<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba I Ips 16114/2013-97
ECLI:SI:VSRS:2016:I.IPS.16114.2013.97

Evidenčna številka:VS2008028
Datum odločbe:07.07.2016
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VSL VI Kp 16114/2013
Senat:Marko Šorli (preds.), Barbara Zobec (poroč.), Brigita Domjan Pavlin, mag. Damijan Florjančič, Vesna Žalik
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvene kršitve določb kazenskega postopka - pravica do uporabe svojega jezika v postopku - pouk o pravici do uporabe svojega jezika v postopku

Jedro

Pravica uporabe svojega jezika v postopkih pred državnimi organi spada med temeljne človekove pravice (62. člen Ustave RS). Že ta določba zagotavlja, da v primeru, ko stranka ne zna jezika, ki je v uradni rabi, ji mora organ omogočiti, da po tolmaču spremlja njegov potek. Vsakdo ima pravico, da uporablja svoj jezik, če ne zna uradnega jezika. Izpeljavo te ustavne določbe predstavlja 8. člen ZKP, po katerem imajo stranke, priče in drugi udeleženci v postopku pravico uporabljati pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi svoj jezik. Če sodno dejanje oziroma glavna obravnava ne teče v jeziku teh oseb, je treba zagotoviti ustno prevajanje tistega, kar oni oziroma drugi govorijo, ter listin in drugega dokaznega gradiva (prvi odstavek 8. člena ZKP). Pravica strank, da v kazenskem postopku uporabljajo svoj jezik in s tem povezano dolžnost sodišča, da zagotovi prevajanje, ne pomeni, da se mora procesno dejanje oziroma glavna obravnava prevajati v njihov materni jezik, saj ni mogoče zagotoviti prevoda v vse jezike, ki so na svetu. Zadošča, da se prevaja v jezik, ki ga procesni udeleženec razume. O pravici do prevajanja je treba stranke poučiti, te pa se lahko prevajanju odpovedo, če znajo jezik v katerem teče postopek (drugi odstavek 8. člena ZKP). Sodišče bo torej dalo pravni pouk takoj, ko bo obstajala verjetnost, da uradni jezik sodišča ni jezik udeleženca v postopku ali na izrecno zahtevo strank.

V teoriji in sodni praksi (glej odločbe VS RS I Ips 11811/2010, I Ips 304/2008, I Ips 24804/2013 itd.) je kršitev pravice do uporabe svojega jezika lahko absolutna ali pa relativna kršitev. Absolutna bistvena kršitev postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP bo podana tedaj, če so obtoženec, zagovornik, oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec na glavni obravnavi izrecno zahtevali tolmača, pa jim ga sodišče ni zagotovilo. Če obtoženec ni bil poučen o pravici, da lahko uporablja svoj jezik in v svojem jeziku spremlja potek glavne obravnave, je lahko podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku tega člena, če je taka kršitev vplivala na možnost njegove obrambe. To pomeni, da je kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP podana v primeru, če je izkazana, ali bi lahko bila izkazana vzročna zveza s kršitvijo in zakonitostjo sodne odločbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Z uvodoma navedeno sodbo je bil S. Đ. spoznan za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po četrtem in prvem odstavku 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen osem mesecev zapora, v katero mu je bila na podlagi tretjega odstavka 56. člena KZ-1 všteta globa za prekršek v višini 1.200,00 EUR, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah PR 5/2013 z dne 25. 4. 2013, nadomeščena z opravo naloge v trajanju 230 ur v korist Posavskega muzeja Brežice, Cesta prvih borcev 1, po sklepu Okrajnega sodišča v Brežicah PRuz 69/2013 z dne 23. 9. 2013. Višje sodišče je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta ga oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve procesnega zakona in Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Samo dejstvo, da sodišče obsojenca ni poučilo o pravici uporabljati svoj jezik še ne pomeni, da je storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot je to pravilno ugotovilo tudi pritožbeno sodišče. Lahko bi sicer šlo za kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, če bi ta kršitev vplivala na možnost obrambe in na pravilnost in na zakonitost sodbe. Konkretizacije zatrjevanja, da bi to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, pa ni bilo niti v pritožbi niti v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato ob pregledu spisa in argumentacije v sodbi pritožbenega sodišča vrhovna državna tožilka ocenjuje, da uveljavljana kršitev ni podana.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku. Zagovornik se je o odgovoru izjavil in vztrajal na trditvah v zahtevi. Poudaril je še, da je v zahtevi za varstvo zakonitosti izkazal, da je navedena kršitev sodišča vplivala, ali bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, saj bi bila obsojenčeva obramba nedvomno veliko bolj kvalitetna, če bi razumel pomen vseh izrazov in dejanj v postopku, poleg tega pa je dejstvo, da če bi obsojenec bil poučen o pravici do tolmača, bi si ga tudi vzel, prav tako pa bi tudi razumel, da ima pravico, da si vzame zagovornika, kar bi privedlo do bolj kvalitetne in strokovne obrambe, posledično pa bi bila sodba za obsojenca nedvomno ugodnejša, četudi zgolj v smislu milejše kazenske sankcije. Obsojenec namreč poleg ostalih pravic, ni razumel niti tega, da ima pravico do zagovornika, zato se je v kazenskem postopku branil sam, kar je skupaj z obsojenčevim nerazumevanjem posameznih izrazov in pomena procesnih dejanj v postopku, privedlo do procesne neuravnoteženosti strank in nezakonitosti sodbe. Iz zapisnikov je razvidno, da je obsojenec nekajkrat ponovil, da je tujec, zato bi sodišče moralo sklepati, da si brez tolmača ne zmore zagotoviti ustrezne obrambe.

B.

5. Bistveni očitek vložnika v zahtevi je kršitev drugega odstavka 8. člena ZKP, ker sodišče obsojenca ni opozorilo, da ima v postopku pravico uporabljati svoj jezik. Posledično je to pomenilo, da ni vedel, niti ni mogel vedeti, da ima možnost zahtevati tolmača. Njegovo razumevanje slovenščine ne zadostuje uporabi v kazenskem postopku, ki je glede pomena izrazov, pravne terminologije ter posledic izjav še posebej strog. Njegovo znanje je preskromno, da bi se lahko učinkovito branil v kazenskem postopku. Če bi bil opozorjen na pravico do uporabe svojega jezika, bi bila njegova obramba bolj kvalitetna, kar bi privedlo do bistveno boljše učinkovitosti obrambe in s tem tudi ugodnejše sodbe.

6. Pravica uporabe svojega jezika v postopkih pred državnimi organi spada med temeljne človekove pravice (62. člen Ustave RS). Že ta določba zagotavlja, da v primeru, ko stranka ne zna jezika, ki je v uradni rabi, ji mora organ omogočiti, da po tolmaču spremlja njegov potek. Vsakdo ima pravico, da uporablja svoj jezik, če ne zna uradnega jezika. Izpeljavo te ustavne določbe predstavlja 8. člen ZKP, po katerem imajo stranke, priče in drugi udeleženci v postopku pravico uporabljati pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi svoj jezik. Če sodno dejanje oziroma glavna obravnava ne teče v jeziku teh oseb, je treba zagotoviti ustno prevajanje tistega, kar oni oziroma drugi govorijo, ter listin in drugega dokaznega gradiva (prvi odstavek 8. člena ZKP). Pravica strank, da v kazenskem postopku uporabljajo svoj jezik in s tem povezano dolžnost sodišča, da zagotovi prevajanje, ne pomeni, da se mora procesno dejanje oziroma glavna obravnava prevajati v njihov materni jezik, saj ni mogoče zagotoviti prevoda v vse jezike, ki so na svetu. Zadošča, da se prevaja v jezik, ki ga procesni udeleženec razume. O pravici do prevajanja je treba stranke poučiti, te pa se lahko prevajanju odpovedo, če znajo jezik v katerem teče postopek (drugi odstavek 8. člena ZKP). Sodišče bo torej dalo pravni pouk takoj, ko bo obstajala verjetnost, da uradni jezik sodišča ni jezik udeleženca v postopku ali na izrecno zahtevo strank.

7. V teoriji in sodni praksi (glej odločbe VS RS I Ips 11811/2010, I Ips 304/2008, I Ips 24804/2013 itd.) je kršitev pravice do uporabe svojega jezika lahko absolutna ali pa relativna kršitev.(1)Absolutna bistvena kršitev postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP bo podana tedaj, če so obtoženec, zagovornik, oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec na glavni obravnavi izrecno zahtevali tolmača, pa jim ga sodišče ni zagotovilo. Če obtoženec ni bil poučen o pravici, da lahko uporablja svoj jezik in v svojem jeziku spremlja potek glavne obravnave, je lahko podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku tega člena, če je taka kršitev vplivala na možnost njegove obrambe. To pomeni, da je kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP podana v primeru, če je izkazana, ali bi lahko bila izkazana vzročna zveza s kršitvijo in zakonitostjo sodne odločbe.

8. Za presojo v zahtevi za varstvo zakonitosti navedenega očitka so pomembna naslednja procesno dejstva:

- obsojenec je rojen v Novem Sadu, je državljan Srbije, je madžarske narodnosti, nima slovenskega državljanstva;

- v Republiki Sloveniji živi že več kot tri leta;

- ima stalno prebivališče v Sloveniji na naslovu B., pošta G. in je tu poročen s slovensko državljanko;

- bil je poučen o pravici vzeti si zagovornika po lastni izbiri, oziroma, da se mu lahko ob pogojih, ki jih določa ta zakon postavi zagovornik po uradni dolžnosti, pa je izjavil, da se bo zagovarjal sam;

- obsojenec ni bil opozorjen o pravici do tolmača tedaj, ko je bil zaslišan pred preiskovalnim sodnikom in ne na predobravnavnem naroku in tudi ne na naroku za izrek kazenske sankcije;

- pred preiskovalnim sodnikom se je zagovarjal, med tem ko je na predobravnavnem naroku izjavil, da je obtožbo razumel ter da dejanje priznava, pojasnil pa je tudi, da je kazen po odločbi sodnika za prekrške že oddelal ter, da mu je bilo v zvezi z obravnavanim dogodkom odvzeto vozniško dovoljenje;

- po danem priznanju je predsednica senata ugotovila, da je obtoženec (sedaj obsojenec) razumel naravo in posledice danega priznanja ter da je priznanje podprto tudi z drugimi dokazi v spisu;

- obsojenec je na naroku za izrek kazenske sankcije aktivno sodeloval, dajal pripombe na izpovedbo oškodovanca, povedal je, da mu je v zvezi s tem dejanjem bil odvzet tudi avto ter pojasnjeval, zakaj oškodovanca po nesreči ni obiskal. Slednjič pa je pojasnil, da mu bo prenehalo dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji, če bo obsojen s kaznijo višjo od šest mesecev zapora.

9. Na podobne pritožbene navedbe, kot jih uveljavlja vložnik v zahtevi, je odgovorilo pritožbeno sodišče in presodilo, da kršitev kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ni podana, saj dejstvo, da obsojenec ni bil poučen o pravici do tolmača, ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče namreč ni ugotovilo, da bi bil obtoženec glede pravice do obrambe prikrajšan, saj govori slovenski jezik in ga razume, iz spisovnih podatkov pa izhaja, da v RS živi že tri leta in v tem postopku prav nikoli ni izjavil, da zaradi uporabe slovenskega jezika kaj ne razume, temveč nasprotno, iz zapisnika o predobravnavnem naroku izhaja, da je obtoženec izjavil, da je obtožbo razumel ter da je predsednica senata ugotovila, da je razumel naravo in posledice danega priznanja. Prav tako pa tudi iz spisovnega gradiva ni razvidno, da bi obtoženec v tem postopku uporabljal svoj jezik. V takšno presojo pa zagovornik s povsem posplošenim navajanjem, da obtoženec govori slovenski jezik in ga še kar razume, vendar ne v zadostni meri, da bi se sam, brez tolmača lahko zagovarjal pred sodiščem, ne more vnesti dvoma.

10. Stališču pritožbenega sodišča se pridružuje tudi Vrhovno sodišče. Dejstvo, da sodišče procesnih udeležencev ne opozori na pravico, da uporabljajo svoj jezik še, kot je bilo že pojasnjeno, ne pomeni, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Pravica strank oziroma procesnih udeležencev, da uporabljajo v kazenskem postopku svoj jezik, namreč ni absolutna. Namen pravice iz 62. člena Ustave RS izhaja iz ustavnih standardov poštenega določanja ali sojenja. Strankam je potrebno omogočiti, da v postopku sodelujejo enakopravno z nasprotno stranko, oziroma je treba obdolžencu zagotoviti aktivno vlogo, to je vlogo subjekta v postopku. Kot izhaja iz podatkov v spisu in kar je ugotovilo tudi pritožbeno sodišča, je obsojenec ves čas postopka aktivno sodeloval in izvajal materialno obrambo. Na glavni obravnavi je povedal, da obtožbo razume, da se bo zagovarjal sam, brez pomoči zagovornika, da dejanje priznava, na naroku za izrek kazenske sankcije pa je tudi aktivno sodeloval. Kot izhaja iz podatkov v spisu, so njegove navedbe, pripombe in pojasnila logični in adekvatni glede na dogajanje na narokih. Res je sicer, da je obsojenec na naroku za izrek kazenske sankcije izjavil, da je tujec, da nima slovenskega državljanstva, vendar ne zaradi uporabe jezika, kot to navaja vložnik v zahtevi, temveč je to navajal zaradi višine predlagane kazni, saj je želel doseči, da bi mu sodišče izreklo nižjo kazen od šestih mesecev, ker v tem primeru ne bi izgubil dovoljenja za stalno bivanje v Republiki Sloveniji. Kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom, kakor tudi na predobravnavnem naroku in naroku za izrek kazenske sankcije, obsojenec ni nikdar navedel, da česarkoli ne razume ali da bi želel kakšno dodatno pojasnilo. Glede na to, da tudi pripomb na zapisnik ni, je sklepanje, da obsojenec ni bil prikrajšan pri svoji obrambi, povsem utemeljeno. Sodišču pa se očitno tudi ni porodil dvom, da jezika, v katerem teče postopek, ne obvlada.

11. Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče, kot rečeno presodilo, da uveljavljana kršitev iz 3. točke prvega odstavka 372. člena ZKP ni podana, kakor tudi ne kršitev iz drugega odstavka 371. člena tega zakona, saj ni izkazana vzročna zveza med opustitvijo pouka, do uporabe svojega jezika in pravilnostjo in zakonitostjo sodbe, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.

----

(1) Glej tudi komentar Zakona o kazenskem postopku mag. Štefan Horvat, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 30, komentar Zakona o kaznenom postopku, Berislav Pavišić, V. dopunjeno izdanje, N 2007, str. 25.


Zveza:

ZKP člen 8, 8/1, 8/2, 371, 371/1-3, 371/2.
Datum zadnje spremembe:
19.09.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk2OTc3