<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba in sklep VIII Ips 403/2009
ECLI:SI:VSRS:2011:VIII.IPS.403.2009

Evidenčna številka:VS3004902
Datum odločbe:21.06.2011
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 1385/2008
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:javni zavod - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - napačen pravni pouk - procesna predpostavka - notranje varstvo pri delodajalcu - vrnitev v prejšnje stanje
Objava v zbirki VSRS:DZ 2011-2013

Jedro

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bilo odločeno o vrnitvi v prejšnje stanje glede postopka izredne odpovedi, je revizija dovoljena.

Stališče oziroma pravilo o tem, da napačni pravni pouk ne sme imeti škodljivih posledic za stranko, ima funkcijo zagotavljanja pravne pravičnosti, ki mora biti vzpostavljena tudi med delavcem in delodajalcem pri urejanju delovnopravnega razmerja.

Pritožba, ki jo je zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnik pravilno vložil pri toženi stranki, je glede na smiselno upoštevanje tretjega odstavka 24. člena in prvega odstavka 25. člena ZJU pravočasna, če jo je tožnik vložil v roku 8 dni od seznanitve s tem, da je zaradi upoštevanja pravnega pouka tožene stranke napačno uveljavljal direktno sodno varstvo namesto notranjega varstva pri delodajalcu.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, odločbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v delu, ki se nanaša na odločitev o sklepu tožene stranke z dne 16. 5. 2008 o zavrženju pritožbe zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi št. 642/1/04 z dne 26. 4. 2006, na odločitev o sklepu tožene stranke z dne 30. 6. 2008 o zavrnitvi pritožbe zoper navedeni prvostopenjski sklep tožene stranke, na odločitev o ugotovitvi nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2006, obstoju delovnega razmerja, pozivu nazaj na delo in priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja od prenehanja dalje, ter na odločitev o stroških postopka, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija se zavrne v delu, ki se nanaša na odločitev o sklepu tožene stranke z dne 16. 5. 2008 o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje, in na odločitev o sklepu tožene stranke z dne 30. 6. 2008 o zavrnitvi pritožbe zoper navedeni prvostopenjski sklep tožene stranke.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavita sklep direktorja tožene stranke z dne 16. 5. 2008 in sklep Sveta zavoda tožene stranke št. 631-6/08 z dne 30. 6. 2008. V delu, v katerem je tožnik uveljavljal ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2006, ter reintegracijski in reparacijski zahtevek, je tožbo zavrglo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in izpodbijano odločbo potrdilo.

3. Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker pritožbeno sodišče ni obrazložilo, zakaj je štelo, da se v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi javnemu uslužbencu uporablja Zakon o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in ne Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP – Ur. l. RS, št. 80/99 in nadaljnji). Na uporabo ZUP namreč kažejo številne določbe v Zakonu o javnih uslužbencih (ZJU – Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji). Ker je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vsebovala napačni pravni pouk, je treba smiselno uporabiti četrti in šesti odstavek 215. člena ZUP in tožnikovo pritožbo zoper izredno odpoved šteti za pravočasno. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da zoper sklep o vrnitvi v prejšnje stanje revizija ni dovoljena, oziroma, da naj jo Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (367. člen ZPP), oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji). Tožena stranka v odgovoru na revizijo zmotno navaja, da v obravnavani zadevi revizija glede odločitve o vrnitvi v prejšnje stanje ni dovoljena. Vrhovno sodišče je resda sprejelo stališče, da sklep sodišča druge stopnje o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje ne predstavlja sklepa, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan, in revizijo zoper tak drugostopenjski sklep zato zavrglo (1). Vendar pa se to stališče nanaša na primere, ko je postopek v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje potekal vzporedno (akcesorno) s postopkom o glavni stvari, zato odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni predstavljala odločitve o glavni stvari oziroma sklepa iz prvega odstavka 384. člena ZPP. V obravnavanem sporu tožnik izpodbija zakonitost delodajalčevega sklepa, s katerim je ta odločil o njegovem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje glede postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vrnitev v prejšnje stanje v tem primeru zato ne predstavlja vzporednega postopka, temveč je preko izpodbijanja delodajalčevega sklepa vsebinsko gledano postala predmet odločitve o glavni stvari, o kateri je sodišče pravilno odločalo meritorno s sodbo (in ne s sklepom). Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bilo odločeno o vrnitvi v prejšnje stanje glede postopka izredne odpovedi, pa je revizija dovoljena (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 2. točko 31. člena ZDSS-1).

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

8. Revizija neutemeljeno navaja, da sodišče druge stopnje ni navedlo razlogov za stališče, da se v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi javnemu uslužbencu uporabljajo določila ZPP, zaradi česar naj bi izpodbijana odločba ne imela razlogov o odločilnih dejstvih oziroma naj bi bili ti nejasni (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Bistvo tožnikovih navedb v postopku se je nanašalo na zatrjevanje, da je treba v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi javnemu uslužbencu uporabiti določbe ZUP in zato tudi posledice napačnega pravnega pouka v izredni odpovedi presojati po teh določbah. Sodišče druge stopnje je ustrezno obrazložilo, zakaj je štelo takšno tožnikovo stališče za napačno (presojo je utemeljilo v zakonskih določilih in se izčrpno opredelilo do tožnikovih pritožbenih navedb), zato je Vrhovno sodišče izpodbijano odločitev lahko v celoti preizkusilo. Ali je drugostopenjska odločitev tudi pravilna, pa je vprašanje pravilne uporabe prava.

9. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je sodišče druge stopnje v zadevi Pdp 486/2007 z dne 20. 3. 2008 zavrglo tožnikovo tožbo za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2006. Ugotovilo je, da niso bile izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo, ker tožnik zoper odločitev o izredni odpovedi ni uveljavljal pravnega varstva najprej pri toženi stranki (ni vložil pritožbe po petem odstavku 24. člena ZJU), temveč je neposredno vložil tožbo. Dejstvo, da je pri tem ravnal v skladu s pravnim poukom v izredni odpovedi, ki je bil napačen (napoten je bil na direktno uveljavljanje sodnega varstva), po presoji pritožbenega sodišča ni vplivalo na drugačno odločitev. Tožnik je takoj po vročitvi drugostopenjskega sklepa Pdp 486/2007 vložil pri toženi stranki istočasno (vloga z dne 5. 5. 2008) predlog za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbo zoper izredno odpoved, sklicujoč se, da zaradi napačnega pravnega pouka in posledičnega neuveljavljanja pravnega varstva pri delodajalcu, ne sme trpeti škodljivih posledic. Tožena stranka je predlog za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbo zavrgla, tožnikovo pritožbo zoper to odločitev pa zavrnila. Predmet obravnavanega spora je presoja pravilnosti te delodajalčeve odločitve.

10. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje

Sodišče druge stopnje je presodilo, da je tožena stranka pravilno zavrgla predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ker je bil ta zaradi poteka objektivnega roka iz tretjega odstavka 117. člena ZPP vložen prepozno. Zavrnitev tožbenega zahtevka za razveljavitev prvostopenjskega in drugostopenjskega sklepa tožene stranke o vrnitvi v prejšnje stanje je pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja izpodbijana sodba. Vrnitev v prejšnje stanje je procesnopravni institut, ki omogoča, da se odpravijo posledice zamude in da se postopek (pravda) vrne v stanje, v kakršnem je bila pred zamudo (2). Tožnik je predlog za vrnitev v prejšnje stanje (ki ga je pri toženi stranki vložil po prejemu pravnomočne odločitve o zavrženju tožbe zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk za sodno varstvo) utemeljeval s tem, da zakonsko zahtevanega notranjega pravnega varstva pri toženi stranki ni uveljavljal zaradi napačnega pravnega pouka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Z vložitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje torej ni želel odpraviti posledic zamude, kar bi opravičevalo uporabo tega instituta, temveč posledice, do katerih je prišlo zaradi tega, ker je upošteval napačni pravni pouk. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, bi tožnik pri toženi stranki lahko dosegel odpravo škodljivih posledic – t. j. uveljavil notranje varstvo pri delodajalcu in s tem dosegel obstoj procesne predpostavke za sodno varstvo zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi – kvečjemu z uveljavljanjem tistega varstva, ki mu ga je za primer upoštevanja delodajalčevega napačnega pravnega pouka mogoče priznati glede na obstoječo pravno ureditev. Glede na obrazloženo je zavrženje tožnikovega predloga za vrnitev v prejšnje stanje oziroma zavrnitev tožbenega zahtevka za razveljavitev tovrstnih sklepov tožene stranke pravilna, kar je tudi narekovalo zavrnitev revizije glede tega dela dela izpodbijane sodbe (378. člen ZPP).

11. Napačen pravni pouk v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi

Za toženo stranko (javni zavod) veljajo določila Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK – Ur. l. RS, št. 96/2002 in nadaljnji). Ta v 45. členu določa, kateri predpisi se uporabljajo za področje delovnih razmerij. Citirano določilo vsebinsko ni tako jasno, kot bi glede na načelo pravne varnosti sicer moralo biti. Pravilno razlago 45. člena ZUJIK je podalo šele Ustavno sodišče v odločbi U-I-35/04-11 z dne 11. 1. 2007. Obrazložilo je, „da se za vsebinsko odločanje o pravicah in obveznostih delavca iz delovnega razmerja subsidiarno uporabljajo splošni delovnopravni predpisi (ZDR in kolektivne pogodbe), kolikor ni z ZUJIK določeno drugače, za postopek odločanja o teh pravicah in obveznostih pa se smiselno uporabljajo določbe IV. in V. poglavja ZJU.“ To med drugim pomeni, da za toženo stranko velja smiselna uporaba 24. člena ZJU, v skladu s katerim je predhodni postopek v postopkih odločanja o pravici oziroma obveznosti delavca pri delodajalcu procesna predpostavka za sprožitev individualnega delovnega spora. Iz ustavne odločbe izhaja, da pritožbo delavca obravnava pristojna komisija delodajalca, ustanovitev in organizacija takšnega organa pa je stvar konkretnega javnega zavoda s področja kulture (o pritožbi torej ne odloči ena od komisij za pritožbe iz delovnega razmerja, ki so naštete v 35. členu ZJU).

12. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi dala tožniku napačen pravni pouk. Napotila ga je na neposredno uveljavljanje sodnega varstva, namesto da bi ga v skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZJU napotila najprej na vložitev pritožbe pri delodajalcu. Revizija se neutemeljeno zavzema za to, da bi bilo treba posledice napačnega pravnega pouka presojati po 215. členu ZUP. Na podlagi prvega odstavka 39. člena ZJU, ki ga med drugim izpostavlja revizija, drugostopenjski organ pri odločanju o pritožbah (torej v procesnem smislu) resda uporablja ZUP, vendar pa je treba upoštevati, da je bil napačen pravni pouk vsebovan v prvostopenjskem sklepu tožene stranke. Za to, da bi bilo mogoče vsebino prvostopenjskega sklepa in v tem okviru posledice pravnega pouka presojati po ZUP, ni pravne podlage: takšna uporaba ZUP v ZJU ni predpisana, prvostopenjski sklep tožene stranke pa tudi ne predstavlja upravne odločbe v smislu šestega odstavka 24. člena ZJU. V ZJU tudi sicer ni posebnih določb v zvezi s pravnim poukom: govori le o pisnih sklepih delodajalca, ki morajo biti obrazloženi (prvi odstavek 24. člena ZJU). Tudi ZDR (v povezavi s 5. členom ZJU) določa le, da mora odpoved pogodbe o zaposlitvi vsebovati opozorilo (torej tudi ne pravni pouk) delavca na pravno varstvo in njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (86. člen).

13. Stališče, da napačni pravni pouk ne sme imeti škodljivih posledic za stranko, je na posameznih pravnih področjih (predvsem v zvezi s procesnimi zakoni) izoblikovala sodna praksa (3), ZUP pa ga je celo uzakonil kot pravno pravilo (215. člen). Tudi na delovnopravnem področju je Vrhovno sodišče v zvezi s presojo pravočasnosti vložene tožbe že sprejelo stališče (4), „da je tožena stranka s pravnim poukom na sklepu o izredni odpovedi o možnosti ugovora v 15 dneh, pri tožniku ustvarila prepričanje, da v primeru vložitve ugovora lahko pride do drugačne odločitve o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožniku ne more biti v škodo, če se je ravnal po napotilu tožene stranke in z ugovorom preveril resnost in „dokončnost“ oziroma nepreklicnost podane odpovedi. Ob takem ravnanju tožnika je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da mu je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, na katero je bila vezana, šele z zavrnitvijo tožnikovega ugovora.“

14. Stališče oziroma pravilo o tem, da napačni pravni pouk ne sme imeti škodljivih posledic za stranko, ima funkcijo zagotavljanja pravne pravičnosti, ki mora biti vzpostavljena tudi med delavcem in delodajalcem pri urejanju delovnopravnega razmerja. To je še toliko bolj pomembno v primeru, kot je obravnavani, ko tožnik zaradi upoštevanja napačnega pravnega pouka ni uveljavljal notranjega varstva pri toženi stranki, zaradi česar je sodišče njegovo tožbo za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi kot nedovoljeno zavrglo. Tožniku je bilo tako zaradi upoštevanja napačnega pravnega pouka onemogočeno učinkovito uveljavljanje ustavne pravice do sodnega varstva (23. člen URS), saj vsebinski preizkus zakonitosti izredne odpovedi s strani sodišča zaradi pomanjkanja procesne predpostavke ni bil dopusten. Če stališče, da napačni pravni pouk ne sme imeti škodljivih posledic za stranko, ne bi veljalo tudi za delovnopravno področje, bi delodajalci lahko zlorabili pravice, ter preko napačnega pravnega pouka izigrali pravico delavcev do uveljavljanja sodnega varstva in s tem do vsebinskega preizkusa delodajalčevih odločitev.

15. Pri vprašanju odprave škodljivih posledic, ki jih je javni uslužbenec (tožnik) utrpel zaradi napačnega pravnega pouka v prvostopenjskem aktu delodajalca (izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi), je treba izhajati iz tega, da se mu zagotovi položaj, čim bolj primerljiv temu, v katerem bi bil, če mu delodajalec ne bi dal napačnega pravnega pouka. V zvezi s tem je pomembno tudi, ali je delavec odpravo teh posledic uveljavljal postopkovno pravilno (5). Ob upoštevanju izhodišč v 13. in 14. točki te odločbe je v obravnavani zadevi zato treba šteti, da je pritožba, ki jo je zoper izredno odpoved tožnik pravilno vložil pri toženi stranki, glede na smiselno upoštevanje tretjega odstavka 24. člena in prvega odstavka 25. člena ZJU pravočasna, če jo je tožnik vložil v roku 8 dni od seznanitve s tem, da je zaradi upoštevanja pravnega pouka tožene stranke napačno uveljavljal direktno sodno varstvo namesto notranjega varstva pri delodajalcu (6).

16. Ob upoštevanju zgoraj obrazloženega je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji delno ugodilo, odločbi nižjih sodišč razveljavilo v delu, ki se nanaša na prvostopenjski sklep tožene stranke o zavrženju pritožbe zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in drugostopenjski sklep tožene stranke o zavrnitvi pritožbe zoper navedeni prvostopenjski sklep, ter na odločitev o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugotovitvi obstoja delovnega razmerja, poziv nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. To bo moralo ob upoštevanju stališč iz 15. točke te odločbe v ponovljenem postopku ugotoviti, ali je tožnik pravočasno vložil pritožbo zoper izredno odpoved, in v primeru pravočasnosti o zadevi vsebinsko odločiti. Če bo v okviru izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bilo v sodnem sporu Pd 159/2006 v zvezi z Pdp 486/2007 in vloženo revizijo (7) o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ter reintegracijskem in reparacijskem zahtevku že pravnomočno odločeno po vsebini, bo moralo to dejstvo (res iudicata) ustrezno upoštevati pri odločitvi v tej zadevi.

17. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Prim. sklepa VIII Ips 459/2008 z dne 23. 2. 2010, VIII Ips 92/2009 z dne 9. 11. 2010, idr.

Op. št. (2): Prim. Ude, L. et. al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005, str. 472. Ta institut je podobno urejen tudi v ZUP (gl. člen 103. in nadaljnji).

Op. št. (3): Prim. odločba Ustavnega sodišča Up-148/01 z dne 17. 4. 2001, odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 488/2002 z dne 25. 9. 2003, II Ips 69/2006 z dne 26. 7. 2007, II Ips 860/2007 z dne 9. 10. 2008.

Op. št. (4): Sklep VIII Ips 291/2006 z dne 19. 12. 2006.

Op. št. (5): Vprašanje napačnega pravnega pouka v povezavi z neobstojem procesne predpostavke za sodno varstvo je bilo že predmet revizijskega postopka (prim. sklepe VIII Ips 462/2007 z dne 9. 9. 2008, VIII Ips 491/2007 z dne 9. 9. 2008, VIII Ips 527/2007 z dne 11. 5. 2009, v katerih se je predmet tožbenega zahtevka nanašal na izpodbijanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi). V citiranih zadevah je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da napačen pravni pouk v delodajalčevem sklepu ne more spremeniti zakonskih določb o sodnem varstvu, ki je dovoljeno le pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Do vprašanja, ali odpravo posledic napačnega pravnega pouka delavec lahko uveljavlja z varstvom pri delodajalcu, se Vrhovno sodišče v citiranih zadevah glede na postavljeni tožbeni zahtevek še ni opredelilo.

Op. št. (6). Sodišče prve stopnje je datum vročitve pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje (Pdp 486/2007), s katero je to zaradi neuveljavljanja notranjega varstva pri delodajalcu tožbo tožnika zavrglo, v smislu določila 117. člena ZPP štelo kot prenehanje vzroka, zaradi katerega je tožnik zamudil rok. Kot je bilo obrazloženo že v 10. točki te odločbe vrnitev v prejšnje stanje v obravnavani zadevi ne pride v poštev, pač pa je lahko datum vročitve sodbe Pdp 486/2007 pomemben v zvezi s presojo pravočasnosti vložitve pritožbe zoper izredno odpoved pri toženi stranki.

Op. št. (7): Vrhovno sodišče je s sklepom VIII Ips 326/2008 z dne 27. 9. 2010 sklep sodišča druge stopnje Pdp 486/2007 razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.


Zveza:

URS člen 23.
ZUP člen 103, 215.
ZPP člen 117, 367, 384.
ZDSS-1 člen 31, 31-2.
ZJU člen 24, 25, 35, 39.
ZUJIK člen 45.
ZDR člen 86.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU1OTA3