<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sklep X Ips 123/2015
ECLI:SI:VSRS:2015:X.IPS.123.2015

Evidenčna številka:VS1015146
Datum odločbe:08.07.2015
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS (zunanji oddelek v Mariboru) II U 238/2014
Senat:Martina Lippai (preds.), Peter Golob (poroč.), Marko Prijatelj
Področje:DENACIONALIZACIJA - UPRAVNI SPOR
Institut:dovoljenost revizije - denacionalizacija - pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti - pomembno pravno vprašanje - bilateralna pogodba med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo (finančna in izravnalna pogodba, FIP) - že rešeno pravno vprašanje - trditveno in dokazno breme - zavrženje revizije

Jedro

Ker revident, ki nosi trditveno in dokazno breme o izpolnitvi pogojev za dovoljenost revizije, ni izkazal, kolikšna je vrednost nanj odpadlega izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, ki je izražen v denarni vrednosti (odškodnina), niso podani pogoji za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Vrhovno sodišče je o pravnem vprašanju, ki ga uveljavlja revident, tj. o pomenu FIP za razlago določbe drugega odstavka 10. člena ZDen, že obravnavalo v sodbah X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014, X Ips 267/2013 z dne 10. 3. 2015 in X Ips 103/2013 z dne 24. 3. 2015.

Izrek

I. Revizija se zavrže.

II. Prva tožeča stranka sama trpi stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je prva tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 1. in 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo tožbo revidenta in druge tožeče stranke zoper odločbo Republike Slovenije, Upravne enote Ptuj, št. D321-612/00-155 (05077) z dne 15. 5. 2012, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 490-49/2012/3 z dne 19. 6. 2014. Z navedeno odločbo prvostopenjskega organa, ki nadomešča odločbi istega organa, št. D 321-612/00-133(05077) z dne 17. 11. 2011 in št. D 321-612/00134(05077) z dne 21. 11. 2011, je bila zavrnjena zahteva, ki so jo za vrnitev nepremičnin parc. št. ..., vse k. o. ..., podržavljene V. U., vložili revident, K. U. in M. Ž., ter zahteva, ki sta jo za vrnitev premoženja, podržavljenega I. U., vložila revident in K. U. Ker se prejšnja lastnika obravnavanega premoženja V. in I. U. nista štela za slovenska in jugoslovanska državljana v smislu določb 9. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), tako državljanstvo pa je bilo izkazano za revidenta in K. U. (sinova V. in I. U.) ter M. Ž. (hči V. U.), je slednje organ štel za nadomestne upravičence po 12. členu ZDen. Zahtevi za denacionalizacijo sta bili zavrnjeni iz razlogov po drugem odstavku 10. člena ZDen. Tožena stranka je revidentovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo uveljavlja revident, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. Dovoljenost revizije po tej določbi ZUS-1 revident utemeljuje z navedbo, da je vrednost premoženja, ki je bilo predmet vrnitve po nadomeščeni prvostopenjski odločbi z dne 17. 11. 2011, znašala 19.672,33 EUR, po drugi nadomeščeni prvostopenjski odločbi z dne 21. 11. 2011 pa 25.244,52 EUR. Navaja tudi, da vrednost premoženja, podržavljenega I. U. sicer še ni bila ugotovljena, presega pa revizijski prag.

7. Za izraz denarne vrednosti gre le pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (enako Ustavno sodišče v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). V primeru, ko gre v denacionalizaciji za vrnitev premoženja v naravi, zato ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti. Poleg tega revident v obravnavani zadevi denacionalizacijska upravičenja uveljavlja kot en izmed treh (glede premoženja, podržavljenega V. U.) oziroma dveh (glede premoženja, podržavljenega I. U.) nadomestnih denacionalizacijskih upravičencev, ki je kot tak samostojen nosilec denacionalizacijskega upravičenja(1). Po povedanem bi revident pogoj za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 izpolnil le, če bi izkazal, da nanj odpadli del vrednosti izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, ki je izražen v denarni vrednosti (odškodnini), presega 20.000,00 EUR. Tega pa z navedbami o skupni vrednosti premoženja za vse nadomestne upravičence po nadomeščenih odločbah z dne 17. 11. 2011 in 21. 11. 2011 ter z neopredeljeno vrednostjo premoženja, podržavljenega I. U., ni storil.

8. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

9. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Odločitev o vprašanju pa mora biti pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.(2) Pomembno pravno vprašanje, zaradi katerega Vrhovno sodišče revizijo sprejme v obravnavo, je zato le tisto pravno vprašanje, ki se nanaša na vsebino konkretne zadeve in od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi ter je hkrati pomembno za enotno uporabo prava, njegov razvoj prek sodne prakse ali za zagotovitev pravne varnosti. Taka je tudi ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča.(3)

10. Revident navaja, da je pomembno pravno vprašanje v tej zadevi razlaga drugega odstavka 10. člena ZDen v zvezi z uporabo Finančne izravnalne pogodbe (v nadaljevanju FIP) ter da sodba Vrhovnega sodišča X Ips 85/2013 ne obravnava vseh vidikov uporabe FIP, ki jih uveljavlja revident v okviru revizijskih razlogov v nadaljevanju revizije. V okviru utemeljevanja dovoljenosti revizije še navaja, da gre v postopku vračanja premoženja, podržavljenega V. U., za posebno situacijo, saj je bilo o temelju zahtevka že odločeno z dvema pravnomočnima odločbama, ki sta prestali preizkus na Vrhovnem sodišču.

11. Vprašanje, ki ga izpostavlja revident, po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje v smislu navedene določbe ZUS-1. Vrhovno sodišče je namreč pomen FIP za razlago določbe drugega odstavka 10. člena ZDen že obravnavalo v sodbah X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014, X Ips 267/2013 z dne 10. 3. 2015 in X Ips 103/2013 z dne 24. 3. 2015. Revident ne trdi, da izpodbijana odločitev odstopa od stališč, sprejetih v navedenih zadevah. Z navedbo, da sodba Vrhovnega sodišča X Ips 85/2013 ne obravnava vseh vidikov uporabe FIP, ne da bi hkrati opredelil konkretno in določno po vsebini obravnavane zadeve pomembno pravno vprašanje glede razlage drugega odstavka 10. člena ZDen v povezavi s FIP, o katerem se Vrhovno sodišče (s sodbami X Ips 85/2013, X Ips 103/2013 in X Ips 267/2013) doslej še ni izreklo, revident ni izkazal dovoljenosti revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

12. Pomembnega pravnega vprašanja, zaradi katerega bi Vrhovno sodišče revizijo lahko vsebinsko obravnavalo, revident ni izkazal niti s trditvijo da naj bi bilo o temelju zahtevka za vračilo podržavljenega premoženja že odločeno z delnima odločbama, ki sta prestali preizkus na Vrhovnem sodišču. Upravni organ odloča z delno odločbo v smislu 215. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP 1986, kadar je glede na ugotovljeno dejansko stanje mogoče odločiti le o delu premoženja iz zahteve.(4) Ne gre torej za (vmesno) odločbo o temelju, temveč za samostojno odločbo o posameznem delu zahtevka. Glede na navedeno gre za pravno vprašanje, na katerega je mogoče odgovoriti že na podlagi jasne zakonske določbe, ki v praksi ne sproža dilem, zato revident s svojimi trditvami ni izkazal dovoljenosti revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

13. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

14. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 154. in 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

----

(1) Prim. drugi odstavek 67. člena ZDen.

(2) Enako tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009, 14. točka obrazložitve.

(3) Odločbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 290/2009, X Ips 414/2009, X Ips 249/2010, X Ips 393/2011, X Ips 55/2012, X Ips 318/2012, X Ips 180/2013, X Ips 243/2013, X Ips 167/2014, X Ips 301/2014 in druge.

(4) Prim. sodbi Vrhovnega sodišča I Up 1026/2005 z dne 3. 10. 2007 in I Up 724/2004 z dne 22. 9. 2005.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 83, 83/2-1, 83/2-2
Zakon o denacionalizaciji (1991) - ZDen - člen 10, 10/2
Datum zadnje spremembe:
11.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDgxMzcx