prve stopnje v zvezi s tem ni sprejelo.

16. Sodišče druge stopnje je svoj zaključek, da sta bili pravna prednica revidenta in E. E. seznanjeni z zavrnilnima odločbama, res podprlo še z izpovedbo E. E., ki ji prvostopenjsko sodišče ni poklonilo vere, vendar je poudarilo, da je očitek, da z zavrnilnima odločbama nista bili seznanjeni, ni bil del trditvene podlage, zato drugačen zaključek (z upoštevanjem zaslišanja E. E. ali brez njega) ni mogoč. Sodišče druge stopnje bi ob drugačni oceni zaslišanja priče kot prvostopenjsko sodišče sicer lahko kršilo načelo neposrednosti in drugi odstavek 347. člena ZPP, vendar pa ta kršitev glede na odsotnost trditvene podlage o neobstoju soglasja priče in prvotne tožnice s prvim tožencem o nevložitvi pritožbe in o tem, da z odločbami nista bili seznanjeni, ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

17. Tudi očitki v zvezi z upoštevanjem izjave F. F. brez obravnave pred sodiščem druge stopnje so neutemeljeni. Izjava prvotne tožnice F. F. je v odločbi sodišča druge stopnje sicer zmotno obravnavana kot izjava priče iz 236.a člena ZPP, saj gre za izjavo pravdne stranke, za katero citirana določba ne velja.(4)

Izjava, ki je bila priložena pripravljalni vlogi z dne 7. 3. 2011, ni dokaz, temveč navedba takratne tožnice. Kot že povedano v zvezi z zaslišanjem E. E., glede na odsotnost trditvene podlage, da prvotna tožnica in njena sestra nista bili seznanjeni z zavrnilnima odločbama (nasprotno, takratna tožnica je v izjavi celo navedla, da ji je prvi toženec vse odločbe poslal), zmotna opredelitev in obravnavanje izjave prav tako ni vplivala na pravilnost in zakonitost drugostopenjske sodbe.

18. Dokazni predlog za zaslišanje prič C. C. in D. D. je kot nepotreben obrazloženo zavrnilo že sodišče prve stopnje. Razlogi za zavrnitev zahteve za denacionalizacijo po A. B. izhajajo iz spornih odločb, zato zaslišanje D. D., ki je vodila denacionalizacijski postopek, ni bilo potrebno. Priča C. C. naj bi izpovedala o tem, kdaj in kako je pravna prednica revidenta prišla do spoznanja o zatrjevani strokovni napaki, kar je pomembno z vidika vprašanja zastaranja. Na to je mogoče sklepati že na podlagi v postopku na prvi stopnji izvedenih (listinskih) dokazov. Sicer pa revident očitka neizvedbe dokazov niti ni konkretiziral, ampak nižjima sodiščema pavšalno očita, da bi bilo za pravilno ugotovitev dejanskega stanja treba izvesti navedena dokaza.

19. Zahteva, izražena v reviziji, po takšni odvetnikovi skrbnosti, ki bi terjala predvidevanje morebitnih bodočih sprememb sodne prakse s strani Ustavnega sodišča RS, je prestroga.(5) Skrbnost ravnanja prvega toženca se presoja v času, ko bi še lahko vložil pritožbi zoper zavrnilni odločbi. Pravno stališče, ki je bilo zavzeto v zavrnilnih denacionalizacijskih odločbah, da nacionalizirano premoženje A. B. ni bilo likvidirano avstrijsko premoženje in da je imel pravico do odškodnine za odvzeto premoženje v Republiki Avstriji ter zato ni upravičenec do denacionalizacije po 10. členu ZDen, je bilo sicer pravno zmotno. Ker pa je Ustavno sodišče RS nasprotno stališče zavzelo šele v odločbi Up-547/02 z dne 8. 10. 2003, od prvega toženca, upoštevajoč standard skrbnosti dobrega strokovnjaka, ni mogoče zahtevati, da bi ga glede na takrat ustaljeno sodno prakso uveljavljal v pritožbah zoper zavrnilni odločbi. V tem kontekstu se zmotna presoja prvega toženca, ki se je za nevložitev pritožb odločil iz drugih razlogov, in sicer, ker je zmotno presodil, da bo lahko v postopku denacionalizacije po B. B. uspešno uveljavljal tudi vrnitev odvzetega premoženja po njenem možu A. B., pokaže kot nepomembna.

20. Ker je revizijsko sodišče glede na obrazloženo potrdilo razloge izpodbijane sodbe glede neobstoja odškodninske odgovornosti prvega toženca in s tem neutemeljenost tožbenega zahtevka zoper drugo toženko, se ni ukvarjalo s presojo revizijskih očitkov v zvezi z zastaranjem.

21. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1): Niso pa upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

Op. št. (2): Glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up-547/02 z dne 8. 10. 2003.

Op. št. (3): V primeru, ko je ugotovljeno, da se je oseba štela za jugoslovanskega državljana, pa je zaradi pravice iz ADP mogoče upravičenje do denacionalizacije tej osebi odreči le, če je v času podržavljenja imela tudi avstrijsko državljanstvo (odločba Ustavnega sodišča RS Up-547/02 z dne 8. 10. 2003).

Op. št. (4): Mogoča je le pisna izjava priče, ne pa tudi stranke (N. Betetto v Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, str. 182) .

Pravila o dokazovanju s pričami se za zaslišanje strank uporabljajo le za položaje, ki so bistveno podobni izrecno urejenim položajem pri zaslišanju prič (J. Zobec v Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 527).

Op. št. (5): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 6/2011 z dne 24. 2. 2014.


Zveza:

URS člen 22, 25. Avstrijska državna pogodba člen 27. ZPP člen 5, 236a, 347, 347/2, 347/2-2, 355, 358, 370, 370/3. OZ člen 352. ZDen člen 9, 10, 12.
Datum zadnje spremembe:
24.02.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc1MTQz