<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

Sodba in sklep III Ips 9/2013
ECLI:SI:VSRS:2013:III.IPS.9.2013

Evidenčna številka:VS4002274
Datum odločbe:26.04.2013
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cpg 1116/2008
Senat:Vladimir Balažic (preds.), Franc Testen (poroč.), dr. Mile Dolenc, dr. Miodrag Đorđević, mag. Rudi Štravs
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:zamudna sodba - odškodninska odgovornost države - sojenje brez nepotrebnega odlašanja - pravica do povračila škode - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - vzročna zveza - povrnitev premoženjske škode - izgubljeni zaslužek - sklepčnost tožbe

Jedro

Pri kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je presoja protipravnosti podvržena merilom, ki jih je v svoji sodni praksi vzpostavilo Evropsko sodišče za človekove pravice in jih je povzel tudi Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, presoja drugih predpostavk odškodninske odgovornosti države za premoženjsko škodo pa je vezana le na določbe splošnega odškodninskega prava. Pri presoji (ne)razumnosti dolžine določenega sodnega postopka upoštevanje relevantnih okoliščin posameznega primera ni v nasprotju s stališčem, da država odškodninsko odgovarja ne le v primeru neprimernega postopanja sodišča, temveč tudi v primeru, ko je nerazumno dolgo sojenje posledica objektivnega stanja zaostankov na sodiščih.

Za sklepčnost tožbe glede obstoja pravno relevantne vzročne zveze ne zadostuje tožbena navedba, da je škoda nastala kot posledica določenega nedopustnega ravnanja tožene stranke. Afirmativna litiskontestacija oziroma fikcija priznanja kot posledica neaktivnosti tožene stranke se nanaša samo na dejstva, ne pa že kar na pravne konkluzije, v tem primeru na obstoj (pravno relevantne) vzročne zveze. Vzročna zveza – podobno kot protipravnost in oblika krivde – namreč sama po sebi ne predstavlja „dejstva“, ampak je pravniška abstrakcija, sestavljena iz kompleksa dejstev, ki jih mora tožnik navesti, da jih toženec šele lahko (molče) „prizna“.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni, tako da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi še za 150.225,33 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje do plačila in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 35,999.998,00 SIT od 1. 1. 1998 do 31. 12. 2006 in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

A.

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo toženi stranki naložilo plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 3,303.739,50 evrov. Presodilo je, da so izpolnjene vse predpostavke, ki jih za izdajo zamudne sodbe predpisuje 318. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V zvezi z odškodninsko odgovornostjo tožene stranke je zavzelo naslednja stališča: (1) da je škoda tožeči stranki nastala s kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, (2) ker tožeča stranka ni mogla uporabljati in razpolagati s svojo nepremičnino prosto oseb in stvari od 1. 1. 1998, (3) prepočasno obravnavanje konkretnih pravdnih zadev (115 tožb na izpraznitev prostorov) pa je protipravno ravnanje iz 26. člena Ustave.

2. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo in delno spremenilo. Za revizijski postopek je pomembna sodba sodišča druge stopnje, s katero je bila delno spremenjena sodba sodišča prve stopnje in zavrnjen tožbeni zahtevek na plačilo 1,847.976,92 evrov. Sodišče druge stopnje je sodbo utemeljilo s stališčema, (1) da tožba ni sklepčna v pogledu utemeljitve višine izgubljenega dobička iz naslova izpadlih najemnin in (2) da ni vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in škodo iz naslova plačil obveznosti JP Komunali in JP Elektro ter poslabšanjem objekta zaradi onemogočanja njegovega vzdrževanja. Glede podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke (države) je sodišče druge stopnje soglašalo s sodiščem prve stopnje.

3. Tožeča stranka je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlagala je, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni, podrejeno pa, naj razveljavi sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču druge stopnje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 45/2008 – ZPP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo).

6. Vrhovno sodišče je dne 29. marca 2011 s sodbo III Ips 123/2009 revizijo zavrnilo. Ugotovilo je, da ravnanje (opustitev) tožene stranke ni bilo protipravno. V primeru sistemsko pogojenih sodnih zaostankov naj bi šlo za opustitev (države) do neopredeljenega kroga oseb, protipravno ravnanje in s tem odškodninsko odgovornost iz 26. člena Ustave pa naj bi utemeljila le kršitev dolžnosti do vnaprej določene ali določljive osebe ali kroga oseb.

7. Zoper takšno revizijsko odločbo Vrhovnega sodišča je tožeča stranka vložila ustavno pritožbo. Ustavno sodišče je pritožbi z odločbo Up-695/11 dne 10. 1. 2013 ugodilo, sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo in mu vrnilo zadevo v novo odločanje. Razlaga določbe 26. člena Ustave, povzeta v prejšnji točki, naj bi bila z vidika ustavne pravice do povračila škode nesprejemljiva. Država naj bi bila za kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja odškodninsko odgovorna ne le v primeru neprimernega postopanja sodišča, temveč tudi v primeru, ko je nerazumno dolgo sojenje posledica objektivnega stanja zaostankov na sodišču.

Relevantne tožbene navedbe glede dejanskega stanja

8. Tožeča stranka je (v zvezi z zahtevki, ki so predmet obravnave v revizijskem postopku) v tožbi navedla naslednja dejstva, s katerimi je utemeljevala svoje zahtevke – pri čemer sta sodišči v skladu s sodno prakso kot tožbene navedbe šteli tudi dejstva, ki so navedena v izvedenskih mnenjih, ki jih je naročila in tožbi priložila tožeča stranka:

- tožeča stranka je dne 19. 12. 1995 od družbe T. p. o. kupila Dom na naslovu ..., v katerem je 198 enoposteljnih, dvoposteljnih in triposteljnih sob s skupno neto površino 2.819,25 m2;

- sobe so bile ob nakupu zasedene z najemniki, ki niso plačevali najemnin – ob nakupu je bilo takšnih 125, ob koncu leta 1996 pa 115 najemnikov;

- v letu 1996 in v prvih dneh leta 1997 je tožeča stranka zoper vseh 115 najemnikov vložila tožbe za izpraznitev in izročitev prostorov oziroma sob;

- vse zadeve so bile po zakonu nujne, s sklepom Personalnega sveta Okrožnega sodišča v Kranju pa dne 2. 2. 1998 tudi določene kot prednostne;

- v petih letih in pol v več kot 100 zadevah narok za glavno obravnavo sploh ni bil razpisan;

- v vseh pravdah se je potrdilo, da so bili zahtevki utemeljeni, o izselitvi enega najemnika je bilo odločeno 13. 6. 2001, o izselitvi 83 najemnikov s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2056/2002 z dne 7. 5. 2003, drugi pa naj bi se bili pred tem prostovoljno izselili iz sob;

- če bi sodišče sodilo brez nepotrebnega odlašanja, bi bile te pravdne zadeve končane – z deložacijo vred – najkasneje 1. 1. 1998;

- če bi bile deložacije do 1. 1. 1998 opravljene, bi tožeča stranka sobe lahko oddala drugim najemnikom po tržni najemnini, skupna višina tako izgubljenih najemnin, izračunano za vse sobe v objektu, zmanjšano za stroške, ki bi pri tem nastali tožeči stranki, pa bi za čas do 31. 12. 2005 znašala 347,808.867,00 SIT (preračunano 1,451.681,13 evrov);

- najemniki v času, ko so tekle omenjene pravde, niso plačevali obveznosti do JP Komunale (skupaj 3,810.829,60 SIT, to je 15.902,33 evrov) in JP Elektro(6,584.058,20 SIT, to je 27.474,78 evrov), zato so te obveznosti bremenile tožečo stranko. Od 1. 1. 1998 je tožeča stranka z najemniki vodila tudi celo vrsto sodnih sporov, kjer so ji nastali stroški v višini 3,267.016,40 SIT, to je 13.633,05 evrov. Teh stroškov od najemnikov ne bo mogoče izterjati. Okoliščina, da je bil objekt zaseden s številnimi nezakonitimi najemniki, je tudi onemogočala njegovo redno vzdrževanje, zaradi česar je na objektu nastala škoda v znesku 45,306.421,00 SIT, to je 189.060,30 evrov.

B.

Revizijske navedbe

9. V delu, kjer je ugotovilo nesklepčnost tožbe, kolikor vsebuje zahtevek za povrnitev izgubljenega dobička (znesek 1,451.681,13 evrov), naj bi sodišče druge stopnje narobe razlagalo, da tožeča stranka uveljavlja izpadle najemnine samo za del objekta – tožba pa naj bi bila nesklepčna, ker ta del v njej ni dovolj jasno opredeljen oziroma, ker v njej niso navedene najemnine za posamezne sobe v objektu. Revidentka zatrjuje, da tožba vsebuje vrsto jasnih in evidentnih trditev o škodi iz naslova izpadlih najemnin za celoten objekt: če drugega ne, naj bi bila v trditvi, da škoda predstavlja izpadle najemnine za ves objekt, implicirana trditev, da je bilo tožeči stranki onemogočeno pridobivanje najemnin za ves objekt. Neprerekane navedbe o trajanju sodnih postopkov, nezakoniti zasedenosti sob v nepremičnini, višini škode zaradi nemožnosti oddajanja objekta, so po revidentkinem stališču v zadostni meri opisale vsa relevantna dejstva (vključno z vzročno zvezo), ki podpirajo odškodninski zahtevek glede temelja in njegove višine. Z drugačno razlago - „preinterpretacijo“ vsebine tožbenih navedb – naj bi sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, storilo pa naj bi tudi kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Glede ugotovljene nesklepčnosti tožbe v delu, ki se nanaša na škodo zaradi plačanih obveznosti do JP Komunale, JP Elektro, sodnih stroškov in zaradi onemogočenega vzdrževanja objekta, revidentka smiselno uveljavlja kršitve postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Dejstvo obstoja vzročne zveze med dolgotrajnostjo postopka in nemožnostjo vzdrževanja objekta naj bi ne bilo prerekano, zato naj bi sodišče ne smelo odločiti, da vzročne zveze ni. Zahtevek za povračilo sodnih taks naj bi se nanašal le na tisti del, ki je nastal potem, ko je že nastala protipravna zamuda v sodnih postopkih. Tudi za stroške, ki jih je revidentka plačala JP Komunali in JP Elektor, pa naj bi iz neprerekanih tožbenih navedb izhajalo, da bi jih revidentka ob pravočasni izselitvi najemnikov, s katerimi se je morala nedopustno dolgo pravdati, lahko plačala iz najemnin, ki bi jih izterjala od najemnikov, ki bi jih vselila v izpraznjene prostore.

C.

Presoja utemeljenosti revizije

11. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Preizkus pravilne uporabe materialnega prava v primeru zamudne sodbe zahteva odgovor na vprašanje, ali je bila tožba sklepčna (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Glede na to, kako se je odvijal ta spor v nadaljevanju, morda ni odveč ponovno opozoriti, da na presojo o sklepčnosti ne morejo vplivati navedbe, ki jih je glede posameznih trditev tožeče stranke dala tožena stranka v (prepoznem) odgovoru na tožbo in v nadaljnjem teku postopka – enako pa velja glede morebitnih dodatnih navedb, ki jih je v nadaljevanju postopka dala tožeča stranka: (nesporno) dejansko podlago za presojo, ali so podane posamezne predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke, predstavlja (samo) celoten sklop dejstvenih trditev, vsebovanih v tožbi.

Glede delne razveljavitve (I. točka izreka)

12. Predmet presoje v tej reviziji je tisti del izpodbijane odločbe, s katerim je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožene stranke in zavrnilo zahtevek za znesek 1,847.976,92 evrov. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je ta znesek sestavljen iz zneska 1,451.681,13 evrov, kar naj bi predstavljalo izgubljeni dobiček iz najemnin (točka 2. 1. na 5. strani) ter zneska 246.070,46 evrov, kar naj bi predstavljalo premoženjsko škodo, ki naj bi bila nastala tožeči stranki s tem, da je plačevala obveznosti do JP Komunale in JP Elektro ter zaradi onemogočanja vzdrževanja na objektu (točka 2. 2. na 7. strani izpodbijane odločbe). Naloga revizijskega sodišča je presoditi, ali je drugostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da (neprerekana) dejstva, ki jih je navedla tožeča stranka v tožbi glede teh zahtevkov, ne podpirajo njihove utemeljenosti.

13. Seštevek zahtevkov iz naslova izgubljenega dobička zaradi zamujenih najemnin (347,880.867,00 SIT, kar je 1,451.681,13 evrov), iz naslova plačanih obveznosti do JP Komunale (3,810.829,60 SIT, kar je 15.902,33 evrov) in JP Elektro (6,584.058,20 SIT, kar je 27.474,78 evrov), plačila sodnih taks (3,267.016,40 SIT, kar je 13.633,05 evrov) ter onemogočenega vzdrževanja objekta (45,306.421,00 SIT, kar je 189.060,30 evrov), znese 1,697.751,59 evrov. Sodišče druge stopnje je zaradi nesklepčnosti tožbe glede teh podlag zavrnilo zahtevek za 1,847.976,92, to je za 150.225,33 evrov več, kot znašajo zahtevki na teh podlagah. Na drugi strani pa pravilna višina zahtevka za povrnitev škode, ki naj bi bila tožeči stranki nastala zaradi razdrtja pogodbe o kreditu pri banki VIPA, o katerem je pritožbeno sodišče odločilo v 1. točki izreka izpodbijane sodbe, upoštevaje tožbene navedbe, znaša 384,858.944,00 SIT, kar preračunano znese 1,605.987,90 evrov, to je ravno za ta znesek (150.225,33 evrov) več od zneska, navedenega v 1. točki izreka izpodbijane sodbe (1,455.762,57 evrov). Za zavrnitev tega zneska v izpodbijani sodbi ni najti nobene utemeljitve, na drugi strani pa tudi ni razloženo, zakaj bi bila podlaga za ugoditev zahtevku iz naslova razdrtja pogodbe o kreditu (1,605.987,90 evrov) glede pravno odločilnih dejstev premalo konkretizirana (zadnji odstavek izpodbijane sodbe na 4. strani) le glede dela tega zahtevka. Zato je revizijsko sodišče v sklepu pod I izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu delno spremenilo in prvostopenjsko sodbo razveljavilo še za ta (delni) znesek, s čimer je omogočilo, da bo v novem sojenju sodišče prve stopnje odločalo o utemeljenosti celotnega zahtevka, ki temelji na domnevni škodi zaradi razdrtja pogodbe o kreditu pri banki VIPA.

Glede zavrnitve revizije (II. točka izreka)

O protipravnosti

14. Ustavno sodišče v odločbi Up 695/11 ni odgovorilo na vprašanje, ali je bilo v spornem primeru ravnanje (opustitev) tožene stranke protipravno. Utemeljilo je le, da je v neskladju s 26. členom Ustave stališče, da je protipravnost izključena (že) zato, ker naj bi bila v tem primeru morebitna kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja „sistemska“, torej takšna, ko gre za opustitev do vnaprej nedoločenega kroga oseb. To stališče ne odvezuje Vrhovnega sodišča, da v ponovljenem postopku opravi materialnopravno presojo glede sklepčnosti tožbe o vseh elementih odškodninske odgovornosti tožene stranke, vključno s protipravnostjo. Pri tem je treba upoštevati, da je presoja protipravnosti podvržena merilom, ki jih je v svoji sodni praksi vzpostavilo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) in jih je povzel tudi Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO – Ur. l. RS 49/2006), presoja vzročne zveze ter obstoja in višine premoženjske škode pa je vezana le na določbe splošnega odškodninskega prava – v tem primeru 154. in naslednjih členov ZOR.(1)

15. Prvi odstavek 23. člena Ustave (URS) določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah … brez nepotrebnega odlašanja odloča … sodišče. Po prvem odstavku 15. člena URS se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave. Čas, ki ga je potrebovalo sodišče, da je odločilo v posamezni sodni zadevi, sam po sebi ne daje odgovora na vprašanje, ali je bilo odločeno brez nepotrebnega odlašanja. Časovni okvir postopka še ne utemeljuje sklepa o nerazumnosti njegove dolžine. Pri presoji, ali je določen sodni postopek trajal (ne)razumno dolgo, namreč ni mogoče izhajati iz nekih splošnih, vnaprej določenih časovnih okvirov. Presoja (ne)razumnosti dolžine določenega sodnega postopka je zato odvisna od okoliščin vsakega posameznega primera.(2) Upoštevanje relevantnih okoliščin posameznega primera tudi ni v nasprotju s stališčem, da država odškodninsko odgovarja ne le v primeru neprimernega postopanja sodišča, temveč tudi v primeru, ko je nerazumno dolgo sojenje posledica objektivnega stanja zaostankov na sodiščih.(3) Zato ni pravilno stališče drugostopenjskega sodišča, da v tem primeru ni treba upoštevati kriterijev, navedenih v praksi ESČP, in naj bi za protipravnost zadoščala že ugotovitev, da zaradi dolgotrajnih postopkov tožeča stranka ni mogla uporabljati svoje nepremičnine in razpolagati z njo šest let in pol po vložitvi tožb (dolgi odstavek na 4. strani drugostopenjske odločbe).

16. V praksi Vrhovnega sodišča so se, ob upoštevanju judikature ESČP, ki je razlagalo 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), poleg samega trajanja postopka izoblikovali naslednji kriteriji za presojo, ali je v posameznem primeru sojenje trajalo nerazumno dolgo – ali je torej podana predpostavka protipravnosti ravnanja države: zapletenost zadeve, ravnanje državnih oblasti, ravnanje pritožnika in pomen zadeve za pritožnika. Za sklepčnost tožbe, s katero stranka uveljavlja odškodnino zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, mora zato tožnik za utemeljitev protipravnosti v tožbi poleg trajanja postopka navesti tudi okoliščine, ki utemeljujejo (pozitivna) dejstva, relevantna za obstoj kršitve – torej ravnanje sodišča, morebitno svoje ravnanje, s katerim je skušal postopek pospešiti in pomen, ki ga ima zanj zadeva. Negativnih dejstev, ki so v prid njegovemu zahtevku (da zadeva ni bila zapletena in da s svojim ravnanjem ni zavlačeval postopka) mu ni treba zatrjevati.

17. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila, tudi ob upoštevanju v prejšnji točki navedenih kriterijev, tožba sklepčna glede odškodninske predpostavke protipravnosti ravnanja tožene stranke. Tožeča stranka je poleg časa trajanja sodnega postopka (o tožbah, ki so bile vložene v letu 1996 in v začetku leta 1997 naj bi bilo na prvi stopnji odločeno 14. 6. 2002, o izselitvi najemnikov pa 7. 5. 2003, torej šest let in pol po vložitvi tožb), navedla še, da v času pet let in pol narok za glavno obravnavo v več kot sto zadevah ni bil razpisan. Tožeča stranka je nadalje navedla, da so bile zadeve po stanovanjskem zakonu nujne, personalni svet okrajnega sodišča pa jih je določil kot prednostne. Nadalje, da je pri sodišču večkrat urgirala pospešitev postopka in zaradi neaktivnosti sodišča dne 5. 3. 2002 celo vložila tožbo pri Upravnem sodišču zaradi kršitve ustavnih pravic. Tožeča stranka si je celo naložila dodatno breme, ko je dala (neprerekane) navedbe o tem, kako bi moralo sodišče organizirati delovni proces, da bi racionalno odločilo o vseh 115 zadevah, ki so bile v pravnem in dejanskem pogledu enake oziroma podobne, ter v kakšnih časovnih okvirih bi moralo sodišče opraviti posamezna procesna dejanja, da bi odločilo v razumnem roku (po stališču tožeče stranke vključno z deložacijo najemnikov do 1. 1. 1998). Kot ponazoritev (ne)zapletenosti spora navaja tudi konkreten primer pravde, ki je potekala na primerljivih dejanskih in pravnih podlagah pred istim sodiščem ter opisuje procesna dejanja, ki so bila potrebna, da je bila tam sodba izdana v nekaj mesecih od vložitve tožbe. V podporo navedbi, kolikšen bi bil razumen čas za odločitev v tovrstnih zadevah, navaja tudi siceršnjo prakso, ravno sodišča v Kranju. Navedla je tudi, da so pravde zanjo usodnega pomena, to pa med drugim podprla z navedbo, da je sodišču in drugim naslovom poslala vrsto urgenc in drugih pritožb. Iz opisanih navedb v tožbi izhaja materialnopravni zaključek, da je bila v postopkih pred Okrajnim sodiščem v Kranju tožeči stranki po 1. 1. 1998 kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, s tem pa podana protipravnost ravnanja tožene stranke.

Glede izgubljenega dobička (1,451.681,13 evrov)

18. Zahtevek za povrnitev izgubljenega dobička iz najemnin je sodišče druge stopnje zavrnilo z utemeljitvijo, da tožbene navedbe ne podpirajo višine tega zahtevka. V tožbi naj bi namreč ne bilo navedeno, katerih sob v samskem domu tožeča stranka ni mogla oddajati v najem, navedena je bila le skupna površina samskega doma, višina najemnin pa se razlikuje glede na to, za kašne sobe gre: dvoposteljne ali triposteljne. Glede na navedbe, da je v objektu 198 sob, v njih pa ob nakupu 125 najemnikov, ob koncu leta 1996 115 najemnikov, pravnomočno (z zamudo) naj bi bilo odločeno glede 84 najemnikov, drugi pa naj bi se bili prostovoljno izselili iz sob, naj bi v tožbi tudi ne bilo dovolj podlage za ugotovitev delnega zneska izgubljenega dobička.

19. Pritrditi je sicer mogoče revidentki, da iz tega, kako je oblikovala in utemeljevala zahtevek, jasno izhaja, da zahteva najemnine za celotno nepremičnino – skupaj za 2.819,25 m2, torej za vse sobe v objektu, tudi za tiste, ki niso bile zasedene z najemniki. Ni pa res, da bi bila – pa četudi le smiselno – dala navedbe, zakaj ni mogla razpolagati s prostimi sobami. Okoliščina, da je v navedbah govorila o „nepremičnini“ (v ednini), s katero ni mogla razpolagati prosto oseb in stvari, ob drugih navedbah ne daje zadostne podlage za sklep, da je navedla, da ni mogla razpolagati tudi z nezasedenimi sobami. Pri presoji sklepčnosti je treba upoštevati, da je kot razlog, da sob ni mogla oddajati, navedla to, da so bile nezakonito zasedene. Res je tudi, da tožeča stranka zatrjuje izostajanje najemnin za celotno nepremičnino – ne zatrjuje pa razlogov za to – razlogov, ki bi izostajanje najemnine za prostore, ki niso bili zasedeni, povezovali s tem, da so pravde za izpraznitev zasedenih prostorov trajale nerazumno dolgo. Tudi če bi bilo mogoče pritrditi stališču tožeče stranke, da zatrjevana višina prikrajšanja ni bila prerekana in torej predstavlja dejstvo, ki velja za ugotovljeno, pa v tožbi ni navedb, ki bi utemeljevale obstoj vzročne zveze. Za utemeljitev obstoja pravno relevantne vzročne zveze namreč ne zadostuje navedba, da je škoda (četudi bi bila lahko pravno priznana), nastala kot posledica določenega nedopustnega ravnanja tožene stranke. Takšna navedba res pomeni trditev, da vzročna zveza obstaja. Afirmativna litiskontestacija oziroma fikcija priznanja kot posledica neaktivnosti tožene stranke pa se nanaša samo na dejstva, ne pa že kar na pravne konkluzije, v tem primeru na obstoj (pravno relevantne) vzročne zveze. Vzročna zveza – podobno kot protipravnost in oblika krivde – namreč sama po sebi ne predstavlja „dejstva“, ampak je pravniška abstrakcija, sestavljena iz kompleksa dejstev, ki jih mora tožnik navesti, da jih toženec šele lahko (molče) „prizna“. Presoja o obstoju vzročne zveze vključuje elemente sodniškega silogizma: abstraktno koncepcijo vzročne zveze je treba soočiti z elementi dejanskega stanja (dejstvi), ki lahko privedejo do odločitve o tem, ali vzročna zveza obstaja ali ne. (Primerjaj točki 14 in 15 te obrazložitve, ki na primeru protipravnosti pojasnjujeta podobno miselno operacijo, ki je sodišču šele na podlagi številnih neprerekanih dejstvenih navedb omogočila odločitev o tem, da je podana predpostavka protipravnosti). Po nobeni od teorij, ki oblikujejo zgornji stavek sodniškega silogizma (naj bo to teorija naravne, adekvatne ali ratio legis vzročnosti), ni mogoče priti do sklepa, da je škoda v višini izgubljene najemnine za vseh 198 sob nastala zato, ker tožena stranka ni zagotovila odločanja brez nerazumnega odlašanja o izselitvi 84 najemnikov v stavbi s 198 sobami. Kaj več, kar bi lahko vzpostavilo to vzročno zvezo, pa v tožbi ni bilo navedeno. Prav tako iz navedb izhaja, da tožeča stranka uveljavlja izpad najemnin za čas do 31. 12. 2005. Ob istočasni navedbi, da je bilo o izselitvi iz ene sobe pravnomočno odločeno dne 13. 6. 2001, o preostalih 83 pa dne 7. 5. 2003, v tožbi manjkajo navedbe, ki bi substancirale tožničin sklep, da je ta zamuda pri sojenju povzročila nastajanje škode vse do 31. 12. 2005.

20. Iz povedanega sledi, da tožba ni bila sklepčna glede obstoja vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožene stranke in škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi izpadlih najemnin za celoten objekt in za obdobje po 7. 5. 2003 vse do 31. 12. 2005. Iz navedb tožeče stranke nadalje izhaja, da so bile v objektu enoposteljne, dvoposteljne in triposteljne sobe in da je tudi višina izgubljenih najemnin različna za posamezno vrsto sob. Ni pa navedeno, kakšne sobe so bile zasedene in kakšne ne. Zato iz tožbenih navedb ni bilo mogoče priti niti do ugotovitve o delni utemeljenosti tožbenega zahtevka na tej podlagi.

Glede druge škode (246.070,46 evrov)

21. Podobno kot glede vzročne zveze z domnevno izgubljenim dobičkom zaradi izostanka tržnih najemnin pa velja za vzročno zvezo med protipravno opustitvijo (kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja) in škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala s tem, da je plačevala obveznosti do JP Komunale in JP Elektra, in zato, ker od najemnikov ni mogla izterjati povrnitve pravdnih stroškov ter zato, ker naj bi ji bilo onemogočeno vzdrževanje objekta. Sama neprerekana navedba tožeče stranke, da so ji te škode nastale zaradi nedopustno dolgega sojenja, še ne zadošča kot navedba dejstev, ki utemeljujejo obstoj pravno relevantne vzročne zveze. Z molkom torej tožena stranka ni priznala obstoja vzročne zveze, ker ta ni dejstvo, ampak, kot že pojasnjeno, predstavlja pravno abstrakcijo, katere (ne)obstoj lahko ugotavlja sodišče (še)le, če stranka navede obstoj dejstev, ki vzročno zvezo utemeljujejo. Dejstva, ki jih je navedla tožeča stranka, bi morda zadoščala za utemeljitev naravne (sine qua non) vzročne zveze. Vsa zatrjevana škoda je nastala v času kršitve, kar lahko pripelje do sklepa, da je nastala „po tem, torej zato“ (post hoc ergo propter hoc). Morda tudi še do sklepa, da bi škoda ne nastala, če bi bilo odločeno brez nerazumnega odlašanja (torej sine qua non, oziroma but for …). Ne vključujejo pa dane navedbe okoliščin, ki bi lahko utemeljile, da predolgo sojenje po življenjskih izkušnjah, običajno, v skladu z rednim tekom stvari, pripelje do tega, da bo moral najemodajalec za najemnike zalagati stroške, ki jih ne bo mogel izterjati, da bo moral, nadalje, ne glede na uspeh, nositi stroške pravd s temi najemniki in da zaradi delne zasedenosti objekta tega ne bo mogel vzdrževati, tako da bo ta propadal. S svojimi navedbami tožeča stranka ni podprla zaključka, da obstaja adekvatna vzročna zveza med zatrjevanim nedopustnim ravnanjem države in to škodo. Za povrh je treba upoštevati še, da so neposredni povzročitelji te škode najemniki, ki so del nepremičnine nezakonito zasedali, in še, da tudi ti ne morejo odgovarjati za škodo, ki naj bi smiselno nastala zaradi nemožnosti uporabe celotnega objekta, zasedali pa so ga le delno.

22. Glede na navedeno je revizijsko sodišče razen v razveljavljenem delu ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena. Ker tudi ni našlo napak pri uporabi materialnega prava, je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

23. Odločba o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Sodba VS II Ips 477/2008 z dne 16. 9. 2010.

Op. št. (2): Tako o tem Ustavno sodišče v odločbi Up-2965/08 z dne 13. 5. 2010 – tč. 10 obrazložitve.

Op. št. (3): Navedena odločba Ustavnega sodišča, tč. 9 obrazložitve.


Zveza:

URS člen 15, 23, 26.
EKČP člen 6.
ZPP člen 318.
ZOR člen 154.
ZVPSBNO.
Datum zadnje spremembe:
10.07.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU0OTAy