<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS sodba II Ips 281/2014
ECLI:SI:VSRS:2016:II.IPS.281.2014

Evidenčna številka:VS0018251
Datum odločbe:25.02.2016
Opravilna številka II.stopnje:VSC Cp 630/2013
Senat:Anton Frantar (preds.), mag. Rudi Štravs (poroč.), dr. Mateja Končina Peternel, Tomaž Pavčnik, Janez Vlaj
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:dopuščena revizija - povrnitev nepremoženjske škode - pravična denarna odškodnina - načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - duševne bolečine zaradi skaženosti - strah

Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v 1. točki izreka sodbe:

- znesek 21.152,53 EUR zamenja z zneskom 8.152,53 EUR,

- znesek 19.394,50 EUR zamenja z zneskom 6.394,50 EUR,

- znesek 31.105,50 EUR zamenja z zneskom 44.105,50 EUR,

v 2. točki izreka se znesek 4.268,32 EUR zamenja z zneskom 3.681,46 EUR. Sodba sodišča druge stopnje se v II. točki izreka spremeni tako, da mora tožeča stranka toženi v roku 15 dni povrniti 386,59 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka mora toženi v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 1.117,39 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni plačati še znesek 21.152,53 EUR (od tega 19.394,50 EUR iz naslova odškodnine za nepremoženjsko in 1.757,5 EUR iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo) in zakonske zamudne obresti. V presežku za zahtevanih 31.105,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo še, da je toženka dolžna tožnici plačati stroške postopka v višini 4.268,32 EUR. Višje sodišče je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pritožbene stroške.

2. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 149/2014 z dne 18. 6. 2014 toženki dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je bila tožniku prisojena primerna odškodnina iz naslova nematerialne škode.

3. Toženka v dopuščeni reviziji navaja, da sodišči pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo nista upoštevali načela objektivizacije in sta tožniku odškodnino odmerili previsoko. Ni sporno, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel hude telesne poškodbe in številne nevšečnosti med zdravljenjem v obliki hospitalizacije, jemanja analgetikov, uporabe pripomočkov za hojo, vendar vse to, ob upoštevanju primerljivih škodnih primerov iz sodne prakse (sklicuje se na zadevo II Ips 18/2011), ne opravičuje odškodnine v višini 35.000,00 EUR. Toženka ocenjuje, da tožniku iz naslova odškodnine za telesne bolečine pripada odškodnina v višini 30.000,00 EUR. Tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 50.000,00 EUR, po oceni toženke odstopa od ustaljene sodne prakse (sklicuje se na zadevi II Ips 103/2011, II Ips 901/2009). Ni mogoče spregledati mnenja izvedenca travmatologa, ki je ugotovil, da so vsi zlomi zaceljeni brez anatomskih sprememb, poškodbe pa so tožniku pustile le manjše omejitve. Revizija pravnomočni sodbi očita izostanek razlogov o tem, zakaj sodišči tem ugotovitvam izvedenca nista sledili. Sicer pa tudi izvedenec ortoped, katerega mnenje je sodišče sprejelo, ni bistveno drugače ocenil posledic, ki so jih tožniku pustile poškodbe. Tako visoke odškodnine, kot je bila za to obliko nepremoženjske škode prisojena tožniku, se prisojajo za hujše omejitve na življenjskem področju oziroma takrat, kadar oškodovanci niso sposobni za delo v polnem delovnem času, so močno omejeni tudi v privatnem življenju in se ne morejo intenzivno ukvarjati z nobenim športom. Toženka ocenjuje, da primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti znaša 38.000,00 EUR. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti poudarja, da se odškodnine v znesku, ki je bil prisojen tožniku, prisojajo v primerih zelo vidnih sprememb, ki jih ni mogoče zakriti. Toženka izpostavlja več sodb, v katerih je sodišče za bistveno hujšo skaženost dosodilo nižjo odškodnino, kot je bila prisojena tožniku (sklicuje se na zadeve II Ips 444/2007, II Ips 891/2009, II Ips 40/2009, II Ips 818/2008) in ocenjuje, da primerna odškodnina za to obliko škode znaša 3.000,00 EUR. Glede na ustaljeno sodno prakso (sklicuje se na zadevo II 103/2011) hud kratkotrajen strah in sekundaren strah za izid zdravljenja, ki je po oceni travmatologa trajal 2 do 4 mesece, po oceni ortopeda pa 6 mesecev, opravičuje odškodnino v višini 4.500,00 EUR. Tožniku že izplačana odškodnina v znesku 75.500,00 EUR, kar po revalorizaciji znaša 80.105,50 EUR, predstavlja primerno in pravično odškodnino, zato toženka predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo višjega sodišča spremeni tako, da pritožbi toženke v celoti ugodi ter tožniku naloži povračilo pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Izvod dopuščene revizije, skupaj s predlogom za dopustitev revizije in sklepom Vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije, je bil poslan tožniku (prvi odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), ki pa na revizijo ni odgovoril.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Vrhovno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 371. člena ZPP preizkusilo sodbo sodišča druge stopnje samo glede revizijsko dopuščenega vprašanja o primernosti višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

7. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine so določbe 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu. Drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

8. Tožnik je bil v času prometne nesreče star 26 let, utrpel je raztrganino vranice in zlome vseh 4 telesnih okončin (zlom obeh stegnenice, zlom obeh podlaktnic, zlom desne ključnice, zlom obeh pogačic), ki so mu pustili tudi določena trajna prikrajšanja v smislu manjše gibljivosti desnega kolena in komolca. Nižji sodišči sta mu za pretrpljeno nepremoženjsko škodo prisodili odškodnino v višini 99.500,00 EUR, kar znaša 101 povprečno neto mesečno plačo v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Primeri iz sodne prakse Vrhovnega sodišča kažejo, da se denarno zadoščenje v primerljivi višini prisodi oškodovancem, ki v škodnih dogodkih utrpijo bistveno hujšo nepremoženjsko škodo, kot jo je tožnik.(1)

9. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine je potrebno upoštevati, da je tožnik prvi dve uri po škodnem dogodku trpel hude bolečine, nato pa sedem tednov in v času naknadnih operativnih posegov ter izvajanja fizioterapije srednje hude telesne bolečine, ki so nato prešle v lahke, ki jih še vedno čuti pri daljši obremenitvi kolena in težjih obremenitvah desnega zapestja, pri dvigu roke nad nivojem ramen. Hospitaliziran je bil najprej dva meseca, čemur so sledile še krajše hospitalizacije ob naknadnih operativnih posegih. V specialističnih ambulantah in zdravilišču se je zdravil še nadaljnje štiri mesece. Po odstranitvi vranice se mu je trikrat ponovila trebušna kila. Vsega skupaj je prestal deset operativnih posegov, invalidski voziček je uporablja dva meseca in pol, nato pa še tri mesece podpazdušne bergle. V času zdravljenja se mu je razvila posttravmatska stresna motnja. Zdravljenje je spremljala še vrsta drugih nevšečnosti, ki so značilne za tako hude telesne poškodbe, kot jih je utrpel tožnik (fizioterapije, rentgensko slikanje, nošenje mavčne longete, jemanje zdravil itd). Nižji sodišči sta za telesne bolečine tožniku odmerili odškodnino v višini 35.000,00 EUR. Glede na dejanske ugotovitve o intenzivnosti telesnih poškodb, trajanju telesnih bolečin in med zdravljenjem pretrpljenih nevšečnosti, je takšna odškodnina po oceni revizijskega sodišča v skladu s kriteriji iz 179. člena OZ in v okvirih, ki jih je v podobnih primerih začrtala sodna praksa.(2) Toženka odstop od ustaljene sodne prakse utemeljuje s sklicevanjem na zadevo II Ips 18/2011, v kateri je sodišče oškodovancu za to obliko škode prisodilo za 4 povprečne mesečne neto plače nižjo odškodnino, kot tožniku. Ker matematične formule za izračun višine odškodnine ni, v vsakem posameznem primeru pa je potrebno ovrednotiti individualne okoliščine vsakega oškodovanca in primerjati zlasti končno odmerjeno odškodnino za vso nepremoženjsko škodo, malenkost višja odškodnina za pretrpljene primerljive telesne bolečine še ne utemeljuje odstopa od ustaljene sodne prakse, prej govori v prid primerni umeščenosti konkretnega škodnega primer med lažje in težje.

10. Škodni dogodek je oškodovancu pustil tudi trajna prikrajšanja v smislu zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki se kažejo v hudi deformaciji desne pogačice z artrozo patelofemoralnega sklepa, pri čemer se lahko v bodoče pričakuje slabšanje stanja zaradi okvare hrustanca s povečanjem bolečin in zmanjšanjem funkcije desnega kolena. Ta okvara mu onemogoča čepenje ali klečanje oziroma ukvarjanje z vsemi športi, kjer so obremenjena kolena (ni sposoben zahtevnega smučanja, teka, iger z žogo, tenisa, motnje so tudi pri kolesarjenju in plavanju). Pri vsakodnevnih aktivnostih je oviran pri hoji po stopnicah, po neravnem terenu, pri daljšem sedenju ali poskusu čepenja in klečanja. Tožnik trpi tudi omejeno gibljivost desnega komolca in desnega zapestja.(3) Ugotovljena je bila invalidnost III. kategorije, pri čemer je sposoben opravljati delo s polnim delovnim časom, vendar z določenimi omejitvami – vsaj polovico delovnega časa mora opravljati pretežno sedeče delo, v preostalem delu pa lahko stoji ali hodi po ravnem terenu, brez počepanja in poklekanja. Nižji sodišči sta tožniku za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodili odškodnino v višini 50.000,00 EUR. Nedvoumno je, da so telesna prikrajšanja od 26 let starega tožnika zahtevala prilagoditve njegovega dotedanjega poklicnega in privatnega življenja, vendar odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic. Pritrditi gre reviziji toženke, da se odškodnine v primerljivi višini po sodni praksi slovenskih sodišč prisojajo oškodovancem s hujšimi trajnimi posledicami.(4) Upoštevanje načela objektivne pogojenosti višine odškodnine terja znižanje prisojene odškodnine s 50.000,00 EUR na 42.000,00 EUR. Tako določena odškodnina je primerljiva s podobnimi primeri iz sodne prakse(5) in je pravilno umeščena med lažje(6) in težje(7), obenem pa upošteva individualne okoliščine tožnikovega primera. Treba je namreč upoštevati, da tožnik, kljub temu, da je sposoben opravljati delo s polnim delovnim časom z določenimi prilagoditvami, dela monterja klimatskih naprav, ki ga je opravljal pred škodnim dogodkom, ne more več opravljati. Delodajalec mu namreč prilagojenega dela ni mogel zagotoviti, zato je bil napoten na čakanje na delo. Zmanjšana gibljivost kolena in komolca ter izguba vranice pa vplivata tudi na njegovo privatno življenje, kjer se sooča z omejitvami in je trajno prizadet na mnogih področjih vsakodnevnega življenja.

11. Toženka utemeljeno opozarja, da tudi odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti ni v skladu s kriteriji, ki jih določata 179. in 182. člen OZ. Denarno zadoščenje v višini 8 – kratnika povprečnih neto mesečnih plač za omenjeno oblike škode se glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča odmerja v primerih hujše oblike skaženosti, ko oškodovanci poleg brazgotin utrpijo še druge hujše oblike skaženosti (npr. izrazito šepajoča hoja, izguba okončine).(8) Ob upoštevanju, da je tožnik zaradi kirurške oskrbe zlomov na spodnjih in zgornjih okončinah, zaradi odstranitve vranice in kasnejših komplikacijah s trebušno kilo prestal kar 10 operativnih posegov, ki so mu pustili številne brazgotine različnih velikosti in oblik po trebuhu, stegnih, kolenih in podlakti, drugih oblik skaženosti pa ne trpi, je revizijsko sodišče ocenilo, da pravična in primerna odškodnina za omenjeno obliko škode, ob upoštevanju načela objektivne pogojenosti višine odškodnine, znaša 4.500,00 EUR, kar je tudi primerljivo z denarnim zadoščenjem, ki ga je sodišče za to obliko nepremoženjske škode prisodilo v primerljivi zadevi II Ips 290/2012.

12. Tudi denarno zadoščenje za pretrpljen strah je po oceni Vrhovnega sodišča odmerjeno nekoliko previsoko. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč je razvidno, da je tožnik trpel hud primarni strah, ki je trajal 2 uri, nato pa še 6 mesecev sekundarni strah za izid zdravljenja. Primeri iz sodne prakse Vrhovnega sodišča II Ips 10/2014, II Ips 290/2012, II Ips 117/2012, II Ips 128/2013 kažejo, da denarno zadoščenje za to obliko škode v primerljivih primerih giblje med 3 in 5 povprečnimi mesečnimi neto plačami. To pa pomeni, da je denarna odškodnina v višini 6.500,00 EUR, ki sta je iz tega naslova odmerili nižji sodišči, nekoliko previsoka, zato je revizijsko sodišče v tem delu odškodnino znižalo na znesek 5.000,00 EUR.

13. Revizijsko sodišče je skupno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo za 13.000,00 EUR, tako da po znižanju znaša 86.500,00 EUR, kar predstavlja 88 takratnih povprečnih mesečnih neto plač in je primerljiva s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih(9). Ker je bila tožniku že izplačana akontacija v valorizirani vrednosti 80.105,50 EUR, je tožbeni zahtevek iz naslova nepremoženjske škode utemeljen za znesek 6.394,50 EUR. Ker je bilo reviziji toženke delno ugodeno, je revizijsko sodišče spremenilo sodbo sodišča druge stopnje v odločbi o glavni stvari, kot to ponazarja izrek te sodbe.

14. Spremenjen uspeh v pravdi je narekoval tudi spremembo odločitve o stroških postopka pred sodiščema prve in druge stopnje. Odmerjeni so na podlagi prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik je, upoštevajoč spremembo revizijskega sodišča, uspel z 69 %, zato je upravičena do povrnitve stroškov v tem razmerju. Prvostopenjsko sodišče je stroške tožnika odmerilo na 5.500,34 EUR in glede na nov uspeh to znaša 3.795,23 EUR. Stroški tožene stranke so bili odmerjeni na 366,44 EUR in glede na uspeh v 31% deležu to znaša 113,59 EUR. Po medsebojnem pobotu mora toženka tožniku povrniti 3.681,64 EUR stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka te odločbe. Sprememba na revizijski stopnji pomeni tudi toženkin uspeh na pritožbeni stopnji. Zato je v skladu s 67% uspehom na pritožbeni stopnji upravičena do stroškov pritožbe v višini 386,59 EUR. Omenjeni znesek obsega materialne stroške v višini 10,00 EUR in sodno takso v višini 567,00 EUR. V zvezi z revizijo je toženki priznana nagrada za postopek v višini 838,00 EUR, materialni stroški v višini 20,00 EUR in 22% DDV v višini 188,76 EUR ter povrnitev sodne takse za dopustitev revizije v višini 207,00 EUR in sodne takse za revizijo v višini 414,00 EUR, kar vse skupaj znaša, upoštevajoč 67% uspeh, 1.117,39 EUR.

---.---

Op. št. (1): Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 791/2006, II Ips 211/2007, II Ips 346/2010.

Op. št. (2): Glej npr. odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 290/2012.

Op. št. (3): Teh ugotovitev pravnomočne sodbe toženka ne sprejema in meni, da bi sodišče moralo slediti mnenju izvedenca travmatologa, ki večjih trajnih prikrajšanj pri tožniku ni ugotovil, s tem pa v reviziji uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Op. št. (4): Glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 10/2014, II Ips 103/2011.

Op. št. (5): Glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 891/2009, II Ips 214/2001.

Op. št. (6): Glej npr. odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 901/2009.

Op. št. (7): Glej npr. odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 18/2011.

Op. št. (8): Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 128/2013 in II Ips 891/2006.

Op. št. (9): Glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 128/2013 in II Ips 214/2001.


Zveza:

OZ člen 179, 182.
Datum zadnje spremembe:
09.05.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkyOTQ3