<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS Sodba VIII Ips 2/2018
ECLI:SI:VSRS:2018:VIII.IPS.2.2018

Evidenčna številka:VS00012514
Datum odločbe:30.05.2018
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VDSS Pdp 415/2017
Datum odločbe II.stopnje:05.10.2017
Senat:Borut Vukovič (preds.), mag. Marijan Debelak (poroč.), dr. Mateja Končina Peternel, Marjana Lubinič, mag. Irena Žagar
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - tatvina - uporaba dokazov - videoposnetek - pravica do zasebnosti - varstvo lastninske pravice - načelo sorazmernosti - pooblastilo za opravljanje detektivske dejavnosti

Jedro

Izvedba dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, je v pravdnem postopku lahko dopustna le, če za to obstajajo posebej utemeljene okoliščine. Poleg tega mora imeti izvedba takšnega dokaza še prav poseben pomen za izvrševanje neke druge pravice, ki jo varuje Ustava, sodišče pa mora v takem primeru upoštevati tudi načelo sorazmernosti in skrbno presoditi, kateri pravici je treba dati prednost.

Sodišči nižjih stopenj sta pravilno uporabili t.i. test sorazmernosti v zvezi z dopustitvijo izvedbe in uporabe poročila detektiva oziroma nastavitve pasti za male tatove (označeni bankovci). Kljub temu, da je bilo z navedenim ukrepom poseženo v tožničino pravico do zasebnosti, je glede na vse okoliščine primera veliko močnejši interes – z varstvom zasebne lastnine – izkazala toženka in njen varovanec.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 11. 2014 ter za ugotovitev, da delovno razmerje tožnice pri toženki še vedno traja. Zavrnilo je tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.1

2. Sodišče druge stopnje je obe pritožbi tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve ustavnih pravic. Med drugim navaja, da sodišče druge stopnje ob tehtanju ustavnih pravic strank (t.i. test sorazmernosti) ni obrazložilo, zakaj sklepa, da so bili pogoji za dopustnost posega v ustavne pravice tožnice izpolnjeni, zaradi česar sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Obrazložen ni niti obstoj posebej utemeljenih okoliščin, ki po praksi Ustavnega sodišča RS (Up-472/02) izjemoma omogočajo dopustnost izvedbe dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti. Toženka je tožnici s svojim postopanjem kršila pravico do zasebnosti, ravnanje detektiva pa je bilo v nasprotju z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1)2 in Zakonom o detektivski dejavnosti (ZDD-1)3; zato videoposnetek in uporaba prahu na bankovcih ne bi smela biti upoštevna dokaza v postopku. Ukrep detektiva ni bil v skladu z načelom sorazmernosti, prav tako pa ne s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Karin Köpke proti Nemčija, št. 420/07 z dne 5. 10. 2010, glede katere pogoji – ki bi dopuščali uporabo videoposnetka in poseg v zasebnost tožnice – niso bili izpolnjeni (v nasprotju z naziranjem sodišča druge stopnje). Nadalje je sodišče druge stopnje nekritično sledilo stališču prve stopnje tudi v delu, da je bilo ravnanje detektiva brez pisnega pooblastila toženke dopustno, prav tako pa je bilo s strani sodišča napačno uporabljeno pravilo o dokaznem bremenu. Sodišče ni ustrezno obrazložilo, zakaj priči A.A. – glede datuma nastavitve kamere – ni verjelo, kot tudi ne svojih ugotovitev v zvezi z videoposnetkom. Sodišče je napačno uporabilo tudi materialno pravo, predvsem določbe ZVOP-1 in ZDD-1.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Tožnica je bila pri toženki zaposlena kot medicinska sestra I. Toženka ji je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 11. 2014 očitala:

− da je naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, ker je 8. 11. 2014 med opravljanjem dela neupravičeno posegla v zasebni prostor varovanca, in sicer je brez pooblastila oziroma soglasja v sobi 25 odprla in pogledala v predal nočne omarice varovanca, kar je zaposlenim prepovedano ter

− kršila pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kršitev pa je imela vse znake kaznivega dejanja, in sicer tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika, ker je 8. 11. 2014 iz zasebnega predala nočne omarice varovanca vzela 20,00 EUR v tuji lasti in si jih protipravno prilastila.

7. Tožnica z revizijo nasprotuje zaključku sodišč prve in druge stopnje, ki sta poročilo detektiva, dokaz s pastjo za male tatove in avdio-video posnetek uporabila v dokazne namene, saj naj bi bila navedena dokaza pridobljena na nezakonit način, in sicer s kršitvijo tožničine ustavne pravice do zasebnosti ter v nasprotju z določbami ZVOP-1 in ZDD-1. S tem v zvezi sta sodišči nižjih stopenj pravilno opozorili, da v pravdnem postopku sodišče praviloma ne sme uporabiti dokazov, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih pravic, vendar pa to pravilo ni absolutno.4 Že iz odločbe Ustavnega sodišča RS (Up-472/07) izhaja, da je izvedba dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti5, v pravdnem postopku lahko dopustna le, če za to obstajajo posebej utemeljene okoliščine. Poleg tega mora imeti izvedba takšnega dokaza še prav poseben pomen za izvrševanje neke druge pravice, ki jo varuje Ustava, sodišče pa mora v takem primeru upoštevati tudi načelo sorazmernosti in skrbno presoditi, kateri pravici je treba dati prednost.

8. Sodišči nižjih stopenj sta v ponovljenem postopku presojali dopustnost uporabe vsakega dokaza – to je videoposnetka, pasti za domače tatove (dveh označenih bankovcev v kuverti) in poročila detektiva – posebej. Že sodišče prve stopnje je obrazložilo obstoj posebej utemeljenih okoliščin, ki izjemoma omogočajo dopustnost izvedbe takega dokaza, kljub posegu v tožničino pravico do zasebnosti. Ustrezno je navedlo, da v konkretnem primeru posebej utemeljeno okoliščino predstavlja kršitev varovančevih pravic, zaradi katere je uporaba dokazov dopustna in nujna, saj se z izvedbo le-tega (lahko) dokaže poseg tožnice v ustavnopravne interese varovanca toženke, katere pa je toženka – kot varstveni zavod za izvajanje institucionalnega varstva – dolžna varovati. Dokaza o nedopustnih ravnanjih tožnice namreč ni bilo moč pridobiti drugače (in z enako učinkovitim ukrepom). Na podlagi navedenega so bili pri presoji dopustnosti izvedbe takšnih dokazov relevantni ustavnopravni interesi varovanca toženke in vsaj posredno tudi toženke. Varovanec je bil namreč v varstvu toženke – zavoda, ki ga je sprejela v varstvo; toženka je bila na tej podlagi (kolikor je bilo to mogoče) tudi dolžna varovati njegove (ustavne) pravice, vključno s pravico do zasebnosti in zasebne lastnine. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je toženka s hišnim redom (5. člen) odgovornost za hrambo izven blagajne doma izključila, vendar iz razloga, „ker ne more izvajati kontrole nad osebnimi stvarmi varovanca.“ Vseeno je bila namreč še vedno dolžna ustrezno ukrepati v primeru, če se pojavljajo kraje. Na to v isti določbi hišnega reda nakazuje že določba, da mora stanovalec v primeru pogrešanja stvari to takoj sporočiti odgovorni medicinski sestri, „ker bo le tako možno ustrezno ukrepanje.“

9. Toženka se je za najem detektiva, skupaj z varovancem B. B., odločila na podlagi dejstva, da je varovancem v domu zmanjkoval denar, ker je varovancu B. B. v kratkem času po namestitvi v dom dvakrat zmanjkal denar v skupni vrednosti 80,00 EUR, in ker suma ni bilo mogoče preveriti drugače (saj je bila toženka tudi s prijavami na policijo neuspešna)6 in enako učinkovito. Zato je bilo angažiranje detektiva ustrezno, ustrezni in nujni pa tudi njegovi ukrepi. Ti so bili glede naprav za slikovno snemanje in pripomočkov za zavarovanje dokazov in sledi tudi v skladu z omejitvami iz 31. člena ZDD-1.

10. Neutemeljene so revizijske navedbe, da pisno pooblastilo detektivu, ki ga sicer zahteva 25. člen ZDD-1, s strani toženke ni bilo dano. Sodišče druge stopnje je namreč pravilno povzelo zaključke sodišča prve stopnje, ki je, ne glede na to, da se v sodnem spisu ne nahaja pisno pooblastilo toženke detektivu, ugotovilo, da je bilo veljavno dano in da je vsebovalo tudi pooblastilo za uporabo tehničnih sredstev, med katere sodijo tudi snemalna kamera in nastavitev pasti za tatove. Navedeno ugotovitev sta sodišči utemeljevali na skladnih izpovedih detektiva in direktorja toženke o tem, da je bilo prvemu dano enako pooblastilo kot je bilo dano s strani varovanca B. B. in njegovega sina in se nahaja v sodnem spisu (B10). Prav tako tudi iz poročila detektiva z dne 17. 11. 2014 izhaja, da je med naročniki opredeljena tudi toženka, navedene pa so tudi številke treh pooblastil.7 Sodišči nižjih stopenj si torej v nasprotju z neutemeljenimi revizijskimi navedbami, „nista izmislili, da je bilo ravnanje detektiva brez pisnega pooblastila dopustno,“ temveč sta dokazno ocenili, da je bilo pisno pooblastilo detektivu podano (in podpisano) tako s strani direktorja toženke ter varovanca in njegovega sina. Nasprotne revizijske navedbe predstavljajo nestrinjanje s takšno dokazno oceno, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Jedro in največji del revizijskih navedb se nanaša na nezakonito uporabo snemalne naprave v sobi varovanca oz. v predalu nočne omarice varovanca, v katerega po navodilih toženke delavci ne smejo posegati; tožnica uveljavlja, da naj bi bile s tem kršene določbe ZVOP-1, in sicer 77. člen v povezavi z 74. členom in tožničina ustavna pravico do zasebnosti na delovnem mestu, kot del pravice do zasebnosti, varovane v 35. členu Ustave Republike Slovenije.8 Kljub obsežnosti teh navedb le te in s tem v zvezi tudi dokončno stališče glede zakonitosti nastanitve in uporabe kamere ter uporabo tega dokaza niso odločilnega pomena za presojo odločitve sodišč nižjih stopenj, saj sodbi ne temeljita le na teh dokazih. Obenem je treba poudariti, da dokaz s posnetkom snemalne naprave niti ni posebno dober9, saj iz njega ne izhaja povsem jasno, kaj naj bi tožnica vzela iz predala.10

12. Sodbi sodišč nižjih stopenj namreč temeljita tudi na tem, da je tožnica sama priznala, da je odprla in segla v nočno omarico varovanca, da je to storila brez njegovega soglasja (gre za dokazno oceno sodišča, ki ne more biti predmet revizijske presoje), kar že samo po sebi predstavlja nedovoljen poseg v zasebni prostor varovanca, in dejanskih ugotovitvah o prahu na tožničinih rokah – kot dokazu o tem, da je tožnica iz nastavljene kuverte v nočni omarici, v katero brez soglasja ne bi smela niti posegati,11 vzela denar, ki je bil označen s flourescentnim prahom.

13. Neutemeljene so revizijske navedbe o tem, da sta sodišči napačno uporabili pravila o dokaznem bremenu v zvezi z možnostjo tožnice, da poseže v predal varovanca. Pri tem se tožnica očitno napačno sklicuje na to, da je navedbe o tem, da je imela v trenutku odprtja predala soglasje nepomičnega varovanca, podala v odgovoru na tožbo, saj je odgovor na tožbo vložila toženka in ne tožnica. Sicer pa je tožnica že v tožbi navedla drugače – da je „iz predala vzela škatlico zdravil ob prisotnosti, nenasprotovanju, konkludentnemu soglasju varovanca,“ kar nikakor ne pomeni, da je zatrjevala, da je imela jasno soglasje varovanca. Na drugi strani je toženka že v izredni odpovedi tožnici navedla, da tožnica ni imela pooblastila iz naslova dela in s strani samega varovanca, da bi odpirala njegov predal v nočni omarici, v odgovoru na tožbo pa je obširno prerekala tožničine navedbe o dovoljenju za poseg v predal (brez izrecnega soglasja varovanca), navajala, da je varovanec takrat spal (list. št. 19), predlagala tudi izvedbo dokazov itd. Zato so drugačne revizijske navedbe v nasprotju z vsebino listin v spisu.

14. Sodišči nižjih stopenj sta tudi pravilno uporabili t.i. test sorazmernosti v zvezi z dopustitvijo izvedbe in uporabe poročila detektiva oziroma nastavitve pasti za male tatove (označeni bankovci). Kljub temu, da je bilo z navedenim ukrepom poseženo v tožničino pravico do zasebnosti, je glede na vse okoliščine primera veliko močnejši interes – z varstvom zasebne lastnine – izkazala toženka in njen varovanec. Kot je pojasnjeno že zgoraj je izvedbo takega ukrepa narekovala skrb toženke, da kot institucionalni zavod poskrbi za premoženje svojih varovancev, ki je bilo s krajami ogroženo. Ne glede na to, da je bilo slednjim varstvo (vrednejše) lastnine zagotovljeno z drugimi ustreznimi sredstvi (sef), to ne izključuje tega, da so lahko varovanci visoko stopnjo zasebnosti pričakovali tudi v predalu svojih nočnih omaric.12 Pri tem sta sodišči nižjih stopenj navedeni ukrep pravilno presodili kot nujen in primeren, saj toženka drugače kot z izvedenimi (in enako učinkovitimi) ukrepi detektiva ni mogla odkriti potencialnih storilcev. Past z gotovino je bila ciljno usmerjena na osebe, ki bi denar vzele iz predala nočne omarice varovanca, ki je bila zasebni prostor varovanca. Glede na navedeno je bil ukrep sorazmeren tudi v ožjem smislu, saj je bila pomembnost pravice, ki se je želela z ukrepom zavarovati, veliko večja od z ukrepom prizadete pravice. Iz tega razloga je navedba tožnice iz revizije, da sodišči nista obrazložili, zakaj sklepata, da so bili pogoji za dopustnost posega v ustavne pravice tožnice izpolnjeni, kot tudi navedba, da uporaba prahu na bankovcih ne bi smela biti upošteven dokaz v postopku, neutemeljena.

15. V zvezi z nastavitvijo t.i. pasti za male tatove oziroma označitve bankovcev sta sodišči nižjih stopenj – v nasprotju s predhodnim postopkom – ustrezno kvalificirali tudi s strani detektiva uporabljen prah (UV POWDER ORANGE D-330), prav tako pa sta se ustrezno opredelili tudi do izpovedi priče A. A. glede datuma nastavitve pasti, ko sta navedli, da z vidika obstojnosti prahu na rokah tožnice ni relevanten datum namestitve prahu na bankovce. Tožnica je v reviziji izpostavila, da se je izpoved navedene priče glede nastavitve kamere in označenih bankovcev razlikovala od izpovedi detektiva, o tem pa naj se sodišči nižjih stopenj ne bi opredelili. Te navedbe niso utemeljene, saj je bistven odgovor na vprašanje o časovni odpornosti prahu, po tem, ko se ta s prijetjem bankovcev že znajde na rokah (tožnice). Ker torej datum namestitve prahu na bankovce z vidika obstojnosti prahu na rokah tožnice ni odločilen, tudi ni bistveno, da sta detektiv in priča A. A. o tem datumu različno izpovedala. Revizijske navedbe o tem, da prah ni mogel biti več viden in da detektivove izpovedi s tem v zvezi ni mogoče šteti za prepričljivo ipd., predstavljajo uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

16. Tudi prerekanje ugotovitev sodišča, da je bil denar sploh v predalu omarice in v kuverti, predstavlja revizijski razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja – torej nedovoljen revizijski razlog.13

17. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe, da je bila zoper tožnico s tem v zvezi s strani detektiva opravljena nezakonita osebna preiskava. Iz dejanskih ugotovitev (ki ne morejo biti predmet revizijske presoje) namreč izhaja, da je tožnica dala dovoljenje za pregled svojih rok, garderobne omare ter delovnih oblek. Sodišči sta prepričljivo pojasnili, da sta takim zaključkom botrovali prepričljivi izpovedi direktorja toženke in detektiva, ki sta bila prisotna ob pregledu tožnice. Pojasnila sta, da je tožnica pristala na pregled rok v normalnem psihičnem stanju in ni bila prisiljena k svojemu ravnanju. Le-to sta podkrepila tudi z dejstvom, da je tožnica pregled svoje torbice in denarnice zavrnila, prav zaradi pomanjkanje soglasja pa do tega pregleda ni prišlo; to pa, kot že navedeno, ni veljalo za pregled rok. Nepomembno je tudi, da o dejstvu opažanja prahu na tožničinih rokah ni bil napravljen še poseben zapisnik. Zaradi soglasja tožnice pregled rok s strani detektiva ni bil nezakonit, ampak posledično upošteven dokaz v postopku.

18. Dopustna uporaba dokaza, to je s prahom označenih bankovcev, ki je bil kasneje (čez dva dni) na podlagi skladnih izpovedb detektiva in direktorja toženke opažen na rokah tožnice, ob njeni izpovedi, da je dejansko posegla v predal nočne omarice varovanca, tako potrjuje zaključek, da je bil odpovedni razlog po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podan, presoja sodišč nižjih stopenj pa pravilna. Zato se revizijsko sodišč tudi ne opredeljuje izrecno tudi do dopustnosti uporabe posnetka.

19. Ker revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

20. Tožena stranka odgovora na revizijo ni podala, zaradi česar ji stroški v revizijskem postopku niso nastali. Ker tožnica z revizijo ni uspela, krije sama svoje revizijske stroške.

-------------------------------
1 V tej zadevi je revizijsko sodišče že predhodno odločalo. S sklepom VIII Ips 156/2016 z dne 10. 11. 2016 je sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
2 Ur. l. RS, št. 86/04 in nadalj.
3 Ur. l. RS, št. 17/11.
4 Že v prejšnjem razveljavitvenem sklepu v tej zadevi VIII Ips 156/2016 z dne 10. 11. 2016 je revizijsko sodišče opozorilo tudi na različno naravo kazenskega in pravdnega postopka (oz. postopka v individualnih delovni sporih) tudi v zvezi z možnostjo uporabe nekaterih dokazov.
5 Do posega v enako pravico tožnice naj bi prišlo tudi v tem postopku.
6 Glej razloge sodišča prve stopnje na 10. in 11. strani sodbe. Nasprotne revizijske navedbe so protispisne. Glej tudi izpoved C. C. o tem, da je njegovemu očetu že dvakrat pred tem zmanjkal denar, da je o tem obvestil socialno delavko, direktorja, najel detektiva oziroma so ga najeli vsi skupaj itd. (list. št. 54,55). Glej tudi izpoved A. A. (list. št. 70, 71).
7 Tožnica v reviziji navaja tudi, da je toženka detektivu storitve plačala.
8 Dopustnost uporabe posnetka bi bila sicer odvisna od pozitivnega izida testa sorazmernosti ter upoštevanja vseh okoliščin konkretnega primera, z upoštevanjem ustavne sodne prakse (npr. Up-472/07), kot tudi prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (predvsem v zadevi Karin Köpke proti Nemčiji, št. 420/07 z dne 5. 10. 2010 ter López Ribalda proti Španiji, št. 1874/13 in 8567/13.z dne 9. 1. 2018).
9 Kar je ob zaslišanju povedal že sam detektiv (list št. 55/2) in kot smiselno izhaja tudi iz izpodbijane sodbe (22. točka obrazložitve).
10 Sodišči nižjih stopenj sta pravilno presodili, da detektiv z nastavitvijo kamere in t. i. pasti za male tatove ni izvajal prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja iz 149. a člena ZKP ali katerega drugega iz 149. b do 151. člena ZKP. Ukrep tajnega opazovanja ali kateri drug prikriti preiskovalni ukrep se namreč z bistveno razliko nanaša na točno določeno in konkretno opazovano osebo, za kar pa v konkretnem primeru ni šlo. Objekt opazovanja tu ni bila tožnica, pač pa območje pred nočno omarico varovanca tožene stranke, B. B. Prav tako tožnica v danem primeru ni bila podvržena neprekinjenim ali ponavljajočim se opazovanjem ali sledenjem, zaradi česar so revizijske navedbe tožnice v tej smeri neutemeljene. Iz tega razloga je tudi pravilen zaključek sodišč nižjih stopenj, da detektiv z nastavitvijo kamere in t. i. pasti za male tatove v predal varovanca ni kršil določbe 32. člena ZDD-1.
11 Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, da ni mogoče sprejeti pojasnil tožnice, da naj bi v zaprtem predalu iskala zdravila in pojasnilo razloge ta takšne zaključek (14. točka obrazložitve na strani 18).
12 S tem v zvezi je tožnica prerekala tudi naziranje sodišč nižjih stopenj, da naj v primeru predala varovanca ne bi šlo za zasebni prostor slednjega. Svoje stališče je tožnica utemeljevala z argumenti, da je za hranjenje vrednostnih predmetov namenjen poseben prostor in ne predal omarice, da je bil varovanec nepokreten, nezmožen sam segati v predal, prav tako pa predal ni bil pod ključem, posesti nad predalom pa varovanec ni izvajal sam. Omenjeni argumenti niso utemeljeni, saj ne izključujejo dejstva, da je bil predal ob postelji varovanca namenjen prav slednjemu, kot to velja tudi za izvrševanje posesti nad njim. V predal so sicer posegale tudi oskrbovalke, vendar so to lahko počele le z izrecnim odobravanjem varovanca. Slednji je v zvezi s stvarmi, ki jih je imel v predalu, lahko utemeljeno pričakoval določeno stopnjo zasebnosti, in sicer tako, kot jo je sam dovoljeval.
13 Enako velja za revizijsko navedbo, češ da ni razumljivo, da je detektiv povabil tožnico na pogovor šele po dveh dneh od dogodka dne 8. 11. 2014 in revizijske navedbe o „personalnih dokazih.“


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o detektivski dejavnosti (2011) - ZDD-1 - člen 25, 31
Zakon o varstvu osebnih podatkov (2004) - ZVOP-1 - člen 74, 77
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE5NTQ4