<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sklep Dsp 86/2009
ECLI:SI:VSRS:2009:DSP.86.2009

Evidenčna številka:VS3004001
Datum odločbe:30.11.2009
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 915/2008
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO
Institut:dopustitev revizije - pritožbeni razlogi - odstop od sodne prakse - neenotna sodna praksa - diskriminacija zaradi invalidnosti - nepremoženjska škoda - dokazno breme - odmera odškodnine

Jedro

Pritožbeni razlog iz 2. alinee prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 ni podan, saj tožena stranka ni niti zatrjevala niti dokazala, da glede pravnega vprašanja, ki je skupno sodbi I Cp 1123/2004 ter obravnavani odločbi Višjega delovnega in socialnega sodišča in o katerem po njeni oceni odločitvi nista enotni, praksa Vrhovnega sodišča še ni oblikovana.

S tem, ko je sodišče v obravnavani zadevi ugotovitev o obstoju škode utemeljilo zgolj na izpovedi tožnika – oškodovanca, ni v ničemer odstopilo od stališč v zadevi II Ips 672/2001.

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki kot učitelj. Presodilo je, da je bilo ravnanje tožene stranke do tožnika, ki je bil popolnoma slep, diskriminatorno, zato je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine. Obrazložilo je, da je višina prisojene odškodnine primerna in pravična glede na tri leta trajajočo diskriminacijo in s tem povezane psihične bolečine tožnika.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in s pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. S sklicevanjem na določili 31. in 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) je sklenilo, da revizije ne dopusti.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pritožbo. Navaja, da so razlogi za dopustitev revizije iz 32. člena ZDSS-1 podani. Od Vrhovnega sodišča je mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, t. j. o določitvi meje med nedopustno in pozitivno diskriminacijo, ter o tem, kakšno ravnanje se zahteva od delodajalcev pri zaposlitvi oziroma zagotavljanju pogojev za delo invalidov v smislu zahtev iz 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002). Nižji sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo glede obstoja temelja odškodninskega zahtevka, saj tožnik ni bil diskriminiran. Tožnik ni dokazal kumulativnih pogojev, ki morajo biti podani za obstoj odškodninske odgovornosti. Dokaza za to, da so mu bile zatrjevane duševne bolečine dejansko prizadejane, ni predložil. Sodišče je kljub temu ugotovilo obstoj škode, odškodnino pa odmerilo le na podlagi individualnega vrednotenja tožnika. S tem je zmotno uporabilo 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) in kršilo pravila Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) o dokaznem bremenu. Nepravilno ravnanje sodišča potrjuje odločitev v zadevi II Ips 672/2001 z dne 3. 10. 2002. O nepremoženjski škodi je mogoče govoriti le, če intenzivnost in trajanje duševnih bolečin in druge okoliščine primera to opravičujejo (I Cp 1123/2004 z dne 25. 1. 2006). Prisojena odškodnina je previsoka, kar potrjuje sodna praksa (I Cp 1315/2006 z dne 13. 11. 2007 in II Ips 284/2006 z dne 28. 3. 2007). Pri odmeri sodišče ni upoštevalo načela objektivne pogojenosti odškodnine (II Ips 130/2008 z dne 13. 3. 2008). Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in revizijo dopusti.

4. Na podlagi 366. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1 in odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-55/2004-10 in Up-90/2004-15 z dne 6. 4. 2006 je bila pritožba vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo, ki sicer po 31. členu ZDSS-1 ne bi bila dovoljena, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistvenega pomena za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea). Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ni dopustilo revizije, dopustna pritožba samo iz razloga po 2. alinei prvega odstavka citiranega člena.

7. Pritožbenega zatrjevanja, da je v obravnavani zadevi od Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ni mogoče upoštevati. Presoja o obstoju razloga za dopustitev revizije iz prve alinee prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 je glede na določilo tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 pridržana izključno sodišču druge stopnje.

8. Iz zakonskega besedila ne izhaja, da se z določbo 32. člena ZDSS-1 uvaja možnost splošne pritožbe zoper odločitev sodišča druge stopnje. Pritožba je dovoljena samo iz razlogov, določenih v zakonu, sodna presoja Vrhovnega sodišča pa je omejena izključno na vprašanje, ali je stranka dokazala obstoj razloga iz 2. alinee prvega odstavka 32. člena ZDSS-1. Pritožbene navedbe, iz katerih izhaja nestrinjanje z meritorno odločitvijo sodišča druge stopnje ter izpodbijanje dokazne ocene o obstoju elementov odškodninske odgovornosti, zato ne predstavljajo dovoljenega pritožbenega razloga.

9. Tožena stranka navaja, da je glede na stališče v sodbi I Cp 1123/2004 o nepremoženjski škodi mogoče govoriti le, če intenzivnost in trajanje duševnih bolečin in druge okoliščine primera to opravičujejo. Gre za t. i. načelo individualizacije odškodnine, ki ga je sodišče pri sprejemu odločitve v obravnavani zadevi upoštevalo. Kot je razvidno iz razlogov sodbe je v tem okviru upoštevalo vrsto utrpele škode tožnika, trajanje duševnih bolečin in vse konkretne okoliščine primera. Neenotne sodne prakse sodišč druge stopnje tožena stranka zato ni dokazala. Pritožbeni razlog iz 2. alinee prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 pa tudi sicer ni podan, saj tožena stranka ni niti zatrjevala niti dokazala, da glede pravnega vprašanja, ki je skupno sodbi I Cp 1123/2004 ter obravnavani odločbi Višjega delovnega in socialnega sodišča in o katerem po njeni oceni odločitvi nista enotni, praksa Vrhovnega sodišča še ni oblikovana.

10. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je bila tožniku prisojena odškodnina v previsokem znesku (kar potrjujeta odločbi I Cp 1315/2006 in II Ips 284/2006), tožena stranka ni dokazala neenotne sodne prakse višjih sodišč oziroma odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Pri ugotavljanju višine pravične odškodnine mora sodišče upoštevati podobne primere iz sodne prakse. Odločitev v zadevi II Ips 284/2006 temelji na povsem drugačnem dejanskem stanju: pri tožniku je bil (poleg telesnih bolečin in strahu) med drugim ugotovljen obstoj duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in ne zaradi posega v osebnostne pravice kot v obravnavani zadevi. Sicer pa je sodišče v zadevi II Ips 284/2006 tožniku prisodilo iz naslova duševnih bolečin 3.338,34 EUR, kar je skoraj enak znesek, kot v predmetni zadevi (3.500,00 EUR). Tudi v zadevi I Cp 1315/2006 je sodišče ugotovilo obstoj duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zato ni ustrezna za primerjavo odškodnine z odločitvijo v obravnavani zadevi.

11. Pritožba zatrjuje, da tožnik ni predložil dokazov (vsaj ustreznega izvedenskega mnenja), na podlagi katerih bi bilo razvidno, da so mu bile zatrjevane duševne bolečine dejansko prizadejane. S sklicevanjem na sodbo II Ips 672/2001 neutemeljeno dokazuje odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča. V sodbi II Ips 672/2001 je pojasnjeno, da glede na določilo 8. člena ZPP o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Iz citirane odločbe torej ne izhaja, da je nepremoženjsko škodo mogoče dokazati le s predložitvijo točno določenih dokazov (npr. izvedenskega mnenja), temveč da sodišče presojo o (ne)obstoju škode opre na ugotovitve izvedenega dokaznega postopka, ki pa se seveda od primera do primera razlikujejo. S tem, ko je sodišče v obravnavani zadevi ugotovitev o obstoju škode utemeljilo zgolj na izpovedi tožnika – oškodovanca, ni zato v ničemer odstopilo od stališč v zadevi II Ips 672/2001.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče pri odmeri odškodnine ni upoštevalo načela objektivne pogojenosti odškodnine in je zato ravnalo v nasprotju s stališčem v zadevi II Ips 130/2008. Ob upoštevanju določila 179. člena OZ sta za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo temeljni načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, ter da ta ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom). Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je glede na tri leta trajajočo diskriminacijo in s tem povezane psihične bolečine višina odškodnine primerna in pravična. Sodišče druge stopnje se je z materialnopravnimi razlogi sodišča prve stopnje strinjalo in dodatno poudarilo, da se pri odmeri odškodnine tožniku upošteva tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Iz razlogov sodb nižjih sodišč je tako razvidno, da so bili pri odmeri višine odškodnine ustrezno upoštevani tudi kriteriji za dosego objektivne pogojenosti odškodnine.

13. Ker tožena stranka ni dokazala obstoja pritožbenega razloga iz 2. alinee prvega odstavka 32. člena ZDSS-1, je Vrhovno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.


Zveza:

ZDSS-1 člen 32, 32/3.
ZDR člen 6.
OZ člen 179.
ZPP člen 8.
Datum zadnje spremembe:
11.02.2010

Opombe:

P2RvYy02NDQ4Mg==