<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sklep X Ips 60/2015
ECLI:SI:VSRS:2015:X.IPS.60.2015

Evidenčna številka:VS1015034
Datum odločbe:08.04.2015
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS I U 1092/2014
Senat:mag. Nina Betetto (preds.), Borivoj Rozman (poroč.), Peter Golob
Področje:UPRAVNI SPOR - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
Institut:dovoljenost revizije - verifikacija lekarne - pomembno pravno vprašanje - o isti zadevi že vodi sodni postopek - ne bis in idem - isto dejansko stanje - ista pravna podlaga - splošno vprašanje - vprašanje, ki ne sproža dilem- že rešeno vprašanje - vprašanje temelji na neizkazani predpostavki - zelo hude posledice - negotovo dejstvo - pričakovanje - zatrjevane zelo hude posledice niso neposredne posledice izpodbijanega akta

Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije sta na revidentu.

Splošno vprašanje v zvezi z uporabo 4. točke 129. člena ZUP v teoriji in praksi ne sproža posebnih dilem in gre v sodni praksi za že rešeno vprašanje.

Predpostavka, na kateri revidentka gradi svoje vprašanje, in sicer da ne tožena stranka ne sodišče prve stopnje nista opravila presoje, ali gre v novi vlogi v primerjavi s „prvo“ vlogo za isto dejansko stanje, ni izkazana niti s stopnjo verjetnosti.

Zelo hude posledice izpodbijane odločitve kot razlog za dovoljenost revizije morajo biti posledice akta, ki je predmet upravnega spora.

Izrek

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper sklep Ministrstva za zdravje, št. 1600-30/2014 z dne 5. 6. 2014, s katerim je tožena stranka zavrgla revidentkino vlogo z dne 10. 4. 2014 za verifikacijo Lekarne ... Tožena stranka je revidentkino vlogo zavrgla s sklicevanjem na 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po kateri se vloga zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek. V obrazložitvi navedenega sklepa je navedla, da je revidentka že 22. 11. 2013 vložila „prvo“ vlogo za verifikacijo Lekarne ..., ki je bila s sklepom zavržena, zoper ta sklep pa je vložila tožbo, ki se na upravnem sodišču vodi pod opr. št. I U 338/2014. Obrazložila je, da gre pri odločanju o „drugi“ vlogi za isto upravno zadevo kot v zadevi, o kateri se že vodi sodni postopek: stranki postopka sta isti, vloga temelji na istem materialnem pravu, namen postopka je isti, odločanje temelji na istem dejanskem stanju. Za razliko od „prve“ vloge je revidentka „drugi“ vlogi priložila mnenje Inštituta za javno upravo pri Pravni fakulteti, ki pa po mnenju tožene stranke ne pomeni drugačne pravne podlage niti novega dejanskega stanja. Glede dejanskega stanja je tožena stranka v odločbi še navedla, da je nespremenjeno, ker še vedno niso pravnoformalno urejena razmerja med občinama glede soustanoviteljstva Lekarne ...

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah (X Ips 6/2008, X Ips 464/2009, X Ips 86/2010, X Ips 123/2010, X Ips 219/2010, X Ips 32/2011, X Ips 184/2011, X Ips 55/2012, X Ips 355/2012, X Ips 8/2013, X Ips 51/2013) že zavzelo stališče, da revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, o katerih je Vrhovno sodišče že odločilo (že rešena pravna vprašanja).

7. Revidentka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje „ali je (ne)dopustno odločati o novi vlogi stranke v upravnem postopku, tako da se jo s sklepom zavrže zaradi učinka „ne bis in idem“ (torej iz razloga po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP) zgolj zaradi enakosti zahteve oziroma predloga izreka, ki je bil predhodno že podan v drugem upravnem postopku, ne da bi upravni organ v novem postopku opravil preizkus, ali se dejansko stanje in pravna podlaga v novi vlogi razlikujeta od dejanske in pravne podlage odločitve o domnevno isti zadevi, o kateri pa naj bi se že vodil upravni postopek oziroma o kateri je že bilo odločeno“.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča iz razlogov, navedenih v nadaljevanju te obrazložitve, uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ni izkazan.

9. Revidentka svoje vprašanje postavlja na splošni oziroma načelni ravni, saj sprašuje, ali je treba pri uporabi 4. točke 129. člena ZUP, po kateri se vloga zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, opraviti primerjavo (spremenjenega) dejanskega stanja in pravne podlage, v nadaljevanju pa težišče vprašanja prenese na predpostavko, da v obravnavanem primeru ta primerjava ni bila opravljena.

10. Vrhovno sodišče meni, da splošno vprašanje v zvezi z uporabo 4. točke 129. člena ZUP v teoriji in praksi ne sproža posebnih dilem in gre v sodni praksi za že rešeno vprašanje. V teoriji(1) in sodni praksi Vrhovnega sodišča(2) je namreč sprejeto jasno stališče, da je pri uporabi navedene določbe treba opraviti primerjavo dejanskega stanja in pravne podlage. Pravno vprašanje v zvezi s tem stališčem zato ne izpolnjuje pogojev za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

11. Predpostavke, na kateri v nadaljevanju gradi svoje vprašanje, in sicer da ne tožena stranka ne sodišče prve stopnje nista opravila presoje, ali gre v novi vlogi v primerjavi s „prvo“ vlogo za isto dejansko stanje, pa po presoji Vrhovnega sodišča revidentka ne izkaže niti s stopnjo verjetnosti. Ta njena predpostavka namreč nima podlage niti v sklepu tožene stranke niti v sodbi sodišča prve stopnje in je izraz revidentkinega nestrinjanja z razlogi obeh odločb v zvezi s tem vprašanjem. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razloge za odločitev in pojasnilo, da je tožena stranka opravila preizkus, ali gre v novi vlogi za isto dejansko stanje in pravno podlago, ter se tudi samo opredelilo, da mnenje Inštituta za javno upravo pri pravni fakulteti, ki ga je „drugi“ vlogi priložila revidentka, ne more imeti nobenega vpliva ne na (spremenjeno) dejansko stanje ne na (spremenjeno) pravno stanje, saj gre le za pravno mnenje.

12. Glede na obrazloženo uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

13. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Zelo hude posledice kot pogoj za dovolitev revizije morajo biti neposredna posledica odločitve, ki se izpodbija v upravnem sporu, kar pomeni, da mora obstajati vzročna zveza med zatrjevano posledico in aktom, ki je predmet konkretnega upravnega spora (enako Vrhovno sodišče v svojih sklepih X Ips 472/2001, X Ips 358/2011, X Ips 483/2012, X Ips 11/2013 in drugi).

14. Zelo hude posledice revidentka utemeljuje z navedbami, da ji je zaradi neverifikacije onemogočeno in tudi prepovedano opravljanje lekarniške dejavnosti v njeni poslovni enoti. Sklicuje se na odločbo Tržnega inšpektorja RS, Območne enote Koper, št. 0610-160/2014-3-35002 z dne 13. 1. 2014, s katero ji je bilo prepovedano opravljanje lekarniške dejavnosti v predmetni lekarni. Zatrjuje, da ji je kot posledica neverifikacije od dne 1. 1. 2014 do 30. 9. 2014 nastala škoda v višini 2.029.986,00 EUR, ki pomeni seštevek izpadlega mesečnega prometa primerljive lekarne. To dokazuje z izračunom obsega poslovanja v lekarni V. za leti 2013 in 2014, ki je primerljiva lekarna. Navaja še, da povračilo nastale škode uveljavlja s tožbo v pravdnem postopku, ki jo prilaga reviziji ter se v zvezi z izkazovanjem zelo hudih posledic sklicuje na navedbe v tej tožbi, ki naj se štejejo za trditveno podlago za presojo dovoljenosti revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka s temi navedbami ni izkazala obstoja zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zelo hude posledice morajo biti posledica akta, ki je predmet upravnega spora. Revidentka mora zato na stopnji verjetnosti izkazati neposredne zelo hude posledice, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe. Tega pa po presoji Vrhovnega sodišča revidentka ni storila.

16. V obravnavani zadevi je namreč predmet izpodbijanja sklep, s katerim je bila zavržena revidentkina vloga za verifikacijo lekarne (njene poslovne enote), ker se o isti upravni zadevi (torej o vlogi za verifikacijo iste lekarne) že vodi sodni postopek. Zato po presoji Vrhovnega sodišča posledice, ki jih revidentka navaja kot zelo hude v zvezi s prepovedjo opravljanja lekarniške dejavnosti v predmetni poslovni enoti zaradi neverifikacije, niso neposredne posledica akta, ki je predmet upravnega spora. Izpodbijana odločba namreč neposredno ne prepoveduje opravljanja dejavnosti niti ne zavrača verifikacije lekarne, temveč takšne posledice izhajajo iz drugih upravnih aktov (odločbe Tržnega inšpektorja, ne katero se sklicuje sama revidentka in odločbe o „prvi“ vlogi za verifikacijo).

17. Poleg tega je verifikacija lekarne negotovo dejstvo, odvisno od izpolnjevanja predpisanih pogojev in meril ter kot taka pričakovana pravica. Z nepridobitvijo take pravice pa ni mogoče izkazati zelo hudih posledic za vlagatelja (smiselno enako tudi sklepi X Ips 161/2014, X Ips 350/2012, X Ips 350/2007 in drugi). Revidentka zato z navedbami o finančnih posledicah nezmožnosti opravljanja dejavnosti v predmetni lekarni, ki jih je izkazovala z obsegom poslovanja v primerljivi lekarni, ne more izkazovati zelo hudih posledic kot pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

18. Glede na navedeno revidentka ni izkazala izpolnjevanja nobenega od pogojev za dovoljenost revizije po drugem odstavku 83. člena ZUS-1, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

K II. točki izreka:

19. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka v skladu s prvim odstavkom 154. in 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

----

(1) J. Breznik v Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2008, str. 378.

(2) Npr. odločbe Vrhovnega sodišča I Up 101/2005, I Up 134/2004, VII Ips 71/2011.


Zveza:

ZUS-1 člen 83, 83/1-2, 83/1-3.
ZUP člen 129, 129/1-4.
Datum zadnje spremembe:
03.06.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc5MjM5