<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sklep X Ips 231/2017
ECLI:SI:VSRS:2017:X.IPS.231.2017

Evidenčna številka:VS00005420
Datum odločbe:06.09.2017
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS (zunanji oddelek v Celju) IV U 136/2016
Datum odločbe II.stopnje:18.05.2017
Senat:Peter Golob (preds.), mag. Tatjana Steinman (poroč.), Brigita Domjan Pavlin
Področje:UPRAVNI SPOR
Institut:dovoljenost revizije - gradnja na kmetijskem zemljišču - pomembno pravno vprašanje - splošno vprašanje - zelo hude posledice niso izkazane

Jedro

Splošna vprašanja, ki ne povzročajo dilem in ne prispevajo k razvoju sodne prakse ali k pravni varnosti, za dovoljenost revizije ne zadoščajo.

Izrek

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Mozirje, št. 351-165/2015-2016-49 z dne 27. 5. 2016, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo hleva za krave molznice in koritastega silosa na tam navedenih zemljiščih. V postopku je ugotovljeno, da nameravana gradnja, ki naj bi se v pretežnem delu izvedla na prvem območju kmetijskih zemljišč, ni skladna s pogojem Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za prostorsko celoto Občine Mozirje (v nadaljevanju Odlok), ki v 8. členu tovrstno gradnjo dopušča le v sklopu obstoječih kmetij, ko gre za zaokrožitev obstoječega funkcionalnega zemljišča. Po ugotovitvah upravnega organa, ki jim je pritrdil pritožbeni organ in sodišče prve stopnje, je nameravana gradnja od tožnikove kmetije oddaljena skoraj 100 metrov, poleg tega se med njo in tožnikovo kmetijo nahaja druga kmetija in tudi stanovanjski objekti tretjih oseb. Zato te gradnje ni mogoče šteti za gradnjo v sklopu obstoječe kmetije, s katero se zaokrožuje obstoječe funkcionalno zemljišče. Tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjski akt je pritožbeni organ zavrnil z odločbo, št. 35108-151/2016/2 z dne 29. 8. 2016.

2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga iz prvega odstavka 85. člena ZUS-1. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva plačilo stroškov postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

6. V okviru citirane določbe ZUS-1 revident uveljavlja dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja. To utemelji s splošno navedbo, da gre za pravno vprašanje dopustnosti omejevanja ustavne pravice do svobode dela, podjetništva in varstva dela, in za vprašanje razlage pojma "zaokrožitve obstoječega funkcionalnega zemljišča". V zaključku revizije pa nato predlaga, naj Vrhovno sodišče odgovori na štiri vprašanja. S prvim sprašuje: "Ali lahko Odlok omejuje ustavno zavarovane človekove pravice do svobode dela, podjetništva in varstva dela, s tem ko tožeči stranki omejuje konkurenčno opravljanje kmetijske dejavnosti in prosperiteto, s tem ko ji onemogoča širitev obstoječe kmetije?". Kot drugo zastavlja vprašanje: "Razlaga pojma "zaokrožitev obstoječega funkcionalnega zemljišča"?". S tretjim in četrtim vprašanjem pa sprašuje, ali je 8. člen Odloka v neskladju z 153., 67. in 71. členom Ustave RS, ker Zakon o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) pojma zaokrožitve funkcionalnega zemljišča ne pozna, način pridobivanja in uživanja lastnine, posebne pogoje za uporabo zemljišč ter posebno varstvo kmetijskih zemljišč, pa lahko določa le zakon.

7. V prejšnji točki povzeta in delno citirana vprašanja in skopa utemeljitev zadnjih dveh vprašanj samo z navedbo vsebine ustavnih določb, ki naj bi bile kršene, za dovoljenost revizije ne zadošča. Revident bi moral natančno in konkretno, glede na vsebino zadeve, navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, navesti okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost in obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Poleg tega pa mora biti odločitev o spornem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.1 Teh zahtev revidentova vprašanja ne izpolnjujejo.

8. Prvo vprašanje je splošno in zahteva le splošen odgovor, ki ne povzroča dilem in ne prispeva k razvoju sodne prakse ali k pravni varnosti. Ni namreč sporno, da zakonska omejitev gradnje na stavbna zemljišča in le izjemoma in restriktivno dopuščena možnost gradnje na kmetijskih zemljiščih, kar vse je v končni fazi sicer predmet urejanja občinskega prostorskega akta, sama po sebi ne pomeni posega v ustavne pravice do svobode dela (49. člen URS) in do svobodne gospodarske pobude (74. člen URS). Revidentu pa je treba tudi pojasniti, da vsak ukrep zakonodajalca, ki lahko vpliva na ravnanje posameznika, še ne pomeni in ne more pomeniti tudi neustavnega posega v splošno svobodo ravnanja.2

9. Tudi drugo vprašanje, glede na to, da je pojem funkcionalnega zemljišča, tako v pravni teoriji kot sodni praksi jasen (zemljišče, ki je potrebno za redno rabo objekta) ni vprašanje, zaradi katerega bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo. Taki tudi nista ostali dve vprašanji. Podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja, kar je predmet tega upravnega spora, namreč ni ZKZ, ampak predpisi s področja urejanja prostora in na njihovi podlagi in v skladu z njimi sprejeti prostorski akti. Tudi za revidenta sporni Odlok, ki določa omejitev gradnje na kmetijskih zemljiščih (v sklopu zaokrožitve funkcionalnega zemljišča) je bil izdan na podlagi zakona, Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, ki je v drugem odstavku 42. člena tudi definiral pojem funkcionalno zemljišče. Veljavnost na podlagi te zakonske ureditve sprejetih prostorskih aktov pa je, do sprejetja občinskega prostorskega načrta, podaljšal v času odločanja veljavni tretji odstavek 96. člena Zakona o prostorskem načrtovanju. Zato revidentovi splošni vprašanji o domnevni kršitvi 67., 71. in 153. člena Ustave, ki temeljita na napačni trditvi, da Odlok določa omejitve brez podlage v ustreznem zakonu, za dovoljenost revizije ne zadoščata.

10. Revident tudi ni izkazal izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

11. Navedel je, da bo utrpel visoke denarne posledice zaradi neuspelega črpanja nepovratnih sredstev (13.500,00 EUR), do katerih bi bil upravičen, če bi pripravil načrt širitve obstoječe kmetije. Tega zaradi neizdaje gradbenega dovoljenja ne bo mogel pripraviti in obstoječe kmetije ne bo mogel širiti, zato pogoj za pridobitev finančnih sredstev ne bo izpolnjen, posledično pa tudi v bodoče ne bo neuspešen pri njihovi pridobitvi.

12. Te navedbe zelo hudih posledic izpodbijanega akta ne izkazujejo. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je namreč treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) bi moral revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati. Opisanega trditvenega in dokaznega bremena revident ni izpolnil. Ker zelo hude posledice utemeljuje samo z neuspehom pri pridobitvi finančnih sredstev, pa mu je treba pojasniti, da zelo hudih posledic, kot pogoja za dovoljenost revizije, ni mogoče izkazati samo z neuresničenim pričakovanjem,3 to je tudi z neuspehom pri pridobitvi bodočih pričakovanih finančnih sredstev.

13. Ker pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

14. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------
1 Enako odločbe Vrhovnega sodišča, kot npr.: X Ips 274/2013, X ips 159/2014, X Ips 290/2014, X Ips 32/2015, X Ips 89/2015 in druge.
2 Tako tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-84/15 z dne 18. 5. 2017.
3 Enako odločbe Vrhovnega sodišča, kot npr.: X Ips 97/2011, X Ips 213/2011, X Ips 8/2013, X Ips 161/2014, X Ips 50/2015 in druge.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 83, 83/2-2, 83/2-3
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 49, 67, 71, 74, 153
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEzNzk4