<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS sklep II Ips 292/2014
ECLI:SI:VSRS:2015:II.Ips.292.2014

Evidenčna številka:VS0017682
Datum odločbe:09.04.2015
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 818/2014
Senat:mag. Rudi Štravs (preds.), Karmen Iglič Stroligo (poroč.), dr. Ana Božič Penko, Vladimir Horvat, dr. Mateja Končina Peternel
Področje:DEDNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:delitev stvari - sklepčnost tožbe - litispendenca - zapuščinski postopek - prekinitev zapuščinskega postopka - obseg zapuščine - napotitev na pravdo

Jedro

Dokler ni končan zapuščinski postopek, v pravdi ni mogoče uveljavljati delitve stvari, saj do konca zapuščinskega postopka še ni znano, kdo so dediči in ali bodo sploh pristopili k dedovanju ter kdo so druge osebe, ki imajo kake zahtevke iz zapuščine. Poleg tega mora zapuščinsko sodišče ugotoviti obseg zapuščine (primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 1071/2007 in II Ips 239/1996). Zapuščinsko sodišče je tisto, ki bo po koncu napotitvene pravde ali v primeru, da tožba po napotitvenem sklepu ne bo vložena, odločalo o obsegu zapuščine, velikosti dednih deležev in dednih pravicah. Zato je tožničina tožba preuranjena in kot taka glede na tretji odstavek 318. člena ZPP nesklepčna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je kot dedinja po pokojnem F. D. s tožbo uveljavljala svoj delež na premoženju, ki je bilo pokojniku vrnjeno na podlagi Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (v nadaljevanju ZPVAS). Od prve toženke je uveljavljala plačilo denarnega zneska, zoper drugo toženko, ki ji je prva toženka podarila nepremično premoženje, vrnjeno pokojniku v denacionalizacijskem postopku, pa je vložila paulijansko tožbo.

2. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo v delu, s katerim je tožnica od prve toženke uveljavljala plačilo zneska 187.703,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2006 dalje do plačila. Sicer je postopek prekinilo do pravnomočne odločitve v zadevi Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št. D 62/2010. Navedlo je, da se dedna pravica, dokler traja zapuščinski postopek, ne more uveljavljati z dajatveno tožbo, ampak je glede zapuščine lahko izdana samo ugotovitvena ali oblikovalna sodba. Tožnica je s tožbo uveljavljala plačilo zneska, ki po njenem mnenju spada v zapuščino, vendar pa je že v teku zapuščinski postopek na njen predlog, ker naj bi v zapustnikovo premoženje spadale tudi nepremičnine, vrnjene v postopku denacionalizacije, in odškodnina, ki je bila plačana za podržavljena zemljišča. O zahtevku za plačilo določenega zneska iz naslova odškodnine za podržavljene nepremičnine zoper prvo toženko bo tako odločeno v zapuščinskem postopku, zato tožnica identičnega zahtevka v tem postopku zaradi litispendence po 189. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ne more uveljavljati.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo, potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške v postopku s pritožbo. Navedlo je, da je bil že pred vložitvijo tožbe v tej zadevi začet zapuščinski postopek po pokojniku, v katerem je zapuščinsko sodišče izdalo sklep o prekinitvi postopka zaradi spora o obsegu zapuščine ter o napotitvi na pravdo prve toženke zaradi ugotovitve, da denarna protivrednost zapustnikovega nepremičnega premoženja v višini 563.110,45 EUR ne sodi v zapuščino po pokojniku. Sklep je postal pravnomočen. Rezultat zapuščinskega sodišča bo omogočil izplačilo tožnice v ustreznem postopku. Med istima strankama torej že poteka sodni postopek, ki zasleduje ureditev istega razmerja. Dejstvo, da gre na eni strani za pravdo, na drugi strani pa za zapuščinski postopek, na pravilnost takšnega zaključka ne vpliva. Ni potrebe po dveh vsebinsko enakih postopkih, procesna pravila pa ne opredeljujejo narave predloga oziroma zahtevka za ureditev razmerja.

4. Tožnica vlaga zoper sklep sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sklepa obeh sodišč v celoti razveljavi in toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka. Navaja, da tožnica v tem postopku ne uveljavlja identičnega zahtevka zoper prvo toženko, kot je predmet v zapuščinskem postopku, saj v zapuščinskem postopku po 162. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) sodišče ugotovi, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam. Zato litispendenca po 189. členu ZPP ni podana. Med pravdnima strankama o zahtevku za izplačilo zneska 187.703,48 EUR teče samo ta postopek in nobena druga pravda. Ta dajatveni zahtevek tudi ni predmet zapuščinskega postopka. Odločitev v zapuščinskem postopku bo predstavljala zgolj odločitev o predhodnem vprašanju, ne pa odločitve o identičnem dajatvenem zahtevku. Zato bi sodišči morali postopek prekiniti in ne zavreči tožbe. Sklicuje se na sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3208/2012 z dne 20. 2. 2013 in II Cp 3269/2012 z dne 13. 2. 2013. Zahtevek za izplačilo dediščine je stvar pravdnega in ne zapuščinskega postopka. Že iz namena obeh postopkov je logično, da ne gre za litispendenco. Tek zapuščinskega postopka ne vpliva na obstoj tožničine terjatve in njeno zapadlost. Terjatev je zapadla z dnem, ko je prva toženka brez soglasja drugih dedinj razpolagala z zapuščino v nasprotju s 145. členom ZD. Vsi tožbeni zahtevki (plačilo in paulijanska tožba) so med seboj povezani, zato bi sodišči morali postopek prekiniti v celoti. Uveljavlja kršitev 14., 22., 23., 25. in 33. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS).

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Predmet presoje v obravnavani zadevi je tožba, s katero je tožnica kot dedinja po pokojnem F. D. od prve toženke uveljavljala svoj delež na premoženju, ki je bilo pokojniku vrnjeno na podlagi ZPVAS. Od prve toženke je zahtevala plačilo denarnega zneska v višini 187.803,48 EUR (kar predstavlja tretjino denarne protivrednosti zapustnikovega premoženja v višini 563.110,45 EUR).

8. Med strankami ni bilo sporno, da je pred Okrajnim sodiščem v Radovljici v teku zapuščinski postopek D 62/2010, ki ga je sodišče uvedlo na tožničin predlog, v katerem je zatrjevala, da v zapuščino po pokojnem F. D. spadajo nepremičnine, vrnjene v postopku denacionalizacije, in odškodnina, ki je bila plačana za podržavljena zemljišča. Zapuščinsko sodišče je v navedenem postopku izdalo sklep o prekinitvi postopka zaradi spora o obsegu zapuščine ter o napotitvi na pravdo prve toženke zaradi ugotovitve, da denarna protivrednost zapustnikovega nepremičnega premoženja v višini 563.110,45 EUR ne sodi v zapuščino po pokojniku. Navedeni sklep je postal pravnomočen (odločitev Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3208/2012 z dne 20. 2. 2013).

9. Pritrditi je revizijskim navedbam, da litispendenca po 189. člen ZPP ni podana. Po tretjem odstavku 189. člena ZPP se, dokler pravda teče, ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami. Če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo. Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj ne gre za ista zahtevka.

10. Po 162. členu ZD sodišče v zapuščinskem postopku namreč ugotovi, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam. Tožnica pa od prve toženke v pravdi kot dedinja po pokojnemu F. D. uveljavljala svoj delež na premoženju, ki je bilo pokojniku vrnjeno na podlagi ZPVAS, kar uveljavlja z dajatveno tožbo (dediščinsko tožbo po 141. členu ZD - gre za pravico zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič).

11. Ne glede na to pa tožnica nima prav, da bi sodišči morali postopek zoper prvo toženko prekiniti. Tožnica namreč v obravnavani zadevi s tožbo v pravdi uveljavlja tudi delitev stvari, ki spadajo v zapuščino, saj zahteva svoj delež zapuščine. To pa, dokler ni končan zapuščinski postopek, ni mogoče (primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 1071/2007 in II Ips 239/1996), saj do konca zapuščinskega postopka še ni znano, kdo so dediči in ali bodo sploh pristopili k dedovanju ter kdo so druge osebe, ki imajo kake zahtevke iz zapuščine. Poleg tega mora zapuščinsko sodišče ugotoviti obseg zapuščine, zato delitev posameznih stvari (ali denarja) pred tem v pravdi ne pride v poštev. Vrhovno sodišče se tako strinja z zaključkom pritožbenega sodišča v delu, da navedeno pomeni, da bo po koncu napotitvene pravde ali v primeru, da tožba po napotitvenem sklepu ne bo vložena, zapuščinsko sodišče tisto, ki bo odločalo o obsegu zapuščine, velikosti dednih deležev in dednih pravicah. Tudi sicer je zapuščinski postopek primarna pot za uveljavljanje dedne pravice. Tožničina tožba je zato preuranjena in kot taka glede na tretji odstavek 318. člena ZPP nesklepčna.

12. Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje tožničino tožbo zavrniti in ne zavreči, pritožbeno sodišče pa sodbo sodišča prve stopnje v tem delu ustrezno spremeniti. Vendar po presoji Vrhovnega sodišča tožničin pravni položaj z zavrženjem tožbe ni bistveno drugačen kot bi bil, če bi bila njena tožba zavrnjena. Zavrženje tožnici ne onemogoča, da ne bi po končanju zapuščinskega postopka vložila nove tožbe na izročitev zapuščine (tako kot ji tudi zavrnitev ne bi). Navedene okoliščine so Vrhovno sodišče vodile, da je revizijo kljub drugačnemu materialnopravnemu izhodišču zavrnilo.

13. Sklepno revizija zatrjuje tudi kršitev 14., 22., 23., 25. in 33. člena URS. Njihova vsebina se vsebinsko prekriva z uveljavljanimi revizijskimi ugovori, na katere je revizijsko sodišče že odgovorilo.

14. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče tožničino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člena ZPP) in s tem tudi njeno zahtevo po povrnitvi revizijskih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).


Zveza:

ZPP člen 189, 318, 318/3. ZD člen 141, 162.
Datum zadnje spremembe:
06.07.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDgwMzA2