<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sklep X Ips 366/2007
ECLI:SI:VSRS:2009:X.Ips.366.2007

Evidenčna številka:VS1011423
Datum odločbe:07.05.2009
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS U 1427/2005
Področje:CARINE - UPRAVNI SPOR
Institut:dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - pooblastilo predstojnika - neenotna sodna praksa - razmerje med obnovo in naknadnim obračunom dolga - združitev revizij v skupno obravnavo

Jedro

Vprašanje veljavnosti pooblastila uradne osebe za odločanje v upravnem postopku ni nerešeno in zato tudi ne pomembno pravno vprašanje, saj je o tem vprašanju Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče.

Izrek

I. Zadeve, ki se pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije vodijo kot X Ips 366/2007, X Ips 367/2007 in X Ips 660/2007, se združijo v skupno obravnavo in odločanje tako, da postane osnovni spis X Ips 366/2007.

II. Revizije se zavržejo.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskih postopkov.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje, navedene v uvodu tega sklepa, je revidentka dne 5. 3. 2007 oziroma 2. 7. 2007 po odvetniku vložila revizije. Njihovo dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Priglaša tudi stroške revizijskih postopkov.

K I. točki izreka:

2. V obravnavanih primerih gre za več postopkov o istem predmetu, saj so z vloženimi revizijami (ki vse vsebujejo enake revizijske razloge) izpodbijane sodbe, izdane na isti pravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, poleg tega sta v vseh primerih isti tudi stranki spora. Ker torej obravnavane zadeve izpolnjujejo pogoje za združevanje postopkov, je revizijsko sodišče, upoštevaje načelo pospešitve in ekonomičnosti postopka (prvi odstavek 11. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka 42. člena ZUS-1 združilo navedene postopke v skupno obravnavo in odločanje.

K II. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkine tožbe zoper odločbe tožene stranke, vse z dne 31. 5. 2005, s katerimi je tožena stranka zavrnila revidentkine pritožbe zoper odločbe Carinskega urada Ljubljana, vse z dne 18. 7. 2002. Z navedenimi odločbami je prvostopenjski carinski organ revidentki za blago, sproščeno v prost promet s carinskimi deklaracijami (ECL) z dne 7. 3. 2002, z dne 8. 4. 2002 in z dne 14. 2. 2002, po uradni dolžnosti naknadno obračunal doplačilo carinskega dolga na podlagi točke c) prvega odstavka 154. člena Carinskega zakona – CZ (Ur. l. RS, št. 1/95, 28/95 in 32/99), saj je bilo ob naknadnem preverjanju deklaracij (62. člen CZ) ugotovljeno, da so bila potrdila o poreklu blaga EUR.1 neverodostojna in uveljavljana preferencialna obravnava blaga ob času vložitve ECL ni bila upravičena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovolitev, pri čemer je po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče je v več svojih odločbah, na primer v sklepu št. Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008 (Ur. l. RS, št. 62/2008), ugotovilo, da to stališče revizijskega sodišča ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo uveljavlja revident, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Revidentka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje veljavnosti pooblastila državne podsekretarke A.A. Ta je namreč podpisala odločbo druge stopnje po pooblastilu ministra za finance dr. B.B., ki pa v času odločanja v carinskih postopkih na drugi stopnji ni bil več minister. Vlada Republike Slovenije v novi sestavi je zaprisegla dne 3. 12. 2004 in je bil obenem imenovan nov minister za finance dr. C.C.. Meni, da pooblastilo državne podsekretarke ne izhaja iz zakona, temveč od osebe, ki je minister. Zakon o splošnem upravnem postopku – ZUP v 28. do 32. členu pooblašča za odločanje v upravnem postopku zgolj predstojnika organa. Zatrjuje odstop od sodne prakse sodišča prve stopnje glede uporabe določb ZUP o obnovi postopka v razmerju do naknadnega obračuna carinskega dolga po določbah CZ in v zvezi s tem odstop od sodne prakse revizijskega sodišča.

8. Vprašanje, ki ga revidentka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, ni nerešeno pravno vprašanje, saj o tem vprašanju že obstaja ustaljena upravno-sodna praksa sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo tudi revizijsko sodišče s sodbo X Ips 1783/2006 z dne 3. 12. 2008. V skladu z navedeno upravno-sodno prakso pooblastilo določenega ministra, ki ga ta podeli uradni osebi za odločanje v upravnem postopku, ni vezano na njegov mandat in ostane veljavno tudi po prenehanju mandata tega ministra, dokler ni preklicano oziroma odvzeto.

9. Glede v revizijah zatrjevane neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje v zvezi z razmerjem med določbami o obnovi po ZUP in določbami o naknadnem obračunu carinskega dolga po CZ, pa revizijsko sodišče pojasnjuje, da je o tem že večkrat zavzelo enako stališče (X Ips 329/2006, X Ips 330/2006, X Ips 917/2006, X Ips 918/2006), in sicer, da naknadno preverjanje carinskih deklaracij po določbah CZ ne izključuje izvedbe obnove carinskega postopka po določbah ZUP (če so za to izpolnjeni zakonski pogoji). V obravnavanih primerih je bil carinski dolg obračunan v skladu z določbami CZ o naknadnem obračunu carinskega dolga, zato sklicevanje tožeče stranke na določbe ZUP o obnovi postopka ni relevantno, v zvezi s tem pa tudi ni mogoče govoriti o neenotnosti sodne prakse.

10. Če druga tožnica z navedbami o zastopanju pravne osebe in v zvezi s tem sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča U 113/95 z dne 25. 3. 1998 uveljavlja odstop od sodne prakse po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, pa glede na to, da je premalo opredelila in ni določno pojasnila, v čem naj bi ta odstop bil, ni mogoče presojati, ali je odstop podan, torej ga ni mogoče ugotavljati.

11. Ker vprašanje, ki ga revidentka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, za te zadeve ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, niti ni podan zatrjevani odstop od sodne prakse, po presoji revizijskega sodišča niso izpolnjeni zatrjevani pogoji za dovoljenost revizij.

K III. točki izreka:

12. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.


Zveza:

ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 89.
Datum zadnje spremembe:
17.03.2010

Opombe:

P2RvYy02NTQ3NQ==