<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sklep X Ips 742/2008
ECLI:SI:VSRS:2009:X.IPS.742.2008

Evidenčna številka:VS1011780
Datum odločbe:30.09.2009
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS (zunanji oddelek v Mariboru) U 506/2006
Področje:UPRAVNI SPOR
Institut:dovoljenost revizije - razrešitev dekana - pomembno pravno vprašanje - zelo hude posledice

Jedro

Revident ni izpostavil pomembnega pravnega vprašanja na zahtevan način, pa tudi ne izkazal neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje ali obstoja zelo hudih posledic.

Izrek

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik po odvetniku dne 13. 11. 2008 vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z obstojem pogojev iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena v zvezi z drugim odstavkom 105. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28. 6. 2006 (1. točka izreka), s katero je bil tožnik predčasno razrešen s funkcije dekana Fakultete, zavrnilo tožnikov zahtevek za povračilo stroškov postopka (2. točka izreka) in odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati stroške postopka (3. točka izreka).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že večkrat, npr. v sklepu Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008 in v odločbi Up-1186/08-15 z dne 23. 4. 2009, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Skladno z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se revident sklicuje, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu in upoštevaje določbo četrtega odstavka 367.b člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6. Revident pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavil na zgoraj naveden način, zatrjuje pa obstoj neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje in tudi, da Vrhovno sodišče o tem še ni odločalo. V zvezi s tem citira zadevi sodišča prve stopnje U 399/2007 in U 420/2005. ZPP v petem odstavku 367.b člena, ki se v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena (prvi odstavek 22. člena ZUS-1), določa, da mora predlagatelj revizije predložiti kopije sodnih odločb sodišč druge stopnje, na katere se sklicuje. Revident je reviziji priložil le sodbo in sklep U 420/2005, ki pa se nanaša na razrešitev direktorja občinske uprave, zato je uporabljena materialnopravna podlaga povsem drugačna od podlage v obravnavani zadevi. Glede sodbe U 399/2007 pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da reviziji sicer ni bila priložena (in tega revident niti ne zatrjuje), se pa nahaja med prilogami tožene stranke. Revident zatrjuje, da je sodišče v tej zadevi ob podobnem dejanskem stanju in ob uporabi enakega materialnega prava odločilo povsem nasprotno, kot v obravnavani zadevi. Vrhovno sodišče pa ugotavlja, da je bilo s citirano sodbo tožbi res ugodeno in izpodbijana odločba rektorja Univerze ... odpravljena, ker razlogi za razrešitev tožnika v citirani zadevi niso predstavljali katerega od razlogov, ki bi po 299. členu v zvezi s 337. členom Statuta Univerze ... utemeljevali njegovo razrešitev s funkcije v.d. dekana. V navedeni zadevi namreč tožnik ni ravnal skladno z zahtevo Akademskega zbora Fakultete ... in Senatu univerze ni dal pobude za razpustitev Senata fakultete, rektor pa je z izpodbijano odločbo sledil predlogu Akademskega zbora za tožnikovo razrešitev. V obravnavani zadevi pa je bila vsebina krivdnih razlogov za tožnikovo razrešitev povsem drugačna – neizvršitev rektorjevega sklepa, s katerim je odredil izvršitev sodne poravnave in še sedem drugih razlogov. Zato ni mogoče govoriti o enakem dejanskem stanju kot v zadevi U 399/2007 in posledično tudi ne o neenotni sodni praksi sodišča prve stopnje. Revident sicer omenja še dve zadevi prvostopenjskega sodišča U 424/2006 in U 231/2006, v katerih sta vloženi enaki oziroma podobni tožbi, s takimi navedbami pa ne more dokazovati obstoja neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je enako stališče kot v obravnavani zadevi zavzelo tudi v sklepu X Ips 780/2008 z dne 27. 8. 2009. Revizija iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zato ni dovoljena.

7. Revident uveljavlja tudi obstoj pogoja iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zatrjuje, da trpi njegov ugled v univerzitetnih krogih in v javnosti ter da bo nastala nepopravljiva škoda na njegovem ugledu, kar bo onemogočilo njegovo poklicno napredovanje, saj je vprašljiva njegova izvolitev v naziv „zaslužni profesor“, pa tudi nasploh nenadomestljivo škodo v njegovem poklicu.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča se z izpodbijano odločbo posega zgolj v funkcijo revidenta kot dekana, z ničemer pa v funkcijo profesorja. Revident sicer zatrjuje, da bo zaradi izpodbijane odločbe trpel njegov ugled, vendar pa takšna zatrjevana posledica sama po sebi ni izražena navzven, revident pa ni z ničemer pojasnil, kako in v čem se zatrjevane posledice dejansko odražajo, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Glede podelitve naslova „zaslužni profesor“ pa Vrhovno sodišče še dodaja, da pri tem ne gre za poklicno napredovanje, temveč le za podelitev priznanja, ki ga univerza lahko podeli le upokojenim rednim profesorjem (drugi odstavek 345. člena Statuta Univerze ...) ob izpolnjevanju pogojev iz prvega odstavka citiranega člena tega Statuta. Podelitev tega priznanja je torej fakultativna, revident pa niti ne trdi, da tega priznanja gotovo ne bo dobil, niti ne pojasni, kakšno zelo hudo posledico bi v tem primeru utrpel. Revizija tako tudi iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

10.Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).


Zveza:

ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 83/2-3.
Datum zadnje spremembe:
11.02.2010

Opombe:

P2RvYy02NDI1OQ==