<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba IV Ips 9/2006
ECLI:SI:VSRS:2007:IV.IPS.9.2006

Evidenčna številka:VS23978
Datum odločbe:21.06.2007
Področje:PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - PREKRŠKI
Institut:postopek o prekršku - zastaranje postopka o prekršku - zastaranje pregona - zastaranje izvršitve sankcije - konec teka roka za zastaranje - pravnomočnost - pravnomočnost odločbe o prekršku - izvršitev odločbe - pravica do sodnega varstva - enako varstvo pravic - načelo zakonitosti

Jedro

Zastaranje pregona za prekršek preneha teči z dnem seje pritožbenega sodišča.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Kaznovani A.K. je bil z odločbo Sodnika za prekrške v Litiji z dne 9.11.2004, v zvezi z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 8.6.2005, spoznan za odgovornega prekrška po c. točki četrtega odstavka 117. člena ZVCP. Izrečena mu je bila denarna kazen 90.000,00 SIT.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec M.V. Povzema razloge odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 7.4.2005, opr. št. Up 762/03-22, in časovni potek procesnih opravil ter navaja, da v konkretni zadevi znotraj zastaralnega roka niso bila opravljena vsa tista dejanja, ki so bila potrebna, da bi se prizadeti kršitelj seznanil z odločitvijo višjega sodišča. Kaznovani je prekršek storil dne 22.6.2003, sodišče druge stopnje je sejo opravilo dne 8.6.2005, ni pa bila v roku za absolutno zastaranje prekrška kaznovanemu vročena drugostopenjska odločba, da bi se lahko seznanil z njeno vsebino. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani odločbi spremeni tako, da postopek o prekršku ustavi in odloči o stroških postopka.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena Zakona o prekrških (Ur. l. RS, št. 7/2003 s spremembami in dopolnitvami - ZP-1) v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vročena kaznovanemu, ki nanjo ni odgovoril.

B.

4. A.K. je prekršek po c. točki četrtega odstavka 117. člena ZVCP storil dne 22.6.2003. Sodnik za prekrške v Litiji je v zadevi odločil z odločbo z dne 9.11.2004, Višje sodišče v Ljubljani pa je o pritožbi kaznovanega odločilo z odločbo z dne 8.6.2005. Drugostopenjska odločba je bila odpremljena na naslov kaznovanega dne 26.8.2005. Iz podpisane vročilnice je razvidno, da je bila vročitev kaznovanemu opravljena dne 31.8.2005. Absolutno zastaranje postopka o prekršku zoper storilca bi nastopilo dne 22.6.2005. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti in opisani dejanski položaj Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obravnavana zadeva po vsebini v bistvenem enaka zadevi, opr. št. IV Ips 4/2005, o kateri je Vrhovno sodišče odločilo s sodbo z dne 10.5.2007. Razlogi navedene sodbe zato v tej zadevi veljajo v enaki meri in so v nadaljevanju povzeti.

5. Po prvem odstavku 55. člena Zakona o prekrških (ZP) postopek za prekršek ni bil več dopusten, če je preteklo eno leto od dneva, ko je bil prekršek storjen (relativno zastaranje postopka o prekršku). Po tretjem odstavku istega člena postopek o prekršku v nobenem primeru ni bil več mogoč, ko je poteklo dvakrat toliko časa, kolikor ga je zahteval zakon za zastaranje postopka o prekršku (absolutno zastaranje postopka o prekršku).

6. Povzeta določba ZP izrecno predpisuje, kdaj rok za absolutno zastaranje postopka o prekršku začne teči, ne daje pa neposrednega odgovora na vprašanje, kdaj se zastaranje pregona prekrška konča. Glede razlage te določbe ZP se vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje na stališče, ki ga je zavzelo Ustavno sodišče RS v odločbi z dne 7.4.2005, opr. št. Up 762/03-22. Odločilo je, da morajo državni organi, ki vodijo postopek zaradi prekrška, znotraj roka, določenega za absolutno zastaranje pregona, opraviti vsa procesna dejanja, da bi se postopek zoper posameznika končal. Po stališču Ustavnega sodišča, utemeljenem na določbi 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava), glede na namen zastaranja ne zadošča, da pristojni organ pred iztekom zastaralnega roka izda odločbo, temveč mora imeti posameznik, na katerega se ta nanaša, tudi možnost, da se seznani z njeno vsebino. Zato mora državni organ pred potekom absolutnega zastaralnega roka opraviti tudi vsa tista dejanja, ki so potrebna za to, da se prizadeti lahko seznani z vsebino odločitve, to pa pomeni, da mora odločbo znotraj zastaralnega roka vsaj odpraviti na njegov naslov.

7. Pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) je po vsebini ustavno procesno jamstvo, ki stranki zagotavlja pošten postopek. Ta namen se uresničuje predvsem s tem, da je stranka obveščena o dejanjih nasprotne stranke in sodišča, ki lahko vplivajo na njen položaj v postopku, da se lahko o teh dejanjih izjavi in ob tem vzpostavlja dolžnost sodišča, da se do relevantnih navedb stranke opredeli. Vendar pa je domet (učinek) tega procesnega jamstva v različnih fazah postopka različen. V obravnavani zadevi je kaznovani sodeloval v postopku pred organom prve stopnje in zoper njegovo odločbo vložil pritožbo, o kateri je sodišče druge stopnje odločilo znotraj roka, predpisanega za absolutno zastaranje postopka o prekršku. V tej fazi postopka stranka na njegov izid ne more več vplivati, zato je vprašljivo, v kolikšni meri je v tem položaju namen procesnega jamstva iz 22. člena Ustave še mogoče uresničevati. Pri razlagi določbe o absolutnem zastaranju postopka o prekršku je Ustavno sodišče prav argumentu namena zastaranja, ki ga je utemeljilo na 22. členu Ustave, dalo prevladujočo težo, zato se glede na zgoraj navedeno postavlja vprašanje, ali je ta argument v primerjavi z ostalimi (nasprotnimi) mogoče sprejeti kot odločilen.

8. V sodni praksi kakor tudi v večinskem delu procesne teorije je glede konca teka roka za absolutno zastaranje postopka o prekršku splošno sprejeta razlaga, od katere stališče Ustavnega sodišča odstopa. Po tej razlagi (kadar v postopku na zadnji stopnji odloča organ, zoper odločitev katerega ni rednega pravnega sredstva) absolutno zastaranje postopka o prekršku preneha teči z dnem odločitve tega organa, v konkretni zadevi torej z dnem seje višjega sodišča dne 5.7.2005. Takšna razlaga se sistemsko in logično opira na ureditev treh povezanih institutov (pojmov), to je zastaranja postopka o prekršku (55. člen ZP), zastaranja izvršitve sankcije (57. člen ZP) in pravnomočnosti sodbe (odločbe) o prekršku (drugi odstavek 252. člena ZP).

9. Pregon storilca prekrška se konča s pravnomočnostjo odločbe o prekršku. Zastaranje pregona logično ne more teči še v času, ko pregona ni več, zato tudi zastaranje postopka o prekršku teče le do pravnomočnosti odločbe o prekršku. Poleg tega začne po izrecni določbi prvega odstavka 57. člena ZP tistega dne, ko odločba postane pravnomočna, teči zastaranje izvršitve sankcije. Tudi na tej (zakonski) podlagi je torej mogoče logično sklepati le, da zastaranje pregona prekrška preneha teči s pravnomočnostjo sodbe, saj ne moreta sočasno oziroma hkrati teči zastaranje pregona in zastaranje izvršitve kazni (Načelno pravno mnenje občne seje VS RS z dne 16.6.1999, v zvezi z razlago 112. člena KZ). V skladu z drugim odstavkom 252. člena ZP postane odločba o prekršku pravnomočna, ko je ni možno več izpodbijati s pritožbo, ali ko pritožba ni dopustna (vsebinsko enako določa tudi 199. člen ZP-1 in prvi odstavek 129. člena ZKP). Odločbe višjega sodišča v zadevi o prekršku ni mogoče izpodbijati z rednim pravnim sredstvom, zato v skladu s citirano določbo 252. člena ZP postane formalno in materialno pravnomočna z dnem odločitve o pritožbi, to je na dan seje pritožbenega sodišča. Odločanje o prekršku (pregon prekrška) je s tem dejanjem v celoti zaključeno, storilec prekrška pa na izid postopka ne more več vplivati, zato s tem preneha teči tudi rok za zastaranje postopka o prekršku.

10. Pravnomočnost povzroči nespremenljivost z odločbo (sodbo) urejenega pravnega razmerja in s tem posamezniku zagotavlja pravno varnost, na splošni ravni pa vzpostavlja zaupanje v pravni red. Ta učinek je po ustaljeni razlagi (ki med drugim temelji na izrecni določbi 252. člena ZP), vezan na odločitev senata sodišča druge stopnje, medtem ko bi po stališču Ustavnega sodišča nastopil z odpremo odločbe iz sodne pisarne. Glede na opisani pomen instituta pravnomočnosti je težko sprejeti stališče, po katerem nastop tako pomembne posledice časovno ni vezan na odločitev sodnika kot nosilca sodne oblasti, temveč na dejanje administrativnega sodnega osebja. Pri tem je pomembno, da se o seji senata sestavi zapisnik o posvetovanju in glasovanju, datum odločitve pa je vsakomur jasno razviden tudi iz same odločbe (drugi odstavek 171. člena ZP), kar pravnomočnosti v časovnem pogledu zagotavlja trdnost, medtem ko povezava tega instituta s časovno težko določljivim opravilom odpreme odločbe iz sodne pisarne vanj nasprotno vnaša negotovost. Vpliv na pravno varnost obdolženca pa bi stališče Ustavnega sodišča imelo tudi zaradi povsem praktičnih posledic, povezanih z naravo absolutnega zastaranja v kaznovalnih postopkih, saj to teče do pravnomočnosti odločbe, torej tudi v času odločanja o obtožbi.

11. Odločba Ustavnega sodišča RS z dne 7.4.2005, opr. št. Up 762/03-22, od organa, pristojnega za odločanje o odgovornosti za prekršek, zahteva več kot dosedanja doktrina in s tem premika mejo pravnomočnosti (tako tudi sodnik ustavnega sodišča dr. Z.F. v odklonilnem ločenem mnenju k navedeni odločbi). Vendar pa je ta premik le časoven, ne pa tudi vsebinski, saj odločba, zoper katero je pritožba zavrnjena, sicer postane pravnomočna kasneje, ne spremeni pa se pri tem njena vsebina - izrek. Glede na razlago Ustavnega sodišča, ki konec teka roka za absolutno zastaranje postopka o prekršku (s tem pa tudi nastop pravnomočnosti odločbe) veže na trenutek odpreme odločbe iz sodne pisarne, bi rok za zastaranje pregona prekrška nujno tekel tudi določen čas po odločitvi višjega sodišča o pritožbi. Odločitev (izrek) senat oblikuje po posvetovanju in glasovanju na nejavni seji ter ga zapiše v zapisnik o posvetovanju in glasovanju (93. člen ZP). Temu sledi izdelava pisne odločbe z izrekom, identičnim tistemu v zapisniku o posvetovanju in glasovanju, ki se nato preko sodišča prve stopnje vroči storilcu in njegovemu zagovorniku, če ga ima (drugi odstavek 255. člena Sodnega reda). Ne glede na to, kako hitro so ta ravnanja opravljena, določen čas torej poteče tudi po odločitvi višjega sodišča, zoper katero ni rednega pravnega sredstva.

12. Pri presoji vprašanja, ali je pregon prekrška absolutno zastaral, je odločilno dejstvo potek časa od storitve prekrška. Vendar pa razlaga Ustavnega sodišča vzpostavlja situacijo, ko tega dejstva organi, ki po ZP odločajo o odgovornosti za prekršek, ne morejo v celoti zajeti niti pri odločanju na zadnji instanci. Ne bi se bilo zato mogoče povsem izogniti procesnim položajem (takšen je obravnavani), ko bi glede na stališče Ustavnega sodišča zastaranje pregona nastopilo v času po odločitvi višjega sodišča. V posledici tega bodo pravnomočne postale odločbe, ki ne bodo zakonite, saj bo storilec (pravnomočno) spoznan za odgovornega prekrška, za katerega je (bi) pregon absolutno zastaral in bi postopek moral biti ustavljen. Po 4. točki prvega odstavka 167. člena ZP se namreč v primeru, ko je pregon zastaran, izda odločba o prekršku, s katero se postopek ustavi (sedaj enako 4. točka prvega odstavka 136. člena ZP-1). Podobno velja tudi v kazenskem postopku, kjer sodišče po 4. točki 357. člena ZKP izreče sodbo, s katero zavrne obtožbo, če kazenski pregon zaradi zastaranja ni več dopusten.

13. Problem postane še bolj očiten v primeru realnega steka prekrškov ali nadaljevanega prekrška. Če je storilec z več dejanji storil več prekrškov, o katerih še ni izdana odločba, postopek pa teče pred istim organom, se določi najprej kazen za vsak posamezni prekršek, nato pa se izrečejo kot enotna kazen vse tako določene kazni (prvi odstavek 32. člena ZP). Če so kazni, določene za prekrške, storjene v steku, iste vrste, se izreče enotna kazen, ki je enaka njihovemu seštevku, vendar pa enotna denarna kazen ne sme presegati dvakratne največje mere te vrste kazni, kot se jo sme predpisati po 25. členu ZP (drugi odstavek 32. člena ZP). Ker nastop pravnomočnosti in z njo konec teka zastaranja pregona ni vezan na odločitev sodnika, je torej v primeru realnega steka mogoča situacija, ko bo za nekatera od dejanj v steku pregon kasneje zastaral, za ostala pa ne. Da bi bilo mogoče zadostiti stališču Ustavnega sodišča, bi bil potreben poseg v izrek odločbe in v izrečeno enotno kazen. Kako naj bi eno od dejanj izpustili iz opisa oziroma postopek za to posamezno dejanje v tej fazi postopka ustavili ter izrekli novo enotno kazen (ta dejanja nedvomno spadajo v pojem sojenja), zakon ne predpisuje, pravnomočnost in z njo povezano zaupanje v pravo pa nedvomno ne dopušča, da bi v izrek odločbe posegali organi, ki so pristojni za izvršitev izrečene sankcije.

14. Upoštevanje stališča Ustavnega sodišča bi poleg navedenega lahko v konkretnih zadevah odprlo tudi vprašanje uporabe zakona. Načelo zakonitosti v kazenskem pravu (drugi odstavek 28. člena Ustave) določa, da se dejanja, ki so kazniva, ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši. To načelo ni uveljavljeno le na področju kazenskega prava (drugi odstavek 3. člena KZ), temveč tudi na področju prava prekrškov (drugi odstavek 2. člena ZP, oziroma drugi odstavek 2. člena ZP-1). Ob pogostih spremembah ZP oziroma ZP-1 ali katerega od številnih predpisov, ki določajo prekrške, se ne bo mogoče izogniti primerom, ko bodo te stopile v veljavo v času med odločitvijo pritožbenega sodišča in odpremo odločbe iz sodne pisarne, to je pred pravnomočnostjo drugostopenjske odločbe. Ker sodišče novega zakona, če bi bil za storilca milejši, zato ne bi moglo upoštevati pri odločanju, bi bila odločba v nasprotju z načelom zakonitosti oziroma obremenjena s kršitvijo po 4. točki 187. člena ZP (sedaj po 4. točki 156. člena ZP-1).

15. Ker stališče Ustavnega sodišča premika le čas nastopa absolutnega zastaranja (in pravnomočnosti), ne upošteva pa, da vsebina izreka odločbe o prekršku ostaja enaka in taka postane tudi pravnomočna, se glede na zgoraj navedeno postavlja vprašanje, koliko dejansko zagotavlja tisto, kar si samo postavlja za cilj, to je pravno varnost, saj ZP (niti ZP-1) ne pozna organa, ki bi lahko zgolj na iniciativo stranke posegel v pravnomočno odločbo, s katero je bila spoznana za odgovorno.

16. Ustavno sodišče je v obrazložitvi odločbe z dne 7.4.2005, opr. št. Up 762/03-22, navedlo, da zapoved o poštenem postopku iz 22. člena Ustave med drugim pomeni prepoved samovolje državnih organov v postopku zoper posameznika in prepoved oziroma preprečevanje neutemeljenih posegov državne oblasti v pravice posameznika. Zahteve, ki naj preprečijo samovoljne in nedopustne posege države in hkrati zagotovijo, da bo zoper posameznika pred državnim organom tekel pošten postopek, je po tem stališču upošteval zakonodajalec z uvedbo instituta zastaranja v kaznovalno pravo. Na njegovi podlagi ima država na voljo določen čas, da uvede, izvede in z izrekom ter izvršitvijo kazenske sankcije konča postopek zoper posameznika. Država v pravice posameznika torej ne more posegati neomejeno in nesorazmerno dolgo.

17. Cilj navedene odločbe Ustavnega sodišča je torej tudi ali celo predvsem pospešitev postopkov o prekrških. V zvezi s tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni mogoče zanikati pravice posameznika, na katerega se odločba (sodišča druge stopnje) nanaša, da se kar najhitreje seznani z njeno vsebino. V skladu s prvim odstavkom 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva) ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Dolžnost sodišča, da vsa procesna dejanja opravlja v razumnem roku, ima torej temelj predvsem v 23. členu Ustave. Na področju kaznovalnega prava ta pravica posamezniku zagotavlja, da bo postopek v razumnem roku končan s pravnomočno odločitvijo sodišča, s katero mora biti stranka seznanjena, kar praviloma pomeni, da ji mora biti izdana odločba vročena. Vendar pa je ta cilj enakovredno zagotovljen že z obstoječo razlago. Država mora v omejenem času (zastaranje pregona) odločiti o odgovornosti in nato zopet v omejenem času (zastaranje izvršitve sankcije) izvršiti izrečeno sankcijo. Ti dve vrsti zastaralnih rokov sta prilagojeni dvema sklopoma procesnih dejanj oziroma dvema postopkoma, ki imata različna cilja in morata biti medsebojno strogo ločena; predmet odločanja v enem postopku se v drugem ne sme več pojavljati. Prvo je pregon storilca, drugo izvršitev odločitve, ki je bila pri tem sprejeta. Cilj pravil postopka o prekršku je ugotovitev določenega prekrška in njegovega storilca ter če so te predpostavke izpolnjene, izrek sankcije, cilj izvršilnega postopka pa je izrečeno sankcijo (prisilno) udejanjiti. Procesna dejanja pregona morajo biti dokončana v roku za zastaranje pregona, procesna dejanja, povezana z izvršitvijo sankcije, pa v roku za zastaranje njene izvršitve.

18. Stališče Ustavnega sodišča premika konec teka roka za zastaranje postopka o prekršku od dne odločitve višjega sodišča o pritožbi na dan odpreme sodbe iz pisarne. Poleg izdelave odločbe v pisni obliki, v tem času tečejo le administrativna opravila, zato se tudi učinek spremenjene razlage lahko razteza le na pravočasnost opravljanja teh dejanj. Kot v odklonilnem ločenem mnenju opozarja sodnik ustavnega sodišča dr. Z.F., pa je namen zastaranja širši. Izvedba postopka, izrek sankcije in njena izvršitev v kratkem času po storitvi prekrška predvsem najbolje zagotavljajo tako generalno kot tudi specialno preventivni namen kaznovanja. Poleg tega pa se (argument praktične narave) s potekom časa manjšajo možnosti za zanesljivo ugotavljanje dejanskega stanja zaradi upada obsega in verodostojnosti dokazov. Glede na navedeno je mogoče ugotoviti, da dodatna kvaliteta, ki jo s svojim stališčem želi vnesti Ustavno sodišče, ne pretehta nad razlogi, ki govorijo v prid obstoječe razlage in proti spremembi ustaljene vsebine institutov zastaranja in pravnomočnosti. Pri tem velja poudariti, da obstoječa praksa ne preprečuje sklepanja, da v posameznih konkretnih primerih, kjer postopanje po seji senata presega razumen čas, tega ne bi mogli označiti za arbitrarno.

19. Uveljavljeno stališče tudi ne podcenjuje vprašanja, ali bi bila z določbo 22. člena Ustave združljiva ureditev, po kateri bi sodna odločba učinkovala proti posamezniku, na katerega se neposredno nanaša, še preden bi se lahko seznanil z njeno vsebino. V zvezi s tem je treba poudariti, da se po prvem odstavku 252. člena ZP odločba, izdana v postopku o prekršku, izvrši, (I) ko postane pravnomočna in (II) ko za izvršitev ni zakonskih ovir. Takšno oviro v primeru izreka denarne kazni (globe) predstavlja potek paricijskega roka, ki se šteje od dneva, ko je bila storilcu vročena odločba organa druge stopnje (drugi odstavek 253. člena ZP). Učinek odločbe, ki se kaže v posegu v pravico posameznika, torej nikakor ne more nastopiti, ne da bi bilo storjeno celo več, kot zahteva stališče Ustavnega sodišča. Vročitev odločbe po obstoječi zakonski ureditvi odločilno vpliva na izvršljivost odločbe, to je na njeno sposobnost, da se (prisilno) neposredno udejanji v sferi storilca.

20. Pri tem velja ponovno poudariti, da bi tudi sodba višjega sodišča, s katero je bilo odločeno o pritožbi v roku dveh let po storitvi prekrška, ki pa je bila odpremljena na naslov storilca po tem času, postala pravnomočna. Po njeni vročitvi in poteku paricijskega roka bi ta odločba z nespremenjenim izrekom postala tudi izvršljiva, pri čemer glede na veljavno zakonsko ureditev ni razloga, da ne bi bila izvršena, saj izvršilni organ v pravnomočno odločbo ne sme poseči.

21. Po oceni Vrhovnega sodišča sta z vidika ustavnih procesnih jamstev tako razlaga, da zastaranje pregona preneha teči z dnem seje pritožbenega sodišča kot tudi razlaga, da zastaranje pregona preneha teči, ko je odločba vsaj odpravljena na naslov obsojenca, v okviru Ustave, torej da gre pri tem za vprašanje zakonitosti. Določbi 22. člena Ustave bi (katerakoli) razlaga namreč nasprotovala le v primeru, ko enakega testa ne bi prestala niti abstraktna presoja določbe ZP o pravnomočnosti (252. člen ZP oziroma 199. člen ZP-1, enako tudi 129. člen ZKP). Pri tehtanju, ali naj razlaga določb ZP o zastaranju in pravnomočnosti sledi cilju pospešitve postopka oziroma stranki zagotavlja hitro možnost seznanitve z vsebino odločitve, na katero ne more vplivati (vsebina tega jamstva je v praktičnem pogledu prazna), ali naj se na drugi strani zagotovi, da je pravnomočnost kot ustavna kategorija (158. člen Ustave) ne le vsebinsko temveč tudi časovno vezana na odločitev sodnika ter da se pravočasnost dela zagotovi s poudarjeno odgovornostjo dela in hitrim pisarniškim poslovanjem, je po presoji Vrhovnega sodišča treba dati prednost ustaljeni razlagi. Ta s pravnomočno odločbo urejenemu pravnemu razmerju zagotavlja trdnost in sledi logični celovitosti postopka ter upošteva, da dolžnost sodišča, da v zadevi odloči v razumnem času, nima temelja v določitvi roka za zastaranje pregona.

22. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti zavrnilo.


Zveza:

ZP člen 55, 55/1, 55/3, 57, 252, 252/2, 253.URS člen 22, 23, 158.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNjc2MA==