<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sklep X Ips 27/2015
ECLI:SI:VSRS:2015:X.IPS.27.2015

Evidenčna številka:VS1015035
Datum odločbe:05.03.2015
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS I U 788/2014
Senat:Martina Lippai (preds.), Peter Golob (poroč.), Marko Prijatelj
Področje:CARINE
Institut:carine - dovoljenost revizije - zavrženje - pomembno pravno vprašanje - trditveno in dokazno breme - odstop od sodne prakse - jasno zakonsko besedilo - vprašanja na splošni ravni - breme stroškov postopka - krivda stranke

Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Vprašanja, ki jih revident navaja, niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vprašanja so namreč zastavljena le na načelni (splošni) ravni in zahtevajo le splošne odgovore, ki pa jasno izhajajo iz določbe 79. člena ZDavP-2.

Izrek

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka (v nadaljevanju revident) je vložila revizijo zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje. Dovoljenost revizije utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper sklep Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Carinskega urada Ljubljana, št. 42302-365/2011-13 z dne 14. 5. 2013, s katerim je carinski organ zavrnil revidentov zahtevek za plačilo stroškov zastopanja pooblaščencu v višini 5.949,00 EUR, ki jih je revident povzročil po svoji krivdi. Revidentovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa je tožena stranka zavrnila z odločbo, št. DT-498-3-62/2013-2 z dne 31. 3. 2014.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je treba po dikciji ZUS-1 in po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ter ob primerni uporabi 367. a člena ZPP presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz razloga pravnega vprašanja podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revizija zato ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 774/2008, X Ips 776/2008 obe z dne 21. 1. 2009 in X Ips 151/2008 ter X Ips 238/2008 obe z dne 9. 4. 2009).

7. Revident v reviziji navaja več pravnih vprašanj, ki naj bi bila pomembna v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1:

- Ali je podaja pripomb na zapisnik v postopku, uvedenem po uradni dolžnosti, krivdno ali nagajivo dejanje pasivno legitimirane stranke v smislu sedmega odstavka 79. člena ZDavP-2?

- Ali je v smislu sedmega odstavka 79. člena ZDavP-2 moč napake revidentke pred uvedbo postopka prenašati v obdobje po uvedbi postopka?

- Ali načelo uspeha v postopku abolira vse napake in krivdo pred uvedbo davčnega in upravnega postopka? Napaka se mora odraziti v globi ali povečani davčni osnovi.

- Ali je tožena stranka ravnala pravilno, ko je krivdo stranke iz meritorno končanega postopka skušala ugotoviti šele v sklepu o stroških postopka?

8. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, kot vse izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje, da je revident ob prejemu trošarinskih izdelkov v sistemu EMCS potrdil prejem trošarinskih izdelkov v večji količini, kot jih je potem zavedel v svoje lastne evidence. Pravilno dejansko stanje je bilo ugotovljeno šele po izvedenem ugotovitvenem postopku, posledično pa je bil postopek obračuna trošarinskih dajatev ustavljen. Revident v reviziji postavlja vprašanje, kdo v tem primeru nosi breme njegovih stroškov zastopanja za podajo pripomb na zapisnik.

9. ZDavP-2 v tretjem odstavku 79. člena določa, da gredo stroški davčnega postopka, kot so: izdatki za upravne takse, pravno zastopanje in strokovno pomoč, izdatki za priče, izvedence, tolmače in ogled v breme davčnega organa, če se je postopek končal ugodno za zavezanca za davek, oziroma v breme zavezanca za davek, če se je postopek zanj končal neugodno. Ne glede na prvi do četrti odstavek tega člena pa v skladu s sedmim odstavkom 79. člena ZDavP-2 plača stroške postopka v vsakem primeru udeleženec v postopku, če jih je povzročil po svoji krivdi.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanja, ki jih revident navaja, niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vprašanja so namreč zastavljena le na načelni (splošni) ravni in zahtevajo le splošne odgovore, ki pa jasno izhajajo iz citirane določbe 79. člena ZDavP-2. Odgovor na prva tri revidentova vprašanja je tako že z branjem določbe jasen: da nosi stroške postopka, ne glede na končen uspeh, če jih je povzročil po svoji krivdi. Seveda se sedmi odstavek 79. člena ZDavP-2 nanaša na situacije, ko je celoten postopek, s potrditvijo napačnih informacij o količini trošarinskih izdelkov, povzročil revident sam. S tem je povzročil uvedbo postopka, v katerem je bil izdan zapisnik, in potrebo po pripombah na zapisnik ter stroške revidentovega zastopanja. To velja ne glede na to, da je krivda na strani stranke še pred uvedenim postopkom in še pred zastopanjem.

11. Po mnenju Vrhovnega sodišča daje odgovor na četrto vprašanje tretji odstavek 118. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki je prav tako jasno zakonsko besedilo. Določa, da »če se postopek konča s sklepom, se o stroških odloči v tem sklepu. Če organ ne odloči o stroških, mora v tem sklepu navesti, da bo odločil o stroških v posebnem sklepu«. Tako je carinski organ ravnal v obravnavanem primeru, ko je v sklepu o ustavitvi postopka naknadnega obračuna trošarinskega dolga odločil, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep in nato ta poseben (izpodbijani) sklep tudi izdal.

12. Glede na navedeno vprašanja, ki jih navaja revident, niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je odgovor na vprašanja mogoč že z branjem zakonskega besedila določb ZDavP-2 oziroma določb ZUP. Taka vprašanja pa po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča za dovoljenost revizije ne zadoščajo (odločbe Vrhovnega sodišča, kot npr.: X Ips 387/2009, X Ips 387/2010, X Ips 398/2011, X Ips 89/2012, X Ips 206/2012, X Ips 408/2012, X ips 44/2013, X Ips 253/2013 in druge).

13. Revident pogoj za dovoljenost revizije utemeljuje tudi z odstopom od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Zatrjuje, da naj bi sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru glede drugega vprašanja odstopilo od stališča v sodbi VS RS U I 22. 5. 1970, glede četrtega vprašanja pa od stališča v sodbi VS RS Ru 10/97 z dne 3. 10. 1997.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča s sklicevanjem na citirani sodbi revident ni izkazal odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Revident bi moral skladno s pojasnjenim trditvenim in dokaznim bremenom opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe in iz odločbe Vrhovnega sodišča, s katero utemeljuje odstop od sodne prakse, in zatrjevano odstopanje utemeljiti. Tega ni storil na način, da bi odstop izkazal (ni izkazal niti primerljivosti zadev, niti zatrjevanega odstopa).

15. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

16. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).


Zveza:

ZDavP-2 člen 79, 79/3, 79/7.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 83/2-3, 89.
ZUP člen 118, 118/3.
Datum zadnje spremembe:
03.06.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc5MjQw