<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

VSRS sodba III Ips 64/2015
ECLI:SI:VSRS:2016:III.IPS.64.2015

Evidenčna številka:VS4002877
Datum odločbe:24.02.2016
Opravilna številka II.stopnje:VSK Cpg 390/2014
Senat:Vladimir Balažic (preds.), dr. Miodrag Đorđević (poroč.), mag. Marijan Debelak, dr. Mile Dolenc, mag. Rudi Štravs
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - JAVNA NAROČILA
Institut:gradbena pogodba - pogodbena odškodninska odgovornost - nepogodbena odškodninska odgovornost - refleksna škoda - neupravičena pridobitev - podizvajalska pogodba - neposredni zahtevek podizvajalca - lastniška povezanost med izvajalcem in podizvajalcem - korporacijska škoda - javno naročilo - splošni pogoji FIDIC - dokazovanje - dokazi iz postopka mediacije - sklepčnost tožbe - delegacija pristojnosti iz razlogov ekonomičnosti - prenos pristojnosti na drugo manj obremenjeno stvarno pristojnost sodišče

Jedro

Ker druga tožnica ni bila v pogodbenem razmerju s toženko, svojega zahtevka ne more temeljiti na pogodbeni odškodninski odgovornosti. Pogodba, sklenjena na podlagi javnega naročila, namreč ne vzpostavlja neposrednega konkludentnega razmerja med naročnikom in podizvajalcem (ali celo zaveze do splošne javnosti), kar želita prikazati revidentki, razen če zakon ne določi drugače.

Revidentki se neutemeljeno sklicujeta na 631. člen Obligacijskega zakonika (neposredna zahteva podjemnikovih sodelavcev od naročnika). Določbe namreč ni mogoče uporabiti za odškodninske zahtevke podjemnikovih sodelavcev.

Škoda zaradi dodatnih stroškov hčerinske družbe ni enaka škodi, ki jo utrpi materinska družba. Slednja je namreč lastnica poslovnih deležev v hčerinski družbi. Škoda, povzročena hčerinski družbi, ima lahko za posledico zmanjšanje vrednosti teh deležev ali pravic iz deležev (nedoseženi dobiček ali manjši dobiček), vendar pa ne gre za isto škodo.

V zvezi z uveljavljano neupravičeno obogatitvijo tožnici nista izkazali, da bi bilo njeno premoženje (zaradi zatrjevanega prikrajšanja tožnic) povečano ali ohranjeno (ker naj bi morala plačati stroške, pa jih ni). Zaradi neplačila stroškov, ki so nastali zaradi nečesa, kar samo po sebi ni rezultiralo v koristi za toženko, namreč ne moremo sklepati o ohranitvi (denarnega) premoženja v smislu neupravičene obogatitve, temveč kvečjemu o škodi, ki je s tem nastala tožnicama.

Izrek

Revizija se zavrne. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 17.531,40 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe (v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti).

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka. 1. Tožnici sta od toženke zahtevali plačilo 2,734.231,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2009 in 327.404,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2010. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek za nerazdelno plačilo navedenih zneskov tožnicama (I. točka izreka sodbe) kot tudi podredna tožbena zahtevka za plačilo enakih zneskov prvi tožnici (prvi podredni zahtevek; II. točka izreka sodbe) oziroma drugi tožnici (drugi podredni zahtevek; III. točka izreka sodbe), vse s stroškovno posledico. Tožnicama je naložilo tudi povrnitev stroškov pravdnega postopka toženke (IV. točka izreka sodbe).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnic in potrdilo izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe). Pritožnicama je naložilo povrnitev stroškov pritožbenega postopka toženke (II. točka izreka sodbe).

3. Tožnici sta zoper sodbo sodišča druge stopnje vložili revizijo, v kateri uveljavljata bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Primarno predlagata spremembo izpodbijane sodbe z razveljavitvijo prvostopenjske sodbe in ugoditvijo primarnemu oziroma podrednima tožbenima zahtevkoma, podredno pa predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču druge (oziroma prve) stopnje.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške revizijskega postopka.

Dejanski in pravni okvir spora.

5. Toženka (kot naročnica) in prva tožnica ter A., d. d. (kot izvajalki, v obliki „joint-venture“), so pogodbene stranke Pogodbe, št. 1 z dne 2. 2. 2007 (v nadaljevanju Pogodbe), za izvedbo avtocestnih del na mejnem prehodu B. Dela je kot nenominirana podizvajalka izvajala druga tožnica (ki je hčerinska družba prve tožnice, v njeni 100 % lasti) s svojimi podizvajalci.

6. Tožnici sta zahtevali povračilo škode, ki naj bi jima nastala zaradi toženkine kršitve Pogodbe. Svoje pogodbene obveznosti (izročitev zemljišč in projektov za izvedbo del, uskladitev s hrvaško stranjo glede izvedbe del idr.) naj bi namreč izpolnila nepravočasno ali nepravilno, zaradi česar je prišlo do zamude pri izvedbi del in posledično do dodatnih stroškov (gradbišč, plačil delavcev in podizvajalcev idr.). Plačilo sta terjali na pogodbeni in nepogodbeni odškodninski podlagi ter na podlagi neupravičene obogatitve.

7. Druga tožnica je uveljavljala škodo, ki ji je kot neposredni izvajalki del nastala v obliki dodatnih stroškov zaradi zamude pri izvedbi del in zaradi zahtevkov podizvajalcev zoper njo.

8. Prva tožnica je kot lastno škodo uveljavljala škodo zaradi dodatnih obveznosti do podizvajalcev, škodo iz kapitalske udeležbe, torej zaradi zmanjšanja premoženja in onemogočanja pridobivanja dobička svoje hčerinske družbe (druge tožnice), in refleksno škodo na svojem premoženju, ki ga predstavlja hčerinska družba. Poleg tega je trdila, da ji je druga tožnica, ki ji je neposredno nastajala škoda v obliki dodatnih stroškov, cedirala svojo terjatev do toženke.

Odločilni razlogi v sodbah sodišč nižjih stopenj.

9. Odločilne razloge za zavrnitev zahtevka prve tožnice (tako na pogodbeni kot na nepogodbeni podlagi) je mogoče povzeti, kot sledi:

- zahtevek je deloma nesklepčen, deloma pa ni izkazan nastanek škode;

- prva tožnica ni nobenemu od podizvajalcev še ničesar plačala, zato ta škoda še ni nastala;

- zahtevek za povrnitev škode zaradi zmanjšanega dobička in premoženja druge tožnice ima lahko le druga tožnica kot družba, ne pa prva tožnica kot njena družbenica; poleg tega ta oblika škode ne more biti enaka dodatnim stroškom neposredne izvajalke (druge tožnice) zaradi podaljšanja roka izvedbe del;

- druga tožnica prvi tožnici ni mogla cedirati svoje odškodninske terjatve do toženke, saj take terjatve sploh nima.

10. Odločilne razloge za zavrnitev zahtevka druge tožnice je mogoče povzeti, kot sledi:

- druga tožnica ne more zahtevati odškodnine na pogodbeni odškodninski podlagi, saj s toženko ni bila v pogodbenem razmerju (niti v razmerju po določilih FIDIC(1), ki so le del Pogodbe);

- zahtevek ni utemeljen niti na nepogodbeni odškodninski podlagi, saj manjka predpostavka protipravnosti ravnanja – ravnanje toženke samo po sebi ni protipravno, je kvečjemu protipogodbeno;

- neposrednega razmerja med drugo tožnico in toženko ne more ustvariti niti dejstvo, da je šlo za javno naročilo, saj javno naročilo ne ustvarja zaveze do drugih, kot do oseb, ki so na javnem razpisu uspele;

- sodišče prve stopnje je med drugim zavzelo stališče, da druga tožnica zaradi zatrjevane cesije svoje terjatve prvi tožnici ne more biti več aktivno legitimirana; hkrati pa tudi ni podana pasivna legitimacija toženke v razmerju do druge tožnice, saj toženka svoje naloge po Zakonu o Družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji opravlja za račun Republike Slovenije, zaradi česar je v sporih iz nepogodbenih razmerij lahko aktivno legitimirana le slednja.

11. Zavrnjen je bil tudi zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, saj nobena od tožnic ni izkazala obogatitve toženke; poleg tega pa prva tožnica ni izkazala niti lastnega prikrajšanja.

Presoja utemeljenosti revizije.

12. Revizija ni utemeljena.

13. Revidentki uvodoma navajata, da jima ni bil vročen sklep predsednika Vrhovnega sodišča Su 72/2013-115 z dne 8. 11. 2013, na podlagi katerega je o njuni pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo namesto Višjega sodišča v Ljubljani odločalo Višje sodišče v Kopru, kar naj bi predstavljalo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Zaradi pogodbeno dogovorjene pristojnosti sodišča v Ljubljani podajata tudi ugovor krajevne nepristojnosti koprskega višjega sodišča.

14. Pri izdaji sklepa na podlagi 105.a člena Zakona o sodiščih (prenos pristojnosti na drugo manj obremenjeno stvarno pristojno sodišče) gre za zadevo sodne uprave. Tovrstni sklepi se strankam postopkov ne vročajo, saj ne gre za odločanje o njihovi pravici ali pravni koristi. Zato zaradi nevročitve tega sklepa tožnicama ni bila kršena pravica do izjave. V zvezi z ugovorom krajevne nepristojnosti pa je treba pojasniti, da je na prvi stopnji o zahtevku odločalo sodišče, za katero sta se pravdni stranki dogovorili, medtem ko je bila (neizključna) pristojnost za odločanje na drugi stopnji prenešena v skladu z zakonom.

15. Neutemeljeni so revizijski očitki o neobrazloženosti oziroma pomanjkljivi obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje. Sodišče namreč ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, temveč se je dolžno opredeliti do relevantnih nosilnih naziranj stranke.(2) Prav tako ni nujno, da je odgovor na njene navedbe izrecen, saj lahko izhaja iz celotnega konteksta obrazložitve.(3) Pritožbenemu sodišču tudi ni treba ponavljati argumentov sodišča prve stopnje, s katerimi se strinja, temveč se lahko nanje v izogib ponavljanju le sklicuje. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in jih ni prezrlo, da pa je izrecno odgovarjalo le na tiste, ki so bili za odločitev v zadevi odločilnega pomena. Izpodbijana sodba zato ni pomanjkljiva v taki meri, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

16. Revidentki ponovno oporekata zakonitosti dokaznega sklepa sodišča prve stopnje in grajata neizvedbo številnih predlaganih dokazov. Vendar je že sodišče druge stopnje pravilno pojasnilo, da v primeru ugotovljene nesklepčnosti ali nekonkretiziranih navedb izvedba dokaznega postopka ni potrebna. Sklepčnost tožbe se namreč preizkuša le glede na tožbeno trditveno podlago (resničnost zatrjevanih dejstev se v fazi preizkusa sklepčnosti predpostavlja). Ker pa je bil tožbeni zahtevek v obravnavani zadevi (pravilno) zavrnjen prav zaradi nesklepčnosti in nekonkretiziranosti, sodišču prve stopnje dokaznega postopka niti ni bilo treba izvajati. Posledično se revizijski očitek o nezakonitosti dokaznega sklepa zaradi nenavedbe vsake od 4.164 listin poimensko izkaže za neutemeljen. Enako velja za dokaze iz postopka mediacije, čeprav jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo iz drugega razloga – zaradi načela zaupnosti podatkov, ki izvirajo iz mediacije. Iz 12. člena Zakona o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah namreč izhaja prepoved sklicevanja na izjave ali priznanja dejstev, ki so jih stranke dale med mediacijo. Revidentki pa poskušata doseči prav to: da naj se upošteva toženkino priznanje njune legitimacije, domnevno podano v mediaciji.

17. Revidentki nadalje navajata, da toženkino neprerekanje obeh podrednih tožbenih zahtevkov pomeni njuno priznanje. Do tega argumenta se je res opredelilo šele sodišče druge stopnje, in sicer tako, da naj bi ne šlo za eventualno objektivno kumulacijo, ker sta oba podredna zahtevka vsebovana že v primarnem. Ker pa revidentki ne pojasnita, v čem naj bi bilo to stališče napačno, revizijski očitek ni upošteven.

18. Sodišči nižjih stopenj naj bi spregledali toženkino delno pripoznavo zahtevka v obliki določenih vtoževanih stroškov. S tem v zvezi se revidentki deloma sklicujeta na lastni dopis, deloma pa na toženkine navedbe iz njene druge pripravljalne vloge, kjer je navajala „izjeme“ (utemeljene stroške). Ugotoviti je treba, da iz lastnega dopisa revidentk v procesnem smislu ne more izhajati pripoznava zahtevka s strani druge stranke v postopku, medtem ko iz omenjene pripravljalne vloge ne izhaja delna pripoznava zahtevka, saj je toženka tam predhodno izrecno navedla, da zahtevek zoper njo ne more obstajati.(4) Glede na to, da je toženka med postopkom prerekala utemeljenost zahtevka v celoti že z vidika nesklepčnosti tožbe, je neopredelitev sodišča druge stopnje do tega pritožbenega očitka neodločilna.

19. Odločilna materialnopravna stališča pritožbenega sodišča so razvidna iz izpodbijane sodbe; zato ne držijo revizijske navedbe, da se ni moč seznaniti z nosilnimi razlogi za zavrnitev (tožbenih zahtevkov in) pritožbe. Revizijsko sodišče razlogom sodišča druge stopnje pritrjuje in dodaja sledeče.

20. Bistveno za odločitev v zadevi je, da tožnici pravzaprav vtožujeta »isto« škodo – škodo, ki naj bi drugi tožnici kot dejanski izvajalki del neposredno nastala v obliki raznovrstnih stroškov, povezanih z izvajanjem del (stroškov gradbišč, najema mehanizacije, plač ipd.) – in da zatrjujeta, da naj bi ta škoda nastala zaradi toženkine kršitve Pogodbe. Ker druga tožnica ni bila v pogodbenem razmerju s toženko, svojega zahtevka ne more temeljiti na pogodbeni odškodninski odgovornosti.

21. Pogodba, sklenjena na podlagi javnega naročila, namreč ne vzpostavlja neposrednega konkludentnega razmerja med naročnikom in podizvajalcem (ali celo zaveze do splošne javnosti), kar želita prikazati revidentki, razen če zakon ne določi drugače. Namen pravil o javnem naročanju je zagotoviti konkurenco pri izbiri pogodbenih partnerjev ter gospodarno in transparentno porabo javnih sredstev, ne pa relativizirati pogodbena razmerja. V pogodbeno svobodo se zatorej posega v fazi sklepanja pogodb, in sicer glede pogojev in meril, ki naročnika vodijo pri izbiri pogodbenega partnerja.

22. Ne drži revizijska navedba, da pogodba, sklenjena na podlagi javnega naročila, predstavlja pogodbo v korist tretjega (podizvajalca). Pravica podizvajalca iz pogodbe ne more izhajati zgolj iz tega, da izvajalec (v praksi) dela izvaja s podizvajalci, temveč mora biti s pogodbo ustanovljena.

23. Splošni pogoji FIDIC, na katere se sklicujeta revidentki, predstavljajo del Pogodbe in so zato uporabljivi le v razmerju med prvo tožnico in toženko. Zato je zmotno stališče revidentk, da izvajalec lahko uveljavlja zahtevke podizvajalcev že zato, ker mu splošni pogoji FIDIC tega ne prepovedujejo.

24. Revidentki se neutemeljeno sklicujeta na 631. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) (neposredna zahteva podjemnikovih sodelavcev od naročnika). Določbe namreč ni mogoče uporabiti za odškodninske zahtevke podjemnikovih sodelavcev. Ker gre za izjemo od načela relativnosti obligacijskih razmerij, jo je treba razlagati restriktivno. Da je določba uporabljiva le za terjatve za plačilo za delo, pa smiselno izhaja že iz umestitve določbe v poglavje o obveznostih podjemnika. Bistvena obveznost podjemnika je namreč v izvršitvi dela. Če to obveznost podjemnik (ob odsotnosti drugačnega dogovora) poveri drugemu (sodelavcu), pa slednjemu OZ omogoča terjati plačilo za opravljeno delo tudi neposredno od naročnika (namesto od podjemnika).

25. Poleg tega ni moč spregledati tega, da druga tožnica ni trdila, da ima lastno odškodninsko terjatev do prve tožnice. Trdila je namreč, da ima terjatev do toženke in da jo je s pogodbo cedirala prvi tožnici (s čimer bi jo, kot sta pravilno zaključili sodišči nižjih stopenj, sama izgubila). Četudi se v tožbi pojavijo navedbe o zahtevku druge tožnice do prve tožnice, pa je iz konteksta razvidno, da druga tožnica ne uveljavlja odgovornosti prve tožnice, temveč odgovornost toženke. V nasprotnem primeru bi si bile njene navedbe nasprotujoče – če bi bil proti toženki res uveljavljan zahtevek druge tožnice do prve tožnice, potem druga tožnica prvi tožnici ne bi mogla pogodbeno cedirati takega (istega) zahtevka, saj bi šlo za zahtevek do nje, to je do prve tožnice, same. V vsakem primeru pa bi odškodninska terjatev druge tožnice do prve tožnice temeljila na povsem drugi podlagi – na kršitvi njune medsebojne podizvajalske pogodbe – zaradi česar bi bilo treba zatrjevati in dokazovati povsem druge predpostavke (ne po glavni Pogodbi, temveč po podizvajalski pogodbi).

26. Prva tožnica je z odločitvijo, da bo dela izvajala s podizvajalko, sprejela riziko, da bo podizvajalki odgovarjala za morebitno neizpolnitev svojih obveznosti po podizvajalski pogodbi. Toženka pa je sprejela obveznosti zgolj v razmerju do svojih sopogodbenic (prve tožnice in A., d. d.), ne pa v razmerju do podizvajalke ali splošne javnosti. Kot oblike protipravnega ravnanja sta tožnici zatrjevali le kršitve Pogodbe. Pri tem pa ne gre za splošno nedopustno ravnanje, ki bi utemeljevalo nepogodbeno odškodninsko odgovornost. V zvezi s slednjo so neutemeljeni tudi revizijski očitki, da je šlo za prevaro s strani toženke, ki naj bi bila samostojen temelj nepogodbene odškodninske odgovornosti. Tudi domnevna prevara bi bila namreč – glede na zatrjevane oblike kršitev – lahko izvršena le v razmerju do sopogodbenic. Enako velja za zatrjevane kršitve splošnih načel OZ, na katere se sklicujeta revidentki.

27. Revidentki zatrjujeta, da naj bi bile toženkine kršitve Pogodbe hkrati tudi kršitve Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO) in da naj bi kot take utemeljevale nepogodbeno odškodninsko odgovornost. Vendar pa se je toženki očitala zamuda pri izpolnitvi njenih pogodbenih obveznosti, medtem ko ZGO v pogodbeno ureditev rokov ne posega, saj ureja le pogoje za graditev objektov.

28. V zvezi s trditvami o fondu koncerna, namenjenem pokrivanju škode, nastale hčerinskim družbam, revidentki sicer utemeljeno opozarjata, da ne gre za pritožbeno novoto, saj sta te trditve podali že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Vendar pa so bile trditve preveč pavšalne in nekonkretizirane (brez nadaljnje obrazložitve o pravnem statusu fonda, o tem, od kod izvirajo njegova sredstva in kakšne so podlage za njihovo črpanje, itd.), da bi jih bilo mogoče obravnavati.

29. Oškodovanje prve tožnice bi bilo sicer načeloma lahko podano, če bi iz lastnega fonda plačevala za škodo, za katero bi sama odgovarjala svoji hčerinski družbi kot podizvajalki (zaradi morebitne kršitve podizvajalske pogodbe kot posledice predhodne toženkine kršitve izvajalske Pogodbe). Vendar pa naj bi se, glede na trditve tožnic, iz omenjenega fonda pokrivala škoda, za katero naj bi odgovarjala toženka; pokrivala pa naj bi se zaradi lastniške (in ne pogodbene) povezanosti med tožnicama. S tem v zvezi pa je bilo že pojasnjeno, da toženka drugi tožnici za nastalo škodo ne odgovarja po nobeni od zatrjevanih podlag.

30. Prva tožnica je vtoževano škodo poskušala prikazati tudi kot lastno (refleksno) škodo, to je kot škodo, ki je zaradi protipogodbenega ravnanja toženke nastala na njeni dobrini (na hčerinski družbi v njeni 100 % lasti). Vendar škoda zaradi dodatnih stroškov hčerinske družbe ni enaka škodi, ki jo utrpi materinska družba. Slednja je namreč lastnica poslovnih deležev v hčerinski družbi. Škoda, povzročena hčerinski družbi, ima lahko za posledico zmanjšanje vrednosti teh deležev ali pravic iz deležev (nedoseženi dobiček ali manjši dobiček), vendar pa ne gre za isto škodo. Tega ne spremeni niti zatrjevana obveznost prve tožnice pripraviti konsolidirano bilanco, saj gre pri slednji le za prikaz finančnega stanja vseh družb, vključenih v konsolidacijo, kot da bi šlo za eno družbo; ne gre pa za spremembo upniško-dolžniških razmerij navzven.

31. Revidentki sicer utemeljeno opozarjata na to, da odškodnina lahko pripada tudi posrednemu oškodovancu, vendar pa spregledata, da morajo biti pri tem podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti, ki niso enake predpostavkam odškodninske odgovornosti za škodo, ki jo je utrpel neposredni odškodovanec, s tem, da jima je že sodišče druge stopnje pojasnilo, da so umanjkale trditve o obsegu škode (v obliki manjše vrednosti družbe ali manjšega dobička).

32. Pritožbeno sodišče je ustrezno in pravilno odgovorilo tudi na pritožbene očitke v zvezi z neupravičeno obogatitvijo, pri čemer je bistvena ugotovitev, da (že na trditveni ravni) ni izkazana obogatitev toženke. Ni bilo izkazano, da bi bilo njeno premoženje (zaradi zatrjevanega prikrajšanja tožnic) povečano ali ohranjeno (ker naj bi morala plačati stroške, pa jih ni). Zaradi neplačila stroškov, ki so nastali zaradi nečesa, kar samo po sebi ni rezultiralo v koristi za toženko, namreč ne moremo sklepati o ohranitvi (denarnega) premoženja v smislu neupravičene obogatitve, temveč kvečjemu o škodi, ki je s tem nastala tožnicama.

33. Ker že doslej obrazloženo utemeljuje zavrnitev tožbenih zahtevkov, se revizijsko sodišče ni opredeljevalo do ostalih revizijskih navedb glede nepravilnega stališča sodišč nižjih stopenj o solidarnosti tožnic, pasivni legitimaciji toženke v razmerju do druge tožnice, pomenu aneksov k Pogodbi v zvezi s podaljšanjem pogodbenih rokov, metodah izračuna višine škode in delnem zastaranju zahtevkov.

Odločitev o reviziji.

34. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niso podani (371. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Stroški revizijskega postopka.

35. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške revizije (II. točka izreka), medtem ko je toženki dolžna povrniti njene stroške revizijskega odgovora. Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in znašajo 17.531,40 EUR (priglašenih 14.350,00 EUR za nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 3300, 20,00 EUR za materialne stroške po tar. št. 6002 in 3.161,40 EUR za 22 % DDV na odvetniške storitve) (III. točka izreka).

------

Op. št. (1): FIDIC je mednarodna zveza svetovalnih inženirjev. Publikacije FIDIC vključujejo tudi splošne pogoje k različnim gradbenim in inženirskim pogodbam.

Op. št. (2): 9. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-373/97-15 z dne 22. 2. 2001.

Op. št. (3): Ibidem.

Op. št. (4): Str. 10 druge pripravljalne vloge z dne 26. 11. 2013.


Zveza:

OZ člen 10, 126, 131, 190, 239, 239/2, 631. ZMCGZ člen 12. ZS člen 105a.
Datum zadnje spremembe:
06.05.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkyOTM5