<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS Sodba VIII Ips 60/2018
ECLI:SI:VSRS:2018:VIII.IPS.60.2018

Evidenčna številka:VS00018058
Datum odločbe:16.10.2018
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VDSS Psp 386/2017
Datum odločbe II.stopnje:09.11.2017
Senat:Marjana Lubinič (preds.), mag. Irena Žagar (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, dr. Mateja Končina Peternel, Borut Vukovič
Področje:POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:ponovna odmera pokojnine - notranji odkup delnic - odločba Ustavnega sodišča - pravnomočnost - nova odločba - učinek za naprej

Jedro

Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-239/14 in Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 v zvezi s ponovno odmero pokojnine izrecno določilo uporabo izrednega pravnega sredstva razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, s katerim nepravilne odločitve oz. njenih pravnih posledic, ki so že nastale, ni mogoče odpraviti za nazaj, temveč se lahko le za naprej vzpostavi zakonito stanje. Poleg tega Ustavna odločba v 5. točki tudi jasno določa časovni učinek odločbe o ponovni odmeri, ki jo izda toženka tako, da nova odločba v vseh primerih učinkuje zgolj za naprej (od zahteve oz. od po uradni dolžnosti izdane odločbe dalje), in ne za nazaj.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb toženca št. 2.017.139 z dne 2. 6. 2016 in št. 12 2017139 z dne 15. 12. 2015 in za odmero in povrnitev razlike med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in pripadajočimi zneski na novo odmerjene pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike, od dneva zapadlosti posameznega zneska mesečne pokojnine do plačila, od 23. 4. 2003 dalje. Odločitev je oprlo na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14 in Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015, v kateri je Ustavno sodišče določilo način izvršitve odločbe.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje in je pritožbo tožnika zavrnilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero izpodbija sodbo iz vseh revizijskih razlogov po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami). V reviziji izpostavlja, da mu pri odmeri pokojnine v letu 2003 niso bili upoštevani vsi plačani prispevki. Odločba iz leta 2003 je lahko pravnomočna le v delu in za tiste plače, ki so bile zajete z odločbo, ne pa tudi za dohodke, ki v odločbi niso bili zajeti. Zato o delu prejemkov iz obdobja od 23. 4. 2003 do 30. 6. 2015, ki sodijo v pokojninsko osnovo, še ni bilo odločeno. Toženec ga na dejstvo, da jih ni upošteval v celoti, ni opozoril, odločba tudi ni obrazložena. Zato se ne strinja, da mu ni priznana višja pokojnina od upokojitve 23. 4. 2003 dalje. Meni, da takšna razlaga ne izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča. Upoštevati je treba temeljno načelo pokojninskega zavarovanja, po katerem pravica do pokojnine ne zastara in je o njej mogoče kadarkoli ponovno odločati. Odločitev, da mu višja pokojnina pripada šele od 1. 7. 2015, pomeni nedopusten retroaktiven poseg v že pridobljene ustavnopravno varovane pravice. Sprejeta odločitev pomeni tudi neenakopravno obravnavo zavarovancev v različnih obdobjih. Neutemeljeno je sklicevanje na 183. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Uradni list RS, št. 96/2012 in nadaljnji), saj tožnik po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Uradni list RS, št. 106/99 in nadaljnji) ni mogel začeti postopka po tem členu. Zato je nedopustno ponovno razlikovanje med zavarovanci glede na okoliščino, ali so zahtevali ponovno odmero pokojnine ali ne, zlasti glede na dejstvo, da za to ni bilo pravne podlage v ZPIZ-1. Takšna rešitev ne more biti primerna in zadostna odprava nastalega položaja ugotovljene protiustavne kršitve pravic, ki je bila ugotovljena že leta 2002 in še vedno ni odpravljena. Glede na to, da so bili prispevki plačani, niso pa bili upoštevani pri odmeri pokojnine, odločitev posega v ustavno varovano varstvo pravice do pokojnine, ki predstavlja tudi premoženjsko pravico. Izpostavlja še določbe 6. in 1. člena Protokola št. 1 v povezavi z 8., 13. in 14. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah, storjena pa je tudi kršitev 23., 25. in 50. člena Ustave RS.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Tožnik v uvodu revizije navaja, da jo vlaga zaradi vseh revizijskih razlogov iz 370. člena ZPP, torej tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Teh kršitev ne obrazloži, zato revizijski preizkus ni mogoč.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano, ni sporno. Tožniku je bila z odločbo z dne 29. 10. 2003 priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine od 23. 4. 2003 dalje. Toženec je dne 9. 6. 2015 po uradni dolžnosti izdal odločbo o ponovni odmeri pokojnine, v kateri je upošteval tudi plače, namenjene za notranji odkup. Višjo pokojnino mu je priznal od 1. 7. 2015 dalje. Tožnik je dne 2. 12. 2015 podal predlog za izdajo odločbe, po kateri bi bil upravičen do ponovne odmere starostne pokojnine v višjem znesku tudi za čas od 23. 4. 2003 dalje in bi se mu na tej podlagi izplačala razlika vse od 23. 4. 2003 dalje. Z izpodbijano odločbo z dne 15. 12. 2015 je bila njegova zahteva zavrnjena, z odločbo z dne 2. 6. 2016 pa zavrnjena njegova pritožba.

9. Neutemeljen je revizijski ugovor, da bi moralo sodišče tožniku priznati višjo pokojnino vse od upokojitve dalje. Z odločbo z dne 29. 10. 2003 je bila tožniku priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine od 23. 4. 2003 dalje, zoper katero se ni pritožil. Odločba je postala materialno pravnomočna glede pravice do pokojnine z vsemi elementi, vključno z njeno višino. S pravnomočnostjo je postala odločba nespremenljiva v rednem postopku, pa čeprav je bila nezakonita. Pravnomočna odločba se lahko odpravi, razveljavi ali spremeni z izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih urejajo zakoni v različnih postopkih. Možnosti za spremembo pravnomočne odločbe toženca določata Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) v četrtem odstavku 225. člena in 183. člen ZPIZ-2. Do izdaje nove odločbe velja pravnomočna odločba, tako v škodo kot v korist ene ali druge stranke.

10. Tožnik v času, ko še ni potekel rok za uveljavitev izrednih pravnih sredstev po ZUP, teh ni uveljavljal. Prav tako ni izkoristil možnosti po 183. členu ZPIZ-2 od njegove uveljavitve 1. 1. 2013.

11. Četrta točka izreka odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-239/14 in Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 za tožnika predstavlja pozitiven odstop od zakonsko določenih možnosti posega v pravnomočno odločbo. Trenutek upravičenosti do višje pokojnine je Ustavno sodišče vezalo na datum odločbe, izdane po uradni dolžnosti ali na datum zahteve stranke; odločilo je, da v obeh primerih velja od prvega dne naslednjega meseca. Priznanje višje pokojnine za naprej ne pomeni retroaktivnega posega v že pridobljene ustavno varovane pravice, saj je tožnik starostno pokojnino na podlagi pravnomočne odločbe užival do spremembe odločbe in vanjo ni bilo poseženo vse do 30. 6. 2015.

12. Tožnik se sklicuje tudi na to, da odločba iz leta 2003 ni bila obrazložena ter da toženec ni ravnal v skladu s 138. členom ZUP. Tožniku je bil z odločbo posredovan izračun pokojninske osnove, v katerem so prikazane plače in plačani prispevki za posamezna leta, kar je razvidno tudi iz dohodninskih odločb, tako da je bilo mogoče primerjati podatke. Tožnik se zoper odločitev o priznanju pravice do pokojnine ni pritožil in tudi ni izkoristil sodnega varstva, pa tudi izrednih pravnih sredstev ne. Vse te ugovore v zvezi z neobrazloženo odločbo oziroma varstvom svojih pravic bi lahko oz. bi moral uveljavljati že v upokojitvenem postopku pri tožencu. Nenazadnje je bila takrat že sprejeta in objavljena odločba Ustavnega sodišča1, da je bil Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 in nadaljnji) v neskladju z Ustavo v delu, ki se je nanašal na del plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup.

13. Bistvo pravnomočnosti je utrditev pravnih razmerij zaradi zaupanja v pravo kot dela načela pravne države. Prav zaradi možnosti hudih kršitev procesnih in/ali materialnih predpisov, je zakonodajalec v 158. členu Ustave določil delni odstop od tega načela. Ustavno sodišče je na tej podlagi zaradi zagotovitve enake obravnave zavarovancev določilo izvršitev odločbe tudi za primere, ko poseg v pravnomočno odločbo zaradi poteka procesnih rokov ni bil več možen. Tožnik pa je to možnost imel vse od 1. 1. 2013 dalje; nove odmere ni uveljavljal in je toženec po uradni dolžnosti izdal novo odločbo ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča in določbe 183. člena ZPIZ-2. Odločitev o upoštevanju 183. člena ZPIZ-2 za tožnika pomeri pozitiven odstop od zakonsko določenih možnosti posega v pravnomočno odločbo, saj mu v nasprotnem primeru zaradi poteka roka pokojnine ne bi bilo mogoče ponovno odmeriti. Iz navedenih razlogov očitki tožnika o kršitvah 23. in 25. člena Ustave in 8., 13. in 14. člena EKČP in Protokola št. 1 niso utemeljeni.

14. Vrhovno sodišče je v skladu s 378. členom ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------
1 Odločba Ustavnega sodišča U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-2 - člen 183, 183/3
Datum zadnje spremembe:
08.01.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI0Mzc3