<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sklep X Ips 109/2015
ECLI:SI:VSRS:2015:X.IPS.109.2015

Evidenčna številka:VS1015149
Datum odločbe:08.07.2015
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS (zunanji oddelek v Mariboru) II U 143/2014
Senat:Martina Lippai (preds.), Peter Golob (poroč.), Marko Prijatelj
Področje:UPRAVNI SPOR - DENACIONALIZACIJA
Institut:dovoljenost revizije - denacionalizacija - odškodnina od tuje države - FIP - vrednostni kriterij ni izkazan - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano

Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Revident vrednosti premoženja, ki jo navaja, ni izkazal. Iz upravnih odločb in izpodbijane sodbe (ki so del sodnega spisa) ta znesek ni razviden. Njegovo sklicevanje na cenitev v upravnem spisu pa za dovoljenost revizije ne zadošča. O dovoljenosti revizije odloča Vrhovno sodišče samo na podlagi revizijskih navedb in reviziji priloženih dokazov ob upoštevanju vsebine izpodbijane sodbe in izpodbijanih aktov, ki so del reviziji priloženega sodnega spisa. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, ki je na strani revidenta, mora zato revident v reviziji konkretizirati in izkazati vse navedbe, s katerimi utemeljuje njeno dovoljenost. Tega revident ni storil, zato uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal.

Revident ni navedel konkretnega pravnega vprašanja v zvezi z izpolnjevanjem pogoja (oziroma pogojev) za pridobitev odškodnine od Republike Avstrije po določbah FIP, navedel je le, da je sporno stališče upravnih organov, da bi prejšnji lastnik podržavljenega premoženja izpolnjeval pogoje za pridobitev odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije, ki so določeni v FIP, in na njeni podlagi sprejetih predpisov, zato ni izkazal izpolnjevanja uveljavljenega pogoja za dovolitev revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Zelo hude posledice niso izkazane zgolj s sklicevanjem na veliko vrednost premoženja, ki naj bi bilo vrnjeno v denacionalizacijskem postopku. V denacionalizacijskih postopkih gre za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, zato nevračilo ni zelo huda posledica.

Izrek

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na vse tri točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Upravne enote Maribor, št. 301-16/93/72 (7300) z dne 31. 1. 2012. Prvostopenjski upravni organ je z navedeno odločbo zavrnil njegovo zahtevo za denacionalizacijo zasebnega podjetja Tovarne umetnih brusov ..., podržavljeno tam navedenim razlaščencem, ker so za vse (kljub temu, da nekateri od njih niso imeli jugoslovanskega državljanstva) podane okoliščine iz drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), saj so imeli pravico pridobiti odškodnino od tuje države (Avstrije) po Pogodbi med ZR Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj socialnega področja (v nadaljevanju FIP). Izključitev denacionalizacije po 10. členu ZDen pa izključuje tudi morebitne subsidiarne upravičence po 12. členu ZDen. Tožena stranka je z odločbo, št. 490-1/2012/33 z dne 10. 3. 2014, zavrnila revidentovo pritožbo zoper prvostopenjski akt.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident uveljavlja, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.

6. Revident je v zvezi s tem navedel, da na podlagi cenitve z dne 28. 12. 2010, ki je bila uporabljena v upravnem postopku, vrednost premoženja, ki je predmet postopka denacionalizacije, znaša 874.796,27 EUR.

7. Iz upravnih odločb in izpodbijane sodbe (ki so del sodnega spisa) navedeni znesek ni razviden. Za zadeve, v katerih je pravica stranke izražena v denarni vrednosti pa gre takrat, kadar je to razvidno iz izreka odločbe (upravna oziroma sodna). To pa v tem primeru ni. Njegovo sklicevanje na cenitev v upravnem spisu pa za dovoljenost revizije ne zadošča. O njeni dovoljenosti odloča Vrhovno sodišče samo na podlagi revizijskih navedb in reviziji priloženih dokazov ob upoštevanju vsebine izpodbijane sodbe in izpodbijanih aktov, ki so del reviziji priloženega sodnega spisa. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, ki je na strani revidenta, mora zato revident v reviziji konkretizirati in izkazati vse navedbe, s katerimi utemeljuje njeno dovoljenost.(1) Tega revident ni storil (navedb o odškodnini ni konkretiziral in izkazal), zato uveljavljanega pogoja ni izkazal.

8. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident prav tako uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

9. Revident je navedel: „v obravnavani zadevi je sporno stališče upravnih organov, da bi prejšnji lastnik podržavljenega premoženja izpolnjeval pogoje za pridobitev odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije, ki so določeni v FIP, in na njeni podlagi sprejetih predpisov“.

10. Ta navedba pa za dovoljenost revizije ne zadošča. V skladu s trditvenim in dokaznim bremenom ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, bi moral revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.(2) Tega ni storil. Ni navedel konkretnega pravnega vprašanja v zvezi z izpolnjevanjem pogoja (oziroma pogojev) za pridobitev odškodnine od Republike Avstrije po določbah FIP. Poleg tega je izpolnjevanje v FIP določenih pogojev v prvi vrsti dejansko in ne pravno vprašanje. Njegova pavšalna navedba, s katero utemeljuje dovoljenost revizije, zato glede na trditveno in dokazno breme, ki je na njegovi strani, za dovoljenost revizije ne zadošča.

11. Revident tudi ni izkazal, da je v tej zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo prav tako uveljavlja.

12. Zelo hude posledice izpodbijanega akta, ki so pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je utemeljil le z navedbo, da ima odločitev hude posledice na njegovem premoženju, ker je od odločitve odvisno vračilo obsežnega premoženja. Ta navedba, ki ni niti konkretizirana niti izkazana, za dovoljenost revizije ne zadošča. Pa tudi sicer je Vrhovno sodišče v svojih odločbah že večkrat pojasnilo, da gre v postopkih denacionalizacije za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja in zato samo sklicevanje na nevračilo premoženja za izkazanost zelo hudih posledic ne zadošča.(3)

13. Glede na navedeno revident pogojev za dovoljenost revizije ni izkazal, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

14. Revident z revizijo ni uspel, zato na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

----

(1) Enako odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 68/2014, X Ips 90/2014, X Ips 22/2013, X Ips 258/2014, X Ips 22/2014 in druge.

(2) Enako odločbe Vrhovnega sodišča, kot npr.: X Ips 313/2009, X Ips 299/2011, X Ips 363/2012, X Ips 310/2012, X Ips 276/2013, X Ips 198/2014, X Ips 437/2014 in druge.

(3) Enako odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 636/2007, X Ips 45/2008, X Ips 131/2010, X Ips 280/2012, X Ips 462/2012, X Ips 168/2013, X Ips 192/2013, X Ips 326/2013 in druge.


Zveza:

ZUS-1 člen 83, 83/2. ZDen člen 10, 10/2, 12.
Datum zadnje spremembe:
05.08.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDgxMzc0