<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS Sodba VIII Ips 69/2018
ECLI:SI:VSRS:2018:VIII.IPS.69.2018

Evidenčna številka:VS00015550
Datum odločbe:12.09.2018
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VDSS Psp 375/2017
Datum odločbe II.stopnje:04.01.2018
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), mag. Irena Žagar (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, Marjana Lubinič, Borut Vukovič
Področje:POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:ponovna odmera pokojnine - notranji odkup delnic - odločba Ustavnega sodišča - pravnomočnost - nova odločba - učinek za naprej

Jedro

Ustavno sodišče je v 4. točki izreka odločbe U-I-239/14 in Up 1169/12 z dne 26.3. 2015 določilo način izvršitve svoje odločbe. Odločilo je, da mora tožena stranka izdati odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom, določenim v 183. členu ZPIZ-2. V 5. točki izreka je določilo učinkovanje odločbe o ponovni odmeri; trenutek upravičenosti do višje pokojnine je vezalo na to, ali je nova odločba izdana po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. V obeh primerih velja nova odločba in s tem tudi upravičenost do poračuna na tej podlagi od prvega dne naslednjega meseca, torej za naprej, od spremembe dalje in ne tudi za nazaj. S tem je izenačilo zavarovance, ki niso (mogli) vložili zahteve v času veljave ZPIZ-1 in je tudi niso vložili po uveljavitvi ZPIZ-2, in tistimi, ki so to storili.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 16. 12. 2015 in 7. 4. 2016 ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki odmeriti in povrniti razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in pripadajočimi zneski na novo odmerjene pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2003 dalje. Sklenilo je še, da tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka. Odločitev je oprlo na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14 in Up 1169/12 z dne 26. 3. 2015 (v nadaljevanju odločba Ustavnega sodišča).

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje in je pritožbo tožeče stranke zavrnilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri navaja, da izpodbija sodbo iz vseh revizijskih razlogov po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami). V reviziji izpostavlja, da ji pokojnina v letu 2004 ni bila pravilno odmerjena, ker niso bili upoštevani tudi deli plač, s katerimi so bile v letih 1990, 1991 in 1992 vplačane delnice za notranji odkup, in to kljub temu, da so bili tudi od tega dela plač plačani vsi prispevki. Zato se ne strinja, da ji ni bila priznana pokojnina z upoštevanjem teh zneskov vse od upokojitve dalje. Odločba Ustavnega sodišča tega ne onemogoča, saj ni izključila možnosti uveljavitve zahtevkov za nazaj. Pri odločanju ni bilo upoštevano temeljno načelo pokojninskega zavarovanja, po katerem je pravica do pokojnine neodtujljiva pravica, ki ne zastara in je mogoče o njej kadarkoli ponovno odločati. Pravnomočna odločba iz leta 2004 za to ni ovira, saj o delu spornih plač še ni bilo odločeno in zato ne gre za materialno pravnomočnost. Odločitev, da ji višja pokojnina pripada šele od 1. 7. 2015, pomeni nedopusten retroaktiven poseg v že pridobljene ustavnopravno varovane pravice. Do protiustavnih kršitev pravic je prišlo že v letu 2004 in zato odločitev tožene stranke ne pomeni odprave nastalega položaja. Obširno navaja kršitve Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in nadaljnji). Izpostavlja dolžnost tožene stranke o varovanju pravic strank. Na dejstvo, da pri oblikovanju pokojninske osnove niso bili upoštevani vsi zneski plač, ni bila opozorjena, odločba ni bila obrazložena, to pa je del poštenega obravnavanja in tudi sojenja. Kot prava neuka stranka je zaupala toženi stranki in se zato zoper odločbo v letu 2004 ni pritožila, kot laik pa se na zapleten izračun ne spozna. Sprejeta odločitev pomeni tudi neenakopravno obravnavo zavarovancev v različnih obdobjih. V času upokojitve v letu 2004, ko je veljal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ni mogla začeti postopka za odpravo nepravilnosti, ki ga sedaj določa 183. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami). Zato je vprašljiva ustavnost tega določila, ki določa učinkovanje na novo izdane odločbe samo z učinkom za naprej. Z odločitvijo sodišč nižje stopnje je poseženo v njene ustavno varovane pravice, odločitev pa predstavlja tudi kršitev 6. in 1. člena Protokola št. 1 v povezavi z 8., 13. in 14. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožeča stranka v uvodu revizije navaja, da jo vlaga zaradi vseh revizijskih razlogov iz 370. člena ZPP, torej tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Teh kršitev ne obrazloži, niti ne navede, za katero kršitev konkretno gre, zato revizijsko sodišče tega očitka ni moglo presojati.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bila tožeči stranki z odločbo z dne 12. 1. 2004 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 204.559,58 SIT na mesec od 18. 12. 2003 dalje. Tožena stranka pri izračunu pokojninske osnove ni upoštevala dela plač, s katerimi so bile vplačane delnice za notranji odkup. Zoper navedeno odločitev se tožeča stranka ni pritožila in je postala pravnomočna.

10. Tožena stranka je na podlagi odločbe Ustavnega sodišča dne 6. 6. 2015 tožeči stranki po uradni dolžnosti od 1. 7. 2015 dalje ponovno odmerila starostno pokojnino in pri tem upoštevala tudi dele plač, s katerimi so bile vplačane delnice za notranji odkup. Zoper navedeno odločbo se tožeča stranka ni pritožila. Dne 2. 12. 2015 je podala predlog za izdajo odločbe, s katero je zahtevala ponovno odmero starostne pokojnine v višjem znesku od 18. 12. 2003 dalje ter izplačilo zapadlih razlik od tega dne. Organ prve stopnje je z odločbo z dne 16. 12. 2015 njeno zahtevo zavrnil. Organ druge stopnje je odločitev potrdil kot pravilno z odločbo z dne 7. 4. 2016.

11. Predmet spora je, ali je tožeča stranka upravičena do razlike v pokojnini tudi za čas od 18. 12. 2003 do 30. 6. 2015.

12. Neutemeljen je revizijski ugovor, da gre tožeči stranki višja pokojnina vse od upokojitve dalje. Dne 12. 1. 2004 ji je bila izdana odločba o pravici do starostne pokojnine, zoper katero se ni pritožila. Odločba je postala materialno pravnomočna glede pravice do pokojnine z vsemi elementi, vključno z njeno višino. S pravnomočnostjo postane odločba nespremenljiva in njenih učinkov ni mogoče zanikati, pa čeprav je nezakonita in je bila osnova za odmero pokojnine določena napačno. Zato njene pravilnosti v tem sodnem postopku ni več mogoče presojati. V določenih primerih je mogoče poseči v pravnomočno odločbo z izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih določa zakon. Možnosti za spremembo pravnomočne odločbe določa ZUP v četrtem odstavku 225. člena in 183. člen ZPIZ-2. Do izdaje nove odločbe velja pravnomočna odločba, tako v škodo kot v korist ene ali druge stranke.

13. Ustavno sodišče je, da bi preprečilo kršitev načela enakosti zaradi neustavne ureditve v ZPIZ-1, ki v primerjavi s prej veljavnim in kasnejšim zakonom ni urejal možnosti za spremembo ali razveljavitev pravnomočne odločbe, na podlagi pooblastila, ki ga ima po drugem odstavku 40. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS, Ur. l. RS, št. 15/94 s spremembami) v 4. točki izreka določilo način izvršitve svoje odločbe. Odločilo je, da mora tožena stranka izdati odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom, določenim v 183. členu ZPIZ-21. V 5. točki izreka je določilo učinkovanje odločbe o ponovni odmeri; trenutek upravičenosti do višje pokojnine je vezalo na to, ali je nova odločba izdana po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. V obeh primerih velja nova odločba in s tem tudi upravičenost do poračuna na tej podlagi od prvega dne naslednjega meseca, torej za naprej, od spremembe dalje in ne tudi za nazaj. S tem je izenačilo zavarovance, ki niso (mogli) vložili zahteve v času veljave ZPIZ-1 in je tudi niso vložili po uveljavitvi ZPIZ-2, in tistimi, ki so to storili. Prav to za tožečo stranko predstavlja pozitiven odstop od zakonsko določenih možnosti posega v pravnomočno odločbo, ki ga ni izkoristila v času, ko bi to lahko storila.

14. Pravnomočnost je del načela pravne države, ki utrjuje pravna razmerja, da jih ni mogoče ves čas spreminjati in da stranke niso v negotovem položaju. Zaradi možnosti hudih kršitev procesnih in/ali materialnih predpisov, je v 158. členu Ustave določen delni odstop od tega načela in to le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom. Ustavno sodišče je na tej podlagi zaradi zagotovitve enake obravnave zavarovancev določilo izvršitev odločbe z upoštevanjem 183. člena ZPIZ-2 tudi za primere, ko poseg v pravnomočno odločbo zaradi poteka procesnih rokov ni bil več možen. Priznanje višje pokojnine za naprej pa ne pomeni nedopustnega retroaktivnega posega v že pridobljene in s tem ustavno varovane pravice. Tožeči stranki po izdaji odločbe v letu 2004, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine, ta ni bila zmanjšana in ni bilo poseženo v pravnomočno odločbo za nazaj. Gre za urejanje razmerij za naprej in ne za poseg v pridobljeno pravico.

15. Neutemeljen je tudi očitek o neenaki obravnavi zavarovancev glede na to, ali so zahtevali ponovno odmero in tistimi, ki tega niso storili. Že navedeno dokazuje, da ne gre za enake situacije in jih je zato dopustno različno obravnavati. Nekateri zavarovanci so v postopku upokojitve uveljavili redna, nekateri tudi izredna pravna sredstva, tožeča stranka pa ni ne enih ne drugih, ni vložila zahtevka po uveljavitvi ZPIZ-2, ko še ni potekel rok iz njegovega 183. člena, in tudi po odločbi Ustavnega sodišča ne. Tožena stranka ji je po uradni dolžnosti izdala novo odločbo kot ji je naložilo Ustavno sodišče. Iz vseh navedenih razlogov očitki tožeče stranke o kršitvah 23. in 25. člena Ustave in 8., 13. in 14. člena EKČP in Protokola št. 1 niso utemeljeni.

16. Tožeča stranka v reviziji navaja, da odločba iz leta 2004 ni bila obrazložena ter da tožena stranka ni ravnala v skladu z načeli ZUP. Tožeči stranki je bil z odločbo o priznanju pravice posredovan izračun o višini pokojnine, v katerem so prikazane plače in plačani prispevki za posamezna leta. Vse te ugovore bi lahko uveljavljala že v upokojitvenem postopku. Nenazadnje je bila takrat že sprejeta in objavljena odločba Ustavnega sodišča2, na katero sama opozarja, in s katero je bilo odločeno, da je bil Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) v neskladju z Ustavo v delu, ki se je nanašal na del plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup.

17. Vrhovno sodišče je v skladu s 378. členom ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------
1 183. člena ZPIZ-2 določa, da lahko pristojna enota zavoda dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni v 10 letih od vročitve „nepravilne“odločbe. Učinek nove odločbe določa tretji odstavek tega člena; ta velja od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe.
2 Odločba Ustavnega sodišča U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-2 - člen 183, 183/3

Pridruženi dokumenti:*

Opr. št: VSRS Sodba VIII Ips 22/2018, z dne 11.09.2018, ECLI:SI:VSRS:2018:VIII.IPS.22.2018

Opr. št: VSRS Sodba VIII Ips 10/2018, z dne 11.09.2018, ECLI:SI:VSRS:2018:VIII.IPS.10.2018

Opr. št: VSRS Sodba VIII Ips 9/2018, z dne 22.08.2018, ECLI:SI:VSRS:2018:VIII.IPS.9.2018

Opr. št: VSRS Sodba VIII Ips 82/2018, z dne 15.10.2018, ECLI:SI:VSRS:2018:VIII.IPS.82.2018

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
29.10.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIyNzA4