<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba in sklep VIII Ips 168/2012
ECLI:SI:VSRS:2013:VIII.IPS.168.2012

Evidenčna številka:VS3005802
Datum odločbe:13.05.2013
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 1005/2011
Senat:dr. Aleksej Cvetko (preds.), mag. Marijan Debelak (poroč.),
Miran Blaha, Marjana Lubinič, mag. Ivan Robnik
Področje:DELOVNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost delavca - odškodninska odgovornost direktorja - trditveno in dokazno breme - povrnitev premoženjske škode - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - protispisnost

Jedro

Primerjava prvega odstavka 182. člena ZDR s prvim in drugim odstavkom 263. člena ZGD-1 pokaže, da je ZGD-1 v tem delu lex specialis. Odškodninska odgovornost članov vodenja in nadzora je drugačna in strožja kot odškodninska odgovornost ostalih delavcev po 182. členu ZDR, kar je razumljivo glede na položaj, ki ga zasedajo. Velja skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika, za katerega se domneva tudi ustrezna usposobljenost in obveščenost. Tak je bil tudi položaj toženca, zato bi morali nižji sodišči pri ugotavljanju njegove odškodninske odgovornosti izhajati iz 263. člena ZGD-1, saj sklenjena pogodba o zaposlitvi ne pomeni, da je toženec razbremenjen odgovornosti po ZGD-1.

Izhajajoč prvenstveno iz te določbe je za presojo tudi pomembno, da iz 263. člena ZGD-1 izhaja, da mora ob ustreznih trditvah družbe kot tožeče stranke predpostavljeni povzročitelj škode – toženec (bivši direktor) dokazovati eskulpacijske razloge, torej poštenost in vestnost pri izpolnjevanju dolžnosti, ki jih nalaga zakon.

Izrek

Revizija tožene stranke se zavrne.

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v zavrnilnem delu za znesek 37.744,66 EUR in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija tožeče stranke zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženec v roku osmih dni tožeči stranki plačati 81.109,56 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2008 do plačila. V presežku (za 75.893,42 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče je presodilo, da je toženec (kot zakoniti zastopnik tožeče stranke) odgovoren za škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela s plačili na podlagi fiktivnih pogodb z družbo C. v višini 79.145,83 EUR. Obenem je obravnavalo tudi zahtevek zaradi škode iz naslova povečane davčne obveznosti, ki je temeljil na očitku, da toženec ni predložil ustreznih dokumentov in zagotovil podatkov, da bi se lahko posamezni stroški tožeče stranke šteli za davčno priznane odhodke. Zahtevek se je nanašal na fiktivno pogodbo z C. in na posle z A. Z., z družbo B.-M. d. o. o., L., K. & P. U. K. G., I. Gmbh H. in stroški povezani z družbo V. d. o. o., L.. Sodišče je tožeči stranki prisodilo obresti od davka in obresti od akontacije, ki se nanašajo na dodatno odmerjen davek glede stroškov v zvezi z družbo C. v skupni višini 1.963,73 EUR. Glede zatrjevane škode zaradi povečane davčne obveznosti v zvezi s preostalim zahtevkom, ki se je nanašal na posel s C. in ostalimi družbami je štelo, da toženec ni bil odškodninsko odgovoren.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka v reviziji zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje zatrjuje, da sta nižji sodišči napačno uporabili pravila o razporeditvi dokaznega bremena. Toženec bi moral dokazati, da je ravnal z zadostno skrbnostjo in se razbremeniti svoje krivde. Tožeča stranka je izhajala iz krivdne (in ne objektivne) odgovornosti toženca in to odgovornost tudi ustrezno utemeljila. Jedro očitka tožencu je bil v opustitvi oziroma v pomanjkanju vsakršne skrbnosti v zvezi z zagotavljanjem verodostojne poslovne dokumentacije in ne v napakah pri knjiženju. Z drugačnim razlogovanjem sta nižji sodišči bistveno kršili določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožeča stranka je argumentirano prerekala navedbo toženca, da naj bi bili za posamezne posle odgovorni drugi. Stališči nižjih sodišč, da tožeča stranka teh dejstev ni prerekala, sta napačni in v nasprotju z vsebino listin v spisu. Sodišči sta napačno uporabili 214. člen ZPP (v zvezi s tem, da tožeča stranka ni argumentirano prerekala navedb toženca o zadolženih osebah za posamezne posle, neprerekanih dejstev pa ni treba dokazovati), uporabi te določbe pa nasprotuje tudi potek dokaznega postopka, saj ob takem stališču nižjih sodišč izvedba dokazov z zaslišanjem prič v tej smeri sploh ne bi bila potrebna, sodišče pa se je ukvarjalo predvsem z njo. Iz izpovedbi prič izhaja, da je bil toženec kot direktor tožeče stranke dejansko tisti, ki je vodil vse posle družbe, in da je škoda tožeče stranke v tem, da so bili poslovni dogodki, ki bi morali biti po svoji naravi obravnavani kot davčno priznani, nepriznani zaradi pomanjkljive dokumentacije o samem obstoju teh dogodkov. Tožeča stranka navaja, da je dokazala vse elemente odškodninske obveznosti, toženec pa ni dokazal, da škoda ni nastala po njegovi krivdi (niti za to ni ponudil ustrezne trditvene podlage) oziroma, da ni podana odškodninska obveznost, ki jo je treba upoštevati po določbah Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) in Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Zaradi napačne odločitve o temelju se sodišči neutemeljeno nista ukvarjali z višino zahtevka in sodbi o tem nimata razlogov. Tožeča stranka izrecno nasprotuje tudi odločitvi o zavrnitvi zahtevka za plačilo dodatnega davka zaradi plačil C. in povečanega davka, ki je bil odmerjen za rezervacije ter odločitvi o stroških postopka.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tudi toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da sta sodišči napačno uporabili materialno pravo v zvezi z ugovorom zastaranja. Škodni dogodek predstavlja sklenitev posredniških pogodb dne 13. 3. 2004, prvo plačilo na podlagi teh pogodb pa je bilo izvedeno septembra 2004. Tožeča stranka je za posamezne poslovne dogodke oziroma plačila izvedela takoj, ko so bila opravljena. Stališče pritožbenega sodišča, da je subjektivni zastaralni rok pričel teči z dnem prejema poročila detektiva, je napačno. Ker je bilo prvo izplačilo izvedeno septembra 2004, je najkasneje septembra 2004 pričel teči subjektivni zastaralni rok za celotno terjatev, ki je tako zastarala septembra 2007. V kolikor bi se štelo, da škoda nastane z izplačilom, bi bilo treba zastaranje šteti od vsakega posameznega izplačila posebej. Tako so zastarali najmanj vsi zahtevki tožeče stranke, ki se nanašajo na plačila pred 2. 9. 2005. Sodišči nista izvedli in ocenili vseh dokazov ter sta posledično kršili načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS oz. načelo kontradiktornosti. Ker pogodbe niso bile fiktivne, škoda tožeči stranki ni nastala. Posledično je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Sodbi nižjih sodišč sta obremenjeni z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, saj nimata razlogov o odločilnih dejstvih - o škodi kot predpostavki odškodninske odgovornosti niti o vzročni zvezi.

5. V odgovoru na revizijo tožeče stranke je toženec nasprotoval revizijskim navedbam; načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom v delovnopravni zakonodaji ne velja. Nižji sodišči sta tudi pravilno ugotovili, da toženec ni bil neposredni nosilec poslov in tako ni bil odgovoren za neposredno zagotavljanje ustrezne dokumentacije.

6. V odgovoru na revizijo toženca je tožeča stranka nasprotovala revizijskim navedbam in predlagala zavrnitev revizije. Navaja, da toženec napačno tolmači vprašanje zastaranja, saj mora biti za začetek zastaranja podano vedenje o škodi in povzročitelju. Zahtevek ni zastaral, tudi če upoštevamo določbo 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Posel z družbo C. je bil navidezen, brez kakršnihkoli protistoritev. Prereka tudi revizijske trditve o bistvenih kršitvah določb postopka.

7. Revizija toženca ni utemeljena, revizija tožeče stranke pa je delno utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (prvi odst. 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9. Glede na reviziji obeh strank in v skladu z navedeno določbo, upoštevajoč tudi pravni interes strank, se revizija tožeče stranke nanaša na zavrnilni del pravnomočne sodbe (v vrednosti 75.488,59 EUR – upoštevajoč tudi dejstvo, da se tožeča stranka pritožila le zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje v tej višini), revizija toženca pa na ugodilni del sodbe (v vrednosti 81.109,56 EUR).

10. K reviziji toženca:

Toženec se sklicuje na kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS oziroma na kršitev načela kontradiktornosti. Očitek je neutemeljen. O tem kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP), in sicer tako da s sklepom odredi odredbo dokazov (prvi odstavek 287. člena ZPP), predlagane dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločbo, pa zavrne in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če je izvedba dokaza nepotrebna, če naj bi se z njim ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, je prepozen, itd. V dokaznem postopku sodišče tudi ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano, ne velja pa nasprotno; sodišče ne sme zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem.

11. Sodišče prve stopnje je izvedbo dokazov zavrnilo, ker so bili nepotrebni, saj je bilo dejansko stanje dovolj natančno razjasnjeno že na podlagi dokazov, ki so bili izvedeni. Pritožbeno sodišče je (na 8. in 9. strani) še dodatno obrazložilo, da za konkretno zadevo ni bistvenega pomena vloga E. N. Odločilna je ugotovitev, da je toženec sklenil dve posredniški pogodbi z družbo, ki je ni ustrezno preveril, ki ob sklenitvi pogodb sploh še ni bila ustanovljena, z družbo za katero je vedel, da posredovanja ne bo opravila in za katero se je v postopku ugotovilo, da posredovanja tudi ni opravila. Tudi plačilo računov je bilo izvedeno že po tem, ko družba ni več obstajala. Iz argumentacije nižjih sodišč tako izhaja, da je fiktivnost pogodb ključna okoliščina za ugotovitev odškodninske odgovornosti toženca. Glede na navedeno je zavrnitev dokazov upravičena, saj dejstvo morebitne povezave N. z družbo C. ni bistvena okoliščina v predmetni zadevi. Zato je sodišče prve stopnje (iz obrazloženih razlogov) pravilno in utemeljeno zavrnilo tudi izvedbo dokazov z zaslišanjem ostalih dveh prič (A. C. in B. R.). Zavrnitev dokaznega predloga v tem primeru torej ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nekaterih novih trditev in dokazov toženca v reviziji revizijsko sodišče ni moglo upoštevati že zato, ker ne gre za dejstva in dokaze v skladu s 372. členom ZPP, obenem pa so dokazi tudi delno nedovoljeni, saj gre za listine v tujem jeziku, brez overjenega prevoda (226. člen ZPP). Sodišče se tudi ni dolžno izrecno opredeliti do prav vsakega dokaza, ki ga je izvedlo; sodišče prve stopnje se ob ostalih neposredno izvedenih dokazih tudi ni bilo dolžno še posebej opredeliti do poročila Policije z dne 13. 10. 2008.

12. Nadalje toženec neutemeljeno zatrjuje, da sta sodbi nižjih sodišč obremenjeni z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka (14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP), ker nimata razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer o škodi kot predpostavki odškodninske odgovornosti ter o vzročni zvezi. Ne drži očitek, da sodišče ni odgovorilo na navedbe toženca, da sporni pogodbi za tožečo stranko nista bili škodljivi, ter da so učinki sklenjenih poslov oziroma pridobljenih distribucijskih pogodb večkratno presegli stroške, ki so v zvezi s posredovanjem nastali, zaradi česar škoda sploh ni nastala, in da v sodbi ni obrazložitve glede škode in vzročne zveze. Sodišče prve stopnje se je na 11. strani opredelilo do vseh ugovorov toženca in med drugim tudi navedlo, da „samo dejstvo, da navedena programa sedaj tožeča stranka trži, ne vpliva na ugotovitev, da družba C. posredniških storitev v tem primeru prav gotovo ni opravila, plačilo pa je prejela.“ Prav tako je sodišče prve stopnje obsežno utemeljilo (na 8., 9. in 10. strani), na čem temelji njena ugotovitev, da je toženec ravnal v nasprotju s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, drugostopenjsko sodišče pa je tem utemeljitvam obrazloženo pritrdilo. Podobno velja glede škode in vzročne zveze. Sodišči sta dovolj obrazloženo in jasno utemeljili, da je škoda nastala v višini izdanih računov, da je bil vzrok za nastanek škode sklenitev fiktivnih pogodb, med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem toženca pa obstaja neposredna vzročna zveza (10. stran sodbe sodišča prve stopnje in 9. stran sodbe sodišča druge stopnje).

13. Toženec zatrjuje tudi, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo materialno pravo v zvezi z ugovorom zastaranja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeči stranki nastala škoda zaradi plačila neobstoječi družbi po fiktivnih pogodbah na podlagi računov, izdanih v obdobju od septembra 2004 do marca 2007 in dodatno odmerjene davčne obveznosti na podlagi odločbe DURS z dne 31. 3. 2008. Iz dejanskih zaključkov pritožbenega sodišča (dejanski zaključki ne morejo biti predmet revizije – tretji odstavek 370. člena ZPP) izhaja, da se je tožeča stranka z dnem prejema detektivskega poročila 1. 2. 2008 seznanila z dejstvom, da je toženec tisti, ki je opravil plačila neobstoječi družbi C. brez kakršnihkoli protistoritev. Glede na navedeno revizijsko sodišče ugotavlja, da je subjektivni zastaralni rok pričel teči šele dne 1. 2. 2008. V skladu s sodno prakso na podlagi 352. člena OZ, ki določa subjektivni tri letni in objektivni pet letni zastaralni rok za (torej ne na podlagi 206. člena ZDR - terjatev za povračilo škode v konkretnem primeru namreč ni tipična niti specifična terjatev iz delovnega razmerja, saj delovno razmerje kot pogodbeno razmerje ni tisti opredelilni dejavnik, ki bi jih določil drugače kot terjatve iz naslova odškodnin na sploh) je pravilna odločitev, da vtoževane terjatve iz naslova poslov z družbo C. niso zastarale.

14. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP), posledica takšne odločitve pa je tudi, da toženec krije sam svoje stroške revizije.

K reviziji tožeče stranke:

15. Sodišče prve stopnje je v razlogih svoje odločitve v zvezi s škodo zaradi povečane davčne obveznosti najprej navedlo, da bi morala tožeča stranka dokazati, da je v zvezi z vsakim od navedenih poslov zaradi ravnanja toženca prišlo do naložitve dodatne davčne obveznosti, da je tožeča stranka trdila, da toženec ni ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, nato pa v zaključku obrazložitve (v nasprotju z navedeno ugotovitvijo) navedlo, da je tožeča stranka uveljavljala objektivno odgovornost toženca ter (med drugim), da je toženec trdil, da ni bil nosilec navedenih poslov, tožeča stranka pa temu ni argumentirano oporekala. Sodišče druge stopnje je v zvezi z odgovornostjo toženca za navedene posle delno nejasno, saj na eni strani zanika pritožbeni očitek tožeče stranke o tem, da ni uveljavljala objektivne odgovornosti, nato v nasprotju s tem (že v istem odstavku) govori, da je tožeča stranka uveljavljala odgovornost toženca kot direktorja (ki ni objektivna) in to navaja tudi v nadaljevanju, saj govori o potrebni skrbnosti toženca - kot direktorja tožeče stranke (kar kaže na njegovo krivdno odgovornost). Pritožbeno sodišče je med drugim tudi obrazložilo, da je toženec za vsakega od poslov natančno navedel, kdo je bil njegov skrbnik in kot takšen zadolžen da poskrbi za ustrezno dokumentacijo, tožeča stranka pa temu ni argumentirano oporekala, torej takšnih trditev ni treba dokazovati (214. člen ZPP).

16. Tožeča stranka v reviziji utemeljeno oporeka tem ugotovitvam, saj ne držijo. Tožeča stranka je argumentirano odgovorila in prerekala navedbe toženca (glej predvsem pripravljalne vloge z dne 30. 1. 2009, 31. 8. 2010 in 27. 9. 2010), obenem pa je jasno, da iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja zavzemanje za objektivno odgovornost toženca, saj je (prav tako izhaja tudi iz navedb toženca) poleg navedb o odgovornosti toženca iz ZDR (182. člen ZDR govori le o krivdni odgovornosti delavca – pa še to le za naklep ali hudo malomarnost) izhajala tudi iz 263. člena ZGD-1, ki prav tako ne določa objektivne odgovornosti. Obenem tožeča stranka v reviziji utemeljeno navaja, da je tožencu očitala predvsem pomanjkanje skrbnosti v zvezi z zagotavljanjem verodostojne poslovne dokumentacije in ne napak pri knjiženju.

17. Navedene nedoslednosti in nejasnosti se ne nanašajo na odločitev v celotnem zavrnilnem delu, temveč na razloge sodb sodišč druge in prve stopnje v zvezi s povečano davčno obveznostjo glede poslov, za katere tožeča stranka tožencu očita nezagotovitev ustrezne dokumentacije, tj. vseh drugih poslov, razen družbe C. in povečanega davka iz naslova rezervacij (več o tem v nadaljevanju). V tem obsegu gre zaradi nejasnih razlogov sodb za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, delno protispisno trditev o neprerekanih navedbah toženca, kar pomeni kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na drugi stopnji tudi kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 214. členom ZPP. V zvezi s tem revizijsko sodišče ugotavlja, da se navedene kršitve prepletajo tudi z napačnim pojmovanjem odgovornosti direktorja (ki je obenem v delovnem razmerju) in s tem v zvezi z razumevanjem navedb tožeče stranke.

18. Treba je upoštevati, da so določbe o odgovornosti delavcev in članov organov vodenja različne – ZDR določa, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, škodo dolžan povrniti (prvi odstavek 182. člena ZDR), ZGD-1 pa določa, da mora član organa vodenja ali nadzora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe (prvi odstavek 263. člena ZGD-1) ter da so člani organa vodenja ali nadzora solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (drugi odstavek 263. člena ZGD-1 v zvezi z 515. členom ZGD-1).

19. Primerjava prvega odstavka 182. člena ZDR s prvim in drugim odstavkom 263. člena ZGD-1 pokaže, da je ZGD-1 v tem delu lex specialis. Odškodninska odgovornost članov vodenja in nadzora je drugačna in strožja kot odškodninska odgovornost ostalih delavcev po 182. členu ZDR, kar je razumljivo glede na položaj, ki ga zasedajo. Velja skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika, za katerega se domneva tudi ustrezna usposobljenost in obveščenost. Tak je bil tudi položaj toženca, zato bi morali nižji sodišči pri ugotavljanju njegove odškodninske odgovornosti izhajati iz 263. člena ZGD-1, saj sklenjena pogodba o zaposlitvi ne pomeni, da je toženec razbremenjen odgovornosti po ZGD-1. Tudi sodna praksa se je že izrekla o tem, da je v primeru odškodninskega spora gospodarske družbe proti direktorju za povrnitev škode, ki naj bi jo ta povzročil z nekorektnim vodenjem in kršenjem dolžnosti oziroma kršitvijo dolžnosti ravnanja s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, treba odškodninski zahtevek presojati po določbah ZGD-1 (1).

20. Izhajajoč prvenstveno iz te določbe je za presojo tudi pomembno, da iz 263. člena ZGD-1 izhaja, da mora ob ustreznih trditvah družbe kot tožeče stranke predpostavljeni povzročitelj škode – toženec (bivši direktor) dokazovati eskulpacijske razloge, torej poštenost in vestnost pri izpolnjevanju dolžnosti, ki jih nalaga zakon (2). Argumentacija sodišč druge in prve stopnje je drugačna in tega izhodišča ne upošteva, temveč izhaja iz splošnih napačnih predpostavk in (razen delno) ne obrazloži odgovornosti glede posameznih poslov, na katere tožeča stranka veže svoj zahtevek.

21. Kot navedeno pa očitek bistvenih kršitev določb postopka ni utemeljen v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi zahtevka iz naslova povečanih davčnih obveznosti za posel z družbo C. (iz tega naslova je bilo tožeči stranki priznano le 1.963,73 EUR) v višini 19.603, 56 EUR in povečanih davčnih obveznosti iz naslova rezervacij v višini 18.140,37 EUR. V tem delu je namreč izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, v tem delu tudi ni zaslediti protispisnih navedb in tako kot sodba sodišča prve stopnje temelji predvsem na pojasnilih izvedenca.

22. Revizijski razlogi v tem delu niso utemeljeni. Plačilo zneska 18.140,37 EUR iz naslova povečanega davka za rezervacije se ne povezuje z nekim konkretnim poslom in tega ni navajala niti tožeča stranka, saj to ne izhaja iz njenih trditev. Tožeča stranka je neupravičeno uveljavljanje stroškov, ki se lahko nanašajo na to postavko, uveljavljala v zvezi s posli z A. Z. (navajala je celotno vsoto 11.969.032 SIT), čeprav je nato izvedenec jasno ugotovil, da se ta znesek nanaša tako na posle z B., Z. in rezervacije (skupaj) in pojasnil, da v zvezi z davkom za rezervacije ne gre za nepriznanje stroškov v zvezi z nedokumentiranimi posli, temveč za neutemeljen prikaz zmanjšanja prihodkov, kar pa je stvar računovodstva. Ne gre torej za nezagotavljanje verodostojne dokumentacije za poslovne dogodke, kar tožencu očita tožeča stranka, in kar bi bila lahko (seveda le glede na okoliščine konkretnega primera) tudi odgovornost direktorja. Tožeča stranka s tem v zvezi v reviziji neutemeljeno navaja, da toženec svoje krivde ni argumentirano zanikal. Pri tem predvsem pozabi, da škode prav iz naslova večjega davka za rezervacije niti ni posebej zatrjevala in uveljavljala, temveč je to škodo brez jasnih pojasnil (ki pa so izhajala že iz davčne odločbe !) neutemeljeno uveljavljala le kot škodo v zvezi s posli z A. Z. (glej pripravljalno vlogo z dne 27. 9. 2010, str.13). Tudi po tem, ko je izvedenec jasno izključil povečano davčno obveznost zaradi napačnih rezervacij z očitanimi konkretnimi posli toženca (poleg navedenih poslov z Z. je bilo govora tudi do poslih z B.), tožeča stranka prav temu ni argumentirano oporekala.

23. Izvedenec je prepričljivo pojasnil dejstvo, da bi prišlo do povečane davčne obveznosti tožeče stranke tudi v primeru, če bi tožena stranka imela oz. prejela celoten znesek iz naslova fiktivnih poslov s C. Kaj bi se zgodilo, če bi tožeča stranka ta znesek imela – ali bi ga porabila in s tem zmanjšala davčno obveznost ali ne, je hipotetično razmišljanje, na katerem ni mogoče utemeljiti drugačne presoje.

24. Glede na navedeno in v skladu s 379. členom ZPP je revizijsko sodišče reviziji tožeče stranke delno ugodilo, ter sodbo sodišč druge in prve stopnje v zavrnilnem delu, kolikor se ta nanaša na zahtevek tožeče stranke iz naslova povečane davčne obveznosti iz naslova ostalih poslov v skupni višini 37.744,66 EUR (75.488,59 EUR – 37.743,93 EUR) razveljavilo in posledično razveljavilo odločitvi o stroških postopka, zadevo pa v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem zavrnilnem delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo dodatnih davčnih obveznosti za C. (v znesku 19.603,56 EUR ) in iz naslova rezervacij (18.140.37 EUR) je revizijo tožeče stranke zavrnilo.

25. Sodišče prve stopnje bo moralo odpraviti bistvene kršitve določb postopka. Že izvedene dokaze bo moralo ponovno presoditi, po potrebi tudi dopolniti, izvesti še ostale oziroma nekatere od ostalih predlaganih dokazov in jih (upoštevaje razporeditev dokaznega bremena) ustrezno dokazno oceniti. Glede na pojasnjena zakonska izhodišča glede odgovornosti direktorja in zahtevek, ki se povezuje predvsem z dolžnostjo zagotoviti ustrezno poslovno dokumentacijo v postopku davčnega nadzora, pri nadaljnji presoji tudi ne more biti pomembno le, kdo je bil neposredni nosilec posameznih poslov, temveč tudi druge okoliščine, ki so lahko različne za vsakega od poslov, na katere tožeča stranka veže odškodninski zahtevek.

26. Odločitev o stroških revizije tožeče stranke se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 249/2011 z dne 6. 11. 2012.

Op. št. (2): V zvezi z trditveno podlago, dokaznim bremenom in odgovornostjo direktorja glej tudi sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 75/2008.


Zveza:

ZDR člen 182.
ZGD-1 člen 263, 515.
ZPP člen 214, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 379.
Datum zadnje spremembe:
11.07.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU1MDQ3