<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba I Ips 3704/2014
ECLI:SI:VSRS:2018:I.IPS.3704.2014

Evidenčna številka:VS00011576
Datum odločbe:15.03.2018
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VSL II Kp 3704/2014
Datum odločbe II.stopnje:18.05.2017
Senat:Branko Masleša (preds.), Mitja Kozamernik (poroč.), dr. Mile Dolenc, Barbara Zobec, Vesna Žalik
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:poslovna goljufija - kršitev kazenskega zakona - preslepitev - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov

Jedro

Uvodoma je treba poudariti, da obravnavani opis dejanja ni povsem primerljiv z opisom dejanja v zadevi I Ips 93283/2010. V omenjeni zadevi je bilo namreč opisano golo dejstvo, da se je obsojenec s predstavnikom oškodovane družbe dogovoril za poslovno sodelovanje in med izvajanjem pogodb obljubljal redno plačilo.

V obravnavani zadevi lažna obljuba, navedena v izreku sodbe, ne vsebuje dodatnega opisa zmote oškodovanca oziroma koristi, ki si jo je v posledici neresnične obljube pridobila obsojenka. Na podlagi opisa dejanja je mogoče sklepati le, da se je obsojenkina lažna obljuba nanašala na dotlej nastali dolg v višini 30.696,93 EUR. Pri tem pa ni razvidno, da bi si obsojenka zaradi svojih neresničnih obljub pridobila korist, ki bi se kazala v pridobljenih storitvah, dajatvah ali nadaljnjem poslovnem sodelovanju. Obsojenka namreč zgolj z lažnimi obljubami glede že nastalega dolga, oškodovanca ni mogla spraviti v zmoto.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se obsojeno A. A. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprosti obtožbe,

da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri izvajanju posla drugega preslepila s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, zaradi delne neizpolnitve obveznosti pa je za drugega nastala premoženjska škoda s tem, ko je dne 10. 5. 2011 v Ljubljani kot samostojna podjetnica E. transport A. A., s.p., s sedežem B. (naročnik), z gospodarsko družbo J., d.o.o., s sedežem C. (izvajalec), sklenila pogodbo o opravljanju prevozov, po kateri se je lažnivo zavezala, da bo izvajalcu za opravljeno delo plačevala po tedensko izstavljenih računih v roku 60 dni od izstavitve posameznega računa, zatem pa je obveznosti po sklenjeni pogodbi plačevala do meseca septembra 2011, potem pa s plačevanjem prenehala in preostale obveznosti v višini 30.696,93 EUR ni plačala kljub pozivom izvajalca, na katere je vsakokrat lažno obljubljala, da bo vse obveznosti plačala, ko bo tudi sama prejela plačilo od svojih dolžnikov, čeprav je tedaj imela zadostna denarna sredstva za vsaj delno plačilo plačilu se je izmikala in ni plačala niti obveznosti v delu, kot se jo je zavezala plačati po pravnomočnih sodnih poravnavah, sklenjenih pred Okrožnim sodiščem v Krškem pod opr. št. I Pg 125/2012 in I Pg 141/2012, gospodarska družba J., d.o.o. pa tudi ni bila uspešna v nadaljnjih izvršilnih postopkih, saj je A. A. v času trajanja izvršilnih postopkov postala plačilno nesposobna, drugo svoje premoženje, iz katerega bi lahko plačala obveznosti odsvojila oz. jih prepisala na svoje sorodnike, s svojim ravnanjem pa je gospodarsko družbo J., d.o.o. oškodovala za 30.696,93 EUR;

s čimer naj bi storila kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika.

II. Po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku se oškodovano družbo J., d. o. o., s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 38.835,59 EUR napoti na pravdo.

III. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenke ter potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 11. 11. 2016 obsojenko spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere ji je določilo kazen enega leta in dveh mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi treh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Obsojenki je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso ter potrebne izdatke in nagrado pooblaščenca oškodovane družbe. Oškodovano družbo je s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 38.835,59 EUR napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbi državnega tožilca ter spremenilo izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji, in sicer je obsojenki v okviru izrečene pogojne obsodbe določilo še poseben pogoj, da mora v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi plačati znesek v višini 30.283,58 EUR. Pritožbo zagovornika obsojenke je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa naložilo tudi plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenkin zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb postopka in kazenskega zakona. Z zatrjevanjem, da je izrek prvostopenjske sodbe nerazumljiv, saj ne vsebuje opisa ravnanj obsojenke, s katerimi je preslepila oškodovano družbo, hkrati pa iz njega ni razvidnega obsojenkinega preslepitvenega namena, smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona. Meni, da očitana ji ravnanja ne vsebujejo zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije, saj iz izreka ne izhaja, katere okoliščine naj bi obsojenka lažnivo prikazovala ali jih prikrivala. Opozarja, da izrek sodbe opisuje le poslovni odnos med dvema gospodarskima subjektoma, nikakor pa ne ravnanja, ki bi mu bilo mogoče pripisati preslepitveni namen. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbami, da je trditev iz izreka, da je obsojenka izpolnjevala obveznosti do oškodovane družbe le do septembra 2011, potem pa s plačevanjem prenehala, protispisna. Vrhovnemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijani sodbi in obsojenko oprosti obtožbe oziroma podredno, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc v odgovoru z dne 31. 1. 2018, podanem na podlagi 423. člena ZKP, ocenjuje, da je zahteva za varstvo zakonitosti v delu, ki se nanaša na to, da obsojenki ni mogoče očitati preslepitvenega namena, utemeljena. Poudarja, da navedbe v opisu dejanja, da je obsojenka obljubljala plačilo, ko ji bodo plačali njeni dolžniki, ob kasnejši delni neizpolnitvi pogodbenih obveznosti, ne zadostujejo za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in spremeni izpodbijano pravnomočno sodbo, tako da A. A. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe za očitano ji kaznivo dejanje.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojenki in njenemu zagovorniku, ki je podal izjavo in pri tem prosil za čimprejšnjo odločitev o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. V obravnavani zadevi je iz izreka prvostopenjske sodbe razvidno, da je obsojenka v maju 2011 sklenila pogodbo o opravljanju prevozov, na podlagi katere se je lažnivo zavezala, da bo za opravljeno delo oškodovani družbi plačevala po tedensko izstavljenih računih. Obsojenka je nato obveznosti po sklenjeni pogodbi plačevala do septembra 2011, potem pa s plačevanjem prenehala in preostalih obveznosti v višini 30.696,93 EUR ni poravnala, kljub pozivom druge pogodbene stanke. Nadalje iz izreka sodbe izhaja, da je obsojenka na pozive oškodovane družbe vsakokrat lažnivo obljubljala, da bo vse obveznosti plačala, ko bo prejela plačilo od svojih dolžnikov, hkrati pa je imela na voljo zadostna denarna sredstva za vsaj delno plačilo dolgovanih obveznosti. Izrek sodbe vsebuje še dostavek, da obsojenka svojih obveznosti ni plačala tudi potem, ko se jih je zavezala plačati po pravnomočnih sodnih poravnavah, hkrati pa oškodovana družba ni bila uspešna v izvršilnih postopkih, saj je obsojenka postala plačilno nesposobna, poleg tega pa je svoje premoženje, s katerim bi lahko poplačala dolgovane obveznosti, odsvojila. Zagovornik z navedbami, da je takšen opis dejanja v izreku sodbe pomanjkljiv, saj mu manjka navedba konkretnih okoliščin, ki jih je obsojenka lažnivo prikazovala, uveljavlja kršitev kazenskega zakona.

6. Kaznivo dejanje poslovne goljufije po 228. členu KZ-1 je posebna oblika goljufije, pri katerem je izvršitveno ravnanje enako kot pri kaznivem dejanju goljufije po 211. členu KZ-1, le da se zanj uporablja pojem preslepitev, ki pa sicer pomensko ravno tako izraža goljufanje. Vendar se poslovna goljufija loči od goljufije po 211. členu KZ-1 po tem, da mora biti pri slednji goljufiv namen podan že pred sklenitvijo posla, medtem ko je preslepitev mogoča tako ob sklepanju posla, kot tudi kasneje, ob njenem izvajanju.1

7. Iz abstraktnega dela opisa očitanega ravnanja je razvidno, da se je obsojenki očitala preslepitev med izvajanjem posla. Glede na očitano preslepitev med izvajanjem posla se kot nerelevaten pokaže prvi del opisa dejanja, ki se nanaša na obsojenkina ravnanja, povezana s sklenitvijo posla. Hkrati so iz tega dela opisa dejanja razvidna zgolj tipična ravnanja, značilna za vsako pogodbeno razmerje. Iz navedb, da je obsojenka sklenila pogodbo o opravljanju prevozov in se zavezala, da bo za opravljeno delo plačevala po izstavljenih računih, pri čemer je nato svoje obveznosti do septembra 2011 tudi dejansko izpolnjevala, je mogoče razbrati zgolj elemente običajnega poslovnega sodelovanja. Takšen opis ne vsebuje konkretizacije zakonskega znaka preslepitve, saj mimo ravnanj, tipičnih za sleherno pogodbeno razmerje, nima opisanih dejanskih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je obsojenka pri drugi pogodbeni stranki ustvarila zmotno predstavo o določenih okoliščinah.2 Navedeno velja ne glede na vrednostno obarvan očitek o obsojenkini lažnivi zavezi k plačevanju obveznosti, ki pa jo negira že nadaljevanje opisa dejanja, iz katerega je mogoče razbrati, da je obveznosti vse do septembra 2011 dejansko izpolnjevala. Glede na to, da je obsojenka prvih nekaj mesecev izpolnjevala svoje obveznosti, ni mogoče trditi, da je bila njena zaveza o plačevanju obveznosti, dana ob sklenitvi posla, neresnična.

8. Zgoraj navedenim okoliščinam, ki se nanašajo na samo sklenitev posla, v nadaljevanju opisa dejanja sledijo ravnanja, ki pojasnjujejo v abstraktnem delu očitano preslepitev pri izvajanju posla. Pri tem je potrebno že uvodoma poudariti, da obravnavani opis dejanja ni povsem primerljiv z opisom dejanja v zadevi I Ips 93283/2010.3 V omenjeni zadevi je bilo namreč opisano golo dejstvo, da se je obsojenec s predstavnikom oškodovane družbe dogovoril za poslovno sodelovanje in med izvajanjem pogodb obljubljal redno plačilo. Pri tem v opisu dejanja ni bilo navedenih drugih dejstev in okoliščin, ki bi omogočale zanesljivo sklepanje, da je obsojenec preslepil predstavnike oškodovanec družbe. Opis dejanja v izpodbijani sodbi pa vsebuje trditev, da je obsojenka v okviru dalj časa trajajočega poslovnega odnosa glede preostalih neplačanih obveznosti vsakokrat lažno obljubljala, da bo obveznosti plačala, ko bo tudi sama prejela plačilo od svojih dolžnikov. To pomeni, da ne gre za vsebinsko izpraznjen opis dejanja, pri katerem bi v celoti izostala konkretizacija preslepitvenih ravnanj. Ne glede na navedeno pa je potrebno presoditi, ali predmetni opis v zadostni meri konkretizira zakonski znak preslepitve.

9. Bistvo obsojenki očitanega ravnanja predstavlja njena lažna obljuba plačila preostanka dolgovanega zneska. Pri tem je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je v primeru takšne obljube že mogoče govoriti o preslepitvi. Preslepiti drugega pomeni ustvariti pri drugi osebi zmotno predstavo o določenih okoliščinah ali jo pustiti v zmoti o obstoju oziroma neobstoju določenih okoliščin. Storilec s svojim lažnim prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, zapelje drugega v zmoto ali ga pusti v zmoti. Pri tem mora med preslepitvijo storilca in zmoto oškodovanca obstajati vzročna zveza.4 S tovrstno lažno obljubo plačila je torej mogoče drugo osebo spraviti v zmoto, saj zaradi nastale zmote lahko stori nekaj v škodo svoje premoženjske sfere, česar sicer ne bi. Istočasno mora storilec zaradi lažne obljube od oškodovanca pridobiti določeno dajatev, storitev ali nadaljnje poslovno sodelovanje.

10. V obravnavani zadevi lažna obljuba, navedena v izreku sodbe, ne vsebuje dodatnega opisa zmote oškodovanca oziroma koristi, ki si jo je v posledici neresnične obljube pridobila obsojenka. Na podlagi opisa dejanja je mogoče sklepati le, da se je obsojenkina lažna obljuba nanašala na dotlej nastali dolg v višini 30.696,93 EUR. Pri tem pa ni razvidno, da bi si obsojenka zaradi svojih neresničnih obljub pridobila korist, ki bi se kazala v pridobljenih storitvah, dajatvah ali nadaljnjem poslovnem sodelovanju. Obsojenka namreč zgolj z lažnimi obljubami glede že nastalega dolga, oškodovanca ni mogla spraviti v zmoto. Hkrati pa iz opisa dejanja ne izhaja, da bi bile njene obljube, četudi neresnične, usmerjene k zasledovanju kakšnega drugega cilja. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da takšen opis dejanja, ki je vseboval le navedbo lažne obljube plačila dolga, brez siceršnje ciljne usmerjenosti neresničnih trditev o plačilu dolgovanega zneska, ne more predstavljati konkretizacije zakonskega znaka preslepitve.

11. Opis dejanja v izreku sodbe vsebuje tudi navedbo ravnanj obsojenke, ki spadajo v čas po izvajanju posla. Pri tem je pojasnjeno, da oškodovana družba ni bila uspešna pri izterjavi dolgovanih zneskov okviru izvršilnih postopkov, saj je obsojenka postala plačilno nesposobna, hkrati pa je preostalo premoženje prepisala na svoje sorodnike. Na podlagi tovrstnih okoliščin bi bilo eventualno mogoče za nazaj sklepati glede obstoja preslepitvenega namena, vendar le v primerih, ko bi bila že v osnovi ustrezno pojasnjena preslepljenost oškodovanca. V obravnavanem primeru pa tovrstne okoliščine ne morejo nadomestiti pomanjkljivo konkretiziranega zakonskega znaka preslepitve.

12. Glede na navedeno opis dejanja, kakršen izhaja iz izreka izpodbijane prvostopenjske sodbe, ne vsebuje ustrezne konkretizacije zakonskega znaka preslepitve. To pomeni, da je z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršen kazenski zakon glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP).

C.

13. Vrhovno sodišče je glede na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP, ne da bi se opredeljevalo do ostalih navedb zagovornika, zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je A. A. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Izdaja oprostilne sodbe je imela za posledico spremembo odločb o premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka. Vrhovno sodišče je zato gospodarsko družbo J., d.o.o. na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP pa je stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obsojenke ter potrebne izdatke in nagrado njenega zagovornika naložilo v breme proračuna.

-------------------------------
1 Kazenski zakonik s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Posebni del, dr. Mitja Deisinger, PZ MB d.o.o., Maribor, 2017, str. 477.
2 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017.
3 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017.
4 Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, mag. Mitja Deisinger, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 481.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 228
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 372, 372-1.
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 228, 228/1.
Datum zadnje spremembe:
05.12.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE4ODMw