<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 50014/2010-121
ECLI:SI:VSRS:2012:I.IPS.50014.2010.121

Evidenčna številka:VS2006310
Datum odločbe:18.10.2012
Opravilna številka II.stopnje:VSC II Kp 50014/2010
Senat:
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravice obrambe - izvajanje dokazov - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - navidezni stek - načelo konsumpcije - načelo inkluzije - davčna zatajitev - ponareditev poslovnih listin

Jedro

Za razmerje inkluzije gre, če presoja konkretnih okoliščin kaznivih dejanj v steku (ne pa primerjava abstraktnih zakonskih znakov kot pri navideznem steku zaradi razmerja konsumpcije, specialnosti ali subsidiarnosti), pokaže, da bi bilo dvojno kaznovanje nesmiselno, ker je kriminalna količina enega kaznivega dejanja v primerjavi z drugim zanemarljiva, postranska ali malo pomembna posebna okoliščina hujšega kaznivega dejanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni F. M. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega D. J. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je izreklo kazen dve leti zapora; obsojenega F. M. za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena KZ, za katero mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora, ter nadaljevanega kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 254. člena KZ, za katero mu je določilo kazen dve leti zapora, nato pa mu je na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen tri leta in pet mesecev zapora; obsojenega I. P. pa za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena KZ, za katero mu je v okviru pogojne obsodbe, ki mu jo je izreklo, določilo kazen štiri mesece zapora, ter kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ, za katero mu je določilo kazen štiri mesece zapora, nato pa mu je na podlagi določil o steku določilo enotno kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo tri leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencem naložilo nerazdelno plačilo stroškov kazenskega postopka ter plačilo sodne takse. Z isto sodbo je sodišče prve stopnje obtožbo zoper obtoženega I. P. zaradi kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 254. člena KZ na podlagi 1. točke 357. člena ZKP zavrnilo ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke (drugega odstavka) 95. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega F. M. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi „napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka“. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da ugotovi, da obsojeni F. M. ni kriv ter izda oprostilno sodbo.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zagovornik v zahtevi oporeka s strani sodišča ugotovljenemu dejanskemu stanju ter da je na očitke o zavrnitvi dokaznih predlogov in o kršitvi kazenskega zakona odgovorilo že sodišče druge stopnje. Zato vrhovna državna tožilka predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi nasprotuje stališču vrhovne državne tožilke in vztraja pri že podanih navedbah v zahtevi.

B.

5. Ob uveljavljanju kršitve kazenskega zakona obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navaja, katero kršitev uveljavlja (smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP), zatrjuje pa, da je kaznivo dejanje davčne zatajitve po prvem odstavku 254. člena KZ specialna oblika goljufije, ki se lahko stori tudi na način, kot se očita obsojencu. Vložnik zato meni, da ni realnega steka med tem kaznivim dejanjem in kaznivim dejanjem ponareditve poslovnih listin po 240. členu KZ, saj je to kaznivo dejanje konzumirano v kaznivem dejanju zatajitve davščin. Stek naj bi zato bil le navidezen, saj je celotna kriminalna količina kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin vsebovana v kaznivem dejanju davčne zatajitve. Obe dejanji predstavljata zaključeno celoto, podan je tudi enotesn naklep, usmerjen k delni izognitvi plačila davka.

6. Zmotno je stališče zahteve, da je kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 240. členu KZ konzumirano v kaznivem dejanju davčne zatajitve po 254. členu KZ. Za navidezni stek kaznivih dejanj zaradi razmerja konsumpcije gre, kadar se z logičnim primerjanjem zakonskih znakov kaznivih dejanj v steku na abstraktni ravni presoje ugotovi, da je kriminalna količina enega kaznivega dejanja vsebovana v kriminalni količini drugega. Taki primeri so, kadar je istovrstno lažje kaznivo dejanje zajeto v hujšem (npr. huda telesna poškodba v umoru), ali je temeljno kaznivo dejanje zajeto v kvalificirani obliki (tatvina v veliki tatvini), ali ko storilstvo oziroma hujša oblika udeležbe vključuje milejšo obliko udeležbe. V obravnavani zadevi ne gre za nobeno od navedenih možnosti navideznega steka zaradi razmerja konsumpcije, saj kaznivi dejanji davčne zatajitve nista iste vrste kot ponarejanje poslovnih listin ali kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja, niti ne gre za milejšo obliko udeležbe pri izvršitvi teh kaznivih dejanjih. Vložnik obstoja katerega od teh razmerjih v zahtevi niti ne zatrjuje niti ne argumentira. Z razlogi, navedenimi v zahtevi, bi se lahko utemeljil navidezni stek zaradi inkluzije. Za razmerje inkluzije gre, če presoja konkretnih okoliščin kaznivih dejanj v steku (ne pa primerjava abstraktnih zakonskih znakov kot pri navideznem steku zaradi razmerja konsumpcije, specialnosti ali subsidiarnosti), pokaže, da bi bilo dvojno kaznovanje nesmiselno, ker je kriminalna količina enega kaznivega dejanja v primerjavi z drugim zanemarljiva, postranska ali malo pomembna posebna okoliščina hujšega kaznivega dejanja. V obravnavani zadevi je obsojenec ponarejene račune družbe P. d. d., predložil računovodskemu servisu, ki je zanj vodil poslovne knjige in ki je ponarejene račune zavedel v poslovne knjige. S ponarejenimi računi je obsojenec dokazoval, da je pri družbi P. d. d., kupil v računih navedeno blago, čeprav tega blaga po teh računih dejansko ni kupil. S takim ravnanjem je obsojenec izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena KZ. Kaznivo dejanje davčne zatajitve po prvem odstavku 254. člena KZ pa je obsojenec storil s tem, da je v letih 2002 in 2003 v davčnih napovedih lažnivo prikazoval stroške kupljenega goriva, pri čemer je prikazoval tudi nakup goriva, ki ga dejansko ni kupil, in s tem prikazoval in uveljavljal preveč stroškov. Glede na tako obsojenčevo ravnanje ni mogoče zaključiti, da je kriminalna količina listinskega kaznivega dejanja zanemarljiva, malo pomembna spremljevalna okoliščina obeh temeljnih kaznivih dejanj. Vrhovno sodišče zato pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, da kaznivo dejanje ponarejanja poslovnih listin predstavlja samostojno kriminalno količino (sodba, stran 9).

7. V nadaljevanju zahteve vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, vendar ne pojasni, za katero kršitev naj bi šlo. Ob tem navaja, da bi sodišče moralo zaključke davčnega organa presoditi kot vsak drug dokaz oziroma bi moralo samo ugotavljati dejstva in okoliščine. Sodišče je povsem nekritično in v celoti povzelo izvedensko mnenje izvedenca za računalniško opremo S. D., izvedensko mnenje pa je tolmačilo tako, da je upravičilo elemente obtožbe. Računi, zavedeni v bazi podatkov družbe P., izkazujejo drugačno vsebino kot spornih 747 računov, vendar izvedenec ni predložil drugopisov računov, naredil pa je zgolj naključno navzkrižno kontrolo zaseženih računov z računi iz baze podatkov P., zato je vzpostavljen dvom v izvedenčeve ugotovitve. V sodnem postopku se ni preverjalo, ali je na P. bencinskih servisih prišlo do spreminjanja dejanskega stanja. Sodišče bi tudi moralo zaslišati angažiranega izvedenca, če kljub zaslišanju pomanjkljivosti ne bi moglo odpraviti, pa bi moralo angažirati novega izvedenca. Kljub opozorilu obrambe sodišče tega ni storilo. Zagovornik vidi bistveno kršitev določb postopka (tudi v tem primeru ne vsebinsko ne z navedbo določbe ne pojasni, katero od bistvenih kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja) v tem, da je izvedenec S. D. v izvedenskem mnenju zapisal, da se hrbtišča spornih računov z različnimi datumi ujemajo, čeprav ni strokovnjak za papir, ne kemik, ne grafik.

8. Sodišče prve stopnje (sodba, stran 80) je tako kot ostale izvedene dokaze ocenilo tudi izvedensko mnenje izvedenca za računalniško opremo S. D., in sicer je presodilo, da je izvedensko mnenje strokovno utemeljeno in verodostojno. Zato vložnikovo zatrjevanje, da tega dokaza ni ocenilo kot vsakega drugega dokaza, ni utemeljeno. Z oceno, da je sodišče nekritično sledilo temu mnenju, in izkazovanjem dvoma v to mnenje, vložnik uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vložnik v zahtevi ne konkretizira, kako naj bi sodišče opozoril na nepravilnost izvedenskega mnenja izvedenca S. D. Ne iz zapisnika o glavni obravnavi ne iz sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, da bi vložnik s tem v zvezi podal kakršen koli dokazni predlog. Nasprotno, iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 18. 3. 2010 je razvidno, da so se stranke, torej tudi vložnik, strinjale z branjem omenjenega izvedenskega mnenja in da na prebrano ni bilo pripomb. Vrhovno sodišče sprejema kot logično stališče sodišča druge stopnje, da S. D. sicer res ni strokovnjak za papir, kemik ali grafik, vendar za njegovo ugotovitev, da se s hrbtne strani z reklamami potiskani ponarejeni računi ujemajo z različnimi datumi in si v sosledju sledijo, ni potrebno znanje z omenjenih področij, saj je to vidno tudi laiku (sodba, stran 10).

9. Vložnik uveljavlja še kršitev pravice do obrambe, katero naj bi sodišče storilo s tem, ko ni angažiralo predlaganega izvedenca strojno gradbene stroke. Slednji bi potrdil obsojenčev zagovor, da je bila napoved za odmero davka od dohodka iz dejavnosti za leti 2002 in 2003 opravljena skladno z dejanskimi stroški kupljenega goriva v zneskih, navedenih v davčnih napovedih in obrazcih. Sodišče tako sploh ni ugotavljalo, ali je bilo za sporne račune gorivo nabavljeno ali ne, temveč je le sledilo nepreizkušenim zaključkom davčnega organa ter svojemu zmotnemu sklepanju.

10. Kot logični in utemeljeni Vrhovno sodišče sprejema stališči nižjih sodišč v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za pridobitev izvedenskega mnenja izvedenca strojne stroke. Ob ugotovitvi, da so bili računi, zajeti v izreku obsodilne sodbe, ponarejeni in da gorivo po teh računih ni bilo kupljeno, bi bilo predlagano izvedenčevo ugotavljanje o porabi goriva obsojenčeve gradbene mehanizacije brezpredmetno. Z navajanjem, da je sklepanje sodišča o nabavljenem gorivu, zmotno, vložnik ponovno uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11. Z zatrjevanjem, da ni nepomembno, kdo je računovodkinji dejansko izročal račune; da obsojenec ni vedel in ni mogel vedeti, da so bili računi ponarejeni; ter da obsojenec ni imel interesa, da bi bili sporni računi zavedeni v knjigah kot pravi računi, kar je izkazano tudi z delom izpovedbe A. M., vložnik ne more uspeti. Na tak način podaja lastno videnje obravnavane zadeve in uveljavlja za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Enak nedovoljen razlog vložnik uveljavlja z navedbami o dejanski zmoti, da obsojenec nikakor ni mogel vedeti, da so sporni računi ponarejeni, zaradi česar je izključen njegov naklep, prav tako vložnik ne more uspeti s podajanjem lastne ocene objektivnih in subjektivnih okoliščin, na podlagi katerih zatrjuje podanost instituta dejanja majhnega pomena.

12. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Ob podatkih o obsojenčevem premoženjskem stanju, navedenih v prvostopenjski sodbi, je Vrhovno sodišče obsojencu na podlagi 98. a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/2, 372, 372-4, 420, 420/2
Kazenski zakonik (1994) - KZ - člen 240, 254
Datum zadnje spremembe:
24.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDUyMTIz