<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sodba II Ips 61/2018
ECLI:SI:VSRS:2018:II.Ips.61.2018

Evidenčna številka:VS00012183
Datum odločbe:18.04.2018
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba I Cp 1041/2017
Datum odločbe II.stopnje:20.09.2017
Senat:Anton Frantar (preds.), Jan Zobec (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, Tomaž Pavčnik, mag. Rudi Štravs
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:povrnitev škode - odškodnina - motoristična dirka - odgovornost organizatorja dirke - objektivna odškodninska odgovornost - nevarna dejavnost - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - oprostitev odgovornosti - prispevek oškodovanca - standard skrbnosti

Jedro

Obravnavanemu življenjskemu dogodku in dogodku, ki je dejanska podlaga odločitvi v sodbi VS RS II Ips 693/2007 je skupno troje: prvič, da je prišlo do trčenja med pešcem oziroma opazovalcem motoristične dirke in motornim vozilom, drugič, da je oškodovanec z neprevidnim in neodgovornim ravnanjem (lahkomiselnim prečkanjem ceste, kjer to ni dovoljeno oziroma neodgovornim izpostavljanjem nevarnosti na območju t. i. "izletne cone", kjer je (naj)večja nevarnost padcev in "izletov" tekmujočih motoristov) prispeval k nastanku škode in tretjič, da na strani objektivno odgovorne osebe ni bilo primesi krivdnega ravnanja, ki bi ob tehtanju z oškodovančevim prispevkom zmanjšalo težo njegovega prispevka.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje v izpodbijanih delih spremenita tako, da se tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko, kolikor presega 21.321,61 EUR in mesečno rento nad 91,55 EUR, oboje z zahtevanimi obrestmi, zavrne.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Sodbi sodišč prve in druge stopnje se spremenita tudi v njunih stroškovnih delih, kolikor se nanašata na prvo toženko, in sicer mora tožeča stranka prvi toženki povrniti njene stroške celotnega postopka v višini 2.915,83 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe revizijskega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnik je vtoževal odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi nesreče na hitrostni motoristični tekmi, in sicer 59.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode, 15.585,42 EUR iz naslova premoženjske škode ter 371,81 EUR mesečne rente od 1. 1. 2009 dalje.

2. Sodišče prve stopnje je (v ponovljenem sojenju) odločilo, da sta prva toženka in drugi toženec dolžna tožniku solidarno plačati odškodnino v skupnem znesku 49.750,47 EUR s zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2010 dalje (I. točka izreka) ter mesečno rento v višini 213,61 EUR od 15. 11. 2015 dalje (II. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da pravdni stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške (IV. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi prve toženke ter drugega toženca in v izpodbijanem delu (I., II. in IV. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da sta pritožnika dolžna tožniku plačati njegove stroške pritožbenega postopka.

4. Prva toženka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodiščema nižjih stopenj. Priglasila je revizijske stroške.

5. Revizija je bila vročena tožniku, ki je v odgovoru predlagal njeno zavrnitev in priglasil stroške revizijskega postopka.

6. Prva toženka je poleg revizije vložila tudi vlogo z dne 31. 1. 2018, s katero je odgovorila na tožnikov odgovor na revizijo. Te vloge revizijsko sodišče ni upoštevalo, ker revizije po izteku revizijskega roka ni mogoče dopolnjevati, Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pa poleg revizije in odgovora ne predvideva nadaljnjih vlog v revizijskem postopku.

Ugotovljeno dejansko stanje

7. Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki je prestalo preizkus pred pritožbenim sodiščem, je mogoče strniti v naslednje točke:

- tožnik je bil 1. 7. 2007 poškodovan na hitrostni motoristični tekmi v L., ko se je vanj zaletel motorist, ki ga je zaradi odpovedi zavor odneslo s proge;

- tožnik se je tekme udeleževal kot predsednik žirije, pri čemer ga je na to funkcijo imenovala prva toženka. Njegova naloga je bila opravljati nadzor nad potekom dirke, vključno s pregledom proge in opozarjanjem na njene morebitne pomanjkljivosti;

- tožnik je bil dolgoletni športni funkcionar;

- do trčenja je prišlo na t. i. »izletni coni«, ki ni predvidena za spremljanje dirke s strani članov žirije. »Izletna cona« je prostor, ki omogoča, da se tekmovalec v primeru padca ali če ga odnese s proge varno ali vsaj s čim manjšimi poškodbami ustavi. To je območje, kamor obiskovalci in novinarji nimajo dostopa. Tam je (naj)večja nevarnost, da motorist izgubi nadzor nad motorjem ter da ga posledično odnese s proge. Gre torej za posebej nevarno mesto;

- gibanje funkcionarjev ob progi velja za nekaj povsem običajnega ter pričakovanega in tudi potrebnega za učinkovito opravljanje dela predsednika žirije;

- tožnik si je »izletno cono« sam izbral za mesto, od koder je opazoval potek dirke;

- za predsednika žirije ni bilo predvideno posebno mesto za nadzor tekme, takega mesta ni predvideval niti Pravilnik AMZS Šport;

- tožnik si je lahko prosto izbiral mesto, od koder bo spremljal tekmo; njegova izbira je bila omejena samo s skrbjo za lastno varnost.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

8. Sodišči nižjih stopenj sta presodili, da je tekmovanje v supermotu nevarna dejavnost, kar ima za posledico objektivno odškodninsko odgovornost tistih, ki se z njo ukvarjajo (149. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). To pa sta prva toženka, ki je kot nacionalna panožna športna zveza vršila nadzor nad dejavnostjo, in drugi toženec, ki je bil organizator prireditve, kjer je prišlo do škodnega dogodka. Objektivne odškodninske odgovornosti ju povsem ne razbremenjuje niti to, da se je tožnik sam postavil na nevarno mesto, saj njegovo ravnanje ni bilo nepredvidljivo ali nepreprečljivo. Je pa z opustitvijo skrbi za lastno varnost soprispeval k nastanku škode v deležu 30 %.

Povzetek navedb v revizijskem postopku

9. Uvodoma revizija zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče druge stopnje zmotno navedlo, da toženki nista pravočasno navajali trditev glede nepričakovanosti in nepreprečljivosti ravnanja tožnika. Trditve naj bi namreč navajali že v obeh odgovorih na tožbo. Nadalje naj bi sodišči presoji, da bi morali toženki tudi od tožnika kot dolgoletnega funkcionarja in predsednika žirije morali pričakovati premajhno pazljivost, zmotno napolnili standard dobrega strokovnjaka in s tem zmotno uporabili materialno pravo. Tožnika naj bi obravnavali kot laika (gledalca ali naključnega obiskovalca), ne pa kot strokovnjaka. Njegovo ravnanje naj bi ne bilo predvidljivo, saj se noben strokovnjak, ki je celo zadolžen za varnost na dirki in ki bi moral pričakovati morebitni izlet motocikla, v izletno cono ne bi postavil. Prav tako naj bi ne bilo preprečljivo, saj mu kot predsedniku žirije in s tem najvišji avtoriteti dirke nihče (niti s pravili niti s fizičnimi preprekami) ne bi mogel preprečiti dostopa tja. Njegovo ravnanje naj bi bilo izključni vzrok za nastanek škodnega dogodka. Za primer, da bi toženki vendarle odgovarjali, pa se revidentka zavzema za višji (vsaj 80 %) delež tožnikovega soprispevka k nastanku škode. Sklicuje se na sodbo VSL II Cp 986/2011 in na sodbo VS RS II Ips 563/2008, kjer je bil ocenjen višji soprispevek.

10. Tožnik v odgovoru na revizijo opozarja na razliko med zatrjevano protispisnostjo in nestrinjanjem z dokazno oceno. Revidentki očita nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Presoja pričakovanosti in preprečljivosti bi morala biti za nosilca objektivne odgovornosti stroga. Tožnikova postavitev na kritično mesto naj bi bila kvečjem razlog za delno razbremenitev toženk, ne pa izključni razlog za nastanek škode. Poudarja, da tožniku postavitve na to mesto ni nihče prepovedal in da je bilo gibanje funkcionarjev ob progi nekaj običajnega in pričakovanega. Sodna praksa, na katero se sklicuje revidentka, naj bi ne bila primerljiva.

O utemeljenosti revizije

Uvodno

11. Vrhovno sodišče je najvišje sodišče v državi, katerega primarna in ustavna naloga je skrb za enoto sodno prakso ter za razvoj prava prek sodne prakse, torej tvorba živega prava. To vlogo Vrhovno sodišče uresničuje z odločanjem v posamičnih zadevah, torej z odločanjem o izrednih pravnih sredstvih (revizijah in zahtevah za varstvo zakonitosti). Vrhovnemu sodišču, ki je glede na svoj formalen položaj in glede na svoje vsebinske potenciale sposobno uresničiti vlogo tistega, ki pravo razjasni, poenoti in ki skrbi za njegov razvoj, hkrati pa iz sistema izloči hude napake nižjih sodišč (ter s tem ohrani zaupanje javnosti v delovanje sodstva), je treba to tudi omogočiti. Zato ustavni razlogi zahtevajo razlago, s katero se utrjuje vloga Vrhovnega sodišča kot precedenčnega sodišča, ki jo v povezavi s temeljnimi ustavnimi načeli pravne države in delitve oblasti zarisuje prvi odstavek 127. člena Ustave, ki Vrhovno sodišče določa kot najvišje sodišče v državi. V okviru razlagalnega prostora, ki mu pripada kot vrhu tretje veje oblasti glede razlage zakona, Vrhovno sodišče sprejema stališča o pomembnih pravnih vprašanjih in s tem soustvarja pravo. Sooblikuje merila, ki naj bodo v podobnih primerih v prihodnje ex ante vodilo sodiščem in naslovnikom pravnih norm nasploh. Na ta način krepi predvidljivost pravnih norm in torej pravno varnost.1

12. Institut dovoljene revizije, ki bi Vrhovno sodišče dejansko postavljal v vlogo tretje instance2 ter v skladu s tem zahteval, da izčrpno odgovarja na vsak, tudi očitno neutemeljen revizijski argument, na vsak minuciozen očitek ter da se podrobno ukvarja z vso nepregledno množico malenkostnih očitkov, ki jim je skupno, da so bodisi očitno neutemeljeni ali pa nedovoljeni, ker pomenijo le konstruiranje bistvenih kršitev postopka, da bi se na ta način zaobšlo prepoved revizijskega izpodbijanja dejanskega stanja, ni združljiv z ustavnim položajem Vrhovnega sodišča. Tudi, ko gre za dovoljeno revizijo, morata razumevanje in razlaga tega izrednega pravnega sredstva temeljiti na spoznanju, da v moderni pravni državi, zasnovani na delitvi oblasti in zavezani varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Vrhovno sodišče z vnaprejšnjim (ex ante) oblikovanjem vodil, vzniklih iz konkretnih primerov, pomembno prispeva h krepitvi enakosti pred zakonom in pravne varnosti. Le tako učinkovito udejanja svojo vlogo v sistemu zavor in ravnovesij, v katerem ima glede razlage zakonov zadnjo besedo (prim. prvi odstavek 127. člena Ustave).3

O očitkih bistvenih kršitev postopka in zmotne uporabe drugega odstavka 153. člena OZ

13. Vrhovno sodišče zato ne bo odgovarjalo na nepregledne, razpršene in nesistematične, v večini ponovljene pritožbene očitke, s katerimi revident s konstruiranjem navideznih kršitev postopka v resnici izpodbija dejanske ugotovitve obeh sodišč. Razen tega je treba upoštevati naslednje. Ko gre za odločitve, zoper katere ni pravnega sredstva in ki potrjujejo odločitve nižjih sodišč, je obseg zahteve po obrazloženosti temu ustrezno ožji.4 V takih primerih ni brez pomena, da je bila stranka že deležna sodnega varstva na dveh stopnjah, najvišje sodišče pa bi zgolj ponovilo vse tisto, kar je že (dvakrat) slišala.5 Na večino revizijskih navedb, ki pomenijo le ponovitev pritožbenih očitkov in na katere je že pravilno odgovorilo sodišče druge stopnje, revizijskemu sodišču ni treba odgovarjati. Kljub temu bo ponovno odgovorilo na nekatere očitke, ki niso nedovoljeni, temveč so »le« očitno neutemeljeni.

14. Taki, očitno in povsem neutemeljeni so očitki o t. i. protispisnosti ter o protislovnosti obrazložitev izpodbijanih sodb. Z njimi revidentka v resnici izpodbija bodisi ugotovljeno dejansko stanje ali pa materialnopravne sklepe sodišč o učinkih tožnikovega ravnanja na odškodninsko odgovornost toženih strank. V to kategorijo spada tudi revizijska trditev, da je bila prva toženka prikrajšana za odgovor na svoje navedbe iz odgovora na tožbo o nepričakovanosti in neprepričljivosti tožnikovega ravnanja. Dejstva, ki jih revidentka navaja v šestih alinejah na 2. strani revizije, sta sodišči upoštevali in jih tudi vključili v dejansko stanje sodbe (gl. npr. točko 18 sodbe sodišča prve stopnje in točko 11 sodbe pritožbenega sodišča), vendar sta jih drugače pravno ocenili ter jim pripisali drugačen pravni učinek, kot jim ga pripisuje revidentka. Kot sta sodišči prepričljivo obrazložili, pomenijo ta dejstva zgolj podlago za delno razbremenitev objektivno odgovornih toženih strank in ne njune popolne ekskulpacije. Očitno neutemeljeno je tudi revizijsko ponavljanje, da je bil izključni vzrok škode tožnikovo ravnanje. Do nesreče je namreč prišlo, ker je enega od tekmovalcev zaradi odpovedi zavor odneslo s proge in je trčil v tožnika, ki se je takrat nahajal na »izletni coni« ob dirkališču. To pomeni, da škoda ni izključna posledica dejanja oškodovanca – nasprotno, njen neposredni naravni vzrok je »izlet« motorista, ki so mu odpovedale zavore. Zato ni izpolnjena že prva predpostavka za oprostitev odgovornosti po drugem odstavku 153. člena OZ, ki zahteva, da je škoda nastala izključno zaradi oškodovančevega dejanja. Nadalje je povsem neutemeljeno večkrat ponovljeno stališče, da je tožnik kot velik strokovnjak za motociklistične dirke in predsednik žirije sam odgovoren za utrpelo škodo. Tožnikovega ravnanja že zaradi ugotovitve, da »je bilo gibanje funkcionarjev ob progi nekaj povsem običajnega ter pričakovanega in tudi potrebnega za učinkovito opravljanje dela predsednika žirije« (gl. točko 27 sodbe sodišča prve stopnje), ni mogoče šteti kot nepričakovanega. Tako ni izpolnjen niti drugi pogoj za izključitev objektivne odgovornosti (drugi odstavek 153. člena OZ). Na meji absurda pa je revizijska hipoteza, s katero poskuša revident prepričati, da tožnikovega dejanja ni bilo mogoče preprečiti, ker bi tožnik kot predsednik žirije »tudi ob raznoraznih hipotetičnih nevarnih fiksnih ograjah in preprekah (ki jih niti nikoli ne bi smeli postavljati ob progah) lahko le-te pač premagal in se postavil na kritično mesto, kot se je tudi sedaj« (gl. 6. stran revizije) ter da toženi stranki tožniku »dostopa […] nista mogli nikakor preprečiti, ker je bil tožnik pač po funkciji najvišja oseba na dirki« (gl. str. 7 revizije).

O tožnikovem prispevku k škodnemu dogodku

15. Sodišči sta ocenili, da je treba tožnikovemu ravnanju, ko se je »pri izvajanju svoje naloge postavil na mesto, ki ni omogočalo varnega opravljanja dela« (33. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), pri čemer »se je […] moral zavedati velike možnosti nastanka škode nevarnosti« (21. točka obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča), pripisati prispevek k nastanku škode v višini 30 % ter za ta delež zmanjšati odgovornost toženih strank (tretji odstavek 153. člena OZ). V delu, s katerim prva toženka izpodbija oceno tožnikovega prispevka, reviziji ni mogoče odreči utemeljenosti. Revident se pri tem sklicuje na dve sodni odločbi, ki sicer nista upoštevni. Prva, sodba Višjega sodišča v Ljubljani (št. II Cp 986/2011) že zato, ker ne gre za sodbo najvišjega sodišča v državi, ne more imeti učinkov ustaljene sodne prakse. Druga zadeva, sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 563/2008 z dne 7. 4. 2011, pa z obravnavano zadevo ni primerljiva. Primera se glede bistvenih dejstev, ki tvorijo podlago za razlago tretjega odstavka 153. člena OZ, pomembno razlikujeta.6

16. Obravnavanemu primeru je bistveno bolj podobna sodba tega sodišča št. II Ips 693/2007 z dne 29. 11. 2007, kjer je šlo za trčenje med avtomobilom in pešcem. Nosilna dejstva, povzeta iz te sodbe, so naslednja: »[D]ne 6. 4. 1999 [je] prišlo do prometne nesreče v Z. Zavarovanec tožene stranke E. P. je vozil osebni avto skozi naselje od Š. proti Č. s hitrostjo med 35 in 43 km/h ob omejitvi hitrosti vožnje na 40 km/h. Na njegovi desni strani so bili pred S. barom parkirani avtomobili, ki so omejevali preglednost. Tožnik je kot pešec prečkal cesto z desne proti levi strani v smeri vožnje avtomobila. Ko je tožnik zakoračil na cesto, je bil voznik z avtomobilom 10 metrov daleč in kljub zaviranju ni mogel preprečiti nesreče. Na tem mestu ni prehoda za pešce, ki je oddaljen 50 metrov.« Vrhovno sodišče je v celoti soglašalo z ugotovitvijo nižjih sodišč, da voznikova vožnja ni bila proti predpisom in da trčenja s pešcem zaradi njegovega nenadnega prihoda z desne strani ni mogel preprečiti ter da je bila voznikova »hitrost […] v skladu z omejitvijo na kraju nesreče in v skladu s splošnimi razmerami v kritičnem času«. Nato je navedlo še naslednje: »Ker je v obravnavanem primeru ugotovljeno, da je prehod za pešce oddaljen od kraja nesreče 50 metrov, bi moral tožnik prečkati vozišče po tem prehodu. Poleg tega je tožnik kršil tudi osmi odstavek 84. člena ZVCP,7 ki nalaga pešcu, da se mora, preden stopi na vozišče, prepričati, če lahko vozišče varno prečka.« In potem je sklenilo: »Zaradi odsotnosti elementa nepričakovanosti je v izpodbijani sodbi pravilno zavzeto stališče, da objektivno odgovoren imetnik nevarne stvari v tem primeru ni popolnoma prost odgovornosti, temveč le deloma, v preostalem delu pa je zaradi napačnega ravnanja za škodo odgovoren oškodovanec sam. V skladu z vsemi relevantnimi okoliščinami tega primera je tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno ocenjen tožnikov prispevek k nastanku škode v višini 70 odstotkov.«

17. Vrhovno sodišče ne vidi razlogov, da v obravnavani zadevi ne bi sledilo omenjenemu judikatu. V nosilnih dejstvih sta si namreč primera dovolj podobna. Obema življenjskima dogodkoma je skupno troje: prvič, da je prišlo do trčenja med pešcem oziroma opazovalcem motoristične dirke in motornim vozilom, drugič, da je oškodovanec z neprevidnim in neodgovornim ravnanjem (lahkomiselnim prečkanjem ceste, kjer to ni dovoljeno oziroma neodgovornim izpostavljanjem nevarnosti na območju t. i. »izletne cone«, kjer je (naj)večja nevarnost padcev in »izletov« tekmujočih motoristov) prispeval k nastanku škode in tretjič, da na strani objektivno odgovorne osebe ni bilo primesi krivdnega ravnanja, ki bi ob tehtanju s oškodovančevim prispevkom zmanjšalo težo njegovega prispevka.8 V zadevi št. II Ips 693/2007 sicer ni šlo za vprašanje povečanega standarda skrbnosti, tako kot v obravnavanem primeru, ko je oškodovanec strokovnjak za motoristične dirke in je bil celo v vlogi predsednika žirije motorističnega hitrostnega tekmovanja, ki bi se - če kdo, potem on - moral zavedati nevarnosti, ki se ji izpostavlja. Po drugi strani pa njegovo ravnanje ni bilo zoper varnostne predpise – kot je bilo v zadevi št. II Ips 693/2007 oškodovančevo prečkanje ceste. Ker se oboje (stopnjevan standard skrbnosti v obravnavanem primeru in kršitev cestnoprometnih predpisov v zadevi št. II Ips 693/2007) medsebojno izravna, je treba tudi v tem primeru oškodovančev prispevek oceniti na 70 %.

Odločitev o reviziji

18. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (tretjega odstavka 153. člena OZ) je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in izpodbijani sodbi spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek zoper prvo toženko, kolikor presega 30 % utrpele škode (kolikor presega 21.321,61 EUR in mesečno rento nad 91,55 EUR), zavrne (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Stroški postopka

19. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je revizijo vložila le prva toženka in je bila odločitev o glavni stvari spremenjena le, kolikor se nanaša nanjo, je bilo tudi odločitev o stroških postopka treba spremeniti le v delu, ki se nanaša nanjo.

20. O stroških postopka se odloča po kriteriju uspeha v pravdi. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Vrhovno sodišče je stroške odmerilo upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, v nadaljevanju ZodvT).

21. Tožniku je kot potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) v razmerju do prve toženke priznalo naslednje priglašene stroške:

- Za postopek pred sodiščem prve stopnje: nagrada za postopek po tar. št. 3100 (787 EUR x 1,3 = 1.023,10 EUR), nagrada za narok po tar. št. 3102 (787 EUR x 1,2 = 944,40 EUR), pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 (20,00 EUR), kar znese 1.987,50 EUR, povečano za 22 % DDV (437,25 EUR) pa 2.424,75 EUR. Temu so prišteti stroški izvedencev (798,96 EUR + 231,45 EUR + 115,72 EUR za izvedenca Senekoviča, 633,96 EUR za izvedenko Kocmur, 636,48 EUR za izvedenca Miheliča in 785,70 EUR za izvedenca Vidmarja) in sodna taksa za tožbo (1.317,00 EUR), vse skupaj torej 6.944,02 EUR. Stroškov kilometrine za pristop pooblaščenca tožnika na 4 naroke za relacijo KP-LJ-KP sodišče ni priznalo, ker se po ustaljeni sodni praksi kot potrebni stroški postopka načeloma priznavajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča.

- Za prvi postopek pred sodiščem druge stopnje: nagrada za postopek s pritožbo po tar. št. 3210 (787 x 1,6 = 1.259,20 EUR) in pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 (20,00 EUR), kar skupaj z 22 % DDV (281,42 EUR) in sodno takso za pritožbo (500,00 EUR) znaša 2.060,62 EUR.

- Za drugi postopek pred sodiščem druge stopnje: nagrada za odgovor na pritožbo prve toženke po tar. št. 3210 (787 x 1,6 = 1.259,20 EUR) in pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 (20,00 EUR), kar skupaj z 22 % DDV (281,42 EUR) znaša 1.560,62 EUR.

- Za postopek z revizijo: nagrada za odgovor na revizijo prve toženke po tar. št. 3300 (787 x 2 = 1.574,00 EUR) in pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 (20,00 EUR), kar skupaj z 22 % DDV (350,68 EUR) znaša 1.944,68 EUR.

Skupaj potrebni pravdni stroški tožnika v razmerju do prve toženke za celotni postopek znašajo 12.509,94 EUR.

22. Prvi toženki pa je kot potrebne pravdne stroške priznalo naslednje priglašene stroške:

- Za postopek pred sodiščem prve stopnje (kjer je obe toženki še zastopal isti pooblaščenec): nagrada za postopek po tar. št. 3100 (787 EUR x 1,6 zaradi zastopanja dveh strank = 1.259,20 EUR), nagrada za narok po tar. št. 3102 (787 EUR x 1,2 = 944,40 EUR) in pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 (20,00 EUR), kar znese 2.223,60 EUR, s prištetim 22 % DDV (489,19 EUR) in pričnino za pričo A. A. (88,00 EUR) pa 2.800,79 EUR. Na prvo toženko odpade polovica tega zneska, torej 1.400,40 EUR.

- Za prvi postopek pred sodiščem druge stopnje: nagrada za odgovor na pritožbo tožnika po tar. št. 3210 (787 x 1,6 = 1.259,20 EUR) in pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 (20,00 EUR), kar skupaj z 22 % DDV (281,42 EUR) znaša 1.560,62 EUR.

- Za drugi postopek pred sodiščem druge stopnje: nagrada za postopek s pritožbo po tar. št. 3210 (787 x 1,6 = 1.259,20 EUR), pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 (20,00 EUR), kar skupaj z 22 % DDV (281,42 EUR) in sodno takso za pritožbo (1.227,00 EUR) znaša 2.787,62 EUR.

- Za postopek z revizijo: nagrada za postopek z revizijo (priglašenih 826,20 EUR9) in materialni stroški (priglašenih 12,85 EUR), kar skupaj z 22 % DDV (184,59 EUR) znaša 1.023,64 EUR.

Skupaj potrebni stroški prve toženke za celotni postopek znašajo 6.772,28 EUR.

23. Tožnik je v postopku vtoževal plačilo odškodnine v višini 79.215,55 EUR in mesečne rente v višini 371,81 EUR. Zoper prvo toženko je (po spremenjeni odločitvi revizijskega sodišča) uspel z zahtevkom za plačilo odškodnine v višini 12.807,74 EUR10 in mesečne rente v višini 91,55 EUR. To pomeni, da je glede odškodnine uspel s 16 % svojega zahtevka, glede rente pa s 24 % svojega zahtevka. Ker so bili v obravnavani zadevi stroški postopka relativno enakomerno povezani z ugotavljanjem utemeljenosti zahtevka po temelju in po višini, revizijsko sodišče ni videlo razloga, da bi jih obravnavalo ločeno po temelju in po višini. Skupni uspeh tožnika v postopku je, upoštevaje 16 % uspeh glede odškodnine in 24 % uspeh glede rente, ocenilo na 20 %; skupni uspeh prve toženke pa posledično na 80 %. Prva toženka je zato dolžna tožniku povrniti njegove stroške v višini 2.501,99 EUR. Tožnik pa je prvi toženki dolžan povrniti njene stroške v višini 5.417,82 EUR. Po pobotanju medsebojnih stroškovnih terjatev je tako tožnik dolžan prvi toženki plačati še 2.915,83 EUR.

-------------------------------
1 Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011, kjer je Ustavno sodišče jasno povedalo, kaj je vsebina 127. člena Ustave, za kaj pri dopuščeni reviziji pravzaprav gre in kaj je smisel ter namen tega sistema.
2 Nobena človekova pravica ne zagotavlja pravice do revizije. Primerjaj npr. sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 in št. Up-114/96 z dne 25. 9. 1996 ter številne druge.
3 Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10.
4 Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-373/97 in sodbo ESČP v zadevi Garcia Ruiz proti Španiji z dne 21. 1. 1999.
5 Stališče nemškega Zveznega ustavnega sodišča je, da sodišča zadnje instance - razen izjemoma - ne veže dolžnost obrazložiti odločitev, ker je namen obrazložitve omogočiti posamezniku ustrezno obrambo njegovih pravic, ko gre za odločitev zadnje instance, pa prizadeti nima več možnosti braniti svojih pravic na višji instanci (sklep BVerfGE 50, 287).
6 Iz sodbe št. II Ips 563/2008 z dne 7.4. 2011 je mogoče razbrati naslednja dejstva (življenjski dogodek): »Tožnik se je 6. 11. 2001 hudo telesno poškodoval pri delu, ko je čistil kotno postajo L. Ko je želel z (navadno) metlo počistiti med valjčki pod presipom, mu je metlo povleklo med valjčke in trak, ko pa je metlo hotel izvleči, mu je med valjčke in (transportni) trak potegnilo še desno roko in mu jo zmečkalo. Prvotoženki kot upravljalki kotne postaje v L. (nevarna stvar) je mogoče očitati, da ravno na delu, kjer se je poškodoval tožnik, ni imela možnosti ustaviti stroj. To pomanjkljivost je odpravila šele po obravnavani nesreči.« Takoj za tem je Vrhovno sodišče nadaljevalo: »Ker bi se bilo obravnavani nesreči torej mogoče izogniti, njene objektivne odgovornosti ni mogoče izključiti. Odgovornost drugotoženke pa je krivdna, saj ni zagotovila varnih pogojev dela za svoje delavce tedaj, ko so ti delo opravljali pri prvotoženki. Da je popolnoma opustila nadzor nad svojimi delavci je očitno, saj je transportni trak, ki je drsel po tožnikovi roki, izklopil šele po 45 minutah sodelavec, ki je slučajno prišel mimo.« V tožnikovem ravnanju je videlo prispevek k nastanku škode v obsegu 50 %. Reklo je: »Tožnik bi moral (tudi) sam skrbeti za svojo varnost pri delu. Poseg z metlo v delujoči stroj pomeni hudo malomarnost. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je tožnik moral vedeti, da je čiščenje kotne postaje, ko je stroj v obratovanju, nevarno, in da se kotno postajo čisti le, ko trak miruje.«
7 Zakon o varnosti cestnega prometa (Ur. l. RS, št. 30/98 do 67/2002).
8 O pomenu krivde objektivno odgovorne osebe pri presoji oškodovančevega prispevka k nastanku škode gl. npr. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 234/1995 z dne 12. 12. 1996 ter sodbo in sklep št. II Ips 704/2007 z dne 28. 5. 2009, t. 8 in 9 obrazložitve.
9 Prva toženka je stroške v revizijskem postopku priglasila na podlagi Odvetniške tarife (Ur. l. št. 2/2015), in sicer za nagrado za sestavo revizije v višini 1.800 točk, kar upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR znaša 826,20 EUR. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi Odvetniška tarifa ni uporabljiva. 20. člen Tarife namreč določa, da se v primeru, če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo tarife in po uveljavitvi ZOdvT, odvetniški stroški v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po ZOdvT. Zato je treba tudi pri odmeri stroškov v revizijskem postopku uporabiti ZOdvT. Glede na vrednost spornega predmeta bi tožnici za nagrado za postopek z revizijo po tem zakonu po tar. št. 3300 pripadalo 1.574,00 EUR. Ker pa je (po lastni zmoti) priglasila nižji znesek, ji je revizijsko sodišče priznalo le ta nižji znesek.
10 Iz izreka revizijske odločbe razviden znesek 21.321,61 EUR namreč upošteva tudi že do izdaje prvostopenjske sodbe zapadle zneske mesečnih rent.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 149, 153, 153/2
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE5NDY0