<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba I Ips 37381/2013-146
ECLI:SI:VSRS:2016:I.IPS.37381.2013.146

Evidenčna številka:VS2008023
Datum odločbe:12.05.2016
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VSM II Kp 37381/2013
Senat:Marko Šorli (preds.), Vesna Žalik (poroč.), dr. Mile Dolenc, mag. Kristina Ožbolt, Barbara Zobec
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pravice obrambe - izvajanje dokazov v korist obdolženca - dokazni predlog v pritožbi- nova dejstva in dokazi v pritožbi - pregled spisa - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

Med pravna jamstva, določena v 29. členu Ustave Republike Slovenije, sodi tudi pravica, da je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Te ustavne pravice pa obsojenec v obravnavanem primeru ni izkoristil. Postavitve izvedenca grafologa ni predlagal v postopku pred sodiščem prve stopnje, prav tako pa tega ni storil v pritožbi. V pritožbi je navedel le, da so vse okoliščine ostale neraziskane in najmanj, kar bi sodišče samo moralo storiti, bi bila pritegnitev izvedenca grafologa, s katerim bi se ugotovila identiteta podpisnika, ter dodal, da je zaradi navedenega dejansko stanje ugotovljeno nepopolno. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 97133/2010 z dne 4. 2. 2016 presodilo, da je položaj pred sodiščem druge stopnje drugačen kot pred sodiščem prve stopnje, saj dokazi in dokazni predlogi niso samostojni pritožbeni razlogi, temveč so le del pritožbenih navedb v zvezi z uveljavljanjem razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 500,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 37381/2013 z dne 7. 1. 2015 obsojenega B. V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika. Izreklo mu je kazen sedem mesecev zapora ter odločilo, da je dolžan oškodovancu povrniti premoženjskopravni zahtevek v višini 5.000,00 EUR. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 37381/2013 z dne 11. 6. 2015 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenec dne 3. 11. 2015 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena in drugih kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V obrazložitvi zahteve navaja, da mu je bila kršena pravica do obrambe, ker mu sodišče ni omogočilo pridobiti spisovne dokumentacije, ter da sodba višjega sodišča nima razlogov o odločilnih dejstvih. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 8. 12. 2015, predlagal zavrnitev zahteve. Meni, da sta sodišči o odločilnih dejstvih navedli izčrpne razloge, da se je sodišče druge stopnje ustrezno opredelilo do v pritožbi predlaganega dokaznega predloga z izvedencem grafologom, ter da zahteva v tem pogledu uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Prav tako meni, da ni podana zatrjevana kršitev pravice do obrambe. Fotokopij listin iz spisa obsojenec po izdani sodbi sodišča prve stopnje res ni prejel, vendar pa je pridobitev teh listin pogojena s plačilom sodne takse, ki je obsojenec ni plačal.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilstva na zahtevo za varstvo zakonitosti je bil obsojenec seznanjen dne 9. 12. 2015, vendar se o njem ni izjavil.

B.

5. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da mu je bila kršena pravica do obrambe, ker mu sodišče ni omogočilo, da bi si pridobil dokumentacijo iz sodnega spisa. Kršitev utemeljuje z navedbo, da je po prejetju sodbe sodišča prve stopnje, skupaj z napovedjo pritožbe, oddal tudi prošnjo za posedovanje fotokopij pismene dokumentacije v spisu, ki jo do poteka roka za oddajo pritožbe ni prejel. Zaradi navedenega mu je bila onemogočena uporaba podatkov iz spisa, zato pri pripravi pritožbe ni mogel natančno obrazložiti svojih navedb ter pripraviti dodatnih dokaznih predlogov, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost celotnega postopka.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča uveljavljana kršitev ni podana. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je bila sodba sodišča prve stopnje v obsojenčevi nenavzočnosti razglašena na glavni obravnavi dne 7. 1. 2015. Obsojenec je dne 29. 1. 2015 napovedal, da se bo zoper sodbo pritožil, hkrati pa je sodišču posredoval vlogo, naslovljeno s „prošnja za kopije“, v kateri je sodišče prosil, da mu posreduje kopije kazenskega spisa. Sodišče je obsojenca z dopisom, ki mu je bil vročen dne 13. 2. 2015, pozvalo k natančni opredelitvi, katere kopije iz spisa želi, kar bo tudi podlaga za plačilo takse za zaprošene kopije. Obsojenec je dne 24. 2. 2015 sodišču posredoval ponovno prošnjo za kopije kazenskega spisa, v kateri je opredelil, katere dokumente želi prejeti. Sodišče je še istega dne, ko je prejelo obsojenčevo prošnjo za posredovanje kopij spisa, izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse za preslikavo listin. Sodišče je obsojencu plačilni nalog za plačilo sodne takse skušalo vročiti dne 26. 2. 2015, vendar pa obsojenec pošiljke ni dvignil, zato se je dne 17. 3. 2015 vrnila k sodišču v Murski Soboti. Plačilni nalog za plačilo sodne takse je bil obsojencu vročen šele dne 11. 5. 2015. Dne 23. 3. 2015 je bila obsojencu vročena sodba s pisno obrazložitvijo ter pravnim poukom, da je zoper njo dovoljena pritožba v roku 15 dni od vročitve prepisa sodbe. Obsojenec je zoper sodbo vložil pritožbo, ki jo je sodišče prejelo dne 8. 4. 2015.

7. Na podlagi navedenih podatkov spisa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje še pred vročitvijo odpravka sodbe in torej pred potekom roka za vložitev pritožbe zoper njo, naredilo vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi obsojencu vročilo plačilni nalog za plačilo sodne takse, ki je pogoj za posredovanje kopij spisa, vendar pa se je pošiljka vrnila na sodišče, ker je obsojenec v 15-dnevnem roku ni dvignil. Rok za vložitev pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje je torej potekel pred vročitvijo plačilnega naloga za plačilo sodne takse, ki je pogoj za pridobitev kopij spisa, ker obsojenec ni pravočasno sprejel plačilnega naloga za plačilo sodne takse. Poleg tega Vrhovno sodišče ugotavlja, da je imel obsojenec na podlagi določbe petega odstavka 128. člena ZKP ves čas možnost pregledati kazenski spis in po potrebi prepisati posamezne njegove dele, zato je neutemeljena njegova navedba v zahtevi za varstvo zakonitosti, da zaradi nerazpolaganja s podatki spisa ni mogel natančno obrazložiti svoje pritožbe.

8. Neutemeljena je tudi navedba zahteve za varstvo zakonitosti, da sodba višjega sodišča nima razlogov o odločilnih dejstvih. Vložnik zahteve kršitev utemeljuje z navedbami, da je v pritožbi predlagal izvedbo dodatnih dokazov – pritegnitev izvedenca grafologa – ter dodatnih prič za potrditev svojih navedb, česar pa se višje sodišče sploh ni dotaknilo.

9. Med pravna jamstva, določena v 29. členu Ustave Republike Slovenije, sodi tudi pravica, da je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Te ustavne pravice pa obsojenec v obravnavanem primeru ni izkoristil. Postavitve izvedenca grafologa ni predlagal v postopku pred sodiščem prve stopnje, prav tako pa tega ni storil v pritožbi. V pritožbi (listovna številka 141 spisa) je navedel le, da so vse okoliščine ostale neraziskane in najmanj kar bi sodišče samo moralo storiti bi bila pritegnitev izvedenca grafologa, s katerim bi se ugotovila identiteta podpisnika, ter dodal, da je zaradi navedenega dejansko stanje ugotovljeno nepopolno. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 97133/2010 z dne 4. 2. 2016 presodilo, da je položaj pred sodiščem druge stopnje drugačen kot pred sodiščem prve stopnje, saj dokazi in dokazni predlogi niso samostojni pritožbeni razlogi, temveč so le del pritožbenih navedb v zvezi z uveljavljanjem razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Obsojenec torej v obravnavanem primeru ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ne v pritožbi ni predlagal izvedbe dokazov, temveč je zatrjeval le, da je bilo dejansko stanje v zvezi z identiteto podpisnika inkriminiranih dokumentov nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je obravnavalo pritožbo obsojenca v okviru uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter v 11. točki na 7. strani sodbe presodilo, da obsojenec ni predlagal izvedbe dokaza s pritegnitvijo izvedenca grafologa, sodišče prve stopnje pa je glede na okoliščine, da je bil obsojenec edini družbenik, direktor in zakoniti zastopnik družbe, utemeljeno verjelo v verodostojnost podpisov ter se zato samo ni odločilo za pritegnitev izvedenca grafologa.

11. Glede na navedeno obsojencu ni bila kršena pravica do obrambe, prav tako pa tudi ne gre za kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ki jo z navedbami v zahtevi smiselno uveljavlja obsojenec, ki pritožbenemu sodišču nalaga, da presodi relevantne pritožbene navedbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

12. Obsojenec z navedbami v zahtevi, s katerimi se ne strinja z razlogi sodbe pritožbenega sodišča, da je absurden zaključek pritožbenega sodišča, da je na obeh spornih dokumentih obsojenčev podpis, da je ves čas trdil, da so bili dogodki izpeljani mimo njegove volje, oziroma na pravno nelegalen način, da podpisi niso njegovi, in da do faksa ni imel dostopa, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi tarifnih številk 7112 in 7152 Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.


Zveza:

ZKP člen 128, 128/5, 369, 369/4, 371, 371/2, 395, 395/1, 420, 420/2.
Datum zadnje spremembe:
19.09.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk2OTcy