<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sklep X Ips 402/2012
ECLI:SI:VSRS:2013:X.IPS.402.2012

Evidenčna številka:VS1014442
Datum odločbe:25.09.2013
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS (zunanji oddelek v Celju) IV U 227/2011
Senat:Martina Lippai (preds.), Milica Štern (poroč.), Irena
Badovinac-Bjelič
Področje:OKOLJSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR
Institut:dovoljenost revizije - okoljevarstveno dovoljenje - podaljšanje okoljevarstvenega dovoljenja - trditveno in dokazno breme - vrednostni kriterij - pomembno pravno vprašanje - neenotnost prakse sodišča prve stopnje - zelo hude posledice

Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

V upravnem sporu o zakonitosti odločbe, s katero je bila zavrnjena revidentkina zahteva za podaljšanje okoljevarstvenega dovoljenja, pravica stranke ni izražena v denarni vrednosti, zato niso podani pogoji za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Brez natančno in konkretno (iz)postavljenega pomembnega pravnega vprašanja (oziroma vprašanja, ki je v obravnavani zadevi bistveno za odločitev) ni mogoča presoja zatrjevane neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje v okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Tako iz predloženih bilančnih podatkov, kot tudi smiselno iz revidentkinih navedb, izhaja, da ravnanje z odpadki ni njena edina dejavnost. Zgolj s predložitvijo bilance stanja, iz katere so razvidni zbirni podatki za vse njene dejavnosti, pa revidentka ni izkazala, da bi v okviru njene dejavnosti ravnanja z odpadki prav zaprtje obravnavane deponije zanjo pomenilo zelo hude posledice v smislu določbe 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi po vseh treh točkah drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za okolje, št. 35468-16/2009-16 z dne 14. 7. 2011, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 35607-10/2010-6 z dne 14. 9. 2011. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila revidentkino pritožbo zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa, s katero je ta zavrnil njeno vlogo za podaljšanje okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje odlagališča nenevarnih odpadkov S.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo uveljavlja revidentka, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. Za izraz denarne vrednosti gre le pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (enako Ustavno sodišče v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). V obravnavani zadevi je predmet spora presoja zakonitosti odločbe, s katero je bila zavrnjena revidentkina zahteva za podaljšanje okoljevarstvenega dovoljenja. Ker v tej odločbi pravica stranke ni izražena v denarni vrednosti, niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (prim. X Ips 136/2012, X Ips 348/2012).

7. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

9. Revidentka navaja, da je izpodbijana sodba glede vprašanja, ki je v tej zadevi bistveno za odločitev, v nasprotju s sodbo istega sodišča IV U 193/2010, o tem vprašanju pa Vrhovno sodišče še ni odločalo.

10. S tem revidentka v okviru določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 uveljavlja dovoljenost revizije zaradi neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje o pravnem vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo.

11. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (X Ips 39/2012, X Ips 459/2011, X Ips 442/2010, X Ips 284/2010, X Ips 483/2010, idr.) mora v takem primeru revident skladno s trditvenim in dokaznim bremenom (4. in 8. točka te obrazložitve) natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve in nato opraviti primerjavo za odločitev v tej zadevi pomembnega pravnega vprašanja in dejanskega stanja iz izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje, s katero utemeljuje neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje, ter utemeljiti, v čem je zatrjevana neenotnost glede tega vprašanja. Tega revidentka v obravnavani zadevi ni storila. Brez natančno in konkretno (iz)postavljenega pomembnega pravnega vprašanja (oziroma vprašanja, ki je v obravnavani zadevi bistveno za odločitev) pa ni mogoča presoja zatrjevane neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje, ki jo revidentka po vsebini uveljavlja v okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Glede na navedeno v obravnavani zadevi revidentka ni izkazala izpolnjenosti pogoja za dovoljenost te revizije iz navedene določbe ZUS-1.

12. Revizija pa tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki je revidentka tudi uveljavlja. Po tej določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

13. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (npr. X Ips 249/2012, X Ips 317/2012, X Ips 348/2012, X Ips 376/2012, X Ips 400/2012) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

14. Revidentka, ki je javno podjetje, navaja, da iz dejavnosti ravnanja z odpadki ustvarja dobiček v višini 58.000 EUR. Zaradi zaprtja deponije nenevarnih odpadkov S. in stroškov deponiranja na regijskem odlagališču pa bi ji nastali dodatni stroški v višini 237.000 EUR. Zatrjuje tudi, da bi hkrati prišlo do izpada dela prihodka od gospodarskih subjektov najmanj v višini ustvarjenega dobička 31.000 EUR, saj se bo gospodarstvo posledično glede deponiranja odpadkov odločalo upoštevaje tržne cene deponiranja in transportnih stroškov, kjer pa bo revidentka v podrejenem položaju. Ocenjuje, da bo zato njen poslovni rezultat manjši za 268.000 EUR, kar bo glede na rezultate leta 2011 in tekoče poslovanje zanjo pomenilo relativno hitro insolventnost in stečaj. Navedeno dokazuje s podatki iz bilance stanja na dan 31. 12. 2011 (izpis AJPES).

15. Iz predloženih bilančnih podatkov in tudi smiselno iz revidentkinih navedb izhaja, da ravnanje z odpadki ni njena edina dejavnost. Zgolj s predložitvijo bilance stanja, iz katere so razvidni zbirni podatki za vse njene dejavnosti, pa revidentka ni izkazala, da bi v okviru njene dejavnosti ravnanja z odpadki prav zaprtje deponije S. zanjo pomenilo zelo hude posledice v smislu določbe 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

16. Ker revidentka ni izkazala izpolnjenosti uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo kot nedovoljeno zavrglo.


Zveza:

ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-1, 83/2-2, 83/2-3.
Datum zadnje spremembe:
18.03.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYzMzgw