<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 70/2010
ECLI:SI:VSRS:2012:II.IPS.70.2010

Evidenčna številka:VS0015674
Datum odločbe:08.11.2012
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Cp 989/2009
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:izbrisani - izbris iz registra stalnega prebivalstva - povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode - odškodnina - zastaranje odškodninske terjatve - zastaralni rok - neustavnost zakona

Jedro

Revizijsko sodišče je v odločbi II Ips 11/2008 že pojasnilo, da ni nepremagljivih ovir oziroma zadržanja oziroma zastaranja, če uveljavljanju tožbenega zahtevka nasprotuje zakon, ki ga ustavno sodišče še ni razveljavilo ali razglasilo za neustavnega.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožniku plačati znesek 17.213,31 EUR s pripadajočimi zakonskimi obrestmi od posameznih zneskov plač, ki jih tožnik zaradi nemožnosti zaposlitve zaradi odklonitve izdaje osebnega dovoljenja ni prejel, od vsakega 21. dne v mesecu, od aprila 1997 do junija 2001. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno (glede pravdnih stroškov) ugodilo, pritožbi toženke pa v celoti tako, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

3. Tožnik je vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno presodilo vprašanje zastaranja. Izpostavlja, da njegov zahtevek temelji na Zakonu o zaposlovanju tujcev in ne na Zakonu o tujcih. Meni, da je odločitev sodišča v nasprotju s 361. členom Zakona o obligacijskih razmerjih, 22. in 23. členom Ustave ter 6. členom Konvencije ESČP. Po tožnikovem mnenju je potrebna v primerih, ko škoda nastaja sukcesivno zaradi protipravnega stanja, ki ga je ustvarila, ga vzdržuje in je zanj odgovorna država, drugačna presoja začetka teka zastaralnega roka. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da ugodi revidentovi pritožbi v celoti, pritožbo tožene stranke pa v celoti zavrne.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik je bil kot kot državljan bivše republike SFRJ - Srbije, ker ni zaprosil za sprejem v državljanstvo RS, 26. 2. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva ter so se s tem dnem zanj začele uporabljati določbe Zakona o tujcih (Ztuj). Kljub temu, da je v Sloveniji dejansko prebival že od leta 1985, mu zaradi 8. člena Zakona o zaposlovanju tujcev delovno dovoljenje ni bilo izdano z obrazložitvijo, da pogoja 10-letnega prebivanja na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje ne izpolnjuje. Tožniku je bilo dovoljenje za začasno prebivanje v RS izdano 25. 4. 1996, dovoljenje za stalno prebivanje pa 3. 5. 1996. Zoper odločbo o zavrnitvi (oziroma zavrženju) zahteve za izdajo osebnega dovoljenja za nedoločen čas, je tožnik izkoristil vsa pravna sredstva.

7. Tožnik odškodninski zahtevek utemeljuje z dejstvom protiustavne zavrnitve izdaje osebnega delovnega dovoljenja, temelječe na protiustavnem Zakonu o zaposlovanju tujcev iz leta 1992. Ta naj bi bila namreč vzrok, da se ni mogel zaposliti od 5. 2. 1997 (ko je vložil prošnjo za izdajo osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas) do 18. 4. 2001 (ko je pridobil osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas), niti po izdaji osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas, čeprav ga je bilo več delodajalcev pripravljeno zaposliti, zaradi česar je utrpel tako premoženjsko škodo v obliki izgube zaslužka – plač, ki bi jih prejel, če bi bil zaposlen – kot nepremoženjsko škodo v obliki duševnih bolečin zaradi okrnitve pravice osebnosti - pravice do dela.

8. Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah je pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah: škodi in storilcu (prvi odstavek 367. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)). Slednje pa ni pogojeno z vedenjem o storilčevi odgovornosti oziroma o podlagi njegove odgovornosti. Tveganje pravočasne ocene, da je škodno ravnanje toženke protipravno, zato nosi tožnik. Iz pravil o zastaranju odškodninskih zahtevkov tako ne izhaja vezanost na dejstvo odprave protipravnega stanja - torej ne na ustavno odločbo iz leta 1999(1).

9. Revizijsko sodišče je v odločbi II Ips 11/2008 že pojasnilo, da ni nepremagljivih ovir oziroma zadržanja zastaranja, če uveljavljanju tožbenega zahtevka nasprotuje zakon, ki ga ustavno sodišče še ni razveljavilo ali razglasilo za neustavnega.(2) Obravnavana zakonodaja (Zakon o tujcih, Zakon o zaposlovanju tujcev) v konkretnem primeru ni prepovedovala uveljavljanja tovrstnih zahtevkov, niti ni drugače nepremagljivo posegla v tožnikovo pravico sodno zahtevati izpolnitev obveznosti (383. člena ZOR). Tožnik bi mogel in moral tožbo vložiti pred potekom zastaranja, v postopku pa bi se nato po potrebi presojala tudi (ne)ustreznost tedaj obstoječe zakonske ureditve in njena (ne)skladnost z URS.(3) Prav tako je revizijsko sodišče v zgoraj citirani odločbi zavzelo stališče v zvezi s začetkom teka zastaralnega roka pri sukcesivno nastajajoči škodi.

10. Kot že v nekaterih drugih podobnih primerih se je torej tudi v obravnavani zadevi izkazalo, da je oškodovančev odškodninski zahtevek, ki temelji na neizdaji osebnega delovnega dovoljenja, z vidika obstoječe zakonodaje neutemeljen. Pravne podlage, ki bi ob okoliščinah konkretnega primera tožniku omogočala uspeh kljub toženkinem ugovoru zastaranja, (še) ni. O tej problematiki se je izreklo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki je v podobnem primeru(4) med drugim ugotovilo, da ima pravni red Republike Slovenije pomanjkljivost, zaradi katere celotna kategorija obravnavanih oseb ne more dostopati do odškodnin zaradi kršitev njihovih temeljnih človekovih pravic. V tem smislu je pritrdilo tamkajšnjim pritožnikom, ki so nezmožnost uveljavljanja odškodninskih zahtevkov na podlagi obstoječih predpisov utemeljevali predvsem z zastaranjem. Republiki Sloveniji je zato naložilo, naj v enem letu vzpostavi ad hoc odškodninsko shemo za popravo krivic prizadetim osebam. Šele ko bo zakonodajalec svojo dolžnost izpolnil, bo sodiščem omogočil drugačno presojo tovrstnih odškodninskih zahtevkov. Domača sodišča v teh primerih tudi ne morejo prisoditi pravičnega zadoščenja na podlagi 41. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Sveta Evrope (v nadaljevanju EKČP). Pravično zadoščenje iz 41. člena EKČP ima naravo mednarodnopravne odškodninske odgovornosti države zaradi kršitve določb mednarodne pogodbe, zato odškodninski zahtevek po tej določbi obstaja samo na mednarodni ravni, vezan je na postopek pred ESČP in se lahko uveljavlja izključno v tem postopku.

Neposredna uporaba te določbe pred slovenskim sodiščem zato ni možna.(5)

11. Ker je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno, je Vrhovno sodišče revizijo tožnika na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999.

Op. št. (2): Primerjaj Bassenge in drugi, Komentar nemškega civilnega zakonika (BGB), C. H. Beck, München 2010, paragraf 206, tč. dd).

Op. št. (3): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 664/2007 z dne 28. 10. 2010.

Op. št. (4): Pilotna sodba Velikega senata ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji, št. 26828/06 z dne 28. 6. 2012.

Op. št. (5): Primerjaj M. Bukovec, Odškodnina oziroma pravično zadoščenje zaradi kršitve človekovih pravic, Pravna praksa 17/2007, str. 24. Glej na primer sodbi VSRS II Ips 41/2006 z dne 18. 9. 2007 in II Ips 591/2008 z dne 24. 6. 2009.


Zveza:

ZOR člen 367, 383.
EKČP člen 41.
Datum zadnje spremembe:
13.12.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ5OTgx