<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 14452/2010-43
ECLI:SI:VSRS:2013:I.IPS.14452.2010.43

Evidenčna številka:VS2006495
Datum odločbe:25.04.2013
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Kp 14452/2010
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - tatvina - zakonski znaki kaznivega dejanja - čas storitve kaznivega dejanja - čas izvršitve - izkop peska - aprehenzijska teorija - nadaljevano kaznivo dejanje - zastaranje kazenskega pregona - absolutno zastaranje

Jedro

Vrhovno sodišče je že v zadevi I Ips 99/2005 z dne 22. 9. 2005 sprejelo stališče, da se zastaranje kazenskega pregona šteje posebej za vsako dejanje iz konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja. Z vključitvijo zastaranega dejanja v nadaljevano kaznivo dejanje bi se namreč znova vzpostavila pravica države za kazenski pregon za to kaznivo dejanje, kar bi pomenilo obid določb o absolutnem zastaranju.

Pri kaznivem dejanju tatvine je v teoriji in sodni praksi uveljavljena t. i. teorija aprehenzije, po kateri je tuja premična stvar odvzeta, ko jo storilec dobi v posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga. Za dokončanje kaznivega dejanja zadostuje, da je odvzeta stvar izločena od drugih stvari in ni potrebno, da bi jo storilec odnesel z mesta, kjer se je nahajala.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v izreku o krivdi, kazni in stroških kazenskega postopka spremeni tako, da:

I. se obtožba zoper V. R.,

da je vzel tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti, tako da je v času od januarja 2001 do najmanj vključno 19. 6. 2002 v peskokopu pri G., ki je na zemljiščih parcelnih št. 1503/1, 1503/2, 1510 in 1512, k. o. G., last Š. E., in mu ga je E. dal v najem, čeprav ni imel koncesije za izkopavanje gramoza, ki je po prvem odstavku 17. člena Zakona o varstvu okolja in prvem odstavku 11. člena v zvezi z 12. točko 3. člena Zakona o rudarstvu kot mineralna surovina last Republike Slovenije, v škodo Republike Slovenije izkopal in si prilastil skupno najmanj 6210 m3 gramoza v vrednosti 24.618,18 €,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika,

iz razloga po četrti točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku

z a v r n e .

II. Stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

A.

1. Obsojeni V. R. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 14452/2010 z dne 3. 4. 2012 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri meseca zapora ter preizkusno dobo treh let. Oškodovanca je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obsojencu pa je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 14452/2010 z dne 15. 6. 2012 pritožbi obsojenca in njegovih zagovornikov delno ugodilo in izpodbijano sodbo v opisu kaznivega dejanja spremenilo tako, da je količino izkopanega gramoza opredelilo kot „najmanj 3800 m3 gramoza v vrednosti 15.064,26 €“, v preostalem pa je pritožbi obsojenca in zagovornika, pritožbo okrožne državne tožilke pa v celoti zavrnilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenca, iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca obtožbe oprosti, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno ter predlagal njeno zavrnitev.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku. Slednji je v izjavi vztrajal pri argumentih zahteve.

B.

5. Vrhovno sodišče je najprej obravnavalo tiste navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, ki se nanašajo na absolutno zastaranje kazenskega pregona.

6. Zagovornik obsojenca navaja, da je sodišče prve stopnje v izreku sodbe napačno ugotovilo čas izvršitve kaznivega dejanja. Trdi, da iz dokaznega postopka izhaja, da je obsojenec očitano kaznivo dejanje storil najkasneje 20. 2. 2002, ko je bilo v peskokopu izvršeno zadnje miniranje, zaradi česar je kazenski pregon absolutno zastaral. Po sodni praksi je kaznivo dejanje tatvine, storjeno z izkoriščanjem rudnega bogastva, dokončano, ko si storilec prilasti kamnino, ki jo je iz raščenega stanja predelal v razsuto stanje in jo napravil za premično stvar v smislu 211. člena KZ v povezavi z desetim odstavkom 126. člena KZ. Po oceni zagovornika je zato napačno stališče sodišča prve stopnje, ki v 9. točki obrazložitve navaja, da je obsojencu kaznivo dejanje dokazano tudi s tem, ko naj bi imel še dne 19. 6. 2002 v peskokopu z miniranjem pripravljeno in na ta način prilaščeno najmanj 6210 m3 gramoza. Dejanja, ki naj bi se odvijala v obdobju od aprila 2002 do 19. 6. 2002, ne morejo predstavljati izvršitvenih ravnanj kaznivega dejanja tatvine. Obsojeni v tem obdobju ni mogel neupravičeno izkopati in si prilastiti najmanj 6210 m3 gramoza, saj gre za količino, ki je bila minirana februarja 2002. Sodišči pa tudi ne navedeta, katera so tista dejanja, ki naj bi bila izvršena v inkriminiranem obdobju. Zgolj dejstvo, da je obsojenec v tem obdobju odminirani material hranil v kamnolomu, po mnenju zagovornika, ne more biti del kaznivega dejanja tatvine.

7. Za kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ se sme storilcu izreči kazen zapora do treh let. Skladno s 4. točko prvega odstavka 111. člena KZ kazenski pregon za tako dejanje ni več dovoljen, če je preteklo pet let od storitve kaznivega dejanja (t. i. relativni zastaralni rok). V vsakem primeru (tj. ne glede na določbe o pretrganju zastaranja) kazenski pregon zastara, če preteče dvakrat toliko časa, kot ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona (šesti odstavek 112. člena KZ, t. i. absolutni zastaralni rok). V obravnavanem primeru je torej absolutni zastaralni rok deset let od dneva, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno.

8. Iz izreka obsodilne sodbe izhaja, da je obsojenec „v času od aprila 2002 do najmanj vključno 19. 6. 2002 v peskokopu [..] v škodo Republike Slovenije izkopal in si prilastil skupno najmanj 3800 m3 gramoza v vrednosti 15.064,26 €.“ Tak opis dejanskega stanja omogoča zaključek, da je obsojenec v določenem časovnem obdobju z več zaporednimi ravnanji, proti istemu oškodovancu ter na isti način večkrat izpolnil bit inkriminacije prvega odstavka 211. člena KZ. Gre torej za več kaznivih dejanj, ki pa so življenjsko gledano tako povezana, da jih je mogoče vključiti v konstrukcijo enega nadaljevanega kaznivega dejanja.(1) Vrhovno sodišče je že v zadevi I Ips 99/2005 z dne 22. 9. 2005 sprejelo stališče, da se zastaranje kazenskega pregona šteje posebej za vsako dejanje iz konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja. Z vključitvijo zastaranega dejanja v nadaljevano kaznivo dejanje bi se namreč znova vzpostavila pravica države za kazenski pregon za to kaznivo dejanje, kar bi pomenilo obid določb o absolutnem zastaranju. V obravnavanem primeru to pomeni, da so zastarala vsa posamična kazniva dejanja, ki so bila izvršena pred 18. 6. 2002, saj je sodba postala pravnomočna 18. 6. 2012, ko je sodišče prve stopnje prejelo spis z overjenim prepisom sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 129. člena ZKP).

9. Glede na navedeno je kazenski pregon dopusten le še za dejanja, ki so bila izvršena 18. in 19. 6. 2002. Vendar iz izreka izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, katera konkretna ravnanja naj bi obsojenec izvršil v teh dneh. Slednje prav tako ne izhaja iz obrazložitev izpodbijanih sodb ter podatkov spisa. Nasprotno - razlogi sodb ter izvedeni dokazi omogočajo zaključek, da obsojenec v celotnem inkriminiranem obdobju (torej tudi od aprila 2002 pa do 17. 6. 2002) ni izvršil nobenega ravnanja, ki bi predstavljalo izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. členu KZ, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

10. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ter izvedenega dokaznega postopka, je sodišče prve stopnje ugotavljalo predvsem, ali je obsojenec gramoz prodajal ter kakšno količino si je prilastil. Ugotovilo je, da je obsojenec v kritičnem obdobju gramoz dobavljal podjetju M. (6. stran sodbe) ter da je bil dne 19. 6. 2002 ustavljen voznik, ki je iz peskokopa peljal 5 m3 peska. Iz obrazložitve sodbe nadalje izhaja, da ni bilo mogoče ugotoviti točne količine vsega peska, ki si ga je obsojenec pridobil z izkoriščanjem peskokopa, je pa bilo mogoče ugotoviti zadnjo prilaščeno količino. Po navedbah sodišča sta količino nazadnje odkopanega gramoza ugotovila inšpektorja pri ogledu zemljišča dne 19. 6. 2002, ko se je na zemljišču nahajalo približno 3800 m3 še nepresejanega peska, na štirih kupih. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju količine prilaščenega peska oprlo na izvedensko mnenje Geološkega zavoda Slovenije, iz katerega izhaja, da je bilo v času od januarja 2001 pa do junija 2002 iz peskokopa odvzetih najmanj 6210 m3 surovine v razsutem stanju, pri čemer je bila ta količina ugotovljena na podlagi podatkov o uporabi razstrelilnih sredstev ob miniranju v februarju 2002 (natančneje 20. 2. 2002, kot izhaja iz podatkov spisa). Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da je imel obsojenec dne 19. 6. 2002 na kraju z miniranjem pripravljen material, ki je izviral iz peskokopa, v količini najmanj 6210 m3 v razsutem stanju, s čimer si je po oceni sodišča ta material protipravno prilastil. Sodišče druge stopnje je v zvezi s količino prilaščenega peska navedlo, da se izračun, ki ga je opravila izvedenka Geološkega zavoda, nanaša na daljše časovno obdobje, kot se obsojencu očita v izreku sodbe, tj. od januarja 2001 do junija 2002, da pa sta inšpektorja ob ogledu peskokopa dne 19. 6. 2002 zanesljivo ugotovila, da je bilo na zemljišču deponirano 3800 m3 gramoza. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v opisu kaznivega dejanja spremenilo tako, da je količino izkopanega gramoza opredelilo kot „najmanj 3800 m3 gramoza v vrednosti 15.064,26 €“.

11. Sodišči prve in druge stopnje sta torej ugotovili, da je obsojenec v februarju 2002 naročil miniranje ter da je imel dne 19. 6. 2002 na zemljišču še 3800 m3 peska. Niti iz obrazložitve izpodbijanih sodb niti iz podatkov spisa pa ne izhaja, da bi obsojenec miniral, odkopaval oziroma si kako drugače prilaščal pesek tudi po februarju 2002. Po ugotovitvah sodišč naj bi obsojenec v obdobju od aprila do 19. 6. 2002 le še hranil odkopan gramoz ter ga dobavljal podjetju M. Ta ravnanja pa ne predstavljajo zakonskih znakov kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ in ne morejo biti relevantna za presojo časa storitve kaznivega dejanja (v smislu prvega odstavka 112. člena KZ), kot pravilno opozarja zagovornik v zahtevi.

12. Čas storitve kaznivega dejanja ne sovpada zmeraj s časom njegove izvršitve, opredeljenim v 9. členu KZ (torej časom, ko je storilec delal oziroma bi moral delati, ne glede na to, kdaj je nastala prepovedana posledica). Čas storitve zajema ves časovni okvir kaznivega dejanja - tako izvršitveno ravnanje kot tudi prepovedano posledico.(2) Pri kaznivem dejanju tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ to razlikovanje nima praktičnih posledic, saj prepovedana posledica nastopi v trenutku, ko je izvršitveno ravnanje končano, tj. z odvzemom tuje premične stvari. V teoriji in sodni praksi je uveljavljena t. i. teorija aprehenzije, po kateri je tuja premična stvar odvzeta, ko jo storilec dobi v posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga. Za dokončanje kaznivega dejanja zadostuje, da je odvzeta stvar izločena od drugih stvari in ni potrebno, da bi jo storilec odnesel z mesta, kjer se je nahajala.(3) Skladno z navedenim velja kaznivo dejanje tatvine mineralnih snovi za dokončano, ko storilec mineralne snovi loči od zemljišča oziroma jih iz raščenega stanja pretvori v premično stvar.(4) Ker je kaznivo dejanje tatvine kaznivo dejanje stanja (in ne trajajoče kaznivo dejanje), vzdrževanje protipravnega stanja (posest ukradenih predmetov) oziroma nadaljnje razpolaganje storilca z ukradeno stvarjo (npr. prodaja, uničenje, poraba, predelava) ni zakonski znak tega kaznivega dejanja.

13. Glede na navedeno je potrebno pritrditi zagovorniku, da razlogi izpodbijanih sodb ne dajejo podlage za zaključek, da je obsojenec v obdobju od aprila 2002 do najmanj vključno 19. 6. 2002 izvršil kakršnokoli ravnanje, ki bi ga bilo mogoče pravno opredeliti kot izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ. Vrhovno sodišče ne soglaša s stališčem pritožbenega sodišča, ki je ugovor absolutnega zastaranja kazenskega pregona zavrnilo z obrazložitvijo, da je bilo ravnanje obsojenca sestavljeno iz več dejanj istega kaznivega dejanja, pri čemer naj bi vsako ravnanje ne predstavljalo samostojnega kaznivega dejanja pač pa le del nadaljevane kriminalne dejavnosti, zaradi česar naj bi zastaranje teklo od 19. 6. 2002, ko je bilo izvršeno zadnje posamezno dejanje. Kot je bilo že navedeno, je kaznivo dejanje tatvine gramoza dokončano, ko storilec gramoz loči od zemljišča in ga s tem napravi za premično stvar. To pomeni, da je bilo v obravnavanem primeru kaznivo dejanje dokončano že februarju 2002, ko je bilo izvedeno zadnje miniranje. Kasnejša hramba in prodaja peska sicer lahko kažeta, da si je obsojenec gramoz predhodno protipravno prilastil. Niso pa ta ravnanja relevantna za presojo časa storitve kaznivega dejanja, saj ne predstavljajo izvršitvenih ravnanj kaznivega dejanja tatvine oziroma dela kriminalne dejavnosti v okviru tega kaznivega dejanja.

14. Vrhovno sodišče torej ocenjuje, da že iz izreka izpodbijane sodbe (v katerem je ravnanje obsojenca opisano kot nadaljevano kaznivo dejanje) izhaja, da so zastarala vsa dejanja, ki so bila storjena pred 18. 6. 2002. Analiza obrazložitev izpodbijanih sodb ter izvedenih dokazov pa nadalje pokaže, da je bilo v obravnavanem primeru kaznivo dejanje storjeno celo pred inkriminiranim obdobjem, torej pred aprilom 2002. Ob pravilni uporabi določb 4. točke prvega odstavka 111. člena KZ v zvezi s prvim in šesti odstavkom 112. člena KZ bi moralo sodišče prve stopnje presoditi, da je absolutno zastaranje kazenskega pregona nastopilo že 20. 2. 2012 ter obtožbo zoper obsojenca zavrniti (četrta točka 357. člena ZKP). Nasprotno pa je sodišče nepravilno štelo, da je obsojenec kaznivo dejanje izvrševal še 19. 6. 2002, s tem, ko je imel na zemljišču deponiran gramoz.

15. Vrhovno sodišče v zvezi s tem ne sprejema stališča vrhovnega državnega tožilca, da gre za vprašanje, ki se nanaša na pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Dejstva, ki utemeljujejo zaključek, da je kazenski pregon absolutno zastaral, namreč izhajajo že iz obrazložitve sodbe sodišče prve stopnje. Čeprav se sodišče ni posebej ukvarjalo z vprašanjem, kdaj je obsojenec gramoz izkopal oziroma odminiral (kot je bilo že navedeno, je v dokaznem postopku ugotavljalo predvsem, ali je obsojenec gramoz prodajal in hranil ter v kakšni količini), iz sodbe jasno izhaja, da je bilo zadnje miniranje izvršeno v februarju 2002, saj je sodišče prav na podlagi razstrelilnih sredstev, ki so bila uporabljena pri tem miniranju, napravilo zaključke o količini prilaščenega gramoza. Tisto, kar zagovornik očita sodišču prve in druge stopnje torej ni napačna ugotovitev dejanskega stanja, temveč napačen materialnopravni zaključek o času storitve kaznivega dejanja v smislu prvega odstavka 112. člena KZ.

C.

16. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo kršitev po tretjem odstavku 372. člena ZKP, ki se nanaša na vprašanje, ali je kazenski pregon zastaran, je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je iz razloga po četrti točki 357. člena ZKP obtožbo zoper obsojenca zavrnilo, ne da bi presojalo ostale v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve.

17. Glede na takšno odločitev je bilo potrebno odločiti, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun (prvi odstavek 96. člena ZKP).

----

Op. št. (1): Da gre v primeru večkratnega, časovno in prostorsko povezanega, izkopavanja rudnih bogastev za nadaljevano kaznivo dejanje, je Vrhovno sodišče presodilo tudi v zadevi I Ips 189/2008 z dne 4. 9. 2008.

Op. št. (2): Prim: Bele, I., Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, GV založba, Ljubljana, 2001, str. 95.

Op. št. (3): Glej Deisinger, M., Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV založba, Ljubljana, 2002, str. 364.

Op. št. (4): Sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 189/2008 z dne 4. 9. 2008 in Kp 9/2004 z dne 18. 3. 2005.


Zveza:

ZKP člen 129, 372, 372/3.
KZ člen 111, 112, 112/6, 211, 211/1.
Datum zadnje spremembe:
21.06.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU0NTEz