<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sklep X Ips 44/2015
ECLI:SI:VSRS:2015:X.IPS.44.2015

Evidenčna številka:VS1015057
Datum odločbe:13.05.2015
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS (zunanji oddelek v Mariboru) II U 186/2013
Senat:mag. Nina Betetto (preds.), Marko Prijatelj (poroč.), Borivoj Rozman
Področje:UPRAVNI SPOR - DENACIONALIZACIJA
Institut:dovoljenost revizije - denacionalizacija - odškodnina od tuje države - FIP - vrednostni kriterij ni izkazan - že rešeno vprašanje - zelo hude posledice niso izkazane

Jedro

Pravica do vračila premoženja v naravi v denacionalizacijskem postopku ni pravica, izražena v denarni vrednosti. Revident sicer navaja, da je uveljavljal tudi vračilo v obliki obveznic, vendar te navedbe ne konkretizira. Iz upravnih odločb in izpodbijane sodbe (ki so del sodnega spisa) je razvidno, da se zahtevek za denacionalizacijo nanaša na premoženje delniške družbe, ki je obsegalo v obrazložitvi prvostopenjske upravne odločbe navedeno nepremično premoženje. Znesek, ki ga revident navaja kot vrednost izpodbijane sodbe, iz teh listin ni razviden. Iz teh listin tudi ni razvidno, da je zahteval plačilo odškodnine v obveznicah. Njegovo sklicevanje na cenitev v upravnem spisu pa za dovoljenost revizije ne zadošča.

Ker je na vprašanje, ki ga revident navaja v reviziji, Vrhovno sodišče že odgovorilo v odločbah X Ips 85/2013, X Ips 267/2013 in X Ips 103/2013, vprašanje ni pomembno pravno vprašanje. Tudi sklicevanje na pravna načela mednarodnega prava in na relativni učinek FIP je, ob razumevanju razlogov, ki jih je Vrhovno sodišče navedlo v obrazložitvah teh odločb brezpredmetno. V teh odločbah je Vrhovno sodišče med drugim pojasnilo, da je za uporabo drugega dostavka 10. člena ZDen relevantno le to, ali določena oseba sodi v krog oseb, določenih v FIP in njenih prilogah (tem je namreč s to dvostransko pogodbo priznano odškodovanje v obsegu pravic, ki jim bodo priznane z razširitvijo vsebine avstrijskega Zakona o vojnih in pregnanskih škodah (KVSG)). Pojasnilo je, da upravni organ z razlago pogodbe le ugotovi obstoj pravne podlage za izplačilo škode (izpolnjevanje dejanskih okoliščin, na podlagi katerih je določena oseba po FIP upravičena do odškodovanja), ne ugotavlja pa, ali je način, na katerega je podpisnica pogodbe s pogodbo prevzete obveznosti uredila v svojem pravnem redu, zagotavljal odškodovanje (realizacija pravic in obveznosti iz bilateralnih pogodb je namreč obveznost pogodbenih strank, in v postopku denacionalizacije ni predmet presoje).

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na vse tri točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zahteva plačilo stroškov revizijskega postopka, vendar stroškov ne priglaša.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Upravne enote Gornja Radgona, št. 301-35/1993-323 (339-33/2009) z dne 27. 6. 2012. Prvostopenjski upravni organ je z navedeno odločbo zavrnil zahtevo za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega V. Š., ker so podane okoliščine iz drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen); inštitut nadomestnega upravičenja (12. člen ZDen) zato ne pride v poštev. Ugotovljeno je, da je imela pokojna razlaščenka pravico pridobiti odškodnino od tuje države (Avstrije) po Pogodbi med ZR Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj socialnega področja (v nadaljevanju FIP). Razlaščenka je namreč izpolnjevala pogoje iz FIP in njenih prilog. Tožena stranka je z odločbo, št. 490-1/2011/19 z dne 25. 2. 2013, revidentovo pritožbo zoper prvostopenjski akt zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Po citirani določbi ZUS-1 je revizija dovoljena le, če gre za spor, v katerem je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000 EUR.

6. Dovoljenost revizijie po citirani določbi ZUS-1 je revident utemeljil z navedbo, da vrednost izpodbijane sodbe znaša preko 20.000,00 EUR, saj po podatkih upravnega spisa znaša preko 10,000.000,00 EUR. Pojasnil je še, da je treba upoštevati znesek iz cenitve v upravnem spisu, saj je uveljavljal vračilo tudi v obliki obveznic, zato je vrednost znana. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1267/08.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča revident s to navedbo in sklicevanjem na citirano odločbo Ustavnega sodišča uveljavljenega pogoja ni izkazal.

8. Po prvem odstavku 2. člena ZDen je denacionalizacija vrnitev premoženja v naravi. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 728/2008, X Ips 747/2008, X Ips 734/2008, X Ips 789/2008, X Ips 469/2010, X Ips 260/2011) pravica do vračila premoženja v naravi v denacionalizacijskem postopku ni pravica, izražena v denarni vrednosti. Enako stališče je v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010 sprejelo tudi Ustavno sodišče. Revident sicer navaja, da je uveljavljal tudi vračilo v obliki obveznic, vendar te navedbe ne konkretizira. Iz upravnih odločb in izpodbijane sodbe (ki so del sodnega spisa) je razvidno, da se zahtevek za denacionalizacijo nanaša na premoženje delniške družbe, ki je obsegalo v obrazložitvi prvostopenjske upravne odločbe navedeno nepremično premoženje. Znesek, ki ga revident navaja kot vrednost izpodbijane sodbe, iz teh listin ni razviden. Iz teh listin tudi ni razvidno, da je zahteval plačilo odškodnine v obveznicah. Njegovo sklicevanje na cenitev v upravnem spisu pa za dovoljenost revizije ne zadošča. O njeni dovoljenosti odloča Vrhovno sodišče samo na podlagi revizijskih navedb in reviziji priloženih dokazov ob upoštevanju vsebine izpodbijane sodbe in izpodbijanih aktov, ki so del reviziji priloženega sodnega spisa. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, ki je na strani revidenta, mora zato revident v reviziji konkretizirati in izkazati vse navedbe, s katerimi utemeljuje njeno dovoljenost.(1) Tega ni storil (navedb o odškodnini ni konkretiziral in jih ni izkazal)(2), zato uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije ni izkazan. Na drugačno presojo ne vpliva revidentovo sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča Up-1267/08. Ta se namreč nanaša na dejansko in pravno stanje (šlo je namreč za spor o višini odškodnine v obveznicah in je bila razlika med zahtevano in priznano odškodnino razvidna iz listin sodnega spisa), ki s to zadevo ni primerljivo.

9. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

10. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Odločitev o vprašanju pa mora biti pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. V revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem je namreč poudarjen objektivni pomen tega izrednega pravnega sredstva in s tem vloga Vrhovnega sodišča pri razvoju prava, v usmerjanju sodne prakse in zagotavljanju njene enotnosti.(3) Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007, X Ips 69/2009, X Ips 189/2009, X Ips 472/2011, X Ips 423/2012, X Ips 302/2013) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

11. Revident je navedel, da gre po vsebini za odločitev o pomembnih pravnih vprašanjih. V nadaljevanju je nato v šestih alinejah navedel različne trditve (da FIP ni self-executing pogodba, da se Slovenija, ki ni stranka FIP, na FIP ne more sklicevati, da prvostopenjsko sodišče na manipulaitven način razlaga tam naštete odločbe Ustavnega sodišča, da je kršeno načelo lex posterior derogat legi priori (69. člen Zakona o zunanjih zadevah v razmerju do drugega odstavka 10. člena ZDen), da so kršena načela mednarodnega javnega prava in da prvostopenjsko sodišče ni odgovorilo na tožbene navedbe glede sodbe Ustavnega sodišča Avstrije, št. B 120/62 z dne 23. 3. 1963), s katerimi izraža svoje nestrinjanje z razlogi izpodbijane sodbe. Konkretno in določno je navedel le eno vprašanje, in sicer: Ali je uporaba FIP v postopku denacionalizacije dopustna in skladna z Dunajsko konvencijo o pravu mednarodnih pogodb iz leta 1969 (v nadaljevanju Dunajska konvencija) oziroma s pravnima načeloma pacta sunt servanda in pacta tertiis nec nocent ne prossunt, iz katerih izhaja relativni učinek mednarodnih pogodb, saj te vežejo le stranke teh pogodb, za tretje pa ne ustvarjajo ne pravic ne obveznosti in se zato Slovenija nanjo ne more sklicevati, saj ni del pravnega reda RS?

12. Vprašanje, ki ga revident navaja, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ker je na to vprašanje Vrhovno sodišče že odgovorilo (t. i. že rešeno vprašanje). V odločbah X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014, X Ips 267/2013 z dne 10. 3. 2015 in X Ips 103/2013 z dne 24. 3. 2015 je sprejelo stališče, da je tudi FIP lahko podlaga za „izključitev osebe iz denacionalizacije“ na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, če je na podlagi te pogodbe pridobila oziroma imela pravico pridobiti odškodnino za premoženje podržavljeno v Sloveniji,(4) torej če je izpolnjevala v FIP in njenih prilogah določene pogoje glede državljanstva, bivanja, izgube bivališča v povezavi z dogodki II. svetovne vojne in pogoj pregnanske škode. Pravno vprašanje, o katerem je Vrhovno sodišče že odločilo, tudi po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje (odločbe X Ips 748/2007, X Ips 434/2009, X Ips 131/2010, X Ips 355/2012, X Ips 115/2013, X Ips 188/2014 in druge).

13. Revidentu je treba še pojasniti, da je sklicevanje na Dunajsko konvencijo, ki je bila uveljavljena 27. 1. 1980, to je po uveljavitvi FIP (1961) in avstrijskih izvedbenih zakonov (1962), glede na 4. člen te pogodbe, ki določa, da se uporablja le za pogodbe, sklenjene po njeni uveljavitvi, v tej zadevi brezpredmetno. Relevantno je torej običajno mednarodno pravo. Tudi sklicevanje na pravna načela mednarodnega prava in na relativni učinek FIP je ob razumevanju razlogov, ki jih je Vrhovno sodišče navedlo v obrazložitvah odločb X Ips 85/2013, X Ips 267/2013 in X Ips 103/2013, brezpredmetno. V teh odločbah je pojasnilo, da je za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen relevantno le to, ali določena oseba sodi v krog oseb, določenih v FIP in njenih prilogah (tem je s to dvostransko pogodbo priznano odškodovanje v obsegu pravic, ki jim bodo priznane z razširitvijo vsebine avstrijskega Zakona o vojnih in pregnanskih škodah (KVSG)). Pojasnilo je, da upravni organ z razlago pogodbe le ugotovi obstoj pravne podlage za izplačilo škode (izpolnjevanje dejanskih okoliščin, na podlagi katerih je določena oseba po FIP upravičena do odškodovanja), ne ugotavlja pa, ali je način, na katerega je podpisnica pogodbe s pogodbo prevzete obveznosti uredila v svojem pravnem redu, zagotavljal odškodovanje (realizacija pravic in obveznosti iz bilateralnih pogodb je namreč obveznost pogodbenih strank in v postopku denacionalizacije ni predmet presoje).

14. Revident uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

15. V prejšnji točki opisanega trditvenega in dokaznega bremena revident ni izpolnil. Navedel je le, da ima odločitev zanj hude posledice, ker ima odločba izredno visoko vrednost. Ta navedba pa za dovoljenost revizije ne zadošča.

16. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

17. O stroškovnem zahtevku Vrhovno sodišče ni odločalo, ker revident v reviziji ni opredeljeno navedel stroškov, katerih povračilo zahteva (prvi in drugi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) Enako odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 68/2014, X Ips 90/2014, X Ips 22/2013, X Ips 258/2014, X Ips 22/2014 in druge.

(2) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009.

(3) Enako tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009, 14. točka obrazložitve.

(4) Glej 12. do 21. točko obrazložitve odločbe X Ips 85/2013.


Zveza:

ZUS-1 člen 83, 83/2. ZDen člen 10, 10/2.
Datum zadnje spremembe:
13.07.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDgwNjc5