<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sklep X Ips 309/2013
ECLI:SI:VSRS:2014:X.IPS.309.2013

Evidenčna številka:VS1014617
Datum odločbe:06.03.2014
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS I U 1934/2012
Senat:Martina Lippai (preds.), Peter Golob (poroč.), Marko Prijatelj
Področje:DAVKI - UPRAVNI SPOR
Institut:odprava in razveljavitev oziroma sprememba odločbe po nadzorstveni pravici - predlog stranke zavržen - dovoljenost revizije - vrednostni kriterij ni izpolnjen - pomembno pravno vprašanje - že rešeno vprašanje - ponovno odločanje o isti stvari - izredno pravno sredstvo - kasneje sprejeta drugačna razlaga določbe - zelo hude posledice

Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Revizija o tem, ali so izpolnjeni pogoji za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici ni dovoljena po vrednostnem kriteriju, ne glede na to, da je v aktu, katerega odprava po nadzorstveni pravici se zahteva, odločeno v revidentovi denarni obveznosti, ki presega 20.100 EUR.

Vprašanje, ki ga kot pomembno zastavlja revident, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča že rešeno v odločbi X Ips 106/2012 z dne 13. 9. 2012, namreč: Ponovna presoja drugostopenjskega davčnega organa, ki je hkrati nadzorstveni organ (glej 276. člen ZUP), o zakonitosti konkretne prvostopenjske odločbe je izključena, če je sam o pritožbi oziroma o drugem pravnem sredstvu zoper isto odločbo že odločal ter tako odločbo presodil za zakonito.

Zelo hude posledice v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 niso izkazane zgolj z navedbo višine obveznosti, ki je revidentu naložena z odločbo, katere opravo po nadzorstveni pravici zahteva, saj odločba o višini obveznosti ni predmet tega upravnega spora.

Izrek

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je tožnik (v nadaljevanju revident) po odvetnici vložil revizijo. Glede dovoljenosti se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper sklep Ministrstva za finance, št. DT 499-6/2012-14 z dne 21. 11. 2012, s katerim je to zavrglo pobudo tožnika za odpravo odločbe Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 48210-068/2003 03 0894 161 z dne 8. 5. 2007, v točkah 2 do 10 izreka, po nadzorstveni pravici.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7. Kljub temu, da je bilo z odločbo prvostopenjskega davčnega organa, katere odprava se zahteva z izrednim pravnim sredstvom: odprava in razveljavitev oziroma sprememba odločbe po nadzorstveni pravici (88. člen Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2) davčnemu zavezancu naloženo plačilo dajatev v skupnem znesku 350.645,09 EUR, revizija ni dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Pri odločanju o procesni upravičenosti (dovoljenosti) vložitve izrednega pravnega sredstva, kar je stvar obravnavane zadeve, namreč ne gre za spor, v katerem je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti. Enako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v svoji odločbi X Ips 154/2013 z dne 6. 6. 2013.

8. Revident med drugim zatrjuje, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, in sicer: „ ali je v skladu z določili drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 tožena stranka dolžna po uradni dolžnosti odpraviti odločbo po nadzorstveni pravici, če je na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS v ponovnem postopku pri istem zavezancu za davek ob enaki dejanski in pravni situaciji za leto 2000 izdala odločbo, s katero je po vsebini različno odločeno o davčnih obveznostih istega zavezanca za davek kot za leto 2001.“

9. Kot je navedeno v 6. točki obrazložitve tega sklepa, je treba pomembnost pravnega vprašanja po dikciji ZUS-1 presojati glede na vsebino zadeve. Iz dejanskega stanja te zadeve izhaja, da je revident z vlogo z dne 27. 5. 2011 zahteval, da pristojni organ odpravi odločbo z dne 8. 5. 2007 po nadzorstveni pravici in da je bilo o tej zahtevi s strani nadzorstvenega organa, Ministrstva za finance, odločeno z zavrnilno odločbo z dne 1. 9. 2011. Revident zoper to odločbo ni vložil tožbe in začel upravnega spora in je ta odločba postala dokončna in pravnomočna. Že po izdani odločbi glede zahteve z dne 27. 5. 2011 je revident dne 4. 11. 2011 vložil še pobudo za odpravo odločbe z dne 8. 5. 2007 po nadzorstveni pravici po uradni dolžnosti (v obravnavanem postopku se odloča glede odločitve v zvezi s to pobudo). Obe revidentovi vlogi izhajata iz določbe drugega odstavka 88. člena ZDavP-2. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga revident v postopku ni izpodbijal ali zatrjeval drugačne pravne ali dejanske podlage, izhaja še, da je iz obeh vlog (z dne 27. 5. 2011 in z dne 4. 11. 2011) razvidno, da gre po vsebini za identična zahtevka, le da je bil prvi postopek v zvezi z odpravo odločbe uveden na zahtevo revidenta, v drugi zahtevi oziroma pobudi pa revident predlaga, naj se postopek uvede po uradni dolžnosti.

10. Vprašanje, ki se glede na vsebino zadeve postavi, je, ali lahko pristojni nadzorstveni organ (Ministrstvo za finance) v skladu z drugim odstavkom 88. člena ZDavP-2 že po izdani pravnomočni odločbi o isti stvari odloča še drugič. To vprašanje je Vrhovno sodišče že rešilo v svoji odločbi X Ips 106/2012 z dne 13. 9. 2012, kjer je sprejelo stališče, da je ponovna presoja drugostopenjskega davčnega organa, ki je hkrati nadzorstveni organ (glej 276. člen Zakona o splošnem upravnem postopku), o zakonitosti konkretne prvostopenjske odločbe izključena, če je sam o pritožbi oziroma o drugem pravnem sredstvu zoper isto odločbo že odločal ter tako odločbo presodil za zakonito.(1) Dejstvo, ali je to pravno sredstvo vloženo na zahtevo ali na pobudo davčnega zavezanca in se o njem odloča na zahtevo ali po uradni dolžnosti, navedenega zaključka ne spremeni. Če se revident s stališči pristojnega organa, sprejetimi v odločbi z dne 1. 9. 2011, ni strinjal, bi lahko v predpisanem roku sprožil upravni spor, ne more pa o isti stvari vložiti še enega enakega pravnega sredstva na organ, ki je o tej zadevi ob enakem stanju že odločal.

11. Ker je Vrhovno sodišče o vprašanju, ki ga izpostavlja revident, že sprejelo stališče, to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

12. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi jih lahko sodišče presojalo, pa mora revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (npr. sklepi X Ips 346/2010, X Ips 149/2010, X Ips 159/2010), natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

13. Revident navaja, da mu je bilo z odločbo prvostopenjskega davčnega organa naloženo plačilo 350.645,09 EUR davkov in prispevkov. Plačilo davkov in prispevkov po presoji Vrhovnega sodišča samo po sebi še ne pomeni zelo hudih posledic, zato bi moral revident v reviziji navesti in izkazati, kakšne konkretne posledice ima za njegovo premoženjsko stanje finančna obremenitev, ki izhaja iz izpodbijanih odločb, ter navesti razloge, zakaj so takšne posledice zanj zelo hude. Ker revident tega ne navaja, niti ne izkazuje, tudi pogoj za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

14. Glede na to, da revident ni izkazal izpolnitve nobenega od uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

15. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.


Zveza:

ZUS-1 člen 83, 83/2-1, 83/2-2, 83/2-3, 89.
ZDavP-2 člen 88, 88/2.
ZUP člen 276.

----
Op. št. (1): Enako tudi sodba Vrhovnega sodišča U I 552/59 z dne 24. 10. 1959.
Datum zadnje spremembe:
25.04.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY0NTYz