<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sodba II Ips 163/2017
ECLI:SI:VSRS:2017:II.IPS.163.2017

Evidenčna številka:VS00005229
Datum odločbe:25.09.2017
Opravilna številka II.stopnje:VSM Sodba I Cp 467/2016
Datum odločbe II.stopnje:13.07.2016
Senat:Anton Frantar (preds.), dr. Mateja Končina Peternel (poroč.), dr. Ana Božič Penko, Tomaž Pavčnik, Janez Vlaj
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev - določitev deležev na skupnem premoženju - posebno premoženje izvenzakonskih partnerjev - ugovor nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju - dopuščena revizija

Jedro

Po ponovni preučitvi zadev II Ips 254/2011, II Ips 236/2008, II Ips 603/2007 in II Ips 443/2008 in obravnavane zadeve je Vrhovno sodišče ocenilo, da ne bi smelo na načelni ravni zavzeti stališča, da ugovor posebnega premoženja nikoli ne zajema tudi podrednega ugovora višjega deleža na skupnem premoženju. Procesno ravnanje tožene stranke je namreč treba ocenjevati upoštevajoč okoliščine posameznega primera. Kadar tožena stranka svojo pravno tezo, da je sporno premoženje njeno posebno premoženje, utemeljuje z dejanskimi trditvami, ki po svoji naravi izpodbijajo domnevo enakih deležev na skupnem premoženju, jih je treba upoštevati v okviru ugovora višjega deleža. Tak je tudi obravnavan primer.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke v celoti zavrne in se v celotnem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje, odločitev o stroških pa se spremeni tako, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.236,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 21. 10. 2009 od sodišča zahteval, naj razsodi, da sporno stanovanje, na katerem je vknjižena lastninska pravica toženke, in premičnine v stanovanju, spadajo v skupno premoženje pravdnih strank in da imata na tem premoženju vsak od njiju 1/2 delež. Zatrjeval je, da je bilo stanovanje kupljeno med trajanjem njune zunajzakonske skupnosti. Toženka je zanikala obstoj zunajzakonske skupnosti, trdila pa je tudi, da je bilo stanovanje kupljeno iz njenega posebnega premoženja.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki od leta 1997 do 2008 živeli v zunajzakonski skupnosti, stanovanje pa je bilo kupljeno v letu 1998. Ugotovilo je, da je toženka v nakup stanovanja vložila 48.540,49 EUR, ki jih dobila s prodajo stanovanja in avta in prihranke, kar je vse spadalo v njeno posebno premoženje. Ker je kupnina znašala 70.000,00 EUR, je odločilo, da 30,66 % vrednosti stanovanja predstavlja skupno premoženje in da ob zakonski domnevi enakih deležev na skupnem premoženju tožnikov solastninski delež na stanovanju znaša 15,33 %. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Potem, ko je Vrhovno sodišče s sklepom II Ips 312/2014 z dne 2. 4. 2016 reviziji tožnika ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo, ker ni odgovorilo na pritožbeni ugovor tožnika, da toženka ni uveljavljala večjega deleža na skupnem premoženju (oziroma da ugovor posebnega premoženja sam po sebi še ne pomeni tudi ugovora večjega deleža na skupnem premoženju), je sodišče druge stopnje pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločilo, da imata pravdni stranki na stanovanju vsaka 1/2 delež.

4. Sodišče druge stopnje je uvodoma opozorilo, da je že pravnomočna odločitev, da v skupno premoženje spada stanovanje in da ima tožnik najmanj 15,33 % delež na tem stanovanju. Tako je ponovno odločalo le o pritožbi tožnika zoper odločitev o zavrnitvi njegovega zahtevka. Pritožbo je delno zavrnilo in je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da v skupno premoženje ne spadajo premičnine v stanovanju. Glede deležev na stanovanju pa je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločilo, da delež tožnika znaša 50%. Opozorilo je, da je toženka v obravnavani zadevi zanikala obstoj zunajzakonske skupnosti in trdila, da je sporno stanovanje njena izključna last in je bilo ustvarjeno izključno z njenim posebnim premoženjem. Upoštevajoč stališče Vrhovnega sodišča, izraženo v zadevah II Ips 254/2011 z dne 13. 10. 2011, II Ips 236/2008 z dne 21. 1. 2010, II Ips 603/2007 z dne 23. 6. 2010 in II Ips 443/2008 z dne 4. 2. 2010, da ugovor posebnega premoženja ne zajema tudi podrednega ugovora višjega deleža na skupnem premoženju, je ob ugotovitvi, da stanovanje spada v skupno premoženje pravdnih strank, odločilo, da se vzpostavi domneva, da imata pravdni stranki na njem enake deleže.

5. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 274/2016 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je ugovor višjega deleža na skupnem premoženju potreben tudi v primeru, kadar stranka zatrjuje, da ima 100 % delež na premoženju, kar izkazuje tudi z zemljiškoknjižnim stanjem.

6. Toženka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Revizijske razloge glede dopuščenega vprašanja navaja le na 16. strani od 18 strani dolge revizije. Poudarja, da je očitek sodišča druge stopnje o tem, da ni zatrjevala višjega deleža na skupnem premoženju, ob dejstvu, da je ves čas jasno zatrjevala, da je njen delež 100% celote, saj zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama ni bilo, povsem neutemeljen. Trdi, da je z navedbo v odgovoru na tožbo, da "je stanovanje v celoti njena last, ustvarjeno z njenim dohodkom" zatrjevala svoj delež v višini 100% celote, ki ga je izkazovala tudi z zemljiškoknjižnimi podatki. Poudarja, da zaradi spreminjanja sodne prakse stranka ne sme biti prizadeta v pravici do sodnega varstva in se sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 261/2014 in Ustavnega sodišča št. Up-771/11. Predlaga, naj revizijsko sodišče odločbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

7. Sodišče je revizijo vročilo tožniku, ki je nanjo odgovoril. Opozarja, da se pretežni del revizije nanaša na vprašanja, glede katerih revizija ni bila dopuščena. Poudarja, da toženkinega ugovora, da je izključna lastnica stanovanja, zato ker stanovanje spada v njeno posebno premoženje, pač ni mogoče opredeliti kot ugovora višjega deleža na skupnem premoženju zakoncev v smislu prvega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR).

8. Revizija je utemeljena.

9. Vrhovno sodišče uvodoma opozarja, da toženka res s pretežnim delom revizije izpodbija odločitev sodišč o obstoju zunajzakonske skupnosti, glede česar revizija sploh ni bila dopuščena. Zato teh revizijskih razlogov Vrhovno sodišče ni obravnavalo.

10. Vrhovno sodišče je v prvem razveljavitvenem sklepu res navedlo, da je v zadevah II Ips 254/2011, II Ips 236/2008, II Ips 603/2007 in 443/2008, na katere je opozoril tožnik v pritožbi, in v katerih je bil prav tako v zemljiški knjigi kot 100% lastnik vknjižen toženec, odločilo, da mora toženec kljub temu, da je vknjižen kot izključni lastnik nepremičnine, potem, ko tožeča stranka uspe dokazati, da nepremičnina spada v skupno premoženje, ugovor nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju uveljavljati tako določno, da so jasno postavljene meje obravnavanja v pravdi. Vrhovno sodišče je opozorilo, da je bilo v teh zadevah zavzeto stališče, da ugovor posebnega premoženja sam po sebi še ne vsebuje tudi ugovora višjega deleža na skupnem premoženju. Temu stališču je v nadaljevanju sledilo tudi višje sodišče.

11. Po ponovni preučitvi vseh navedenih zadev in obravnavane zadeve pa je Vrhovno sodišče ocenilo, da ne bi smelo na načelni ravni zavzeti stališča, da ugovor posebnega premoženja nikoli ne zajema tudi podrednega ugovora višjega deleža na skupnem premoženju. Procesno ravnanje tožene stranke je namreč treba ocenjevati upoštevajoč okoliščine posameznega primera.1 Kadar tožena stranka svojo pravno tezo, da je sporno premoženje njeno posebno premoženje, utemeljuje z dejanskimi trditvami, ki po svoji naravi izpodbijajo domnevo enakih deležev na skupnem premoženju, jih je treba upoštevati v okviru ugovora višjega deleža. Tak je tudi obravnavan primer.

12. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bilo stanovanje kupljeno med trajanjem zunajzakonske skupnosti, da je bilo to edino skupno premoženje in da pravdni stranki razen denarnih sredstev za nakup stanovanja, drugače nista prispevali k ustvarjanju skupnega premoženja. Ob takšnih ugotovitvah pa je po oceni Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je navedbe tožnice, da je 48.540,49 EUR iz posebnega premoženja vložila v nakup stanovanja, upoštevalo tudi kot dovolj določen ugovor višjega deleža na skupnem premoženju. Potem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka v nakup stanovanja vložila kupnino v višini 28.000,00 DEM, ki jo dobila s prodajo njene garsonjere, kupnino v znesku 1,350.000,00 SIT oz. 11.013,39 DEM, ki naj bi jo dobila s prodajo njenega vozila in prihranke v znesku 9.527,10 EUR, je štelo, da sta 30,66 % kupnine pravdni stranki prispevali iz skupnega premoženja in je zato odločilo, da ima tožnik na tem premoženju 15,33% delež.

13. Vrhovno sodišče je tako na podlagi prvega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) reviziji toženke v dopuščenem delu ugodilo in je sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožnika v celoti zavrnilo in je v celotnem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Posledično je spremenilo tudi odločitev o tožnikovih pritožbenih stroških.

14. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP mora tožnik toženki povrniti njene stroške revizijskega postopka v znesku 1.236,47 EUR (po tar. št. 3300, 6000 in 6002). Glede na prehodno določbo 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) je Vrhovno sodišče pri odločanju uporabilo prej veljavni Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008).

-------------------------------
1 V zadevah II Ips 236/2008, II Ips 603/2007 in II Ips 254/2011 so bile dejanske okoliščine pomembno drugačne od obravnavane zadeve. V teh zadevah je bilo ugotovljeno, da je toženec sicer v skupno premoženje vložil nekaj posebnega premoženja, da pa sta oba partnerja nato z obsežno gradnjo, vloženimi sredstvi in delom dodatno pomembno povečala to premoženje. V zadevi II Ips 443/2008 pa je sodišče prve stopnje ugotovilo celo, da toženka v nakup stanovanja sploh ni vložila posebnega premoženja.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 59
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEzMDk3