<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sklep X Ips 254/2009
ECLI:SI:VSRS:2009:X.IPS.254.2009

Evidenčna številka:VS1011723
Datum odločbe:16.09.2009
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS U 715/2008
Področje:CARINE - UPRAVNI SPOR
Institut:dovoljenost revizije - neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča - obnova carinskega postopka - naknadni obračun carinskega dolga - odstop od sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti

Jedro

Morebiten odstop sodišča prve stopnje od sodne prakse v neki posamični zadevi ne omogoča dopustitve revizije v zadevi, ki od ustaljene sodne prakse ne odstopa.

Izrek

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka dne 7. 5. 2009 po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada M. z dne 10. 2. 2006, v zvezi z odločbo Ministrstva za finance z dne 28. 2. 2008. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ naknadno obračunal carinski dolg na podlagi točke a) prvega odstavka 154. člena Carinskega zakona – CZ, ker za blago, sproščeno v prost promet s carinsko deklaracijo, (ECL) z dne 12. 2. 2003, uveljavljana preferencialna carinska obravnava ni bila upravičena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od pogojev za njeno dovolitev, pri čemer je po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče je v svojih sklepih Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009 in Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 ugotovilo, da to stališče Vrhovnega sodišča ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo uveljavlja revident, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Tožeča stranka zatrjuje, da upravnosodna praksa neenotno obravnava primere, v katerih se naknadno odkrije, da so bila potrdila o poreklu carinskega blaga ponarejena. Zatrjuje, da je Upravno sodišče, Oddelek v Novi Gorici, v sodbah U 338/2006 in U 337/2006, ki jih prilaga reviziji, zavzelo stališče, da je treba v primerih ponarejenih listin obvezno izvesti obnovo postopka po 2. točki 260. člena ZUP. Zatrjuje tudi, da izpodbijana sodba odstopa od stališča, ki naj bi ga v številnih odločbah zavzelo prvostopenjsko in Vrhovno sodišče, katerih opravilne številke navaja, da je treba v primerih ponarejenih potrdil o poreklu blaga uporabiti določbe ZUP o obnovi, ne pa določb CZ o naknadnem obračunu.

7. Iz sodb, ki so priložene reviziji, po presoji revizijskega sodišča ne izhaja, kar navaja tožeča stranka, ampak zgolj to, da je sodišče prve stopnje presodilo, da je v konkretnih primerih podan obnovitveni razlog po 2. točki 260. člena ZUP (zaradi kaznivega dejanja davčne utaje). V zvezi s tem revizijsko sodišče tudi opozarja na svoje ustaljeno stališče (glej npr. sodbe X Ips 512/2006, X Ips 647/2006, X Ips 801/2006 in X Ips 114/2007), da v primeru suma ponarejenosti listin ni treba obvezno uvesti obnove postopka po 2. točki 260. člena ZUP, saj se obnova lahko uvede po vsaki izmed točk, naštetih v 260. členu ZUP, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Poleg tega se po ustaljenem stališču revizijskega sodišča obnova po ZUP in naknadni obračun carinskega dolga po CZ ne izključujeta (glej npr. sodbe X Ips 330/2006, X Ips 394/2007, X Ips 917/2006, X Ips 918/2006 in X Ips 653/2008). Zgolj zato, ker je bila v sicer podobnih posameznih primerih uporabljena drugačna pravna podlaga, pa ni mogoče govoriti o neenotnosti oziroma odstopu od sodne prakse.

8. Tožeča stranka tudi zatrjuje, da izpodbijana sodba odstopa od stališča Sodišča Evropskih skupnosti iz sodbe, C-204/07-P z dne 25. 7. 2008, v skladu s katerim se zoper špediterja ne more uporabiti objektivna odgovornost za ponarejeno listino. V navedeni zadevi je sodišče obravnavalo uvoz turškega blaga, ki je bilo po pogojih iz pridružitvenega sporazuma med Turčijo in Evropsko unijo oproščeno plačila carine. Italijanski uvoznik je ob uvozu predložil potrdila o turškem poreklu blaga, za katera so turški carinski organi naknadno ugotovili, da so ponarejena, posledično pa je bila uvozniku obračunana carina. Sodišče Evropskih skupnosti je takšno odločitev razveljavilo, ker je presodilo, da Komisija Evropskih skupnosti ni ustrezno nadzorovala pravilnega izvajanja pridružitvenega sporazuma, zaradi česar ugotovitve turških carinskih organov o ponarejenosti potrdil o poreklu niso bile zanesljive. Na takšno odločitev in razloge zanjo pa se po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka ne more uspešno sklicevati. V carinskem postopku, ki je predmet obravnavane revizije, namreč ni nasprotovala rezultatom preverjanj potrdil o poreklu, niti ni zatrjevala, da so nemški ali slovenskih carinski organi v postopkih mednarodnega upravnega sodelovanja, ki jih je urejal pridružitveni sporazum, storili kakšne nepravilnosti. Glede na to citirana sodba Sodišča Evropskih skupnosti ni pravno pomembna za rešitev obravnavane zadeve.

9. Tožeča stranka tudi zatrjuje, da izpodbijana sodba odstopa od stališča, ki ga je zavzelo Upravno sodišče, Oddelek v Celju, v sodbi U 275/2006-15 z dne 18. 11. 2008, katere delno kopijo – kopirane so samo lihe strani – prilaga reviziji. Iz navedene sodbe naj bi izhajalo, da je treba odgovornost deklaranta v zvezi z naknadno določenim carinskim dolgom razlagati zelo restriktivno in da deklarant ni odgovoren za netočnost podatkov v potrdilu o poreklu, če sam carinski urad ni dvomil v njihovo verodostojnost zaradi očitno dobre ponareditve. Četudi bi sodišče prve stopnje v zadevi, na katero se sklicuje tožeča stranka, res zavzelo omenjeno stališče (o tem se zaradi nepopolnosti kopije revizijsko sodišče ni moglo povsem prepričati), to še ne pomeni, da sodba, ki je predmet te revizije, odstopa od siceršnje prakse prvostopenjskega ali Vrhovnega sodišča. Sodišče prve stopnje je namreč v številnih primerih potrdilo, da je tudi deklarant lahko odgovoren za carinski dolg, ki je bil obračunan zaradi naknadno ugotovljene neverodostojnosti potrdil o poreklu blaga, takšno stališče pa je zavzelo tudi Vrhovno sodišče (glej npr. sodbe X Ips 679/2005, X Ips 647/2006, X Ips 801/2006, X Ips 836/2006 in X Ips 1183/2006). Morebiten odstop sodišča prve stopnje od sodne prakse v neki posamični zadevi, torej ne omogoča dopustitve revizije v zadevi, ki od ustaljene sodne prakse ne odstopa.

10. Ker je Vrhovno sodišče presodilo, da zatrjevani pogoji za dopustitev revizije niso podani, je revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.

11. V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.


Zveza:

ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 89.
ZUP člen 260, 260-2.
CZ člen 154, 154/1-a.
Datum zadnje spremembe:
11.02.2010

Opombe:

P2RvYy02NDIzMA==