<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sklep X Ips 490/2007
ECLI:SI:VSRS:2010:X.IPS.490.2007

Evidenčna številka:VS1012334
Datum odločbe:14.07.2010
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS U 2513/2005
Področje:UPRAVNI SPOR - UPRAVNI POSTOPEK
Institut:obnova upravnega postopka - dovoljenost revizije - odstop od prakse Vrhovnega sodišča - bistveno vprašanje za odločitev - zelo hude posledice

Jedro

Ker je revident izpostavil pravno vprašanje, ki ni bistveno za odločitev, zatrjevani odstop od sodne prakse ne more biti razlog za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik po odvetniku vložil revizijo, v kateri zatrjuje dovoljenost revizije po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in predlaga Vrhovnemu sodišču, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17. 10. 2005, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper sklep Upravne enote Jesenice z dne 12. 11. 2002. Z navedenim sklepom je bil zavržen tožnikov predlog za obnovo postopkov, ki sta se končala z izdajo lokacijskega dovoljenja z dne 28. 9. 1989 in gradbenega dovoljenja z dne 16. 10. 1989, s katerima je bila A. in B.A., dovoljena sprememba namembnosti gospodarskega objekta v stanovanjski objekt z delavnico v kleti. Tožniku v upravnem postopku ni uspelo dokazati, da je lastnik sosednjega zemljišča, kar bi po ustaljeni sodni praksi pomenilo, da je lahko prizadet v svoji pravici ali pravni koristi, zaradi česar bi bil upravičen do vložitve predloga za obnovo postopka. Ker tega ni dokazal, ni imel pravnega interesa za vložitev predloga za obnovo, poleg tega pa je gradbeno dovoljenja prejel 30. 8. 1993, predlog pa je vložil 29. 12. 1993, zaradi česar je bil predlog za obnovo gradbenega dovoljenja tudi prepozen. Tožnik pa je bil z vročitvijo gradbenega dovoljenja seznanjen tudi z izdajo lokacijskega dovoljenja, zato je zamudil tudi rok za obnovo lokacijskega dovoljenja.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost, pri čemer je po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče je v svojih sklepih Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009 in Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 ugotovilo, da takšno stališče Vrhovnega sodišča ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Revident zatrjuje, da izpodbijana sodba odstopa od prakse Vrhovnega sodišča v zadevi U 227/92-9. V njej je bilo zavzeto stališče, da enomesečni subjektivni rok za obnovo postopka teče po 5. točki prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP/86 v zvezi z 9. točko 249. člena od vročitve odločbe in ne od neformalne seznanitve z odločbo in njeno vsebino. V tej zadevi je Vrhovno sodišče navedlo, da je nepravilno sklepanje tožene stranke, da je predlagatelj obnove zamudil enomesečni subjektivni rok za obnovo, saj predlagatelju sporni upravni akt ni bil vročen, je pa ta njegovo vročitev predlagal. Vrhovno sodišče v tej zadevi ni upoštevalo 2. točke stališča 38. skupne seje z dne 27. 9. 1988 (poročilo Vrhovnega sodišča SRS, št. 1-2/88), saj občna seja tega sodišča ni soglašalo s točko, po kateri se neformalna seznanitev z odločbo in njeno vsebino enači s formalno seznanitvijo preko vročitve.

7. Ne glede na to, da izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na pravočasnost predloga za obnovo postopka izdaje lokacijskega dovoljenja, odstopa od stališča v zadevi U 227/92 glede vročitve upravnega akta kot nujnega pogoja za tek subjektivnega roka, pa po presoji Vrhovnega sodišča ni podan pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj vprašanje pravočasnosti predloga za obnovo v obravnavani zadevi ni bistveno za odločitev. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev o zakonitosti zavrženja revidentovega predloga za obnovo oprlo na nosilni razlog, da revident ni upravičeni predlagatelj za obnovo postopka izdaje lokacijskega in gradbenega dovoljenja, saj ni izkazal lastništva sosednjega zemljišča, kar bi mu posledično podelilo pravni interes za vložitev predloga za obnovo. Revident tako ni dokazal, da bi imel pravico udeležbe v zadevnem postopku zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi (49. člen ZUP/86). Vprašanje nepravočasnosti pa je sodišče prve stopnje navedlo le kot dodaten argument za pravilnost zavrženja revidentovega predloga za obnovo (drugi odstavek na 4. strani izpodbijane sodbe). Vrhovno sodišče je kasneje tudi spremenilo svoje stališče iz zadeve U 227/92, saj je kot čas začetka teka subjektivnega roka za obnovo upoštevalo trenutek, ko je stranka izvedela ali bi lahko izvedela za vsebino odločbe (npr. zadeva X Ips 892/2004), obrazložitev sodišča prve stopnje pri revidentovi vednosti o izdanem lokacijskemu dovoljenju pa od take razlage ne odstopa. Poleg tega novi Zakon o splošnem upravnem postopku iz leta 1999 v 5. točki prvega odstavka 263. člena, ki ustreza 5. točki prvega odstavka 252. člena ZUP/86, določa, da se subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo lahko šteje tudi od neformalne seznanitve z izdano določbo in vročitev ni izrecni pogoj kot po ZUP/86.

8. Ker je revident izpostavil pravno vprašanje, ki ni bistveno za odločitev, revizija zaradi zatrjevanega odstopa od sodne prakse, ne more biti razlog za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

9. Revident zatrjuje tudi odstop od prakse Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 92/99 in neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje v zadevi U 1200/2004. Odstop od prakse Vrhovnega sodišča glede na zadevo I Up 92/99 ni podan, saj je Vrhovno sodišče tam obravnavalo drugačno pravno in dejansko podlago – legalizacijo gradnje z lokacijskim dovoljenjem in ne postopka obnove. Prav tako ni z obravnavano zadevo primerljiva zadeva U 1200/2004, v kateri je bila predmet spora odprava gradbenega dovoljenja.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča revizija tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, katere vsebino revident navaja v reviziji. Po tej določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revident zatrjuje, da je bolnik z boleznijo na dihalih ter da mu je kršena ustavna pravica do zdravega življenjskega okolja in iz razloga poslabšanja življenja glede na določbe Zakona o varstvu okolja. Glede na predmet upravnega spora v obravnavani zadevi, ki ga predstavlja zavrženje revidentovega predloga za obnovo upravnega postopka, zatrjevanje zelo hude posledice ne morejo biti v vzročni zvezi z izpodbijano odločitvijo, ki je postopkovne narave.

11. Ker revident ni izkazal nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.


Zveza:

ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 83/2-3, 89.
ZUP (1986) člen 49, 249, 249-9, 252, 252/1-5.
Datum zadnje spremembe:
05.01.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUwMjQ3