<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS sodba II Ips 5/2016
ECLI:SI:VSRS:2016:II.IPS.5.2016

Evidenčna številka:VS0018452
Datum odločbe:31.05.2016
Opravilna številka II.stopnje:VSK Cp 410/2008
Senat:dr. Mateja Končina Peternel (preds.), mag. Nina Betetto (poroč.), Vladimir Balažic, Vladimir Horvat, Tomaž Pavčnik
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:krivdna odgovornost - objektivna odgovornost - odgovornost za škodo od nevarne stvari - rovokopač - vzpenjanje na delovni stroj v obratovanju - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - delna oprostitev odgovornosti - ravnanje oškodovanca - dokazni standard - dokazno breme - preskakovanje pravnih sredstev - pravila o dokaznem bremenu - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka

Jedro

Graja uporabe prenizkega dokaznega standarda s strani prvostopenjskega sodišča pomeni relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato bi jo tožnika v reviziji lahko uveljavljala le, če bi tako ravnala že v pritožbi.

Sodišči nižjih stopenj sta po eni strani upoštevali, da toženca za škodo od nevarne stvari oziroma dejavnosti odgovarjata objektivno in da sta ravnala tudi krivdno, saj nista poskrbela za ustrezno zavarovanje delovišča in postavitev rovokopača, po drugi strani pa tudi, da je tožnik pomembno prispeval k nastanku nezgode, saj se je povzpel na rovokopač, ko je ta obratoval, čeprav je vedel, da tega ne sme storiti, pri tem pa je nehote premaknil ročico menjalnika, zaradi česar je prišlo do nesreče. Presoje sodišč nižjih stopenj, ki sta tožnikov prispevek v okoliščinah konkretnega primera ocenila v višini 50 %, revidenta ne uspeta izpodbiti. Tožnik se je v nevarno situacijo spravil sam, ko je izbral način komunikacije s strojnikom, za katerega je vedel, da je tvegan in celo prepovedan. Takšno ravnanje tožnika tudi po oceni revizijskega sodišča utemeljuje sklepanje, da sta toženca prosta odgovornosti do 50 % kljub njunemu krivdnem ravnanju in siceršnji objektivni odgovornosti (tretji odstavek 177. člena ZOR).

Izrek

Revizija tožnikov se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvi tožnik je trdil, da se je 5. 9. 1994 hudo telesno poškodoval, ko se je (kot vodja vzdrževanja vodovodov) v času gradnje podpornega cestnega zidu povzpel na delovni stroj – rovokopač z namenom, da bi strojnika opozoril na bližino vodovodne napeljave, stroj pa se je nato začel premikati in je s ceste zgrmel po pobočju navzdol, še preden je prvemu tožniku uspelo sestopiti. Preostali tožniki so od tožencev zahtevali plačilo odškodnine zaradi težke invalidnosti bližnjega. Pri cestnih delih je bila prva toženka udeležena kot izvajalec del, drugi toženec (lastnik in upravljavec rovokopača) pa kot podizvajalec.

2. Vrhovno sodišče v tej zadevi odloča petič. V prvem sojenju je reviziji tožencev zoper pravnomočno prisojeni odškodnini tretjemu tožniku in četrti tožnici zavrglo, sicer pa jima je ugodilo, sodbi sodišč nižjih stopenj v pravnomočnih obsodilnih delih odločitve o zahtevkih prvega tožnika in druge tožnice razveljavilo in zadevo (tudi) v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (zavrnilni del prvostopenjske sodbe je razveljavilo že pritožbeno sodišče). V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženca nerazdelno dolžna plačati prvemu tožniku 62.838,64 EUR z obrestmi, drugi tožnici pa znesek 6.259,39 EUR z obrestmi. Presodilo je, da je do premika stroja prišlo zaradi tega, ker je tožnik nehoteno premaknil ročico za pogon stroja v smeri „naprej – nazaj“, ki ga je omogočala sama konstrukcija rovokopača. Ker je rovokopač v obratovanju nevarna stvar, toženca odgovarjata objektivno. Njuna krivdna odgovornost je v tem, da prva toženka z opustitvijo zavarovanja delovišča ni preprečila možnosti dostopa do kraja nevarne dejavnosti, drugi toženec pa je pristal na uporabo nevarne stvari v takšnih okoliščinah. Nepravilno pa je bilo tudi ravnanje tožnika, ki je kot tehnično izobražena oseba stopil na rovokopač med obratovanjem, čeprav bi se moral in mogel zavedati, da se s tem spravlja v nevarnost in da je takšno ravnanje v nasprotju s pravili varstva pri delu. Sodišče se je postavilo na stališče, da gre za deljeno odgovornost pravdnih strank v razmerju 50 % na strani obeh tožencev. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške postopka. Sodišče druge stopnje je pritožbe tožnikov, tožencev in stranskega intervenienta zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča vlagajo revizije tožnika in toženca. Vrhovno sodišče je o teh revizijah trikrat odločilo enako – revizijama tožencev je ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje delno spremenilo v smeri ugoditve pritožb tožencev in zavrnitve tožbenega zahtevka v preostalem delu s stroškovno posledico, revizijo tožnikov pa je zavrnilo in jima naložilo plačilo stroškov revizijskega postopka.(1) Navedene sodbe sta tožnika uspešno izpodbila z ustavnimi pritožbami: ustavno sodišče je prvi dve izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo vrhovnemu sodišču v novo sojenje,(2) nazadnje navedeno sodbo pa je razveljavilo, zavrnilo reviziji tožencev in izreklo, da sta slednja najmanj 50 % odgovorna za škodo, ki je nastala pritožnikoma zaradi škodnega dogodka 5. 9. 1994, in zadevo vrnilo vrhovnemu sodišču v novo odločanje, da odloči še o reviziji (pri)tožnikov zoper zavrnilni del sodb sodišč nižjih stopenj.(3)

4. Ker je o revizijah tožencev odločilo že ustavno sodišče, je vrhovno sodišče ponovno odločalo le o reviziji tožnikov. Tožnika izpodbijata zavrnilni del pravnomočne sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in kršitve Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Vrhovnemu sodišču predlagata spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti. Priglašata tudi stroške. Ne strinjata se z ugotovljenim deležem soodgovornosti tožnika in v tem delu sodbama sodišč prve in druge stopnje očitata nejasnost, nerazumljivost in nasprotja v razlogih. Kršitev URS in določb pravdnega postopka je podana, ker se sodišči nižjih stopenj nista ustrezno opredelili do vseh bistvenih trditev (da je odgovornost tožene stranke objektivna in krivdna v odnosu do krivdne odgovornosti tožnika; okoliščine na strani delavcev prve toženke in na strani drugega toženca, ki so bile podlaga za nastanek škodnega dogodka; pravila o obrnjenem dokaznem bremenu). Kršitev 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je podana, ker bi morala toženca z gotovostjo dokazati, da je do premika rovokopača prišlo zaradi ravnanja tožnika. Tudi v tem delu so razlogi sodišča nejasni in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Vzrok za zdrs in prevrnitev stroja je bila njegova nepravilna postavitev in fiksacija, kar je pojasnil tudi sodni izvedenec prof. dr. J. K. ter tožnik v vlogah iz marca 2007 in marca 2008, sodišči pa se do mnenja in tožnikovih navedb nista ustrezno opredelili. Kršitev določb postopka je tudi v nezadovoljivi opredelitvi sodišča do tožnikove soodgovornosti. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno v zvezi z vprašanjem deljene odgovornosti ter obsega njegovega prispevka k nastanku škodnega dogodka. Odločitev sodišč je nepravilna tudi v stroškovnem delu. Nadaljnjih vlog tožnikov sodišče ni upoštevalo, saj sta jih podala po izteku roka za vložitev revizije (prvi odstavek 367. člena ZPP).

5. Sodišče je revizijo vročilo nasprotnim strankam, ki nanjo niso odgovorile, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe, na katero je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), med drugim izhaja, da škodni dogodek ni posledica obratovanja z nakladalno žlico, temveč premika rovokopača, do katerega je prišlo zaradi ravnanja prvega tožnika, ki se je nepooblaščeno povzpel na stroj in nehote premaknil ročico za pogon stroja. Neuspešna je revizijska graja, da sodišče prve stopnje do tega zaključka ni prišlo z gotovostjo. Navedeni očitek pomeni grajo uporabe prenizkega dokaznega standarda, torej zgolj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP).(4) Ker pritožbeno sodišče na tovrstne kršitve ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), bi jo tožnika v reviziji lahko uveljavljala le, če bi tako ravnala že v pritožbi. Vrhovno sodišče ocenjuje, da temu bremenu nista zadostila. V zvezi z vzrokom premika rovokopača sta sicer navedla, da ta ni zanesljivo ugotovljen in da bi moralo sodišče uporabiti pravila o dokaznem bremenu, nista pa nedvoumno razkrila, da naj bi bil razlog očitane napake sodišča prenizek dokazni standard, kot sta to prvič storila v reviziji. Nasprotno: zaključkom sodišča prve stopnje o vzroku nezgode sta pripisovala pomanjkljivo in nejasno oziroma nerazumljivo obrazložitev, sicer pa sta v tem delu uveljavljala zmotno ugotovitev dejanskega stanja (češ da bi moralo sodišče na podlagi izvedenih dokazov zaključiti, da do zdrsa rovokopača ni prišlo zaradi premika ročice, temveč zaradi razlogov, ki jih je opisal dr. Janez Kopač, da tožnik ni vstopil v kabino stroja in da toženca nista dokazala, da je tožnik odgovoren za premik ročice). Ker tožnika v pritožbi nista opredeljeno uveljavljala, da bi sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja uporabilo prenizek dokazni standard, takšen njun revizijski očitek pomeni nedovoljeno preskakovanje pravnih sredstev.(5)

8. Tudi če bi bilo v pritožbi tožnikov mogoče prepoznati grajo prenizkega dokaznega standarda, ta ne bi bila utemeljena. Sodišče prve stopnje je res zapisalo, da je bolj verjetno, da je ročico nehote premaknil tožnik, ko se je povzpel na stroj. Vendar bi bilo ta zapis zmotno razumeti kot dvom sodišča v ugotovljeni potek dogodkov, ki bi utemeljeval uporabo pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Ugotovitev, da je ročico nehote premaknil tožnik, je namreč sodišče na ta način ločilo od edine preostale možnosti, da je to storil strojnik. Že pred tem je pojasnilo svoje prepričanje, da je do premika stroja prišlo zaradi premika ročice za pogon, s čimer je ovrglo tožnikove trditve o postopnem drsenju stroja proti globeli zaradi kopanja. Upoštevalo je, da je konstrukcija rovokopača omogočala nehoteni vklop omenjene ročice, izpoved strojnika, da je takrat z obema rokama upravljal z roko kopača in da je reagiral šele po premiku stroja (tedaj je ročico iz položaja „nazaj“ potisnil v položaj „naprej“), pa tudi odsotnost slehernega dokaza, da bi slednji pred tem kakorkoli rokoval z ročico za pomik stroja. Vrhovno sodišče ocenjuje, da bi bilo v takšnem položaju morebitno strožje dokazno breme za toženca pretežko. Poleg tega je pritožbeno sodišče zavrnilo poskuse tožnikov, ki sta želela prikazati drugačen potek dogodkov, in tudi samo ugotovilo, da je zaključek o tožnikovem premiku ročice stroja pravilen, kar je tudi ustrezno obrazložilo.

9. Na očitke o procesnih kršitvah v zvezi z opredelitvijo sodišč do izvedenskega mnenja dr. J. K. je tožnikoma pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče. Razlogom, ki jih je ob tem navedlo (prvi odstavek na strani 7 obrazložitve izpodbijane sodbe), revizijsko sodišče pritrjuje in se nanje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Sodišči nižjih stopenj sta se opredelili do vseh bistvenih okoliščin primera in jima v zvezi z njuno obrazložitvijo ni mogoče očitati nobene kršitve določb pravdnega postopka ali URS. Ne drži, da se pritožbeno sodišče ni izjasnilo o trditvi tožnika, da se je na kraju škodnega dogodka nahajal kot pooblaščena oseba K., d. d., in je izvajalce del želel opozoriti na bližino vodovodne in električne napeljave (prvi odstavek na strani 9 obrazložitve izpodbijane sodbe). Drugih morebitnih trditev, do katerih naj se sodišči nižjih stopenj ne bi opredelili, tožnika v reviziji nista konkretno navedla, saj sta na splošno označila le vloge, v katerih naj bi bile vsebovane. S tako pavšalnim sklicevanjem ni mogoče utemeljiti zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka (371. člen ZPP).(6) Očitki, ki merijo na vsebinsko nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno, pa pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja, ki na revizijski stopnji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Ustavno sodišče je po zavrnitvi revizij tožencev zadevo vrnilo vrhovnemu sodišču le v odločanje o reviziji tožnikov zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe, ki temelji na presoji o prispevku oškodovanca v višini 50 %. Sodišči nižjih stopenj sta po eni strani upoštevali, da toženca za škodo od nevarne stvari oziroma dejavnosti odgovarjata objektivno in da sta ravnala tudi krivdno, saj nista poskrbela za ustrezno zavarovanje delovišča (zato bi do stroja lahko prišel kdorkoli) in postavitev rovokopača (drugi toženec bi moral stroj stabilizirati tako, da se tudi ob nehotenem vklopu ročice ne bi premaknil, saj je vedel oziroma bi moral vedeti, da je konstrukcija stroja omogočala takšen premik ročice), po drugi strani pa tudi, da je tožnik pomembno prispeval k nastanku nezgode, saj se je povzpel na rovokopač, ko je ta obratoval, čeprav je vedel, da tega ne sme storiti, pri tem pa je nehote premaknil ročico menjalnika, zaradi česar je prišlo do nesreče. Presoje sodišč nižjih stopenj, ki sta tožnikov prispevek v okoliščinah konkretnega primera ocenila v višini 50 %, revidenta ne uspeta izpodbiti. Ravnanje tožnika, ki je bil izobražena in izkušena oseba, je pritožbeno sodišče utemeljeno ocenilo kot hudo malomarno. Ustrezno mu je tudi pojasnilo, da bi lahko strojnika, če mu je želel kaj povedati, opozoril nase oziroma bi počakal na prekinitev dela. Tožnik se je torej v nevarno situacijo spravil sam, ko je izbral način komunikacije s strojnikom, za katerega je vedel, da je tvegan in celo prepovedan. Takšno ravnanje tožnika tudi po oceni revizijskega sodišča utemeljuje sklepanje, da sta toženca prosta odgovornosti do 50 % kljub njunemu krivdnem ravnanju in siceršnji objektivni odgovornosti (tretji odstavek 177. člena ZOR).

11. Ker revizijski očitki niso podani in je sodba sodišča druge stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu tudi materialnopravno pravilna, je sodišče revizijo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Revizijski neuspeh deli tudi zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 260/2009 z dne 16. 7. 2009, I Ips 421/2011 z dne 29. 3. 2012 in II Ips 175/2013 z dne 26. 2. 2014.

Op. št. (2): Odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1273/09 z dne 13. 10. 2011 in Up-609/12 z dne 23. 5. 2013.

Op. št. (3): Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-484/14 z dne 3. 12. 2015.

Op. št. (4): Zobec v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 394.

Op. št. (5): Z revizijo se izpodbija drugostopenjska sodba (prvi odstavek 367. člena ZPP), zato v njej ni mogoče uveljavljati okoliščin izven meja pritožbenega preizkusa. Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 70/2006 z dne 17. 4. 2008, II Ips 806/2009 z dne 26. 5. 2010, II Ips 34/2010 z dne 7. 4. 2011 in mnoge druge.

Op. št. (6): Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 536/2003 z dne 25. 11. 2004, II Ips 46/2004 z dne 16. 12. 2004, III Ips 112/2004 z dne 11. 10. 2005, II Ips 812/2005 z dne 14. 2. 2008, VIII Ips 218/2007 z dne 17. 11. 2008 in mnoge druge.


Zveza:

ZOR člen 154, 154/2, 173, 174, 174/1, 177, 177/3. ZPP člen 215, 339, 339/1, 350, 350/2.
Datum zadnje spremembe:
04.08.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk2MjYw