<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sodba X Ips 1213/2006
ECLI:SI:VSRS:2009:X.Ips.1213.2006

Evidenčna številka:VS1011468
Datum odločbe:23.04.2009
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS U 1460/2004
Področje:CARINE - UPRAVNI POSTOPEK
Institut:obnova upravnega postopka po uradni dolžnosti - subjektivni rok za obnovo - nova dejstva in novi dokazi - glavna obravnava

Jedro

Če se postopek obnove upravnega postopka začne po uradni dolžnosti, se razmerje med organom in stranko vzpostavi šele s sklepom o obnovi.

Izrek

I. Zadeve, ki se pri Vrhovnem sodišču vodijo kot X Ips 1213/2006, X Ips 1214/2006 in X Ips 1215/2006, se združijo v skupno obravnavanje in odločanje tako, da postane osnovni spis X Ips 1213/2006.

II. Revizije se zavrnejo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbami, navedenimi v uvodu te sodbe, na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožbe tožeče stranke zoper odločbe tožene stranke, s katerimi je ta zavrnila pritožbe tožeče stranke zoper sklepe Carinskega urada Ljubljana. Z omenjenimi sklepi je prvostopenjski carinski organ v vsakem posameznem primeru po uradni dolžnosti uvedel obnovo postopka uvoznega carinjenja, in sicer iz razloga po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP.

2. Sodišče prve stopnje se je z odločitvijo in razlogi tožene stranke strinjalo in v obrazložitvi izpodbijanih sodb navedlo, da je bilo v postopku naknadnega preverjanja pri nemških carinskih organih ugotovljeno, da potrdila o poreklu blaga (EUR.1), ki so bila predložena posamezni carinski deklaraciji (ECL), niso verodostojna. Zato uvoženo blago (rabljeni osebni avtomobili) ni blago s poreklom v smislu Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije, na drugi strani (Uradni list RS, št. 44/97 – MP št. 13/98; v nadaljevanju: Evropski sporazum), ob uvozu izposlovana preferencialna carinska stopnja pa ni bila upravičena. V obravnavanih primerih so bile uporabljene določbe ZUP o obnovi postopka, zato sklicevanje na 154. člen Carinskega zakona – CZ ni pravno upoštevno. Obnove postopkov je uvedel pristojni organ in v predpisanih časovnih okvirih. Načelo zaslišanja ni bilo kršeno. Pasivna legitimacija tožeče stranke kot deklaranta je izkazana. Sodišče prve stopnje je odločilo na nejavnih sejah, saj je opravilo le presojo, ali so bili izpolnjeni pogoji za uporabo izrednega pravnega sredstva obnove upravnega postopka.

3. Tožeča stranka vlaga revizije, prej pritožbe, zoper izpodbijane sodbe iz vseh razlogov po prvem odstavku 72. člena ZUS in predlaga, da Vrhovno sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijane sodbe razveljavi in zadeve vrne v ponovno odločanje. Navaja, da so potrdila o poreklu blaga (EUR.1) sestavni del prejšnjega dejanskega stanja in so bila že presojana, zato je ekspertiza tujega izvedenca v zvezi s temi potrdili le nov dokaz in ne novo dejstvo, na podlagi katerega bi lahko bil postopek obnovljen. Tožena stranka tujega izvedenca ni povabila na ustno obravnavo. Meni, da je do neplačila carine prišlo zaradi napake carinskega organa, ker ni opazil očitne napake na spornih potrdilih EUR.1. Ni bilo preverjeno, ali je imel deklarant res pravilno pooblastilo za izpolnitev ECL. Ugovarja tudi stvarni in krajevni pristojnosti prvostopenjskega carinskega organa. Tožena stranka bi morala uporabiti 154. člen CZ in ne določb o obnovi po ZUP. Prvostopenjsko sodišče ni presodilo dokončnosti in pravnomočnosti ECL. Carinski organ postopke ni obnovil pravočasno, poleg tega bi jih moral obnoviti po 2. točki 260. člena ZUP, ne pa hkrati po 1. in 5. točki. Sodišče prve stopnje bi moralo opraviti glavno obravnavo, saj je bila zahtevana, dejansko stanje pa je sporno. Pri izdaji sodb so sodelovale tudi sodnice, ki so bile prej zaposlene pri toženem organu. Izpodbijane sodbe niso obrazložene, navedbe sodišča prve stopnje so nejasne in med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je sledilo obrazložitvi tožene stranke, pri čemer pa ni upoštevalo, da te odločbe v bistvenem delu niso obrazložene.

4. Tožena stranka na revizije ni odgovorila.

5. Ker gre v obravnavanih zadevah za več postopkov o istem predmetu, saj tožeča stranka v vseh primerih z vsebinsko povsem enakimi razlogi izpodbija sodbe, izdane na isti pravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, in ker sta v vseh primerih isti tudi stranki spora, so izpolnjeni pogoji za združitev postopkov na revizijski stopnji. Zato je Vrhovno sodišče – ob upoštevanju načela pospešitve in ekonomičnosti postopka iz prvega odstavka 11. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 – smiselno uporabilo določbo prvega odstavka 42. člena ZUS-1 in v uvodu navedene revizije združilo v skupno obravnavanje in odločanje.

6. Revizije niso utemeljene.

7. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanih primerih vložene pritožbe obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije po ZUS-1, prvostopenjske sodbe pa so postale pravnomočne dne 1. 1. 2007.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je potekal tudi preizkus v tej zadevi.

9. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje in obeh upravnih organov, da je v obravnavanih zadevah podan obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP. V obravnavanih primerih je bilo namreč ob naknadnem preverjanju verodostojnosti potrdil o poreklu blaga (EUR.1), ki so podlaga za ugodnejši obračun carinskega dolga, ugotovljeno, da niso verodostojna. Na hrbtni strani potrdil o poreklu blaga je v polju 14, ki je predvideno za vnos podatkov o rezultatu preverjanja, nemški carinski delavec označil stavek, da ta potrdila ne izpolnjujejo zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti, in to potrdil s podpisom in žigom nemškega carinskega urada. To je novo dejstvo, za katerega je slovenski prvostopenjski carinski organ izvedel šele po sprostitvi blaga v prost promet in bi lahko privedlo do drugačnega obračuna carinskega dolga, če bi bilo znano ob uvozu. Ne gre le za nov dokaz o (starem) dejstvu, ki je že bilo predmet obravnave v carinskem postopku, kot meni tožeča stranka. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je verjetno izkazano, da gre pri ugotovitvah v zvezi s spornimi potrdili za okoliščino, ki bi lahko (sama zase ali v zvezi z drugimi, že ugotovljenimi okoliščinami) pripeljala do drugačne odločbe. Take ugotovitve zato predstavljajo obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP. Glede na navedeno Vrhovno sodišče zavrača ugovore o selektivni uporabi omenjene zakonske določbe s strani sodišča prve stopnje. Revizijski ugovor o hkratni obnovi po dveh točkah (1. in 5. točki) 260. člena ZUP je protispisen.

10. Ugovori o nepravočasnosti uvedbe posameznih obnov postopkov niso utemeljeni. Po določbi drugega odstavka 263. člena ZUP je na enomesečni rok, v katerem lahko stranka predlaga uvedbo obnove postopka, vezan tudi organ, če začne obnovo po uradni dolžnosti. Omenjeni subjektivni (prekluzivni) rok teče v primeru iz 1. točke 260. člena ZUP od dneva, ko je organ mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Z organom je mišljen organ, ki je izdal odločbo, na katero se nanaša obnovitveni razlog. Zato omenjeni rok teče od dneva, ko je za odločanje o uvedbi obnove pristojen organ zvedel za nova dejstva oziroma jih je mogel navesti. Kot je pravilno pojasnila že tožena stranka, z organom ni mišljena Carinska uprava Republike Slovenije kot organ v sestavi ministrstva, pristojnega za finance (2. člen Zakona o carinski službi – ZCS-1), saj ni mogoče govoriti o njegovi (organizacijski) enovitosti. Z organom je lahko mišljen le carinski urad, ki odloča v upravnih zadevah iz pristojnosti službe v upravnem postopku na prvi stopnji (12. točka 12. člena ZCS-1), v obravnavanih primerih je to Carinski urad Ljubljana, kjer so bila opravljena carinjenja po spornih ECL. Ker je krajevno in stvarno pristojni carinski urad prejel rezultate preverjanj potrdil o poreklu dne 23. 4. 2002 (oziroma 14. 5. 2002 v zadevi X Ips 1214/2006), so bili dne 10. 5. 2002 (oziroma 15. 5. 2002 v zadevi X Ips 1214/2006) izdani sklepi o uvedbi obnove postopkov, pravočasni. Identično stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi X Ips 1212/2006 in številnih drugih.

11. Določbe o naknadnem obračunu carinskega dolga po 154. členu CZ se v praksi lahko uporabijo v podobnih dejanskih situacijah, ko bi bila možna tudi uporaba določb o obnovi postopka po ZUP, vendar gre za drugačno pravno podlago. Zato so navedbe, ki se nanašajo na naknadni obračun carinskega dolga po CZ, neupoštevne, če gre za obnovo postopka po ZUP. Bistveno je le, da je bila pravna podlaga za obračun carinskega dolga pravilno uporabljena. Iz tega razloga Vrhovno sodišče tudi v obravnavanih primerih zavrača navedbe, ki se nanašajo na uporabo 154. člena CZ. Ravno tako zavrača navedbe o neenotnosti sodne prakse glede razmerja med določbami ZUP in CZ. Določbe CZ o naknadnem obračunu carinskega dolga ne izključujejo obnove po ZUP (glej npr. zadeve X Ips 329/2006, X Ips 330/2006, X Ips 917/2006, X Ips 918/2006). Prav tako niso utemeljeni revizijski razlogi glede dokončnosti in pravnomočnosti ECL, saj je predpostavka za uvedbo obnove postopka v smislu že navedenih določb ZUP dokončnost postopka carinjenja, ki je predmet obnove.

12. Glede na to, da je v obravnavanih zadevah odločilno le, ali je podan obnovitveni razlog po ZUP, niso utemeljeni ugovori tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje zavrnilo njene dokazne predloge, da s strani carinskega organa ni bila obveščena o naročilu ekspertiz o presoji pristnosti potrdila o poreklu in da izvedenec ni bil povabljen na ustni obravnavi. Če se postopek obnove začne po uradni dolžnosti, se razmerje med organom in stranko vzpostavi šele s sklepom o obnovi. Zato pred tem ni mogoče sodelovanje stranke v postopku. V obnovljenih postopkih pa bo tožeča stranka lahko v celoti uveljavljala vse ugovore v zvezi s ponarejenostjo potrdil o poreklu blaga in predlagala vse ostale dokaze za obrambo svojih pravic.

13. Vrhovno sodišče zavrača tudi ugovore, ki se nanašajo na kršitve določb postopka v upravnem sporu. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev izvedbe glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje šteje za bistveno kršitve pravil postopka le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1, pa je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Takšna kršitev pravil ZUS-1 po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru ni podana. Do enakega zaključka pa pripelje tudi uporaba četrtega odstavka 72. člena v zvezi z drugim odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. Glede na to, da je je bila v obravnavanih primerih ključna le presoja izpolnjevanja zakonskih pogojev za začetek obnove carinskega postopka, izvedba glavne obravnave ne bi mogla v ničemer spremeniti relevantnega procesnega dejanskega stanja (obstoj novega dejstva oziroma dokaza, ki predstavlja obnovitveni razlog) – za razliko od dejanskega stanja, ki ga je treba ugotoviti za izdajo meritorne odločbe (o carinskem dolgu) in ki se bo ugotavljalo v obnovljenem postopku.

14. Ker tožnik ni predlagal izločitve sodnic zaradi predhodnega dela pri toženi stranki, do izdaje izpodbijane sodbe, je njegov revizijski ugovor, v zvezi s temi sodnicami neupošteven (drugi odstavek 72. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

15. Ni utemeljen niti revizijski ugovor, da izpodbijana sodba ni obrazložena. Po presoji Vrhovnega sodišča se je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje, ki je zakonito uporabilo določbo drugega odstavka 67. člena ZUS, opredelilo do pravno relevantnih vprašanj, do očitno neutemeljenih oziroma nerelevantnih navedb strank pa se sodišče ni dolžno opredeljevati (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

16. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ne da bi opravilo predlagano glavno obravnavo (saj 91. člen ZUS-1 določa, da o reviziji odloča brez obravnave), zavrnilo revizijo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.


Zveza:

CZ člen 154, 154/1.
ZCS-1 člen 2, 12, 12/1-12.
ZUP člen 260, 260/1-1, 260/1-5, 263, 263/2.
Datum zadnje spremembe:
20.10.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ3NzM1