<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sklep X Ips 354/2015
ECLI:SI:VSRS:2015:X.IPS.354.2015

Evidenčna številka:VS1015315
Datum odločbe:10.12.2015
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS I U 1708/2014
Senat:Peter Golob (preds.), Brigita Domjan Pavlin (poroč.), dr. Erik Kerševan
Področje:UPRAVNI SPOR - DAVKI
Institut:dovoljenost revizije - vrednostni kriterij - zavarovanje izpolnitve plačila davčne obveznosti - prepoved razpolaganja z denarnimi sredstvi in premoženjem - obveznost ni izražena v denarni vrednosti

Jedro

Z izpodbijanimi dokončnimi upravnimi akti, ki so predmet tega upravnega spora, ni bilo odločeno v zadevi, v kateri je obveznost stranke izražena v denarni vrednosti. Po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča (glej npr. sklepa X Ips 318/2013 z dne 14. 11. 2013 in X Ips 418/2012 z dne 21. 11. 2012) in enakem stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije (glej sklep U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010) je treba dikcijo iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, da gre za zadeve, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, razumeti tako, da zajema zgolj tiste dokončne upravne akte, ki stranki bodisi podeljujejo pravico do prejema določenega denarnega zneska bodisi ji nalagajo obveznost plačati določen denarni znesek. Izpodbijani sklepi pa revidentu ne nalagajo plačila določenega denarnega zneska, temveč le predhodno do izdaje odločbe, s katero bo meritorno odločeno o revidentovi davčni obveznosti, preprečujejo razpolaganje z določenimi denarnimi in nedenarnimi sredstvi.

Izrek

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju: revident) vložila revizijo. V njej glede dovoljenosti revizije ne navaja nobenih razlogov, določenih v drugem odstavku 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), navaja le, da znaša „pcto. za revizijo 1.500.000,00 EUR s pp“. Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni javni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) zavrnilo revidentovo tožbo zoper sedem tam navedenih sklepov Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Velenje, vsi z dne 5. 11. 2013, s katerimi je navedeni davčni organ prve stopnje, prvič, posameznim bankam, pri katerih ima revident odprte račune, naložil, da revidentu sredstev do zneska 1.500.000,00 EUR ne izplačajo, revidentu pa prepovedal razpolaganje z navedenimi sredstvi, drugič, revidentu prepovedal razpolaganje s sredstvi po sklenjenih pristopnih izjavah na trgovalnih računih pri tam navedeni družbi za upravljanje, tej pa naložil, da revidentu sredstev, ki jih ima ali ki bi jih lahko pridobil po novih sklenjenih pristopnih izjavah, ne izplača do zneska 1.500.000,00 EUR, tretjič, revidentu prepovedal razpolaganje z denarnimi sredstvi in vrednostnimi papirji, ki jih ima pri tam navedeni družbi za upravljanje, tej pa naložil, da revidentu sredstev, ki jih ima na računih do zneska 1.500.000,00 EUR, ne izplača ter prepovedal razpolaganje z vrednostnimi papirji na teh računih, četrtič, revidentu prepovedal razpolaganje z osebnim in priklopnim vozilom, petič, revidentu prepovedoval razpolaganje z določenimi delnicami, družbi KDD, d. d., pa odredil vpis zaznambe prepovedi razpolaganja z temi delnicami, šestič, revidentu prepovedal razpolaganje z določenim nepremičnim premoženjem in pristojnima okrajnima sodiščema odredil vpis zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve teh nepremičnin v zemljiško knjigo, sedmič, revidentu prepovedal razpolaganje z nepremičnim premoženjem in sredstvi na računu pri banki na Hrvaškem.

4. Predmetne sklepe je davčni organ prve stopnje izdal v okviru izvajanja postopka davčnega inšpekcijskega nadzora davka po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2). Iz njihovih obrazložitev izhaja, da je davčni organ z izdajo omenjenih sklepov zavaroval izpolnitev pričakovane revidentove davčne obveznosti. Na podlagi podatkov, ki jih je pridobil od revidenta in od drugih oseb, je namreč ugotovil, da se je revidentu v inšpiciranem obdobju, to je od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2011, povečalo premoženje za skupno najmanj 5.600.000,00 EUR, medtem ko revidentovi napovedani dohodki znašajo okoli 1.600.000,00 EUR. Revidentova pričakovana davčna obveznost po do sedaj zbranih podatkih in po oceni davčnega organa znaša najmanj 1.500.000,00 EUR (davčna osnova 4.000.000,00 EUR, 38% stopnja davka). Davčni organ se je v posameznih sklepih skliceval na določbe 111., 114. in 119. člena ZDavP-2. Revidentove pritožbe zoper sedem omenjenih sklepov je tožena stranka po predhodni združitvi pritožbenih postopkov zavrnila kot neutemeljene z odločbo št. DT-499-29-1239/2013-7 z dne 9. 9. 2014.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Glede na to, da je revident v reviziji navedel punktum oziroma vrednost spora, je Vrhovno sodišče štelo, da smiselno uveljavlja vrednostni razlog za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča obravnavana revizija iz vrednostnega razloga ni dovoljena, ker z izpodbijanimi dokončnimi upravnimi akti, ki so predmet tega upravnega spora, ni bilo odločeno v zadevi, v kateri je obveznost stranke izražena v denarni vrednosti. Po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča (glej npr. sklepa X Ips 318/2013 z dne 14. 11. 2013 in X Ips 418/2012 z dne 21. 11. 2012) in enakem stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije (glej sklep U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010) je treba dikcijo iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, da gre za zadeve, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, razumeti tako, da zajema zgolj tiste dokončne upravne akte, ki stranki bodisi podeljujejo pravico do prejema določenega denarnega zneska bodisi ji nalagajo obveznost plačati določen denarni znesek. Izpodbijani sklepi pa revidentu ne nalagajo plačila določenega denarnega zneska, temveč le predhodno do izdaje odločbe, s katero bo meritorno odločeno o revidentovi davčni obveznosti, preprečujejo razpolaganje z določenimi denarnimi in nedenarnimi sredstvi.

8. Ker obravnavana revizija ne more biti dovoljena iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, drugih razlogov za dovoljenost revizije pa revident ni niti zatrjeval, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

9. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).


Zveza:

ZUS-1 člen 83, 83/2-1. ZDavP-2 člen 111, 114, 119.
Datum zadnje spremembe:
18.02.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkwODE1