<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sklep X Ips 121/2015
ECLI:SI:VSRS:2015:X.IPS.121.2015

Evidenčna številka:VS1015053
Datum odločbe:13.05.2015
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS (zunanji oddelek v Mariboru) II U 443/2014
Senat:mag. Nina Betetto (preds.), Borivoj Rozman (poroč.), Brigita Domjan Pavlin
Področje:UPRAVNI SPOR - DENACIONALIZACIJA
Institut:dovoljenost revizije - denacionalizacija - odškodnina od tuje države - FIP - že rešeno vprašanje - dokazovanje dejstev - splošno vprašanje

Jedro

Ker je na vprašanja, ki jih revident navaja, Vrhovno sodišče že odgovorilo v odločbah X Ips 85/2013, X Ips 267/2013 in X Ips 103/2013, vprašanje ni pomembno pravno vprašanje. V citiranih odločbah je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je tudi FIP lahko podlaga za „izključitev osebe iz denacionalizacije“ na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, če je na podlagi te pogodbe pridobila oziroma imela pravico pridobiti odškodnino za premoženje, podržavljeno v Sloveniji, torej če je izpolnjevala v FIP in njenih prilogah določene pogoje glede državljanstva, bivanja, izgube bivališča v povezavi z dogodki 2. svetovne vojne in pogoj pregnanske škode. Pojasnilo je tudi vsebino in namen odškodnine po ZDen in opozorilo na ustaljeno sodno prakso, po kateri pravica dobiti odškodnino od tuje države (v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen) ni vezana na višino škode in vrsto podržavljenega premoženja. Zato tudi pri presoji izpolnjevanja pogoja po drugem odstavku 10. člena ZDen ni pomembno, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačati odškodnine. Navedlo je tudi razloge, zaradi katerih upravni organ, ki odloča o zahtevi za denacionalizacijo, ni vezan na potrdilo avstrijskega Zveznega ministrstva za finance o tem, ali je določena oseba imela pravico do odškodnine oziroma prejela odškodnino od Avstrije.

Na vprašanje možnosti dokazovanja dejstev in okoliščin, odločilnih za obstoj ovire po drugem odstavku 10. člena ZDen, daje odgovor že načelo zaslišanja strank v upravnem postopku, kot ga določa 8. člen ZUP/86, in določba 143. člena ZUP/86, ki vsebinsko konkretizira to načelo, zato tudi to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje.

Izrek

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Upravne enote Maribor, št. 321- 416/1993/107 (7004) z dne 17. 12. 2013. Prvostopenjski upravni organ je z navedeno odločbo zavrnil zahtevo za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega tam navedenim razlaščenkam, ker so podane okoliščine iz drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), saj so imela pokojne razlaščenke pravico pridobiti odškodnino od tuje države (Avstrije) po Pogodbi med ZR Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj socialnega področja (v nadaljevanju FIP). Razlaščenka je namreč izpolnjevala pogoje iz Prilog 1 k FIP (avstrijsko državljanstvo in bivališče v Avstriji). Tožena stranka je z odločbo, št. 490-21/2014/5 z dne 7. 10. 2014, revidentovo pritožbo zoper prvostopenjski akt zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo uveljavlja revident, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Odločitev o vprašanju pa mora biti pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. V revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem je namreč poudarjen objektivni pomen tega izrednega pravnega sredstva in s tem vloga Vrhovnega sodišča pri razvoju prava, v usmerjanju sodne prakse in zagotavljanju njene enotnosti. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča zato pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni vprašanje, ki se ne nanaša na vsebino zadeve (X Ips 204/2011, X Ips 128/2012, X Ips 360/2012, X Ips 452/2012, X Ips 251/2014 in druge), vprašanje, ki v pravni teoriji in sodni praski ne vzbuja dvomov ali dilem in je odgovor nanj možen že na podlagi določb zakonskih in podzakonskih aktov (X Ips 493/2012, X Ips 15/2013, X Ips 167/2013, X Ips 277/2013, X Ips 119/2014 in druge), in vprašanje na katerega je Vrhovno sodišče že odgovorilo (X Ips 131/2010, X Ips 115/2013, X Ips 252/2013, X Ips 197/2014, X Ips 273/2014 in druge).

7. V obravnavani zadevi revident dovoljenost revizije utemeljuje prav s takimi vprašanji. Navaja štiri vprašanja. Ta se po vsebini sicer nanašajo na vsebino te zadeve, vendar je na tri vprašanja Vrhovno sodišče že odgovorilo, četrto pa je splošno vprašanje, na katerega je odgovor jasen že na podlagi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86).

8. Vrhovno sodišče je v odločbah X Ips 85/2013, X Ips 267/2013 in X Ips 103/2013 že odgovorilo na tri vprašanja, ki jih revident navaja, in sicer: „Ali je v okviru presoje okoliščin po drugem odstavku 10. člena ZDen, FIP šteti za akt, na podlagi katerega so imele določene osebe pravico dobiti ali zahtevati odškodnino od tuje države?; Ali je z upravičenjem do pridobitve odškodnine pridobitve odškodnine po določbah FIP izpolnjen zakonski dejanski stan po drugem odstavku 10. člena ZDen, kadar je predmet postopka denacionalizacije podržavljeno nepremično premoženje upravičenca, glede na to, da FIP v 2. členu predvideva odškodnino le za gospodinjsko opremo in premične predmete potrebne za opravljanje poklica in odškodnine za nepremično premoženje ne omogoča?“ in „Ali se pri presoji obstoja okoliščin po prvem stavku drugega odstavka 10. člena ZDen kot dokaz lahko upoštevajo tudi listine, ki jih o teh okoliščinah izdajo tuji državni organi (potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije o tem, da razlaščenke za izgubo premoženja v nekdanji Jugoslaviji od Republike Avstrije niso prejele odškodnine, niti do nje niso bile upravičene)?“

9. V citiranih odločbah je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je tudi FIP lahko podlaga za „izključitev osebe iz denacionalizacije“ na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, če je na podlagi te pogodbe pridobila oziroma imela pravico pridobiti odškodnino za premoženje podržavljeno v Sloveniji,(1) torej če je izpolnjevala v FIP in njenih prilogah določene pogoje glede državljanstva, bivanja, izgube bivališča v povezavi z dogodki II. svetovne vojne in pogoj pregnanske škode. Pojasnilo je tudi vsebino in namen odškodnine po ZDen in opozorilo na ustaljeno sodno prakso, po kateri pravica dobiti odškodnino od tuje države (v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen) ni vezana na višino škode in vrsto podržavljenega premoženja. Zato tudi pri presoji izpolnjevanja pogoja po drugem odstavku 10. člena ZDen ni pomembno, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačati odškodnine.(2) Navedlo je tudi razloge, zaradi katerih upravni organ, ki odloča o zahtevi za denacionalizacijo, ni vezan na potrdilo avstrijskega Zveznega ministrstva za finance o tem, ali je določena oseba imela pravico do odškodnine oziroma prejela odškodnino od Avstrije.(3)

10. Ker je Vrhovno sodišče na ta vprašanja že odgovorilo (t. i. že rešena vprašanja), vprašanja niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

11. Vprašanje, ali je na podlagi drugega stavka drugega odstavka 10. člena ZDen strankam v postopku denacionalizacije odvzeta pravica, da dokazujejo dejstva in okoliščine, ki so odločilne za presojo obstoja okoliščin po prvem stavku drugega odstavka 10. člena Zden,(4) tudi ni pomembno pravno vprašanje. To vprašanje je splošno in je odgovor nanj jasen že na podlagi določb ZUP/86, ki se glede na določbo drugega odstavka 6. člena ZDen uporablja v postopkih denacionalizacije. Že na podlagi načela zaslišanja strank, kot ga določa 8. člen ZUP/86, in določbe 143. člena ZUP/86, ki vsebinsko konkretizira to načelo, je jasno, da stranka ta dejstva in okoliščine lahko dokazuje. Vrhovno sodišče je že v odločbah X Ips 85/2013, X Ips 267/2013 in X Ips 103/2013 pojasnilo, da je za presojo pogoja iz drugega odstavka 10. člena ZDen ključno izpolnjevanje pogojev po določbah FIP in njenih prilogah, in ne potrdilo države pogodbenice FIP. Upravni organ z razlago pogodbe le ugotovi obstoj pravne podlage za izplačilo škode (izpolnjevanje dejanskih okoliščin, na podlagi katerih je določena oseba po FIP upravičena do odškodvanja), ne ugotavlja pa, ali je način, na katerega je podpisnica pogodbe s pogodbo prevzete obveznosti uredila v svojem pravnem redu, zagotavljal odškodovanje (realizacija pravic in obveznosti iz bilateralnih pogodb je namreč obveznost pogodbenih strank, ki v postopku denacionalizacije ni predmet presoje).

12. Glede na navedeno revident uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije ni izkazal, zato je Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

13. Revident z revizijo ni uspel, zato na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

----

(1) Glej 12. do 21. točko obrazložitve odločbe X Ips 85/2013.

(2) Glej 33. do 39. točko obrazložitve odločbe X Ips 85/2013.

(3) Glej 44. točko obrazložitve odločbe X Ips 85/2013.

(4) ZDen v drugem odstavku 10. člena določa: „Niso pa upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov“.


Zveza:

ZUS-1 člen 83, 83/2. ZDen člen 6, 10, 10/2. ZUP/86 člen 8, 143.
Datum zadnje spremembe:
13.07.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDgwNjc3