<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sklep X Ips 145/2015
ECLI:SI:VSRS:2015:X.IPS.145.2015

Evidenčna številka:VS1015150
Datum odločbe:08.07.2015
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS (zunanji oddelek v Celju) IV U 172/2014
Senat:Martina Lippai (preds.), Marko Prijatelj (poroč.), Borivoj Rozman
Področje:UPRAVNI SPOR - DENACIONALIZACIJA
Institut:dovoljenost revizije - denacionalizacija - odškodnina od tuje države - FIP - pomembno pravno vprašanje ni izpostavljeno - zelo hude posledice niso izkazane

Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Revident pomembnega pravnega vprašanja ni navedel. Samo navedba revizijskih razlogov brez konkretizacije pravnega vprašanja glede na vsebino konkretne zadeve, pa za dovoljenost revizije ne zadošča. Zato pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

V postopkih denacionalizacije gre za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja in zato samo sklicevanje na nevračilo premoženja za izkazanost zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne zadošča.

Izrek

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper III. točko (v uvodu sodbe pomotoma napisano I. točko) izreka dopolnile odločbe Republike Slovenije, Upravne enote Velenje, št. 321-140/93 z dne 28. 9. 2012. Prvostopenjski upravni organ je s III. točko izreka navedene dopolnilne odločbe odločil, da se zavrne zahteva za odškodnino za manj vredno ekonomsko poslopje na tam navedenem zemljišču, ker so podane okoliščine iz drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), saj je imela pokojna razlaščenka pravico pridobiti odškodnino od tuje države (Avstrije) po Pogodbi med ZR Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj socialnega področja (v nadaljevanju FIP). Tožena stranka je z odločbo, št. 490-73/2012/2 z dne 29. 7. 2014, zavrnila revidentovo pritožbo zoper prvostopenjski akt.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Odločitev o vprašanju pa mora biti pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. V revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem je namreč poudarjen objektivni pomen tega izrednega pravnega sredstva in s tem vloga Vrhovnega sodišča pri razvoju prava, v usmerjanju sodne prakse in zagotavljanju njene enotnosti.(1) Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007, X Ips 69/2009, X Ips 189/2009, X Ips 472/2011, X Ips 423/2012, X Ips 302/2013) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

7. Revident je navedel, da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, glede katerega je Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 85/2013 že sprejelo odločitev, vendar meni, da ta odločitev ne predstavlja sodne prakse in tudi ne odločitve za vse denacionalizacijske upravičence, ki so bili izseljeni ali so se izselili v tujino.

8. V nadaljevanju revizije revident pomembnega pravnega vprašanja ni navedel. V revizijskih razlogih izraža svoje nestrinjanje z razlogi izpodbijane sodbe, vendar konkretnega vprašanja, ki je pomembno po vsebini te zadeve, ne navede. Samo navedba revizijskih razlogov, brez konkretizacije pravnega vprašanja glede na vsebino konkretne zadeve, pa za dovoljenost revizije ne zadošča. Taka, je tudi ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča (npr.: odločbe X Ips 135/2009, X Ips 359/2010, X Ips 346/2011, X Ips 90/2012, X Ips 264/2012, X Ips 494/2012 in X Ips 92/2013, X Ips 254/2013 in druge).

9. Ker revident pomembnega pravnega vprašanja ni navedel, uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

10. Revident tudi ni izkazal, da je v tej zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo prav tako uveljavlja.

11. Zelo hude posledice izpodbijanega akta, ki so pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je utemeljil s tem, da pokojni razlaščenki ne bo vrnjeno obsežno premoženje velike vrednosti in ne bo upravičena do poprave krivic, ki so ji bile storjene po II. svetovni vojni. Ta navedba, ki ni konkretizirana, saj revident ni konkretno pojasnil, katere posledice mu bodo nastale in zakaj naj bi bile te posledice zanj zelo hude, za dovoljenost revizije ne zadošča. Pa tudi sicer je Vrhovno sodišče v svojih odločbah že večkrat pojasnilo, da gre v postopkih denacionalizacije za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja in zato samo sklicevanje na nevračilo premoženja za izkazanost zelo hudih posledic ne zadošča.(2)

12. Glede na navedeno revident uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije ni izkazal, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

13. Revident z revizijo ni uspel, zato na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

----

(1) Enako tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009; 14. točka obrazložitve.

(2) Enako odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 636/2007, X Ips 45/2008, X Ips 131/2010, X Ips 280/2012, X Ips 462/2012, X Ips 168/2013, X Ips 192/2013, X Ips 326/2013 in druge.


Zveza:

ZUS-1 člen 83, 83/2-2. ZDen člen 10, 10/2.
Datum zadnje spremembe:
05.08.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDgxMzc1