<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sklep X Ips 451/2010
ECLI:SI:VSRS:2011:X.IPS.451.2010

Evidenčna številka:VS1013077
Datum odločbe:16.02.2011
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS (zunanji oddelek v Novi Gorici) III U 302/2009
Področje:GRADBENIŠTVO - INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO
Institut:inšpekcijski ukrep - neskladna gradnja - dovoljenost revizije - zavrženje - neenotna sodna praksa - drugačno stališče prvostopenjskega sodišča v isti zadevi - pomembno pravno vprašanje - jasna zakonska določba - zelo hude posledice

Jedro

Trditve o neenotni sodni praksi sodišča prve stopnje bi moral revident izkazati z odločbami, iz katerih bi bilo razvidno, da je sodišče prve stopnje ob bistveno enakem dejanskem stanju o spornem pravnem vprašanju zavzelo drugačno stališče v drugi zadevi, ne pa v isti zadevi.

Odgovor na vprašanje uporabe šestega odstavka 201. člena ZGO-1 pri neskladni gradnji jasno izhaja iz določb ZGO-1 in je nanj mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago relevantnega zakonskega besedila, zato to ni pomembno pravno vprašanje.

Revident bi moral navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj zatrjevana in sicer izkazana finančna obremenitev, ki izhaja iz izpodbijane odločbe (npr. vpliv na njegovo preživljanje) in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude. Šele tedaj bi bila mogoča presoja, ali ima izpodbijana odločitev zanj res zelo hude posledice.

Izrek

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka (revident) po odvetniku vložila revizijo. Zatrjuje, da je revizija dovoljena, ker so izpolnjeni pogoji za dovoljenost po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Priglaša stroške.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Nova Gorica z dne 24. 4. 2009, s katero je prvostopenjski upravni organ odločil: da revident ustavi nadaljnjo gradnjo hiše na zemljišču s parc. št. 15 k. o. ... (1. točka izreka); da revident v roku 1 meseca po vročitvi te odločbe zaprosi za spremembo gradbenega dovoljenja z dne 26. 11. 2001 (2. točka izreka); v zvezi z objektom prepovedal izvedbo komunalnih priključkov na objekte gospodarske infrastrukture, vpis v zemljiški knjigi, njegovo uporabo, promet z njim ali z zemljiščem, na katerem je, sklepanje drugih pravnih poslov, kot sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov med živimi (3. točka izreka). Inšpekcijski organ je izpodbijano odločbo izdal v ponovljenem postopku po tem, ko je prvostopenjsko sodišče s sodbo U 46/2007-7 z dne 13. 3. 2009 odpravilo njegovo odločbo z dne 20. 7. 2006, in mu zadevo vrnilo v ponoven postopek, z obrazložitvijo, da se inšpekcijski ukrep po prvem in drugem odstavku 153. člena ZGO-1 ob sklicevanju na prehodno določbo šestega odstavka 201. člena ZGO-1 uporablja samo za objekte, zgrajene na podlagi gradbenega dovoljenja, izdanega po določbah tega zakona, obravnavano gradbeno dovoljenje pa je bilo izdano pred njegovo uveljavitvijo. Inšpekcijski organ v ponovljenem postopku v izpodbijani odločbi ni sledil stališču prvostopenjskega sodišča iz navedene odločbe in izpodbijano odločbo ponovno utemeljil na isti pravni podlagi kot v prvem postopku z obrazložitvijo, da v obravnavanem primeru ne gre za uporabo objekta v nasprotju s pogoji gradbenega dovoljenja, temveč za neskladno gradnjo v nasprotju z gradbenim dovoljenje, kar pa ni predmet določbe šestega odstavka 201. člena ZGO-1, kot je menilo prvostopenjsko sodišče v prvi odločitvi. Tožena stranka je z odločbo z dne 26. 5. 2009, revidentovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo izdano v ponovljenem postopku zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revizija zato ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 774/2008, X Ips 776/2008 obe z dne 21. 1. 2009 in X Ips 151/2008 ter X Ips 238/2008 obe z dne 9. 4. 2009).

6. Revident navaja, da gre za pomembno pravno vprašanje, glede katerega je prvostopenjsko sodišče ob odločanju o isti zadevi zavzelo različni stališči, zato mora končno stališče zavzeti Vrhovno sodišče RS, in sicer gre za neenotnost prakse prvostopenjskega sodišča pri vprašanju, kdaj se pri inšpekcijskem ukrepu pri neskladni gradnji, ki temelji na prvem odstavku 153. člena ZGO-1, v zvezi z gradbenim dovoljenjem, ki je bilo izdano v času veljave ZGO, uporabi prehodna določba šestega odstavka 201. člena ZGO-1. Kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja tudi, ali se štejejo za neskladno gradnjo po določilih ZGO-1 tudi izvršene spremembe, ki ne predstavljajo nevarnosti za stabilnost objekta, življenja in zdravja ljudi, in ki po 73. členu ZGO-1 ne terjajo spremembe gradbenega dovoljenja.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavni zadevi ne gre za neenotno sodno prakso v smislu razloga za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Glede neenotnosti sodne prakse se revident namreč sklicuje le na sodbo sodišča prve stopnje v isti zadevi U 46/2007-7 z dne 13. 3. 2009 in zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče ob ponovnem odločanju v isti zadevi brez utemeljitve zavzelo drugačno stališče in sledilo stališču organa prve stopnje, ki je izpodbijano odločbo utemeljil na isti pravni podlagi kot v prvotnem postopku, saj v ponovljenem postopku ni upošteval stališč in napotil sodišča prve stopnje iz prve sodbe. Trditve o neenotni sodni praksi sodišča prve stopnje bi moral revident izkazati z odločbami, iz katerih bi bilo razvidno, da je sodišče prve stopnje ob bistveno enakem dejanskem stanju o spornem pravnem vprašanju zavzelo drugačno stališče v drugi zadevi, ne pa v isti zadevi (četudi je bil postopek ponovljen). Takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v zadevi X Ips 262/2009 z dne 29. 7. 2009.

8. Prav tako pa ne gre za pravno vprašanje, ki bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, saj odgovor na vprašanje uporabe šestega odstavka 201. člena ZGO-1 pri neskladni gradnji, ki temelji na prvem odstavku 153. člena ZGO-1 jasno izhaja iz določb ZGO-1 in je nanj mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago relevantnega zakonskega besedila. V 12.2. točki prvega odstavka 2. člena je namreč natančno opredeljeno, da gre za neskladno gradnjo tako v primeru gradnje v nasprotju z gradbenim dovoljenjem kot tudi pri uporabi objekta v nasprotju s pogoji gradbenega dovoljenja. V 153. členu ZGO-1 pa so glede na navedeni različni možni obliki neskladne gradnje predvideni različni inšpekcijski ukrepi (ustavitev gradnje in prepoved uporabe) in različne obveznosti kršiteljem (drugi in tretji odstavek 153. člena ZGO-1). Prehodna določba šestega odstavka 201. člena ZGO-1 določa, da se inšpekcijski ukrep iz prvega odstavka 153. člena ZGO-1, ki se nanaša na uporabo objekta v nasprotju s pogoji gradbenega dovoljenja, uporablja samo za objekte, zgrajene na podlagi gradbenega dovoljenja, izdanega po določbah tega zakona. Navedene določbe dajejo jasen odgovor, da se ob takem jasnem razločevanju dveh možnih oblik neskladne gradnje (gradnja in uporaba v nasprotju s pogoji gradbenega dovoljenja) na izpostavljeno pravno vprašanje uporabe šestega odstavka 201. člena ZGO-1 mogoče odgovoriti že z branjem te zakonske določbe, zato to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke prvega odstavka 83. člena ZUS-1.

9. V zvezi z drugim vprašanjem, ki ga revident izpostavlja (6. točka obrazložitve), Vrhovno sodišče pojasnjuje, da gre pri spremembi gradbenega dovoljenja in neskladni gradnji za dva različna pravna instituta po ZGO-1, ki jih zakon natančno opredeljuje (12.2. točka prvega odstavka 2. člena in drugi odstavek 73. člena ZGO-1), zato tudi to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje po določbi 2. točke prvega odstavka 83. člena ZUS-1.

10. Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni standard, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi bila njihova presoja možna, pa mora revident upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

11. Revident zatrjuje, da mu bodo v primeru izvršitve izpodbijane upravne odločbe nastale hude posledice. Za izvršene spremembe bo moral pridobiti novo gradbeno dovoljenje, predhodno pa tudi novo projektno dokumentacijo in potrebna soglasja. Po ponudbi, ki jo je v ta namen pridobil revident in jo tudi priložil reviziji, gre za stroške v višini dobrih 20.000,00 EUR, ta znesek pa zanj pomeni veliko finančno obremenitev, za katero bo moral najeti kredit.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča revident z navedbo o finančni obremenitvi, ki jo sicer izkaže, ni izkazal obstoja zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revident bi namreč moral navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj zatrjevana in izkazana finančna obremenitev, ki izhaja iz izpodbijane odločbe (npr. vpliv na njegovo preživljanje) in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude. Šele tedaj bi bila mogoča presoja, ali ima izpodbijana odločitev zanj res zelo hude posledice.

13. Glede na to, da revident ni izkazal nobenega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 v zvezi z tretjim odstavkom 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

14. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).


Zveza:

ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 83/2-3.
ZGO-1 člen 73, 73/2, 153, 201, 201/6.
Datum zadnje spremembe:
04.08.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU1OTk1