<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sodba X Ips 405/2007
ECLI:SI:VSRS:2010:X.IPS.405.2007

Evidenčna številka:VS1012411
Datum odločbe:27.10.2010
Področje:CARINE
Institut:dovoljena revizija - pomembno pravno vprašanje - uvoz blaga zaradi proizvodnje za izvoz - ničnost carinske odločbe - carinski dolžnik - odgovornost imetnika dovoljenja in carinskega deklaranta za carinski dolg - bančna garancija - stvar sodne pristojnosti

Jedro

Carinski dolžnik v postopkih uvoza blaga za proizvodnjo za izvoz je praviloma samo imetnik dovoljenja. O instrumentih zavarovanja morebitne carinske obveznosti se ne odloča z upravno odločbo.

Izrek

I. Zadeve, ki se pri Vrhovnem sodišču vodijo kot X Ips 405/2007, X Ips 406/2007, X Ips 407/2007, X Ips 451/2007, X Ips 452/2007, X Ips 669/2007 in X Ips 31/2008 se združijo v skupno obravnavanje in odločanje tako, da postane osnovni spis X Ips 405/2007.

II. Revizije se zavrnejo.

III. Revident sam trpi svoje stroške revizijskih postopkov.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanimi sodbami, navedenimi v uvodu te sodbe, je prvostopenjsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbe zoper odločbe, s katerimi je tožena stranka zavrnila pritožbe tožeče stranke (revidenta) zoper več odločb Carinskega urada Jesenice. Slednji je s svojimi odločbami v vsakem posameznem primeru zavrnil revidentov predlog, da se na podlagi 1. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP za nično izreče 3. oziroma 4. točka izreka odločb, s katerimi je bil odmerjen carinski dolg, ki je nastal zaradi nepravilne izvedbe postopka uvoza zaradi izvoza (2. točka 89. člena Carinskega zakonika – CZ). Z odmernimi odločbami je bil carinski dolg naložen v plačilo družbi K., d. o. o., ki je bila imetnica dovoljenja za uvoz blaga zaradi proizvodnje za izvoz, v izreku teh odločb pa je bila dodana tudi 3. oziroma 4. točka, ki se nanaša na revidenta, ki je v postopkih nastopal kot carinski deklarant. Prvostopenjski upravni organ je predlog, da se 3. oziroma 4. točka izreka navedenih odločb izreče za nično, zavrnil, ker da so instrumenti zavarovanja carinskega dolga določeni v carinskih predpisih. Tožena stranka pa je temu dodala, da iz revidentove izjave o poravnavi carinskega dolga na prvi poziv, ki jo je podal v carinskem postopku, izhaja, da je dal poroštvo in bančno garancijo, zaradi česar obstaja solidarna odgovornost za carinski dolg več oseb po 150. členu CZ.

2. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke. Tudi samo je ocenilo, da ničnost 3. oziroma 4. točke izreka prvostopenjske odločbe po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP ni podana, saj carinski organ v skladu s carinskimi predpisi odloča tudi o zavarovanju plačila carinskega dolga. V navedenih točkah izreka prvostopenjske odločbe se zgolj sklicuje na garancijo, ki jo je revident dal, zgolj sklicevanje na garancijo pa ne vpliva na vprašanje, ali so izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji in tudi ne vpliva na veljavnost same garancije. Zavrnilo je tudi tožbene navedbe, da je ničnost podana tudi po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ker ne drži, da se izpodbijana točka izreka ne da več izvršiti zaradi neunovčljivosti bančne garancije (banka je namreč zavrnila poplačilo zaradi poteka roka za unovčenje bančne garancije).

3. Zoper pravnomočne prvostopenjske sodbe je revident vložil revizije, katerih dovoljenost utemeljuje tudi z razlogi po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijane sodbe razveljavi in zadeve vrne v nov postopek ter odloči o stroških postopka. Meni, da je tožena stranka pravilno zavezala K., d. o. o. kot carinskega dolžnika, saj je bil imetnik dovoljenja za začasni uvoz zaradi izvoza, nepravilno pa je za carinskega dolžnika štela tudi revidenta, ki je bil garant in carinski deklarant. Tožena stranka je zamudila rok za unovčenje bančne garancije, zaradi česar poizkuša izterjati dolg iz revidentovega celotnega premoženja, in ga šteje za poroka. Garanti niso carinski dolžniki v smislu CZ, zato ne morejo biti solidarni carinski dolžniki po 150. členu CZ.

4. Tožena stranka v odgovorih na revizije predlaga, da se zavrnejo kot neutemeljene.

K I. točki izreka:

5. Ker gre v obravnavanih zadevah za več postopkov o istem predmetu, saj revident v vseh primerih z vsebinsko povsem enakimi razlogi izpodbija sodbe, izdane na isti pravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, in ker sta v vseh primerih isti tudi stranki spora, so izpolnjeni pogoji za združitev postopkov na revizijski stopnji. Zato je Vrhovno sodišče – ob upoštevanju načela pospešitve in ekonomičnosti postopka iz prvega odstavka 11. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 – smiselno uporabilo določbo prvega odstavka 42. člena ZUS-1 in v uvodu navedene zadeve združilo v skupno obravnavanje in odločanje.

K II. točki izreka:

6. Revizije niso utemeljene.

7. Revizije so dovoljene po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ta določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V obravnavanem primeru se namreč zastavlja pomembno pravno vprašanje o odgovornosti deklaranta, ki ni nosilec dovoljenja za začasni uvoz blaga zaradi proizvodnje za izvoz, za carinski dolg, ki nastane v postopkih uvoza blaga za proizvodnjo za izvoz, in posledično vprašanje ničnosti dela odločb, ki ga določajo kot carinskega dolžnika.

8. O tem vprašanju namreč v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ni izrecnega stališča, da pa se ga razbrati iz sodb Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 638/2002 in I Up 691/2006, na kateri se sklicuje tudi revident. Zato Vrhovno sodišče v tej sodbi izrecno poudarja, da je za carinski dolg, ki nastane zaradi neizpolnjevanja dolžnosti iz carinskega postopka uvoza blaga za proizvodnjo za izvoz, kot carinski zavezanec odgovoren le imetnik dovoljenja za začasni uvoz, kar izhaja iz tretjega odstavka 146. člena CZ.

9. Zavezance za plačilo javnopravnih dajatev lahko določi le zakon. V 146. členu CZ je določeno, kdaj nastane carinski dolg zaradi neizpolnjevanja dolžnosti iz odobrenega carinskega postopka, in kdo je odgovoren za tako nastali carinski dolg. Po tretjem odstavku 146. člena CZ je carinski dolžnik oseba, ki bi glede na okoliščine posameznega primera morala izpolniti predpisane obveznosti iz carinskega postopka, ki je bil odobren za to blago. Carinski dolžnik v postopkih uvoza blaga za proizvodnjo za izvoz je (praviloma) samo imetnik takega dovoljenja. Samo imetniku dovoljenja namreč zakon nalaga določene obveznosti glede izvajanja carinskega postopka (glej 92. in 93. člen CZ), saj je (praviloma) edino imetnik dovoljenja tisti, ki ima nad uvoženim blagom dejansko oblast, saj je vključeno v njegov proizvodni proces. Ker carinski deklarant, ki ni hkrati imetnik dovoljenja za začasen uvoz zaradi proizvodnje za izvoz, nima nobenih obveznosti v zvezi z izvajanjem carinskega postopka in na njegovo pravilno izvajanje tudi ne more vplivati, tudi ni odgovoren za carinski dolg, torej ni carinski dolžnik po tretjem odstavku 146. člena CZ.

10. V zvezi s tem stališčem pa je treba v tem revizijskem postopku odgovoriti še na vprašanje, ali je 3. oziroma 4. točka izreka posamezne izpodbijane prvostopenjske carinske odločbe nična po 1. oziroma 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. V njiju je določeno, da se za nično izreče odločba (ali njen del), ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku (1. točka), oziroma odločba (ali njen del), ki je sploh ni mogoče izvršiti (3. točka). Za nično pa se po presoji Vrhovnega sodišča izreče le tista odločba (ali njen del), s katero je odločeno o pravici stranke ali pa ji je z njo naložena določena obveznost, ne pa tudi odločba (ali njen del), ki take odločitve ne vsebuje.

11. Glede na navedeno je torej pomembno, ali je v 3. oziroma 4. točki izreka prvostopenjske odločbe odločeno o pravici stranke ali pa ji je z njo naložena določena obveznost. Z besedilom navedene 3. oziroma 4. točke, ki se glasi: „Obračunani znesek carinskega dolga se bo poplačal iz garancije garanta E., d. o. o., številka ..., če solidarni carinski dolžnik M., d. o. o., na poziv carinskega organa ne bo poplačal carinskega dolga.“, pa po presoji Vrhovnega sodišča ni odločeno o pravici ali obveznosti stranke, kot to zmotno meni revident. S to točko izreka prvostopenjske odločbe revident ni določen za carinskega dolžnika, to bi bilo v nasprotju s 146. členom CZ, temveč je v tej točki izreka zgolj ugotovljeno, da se carinski dolg lahko poplača tudi z unovčenjem bančne garancije, ki jo je dal carinski deklarant.

12. Takšna ugotovitev v izreku odločbe je po presoji Vrhovnega sodišča povsem nepotrebna (civilnopravne instrumente zavarovanja lahko upravni organi unovčujejo tako kot vsi ostali pravni subjekti, se pravi brez izdaje posebnih ugotovitvenih odločb), saj se z izrekom odločbe odloči le o predmetu postopka (glej 213. člen ZUP), to pa v tem primeru ni in ne more biti določitev novega carinskega zavezanca v nasprotju s CZ, saj je carinski zavezanec določen v tretjem odstavku 146. člena CZ. S 3. oziroma 4. točko izreka prvostopenjske odločbe torej po presoji Vrhovnega sodišča za revidenta kot carinskega deklaranta v tem postopku ni vzpostavljena nobena nova javnopravna obveznost, njegova civilnopravna obveznost pa izhaja iz samega instrumenta zavarovanja morebitnega carinskega dolga, ki bo nastopil, če nosilec dovoljenja za začasni uvoz ne bo izvozil začasno uvoženega blaga v roku in ne bo plačal carine sam. Glede na navedeno 3. oziroma 4. točka izreka prvostopenjske odločbe torej ne odloča o stvari iz sodne pristojnosti, saj z njo ni bilo odločeno o veljavnosti bančne garancije ali o upravičenosti zahtevka za poplačilo iz bančne garancije niti ne o kakšnem drugem vprašanju v zvezi bančno garancijo, niti ni bilo odločeno o stvari, o kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, saj v carinskih postopkih organi redno sprejemajo in unovčujejo civilnopravne instrumente, s katerimi je bil zavarovan carinski dolg. Torej ničnostni razlog iz 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP v tem primeru ni podan.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča pa v obravnavanem primeru ni podan niti ničnostni razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Ker s sporno točko izreka prvostopenjske odločbe ni o ničemer odločeno, tudi ni izvršilni naslov, na podlagi, katerega bi bilo mogoče zoper revidenta voditi postopek upravne izvršbe. Če carinski dolžnik dolgovane carinske dajatve zaradi nerealiziranega uvoza zaradi izvoza ne palača, se poplačilo poskuša pridobiti ali izterjati iz civilnopravnega zavarovanja, na način, kot se sicer unovčujejo civilnopravni instrumenti. Ali bo poplačilo tudi dejansko uspešno ali ne, ni upravnopravno, pač pa civilnopravno vprašanje, zato na drugačno odločitev v tem primeru ne vpliva.

14. Na podlagi navedenega Vrhovno kot revizijsko sodišče zaključuje, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, niso podani, zato je revizijo v skladu z 92. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K III. točki izreka:

15. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.


Zveza:

ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 42, 42/1.
CZ člen 146, 146/3, 89, 89/2, 150.
ZUP člen 279, 279/1-1, 279/1-3, 11.
Datum zadnje spremembe:
15.02.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUxNjE2