<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sklep X Ips 738/2007
ECLI:SI:VSRS:2010:X.IPS.738.2007

Evidenčna številka:VS1012913
Datum odločbe:27.10.2010
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS U 196/2005
Področje:UPRAVNI SPOR - CARINE
Institut:dovoljenost revizije - neenotnost prakse sodišča prve stopnje - preferencialna obravnava carinskega blaga - poreklo carinskega blaga - neposredni prevoz carinskega blaga - različni nosilni razlogi sodišča prve stopnje

Jedro

Odločitev prvostopenjskega sodišča v zadevah, na katere se revident sklicuje, je vezana na presojo listin o neposrednem prevozu blaga, medtem ko je v obravnavani zadevi odločitev vezana na presojo potrdil o poreklu blaga. Po presoji revizijskega sodišča so zato nosilni razlogi v teh primerih različni, neenotnost prakse prvostopenjskega sodišča pa ni podana. Ugotavljanje neposrednega prevoza blaga se namreč razlikuje od ugotavljanja porekla blaga.

Izrek

I. Revizija se zavrže.

II. Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1.

2. V odgovoru na revizijo tožena stranka predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

3. Revizija ni dovoljena.

4. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke (sedaj revidenta) zoper odločbo z dne 20. 12. 2004. S to je tožena stranka (po združitvi pritožbenih postopkov) zavrnila revidentove pritožbe zoper 18 odločb prvostopenjskega organa, s katerimi je ta obnovil postopke uvoznega carinjenja in revidentu naknadno obračunal carinski dolg za blago, sproščeno v prost promet po različnih carinskih deklaracijah, vloženih v letih 1997 do 1999. Postopki so bili obnovljeni zaradi naknadno ugotovljene neverodostojnosti izjav o preferencialnem poreklu blaga, zavedenih na posameznih računih. Britanski carinski organi so namreč v dopisu z dne 25. 8. 1999 slovenskim carinskim organom sporočili, da izvoznik X., nima nobenih dokazov, ki bi podpirali zahtevo za preferenciale, da so obravnavane izjave o poreklu blaga neveljavne in da zato blago ne izpolnjuje pogojev za ugodnejše obravnavanje. Odločitvi prvostopenjsko sodišče pritrjuje in se sklicuje na 13., 21., 27., 28. in 32. člen Protokola 4 Začasnega sporazuma o trgovini in zadevah v zvezi s trgovino med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropsko skupnostjo, Evropsko skupnostjo za premog in jeklo in Evropsko skupnostjo za jedrsko energijo na drugi strani (Ur. l. RS, št. 67/96) – v nadaljevanju: Protokol 4.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že večkrat, med drugim v sklepu Up-858/08 z dne 3.6.2008 (Ur. l. RS, št. 62/08), odločbi Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009 (Ur. l. RS, št. 31/2009) in odločbi Up-1186/08-15 z dne 23. 4. 2009 (Ur. l. RS, št. 38/2009), ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Revident navaja, da je prvostopenjsko sodišče v zadevah U 1754/2005 in U 2261/2005 (sodbi prilaga reviziji) ob enakem dejanskem in pravnem stanju njegovima tožbama ugodilo. V obravnavani zadevi naj bi prvostopenjsko sodišče odstopilo od stališč, ki jih je v omenjenih zadevah zavzelo glede preverjanja verodostojnosti izjav na računih ter dokazovanja neposrednega prevoza carinskega blaga.

8. Iz sodb, na katere se revident sklicuje, je razvidno, da je, tako kot v obravnavanem primeru, revident preferencialno obravnavo zahteval na podlagi mednarodnih trgovinskih sporazumov, ki jih je Republika Slovenija sklenila z Evropsko unijo, in sicer: v obravnavani zadevi na podlagi Začasnega sporazuma o trgovini in zadevah v zvezi s trgovino, v zadevah, na katere se sklicuje, pa na podlagi Evropskega sporazuma o pridružitvi. Pogoji za priznanje preferenciale so v vseh primerih enaki in so določeni v Protokolu 4 posameznega sporazuma. Ta določa, da se carinske ugodnosti po teh sporazumih priznajo pod dvema pogojema, in sicer: če je kot dokaz o poreklu blaga predloženo potrdilo o prometu EUR.1 ali izjava na računu (16. člen Protokola 4) ter če se izdelki prevažajo neposredno med Skupnostjo in Slovenijo (13. člen Protokola 4), kar je treba izkazati s tam navedenimi dokumenti.

9. Iz sodb, na katere se revident sklicuje, nadalje izhaja, da je prvostopenjsko sodišče tožbama ugodilo, ker se ni strinjalo s stališčem tožene stranke, da neposrednega prevoza blaga revident ni izkazal z listinami, ki jih je predložil. Odločitev prvostopenjskega sodišča v teh zadevah je vezana na presojo listin o neposrednem prevozu blaga, medtem ko je v obravnavani zadevi odločitev vezana na presojo potrdil o poreklu blaga. Po presoji revizijskega sodišča so zato nosilni razlogi v teh primerih različni, neenotnost prakse prvostopenjskega sodišča pa ni podana. Ugotavljanje neposrednega prevoza blaga se namreč razlikuje od ugotavljanja porekla blaga. Neposredni prevoz uvoznik dokazuje z listinami, določenimi v drugem odstavku 13. člena Protokola 4, dokazovanje verodostojnost potrdila o porekla blaga (izjave na račun) pa je stvar izvoznika, kot izhaja tretjega odstavka 21. člena Protokola 4.

10. Ni utemeljeno niti revidentovo sklicevanje na stališče, ki ga je v zadevah, od katerih naj bi obravnavana zadeva odstopala, prvostopenjsko sodišče zavzelo v zvezi s potrdili o poreklu. Kot izhaja iz obrazložitve teh sodb, konkretna potrdila o poreklu v teh postopki niso bila predmet preverjanja, pač pa je prvostopenjski organ na njihovo neverodostojnost sklepal iz ugotovitev britanskih carinskih organov v nekem drugem postopku. Stališče (da zgolj nezmožnost preveritve izjav na računih, ki jih je izdal izvoznik X., pri čemer ta nezmožnost sloni na ugotovitvi britanskih carinskih organov z dne 25. 8. 1999, ne zadošča, da se sporne izjave štejejo kot neveljavne) je prvostopenjsko sodišče zavzelo, ker konkretna potrdila niso bila predmet preverjanja, takšen položaj pa ni primerljiv z obravnavano zadevo, v kateri so bila vsa potrdila o poreklu predmet preverjanja pri britanskih organih, ki so tudi potrdili njihovo neverodostojnost. Zato revizijsko sodišče ocenjuje, da neenotnost stališč prvostopenjskega sodišča ni podana.

11. Ker zatrjevani pogoji za dovoljenost revizije niso izpolnjeni, je Vrhovno sodišče v skladu z 89. členom ZUS-1 revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

12. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.


Zveza:

ZUS-1 člen 83, 83/2-2.
Datum zadnje spremembe:
03.05.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUzNjE0