<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sklep X Ips 381/2009
ECLI:SI:VSRS:2009:X.IPS.381.2009

Evidenčna številka:VS1011947
Datum odločbe:26.11.2009
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS (zunanji oddelek v Novi Gorici) U 288/2007
Področje:CARINE - UPRAVNI SPOR
Institut:revizija - dovoljenost revizije - vrednost spornega dela - odstop od sodne prakse - pooblastilo po zaposlitvi - špediter

Jedro

Vprašanje pooblastila oseb, ki za špediterja opravljajo posamezna dejanja v carinskem postopku, je Vrhovno sodišče že večkrat obravnavalo in zavzelo stališče, da lahko posamezna dejanja v carinskih postopkih za špediterja veljavno opravljajo tudi osebe, ki so pooblaščenci po zaposlitvi v smislu 80. člena OZ.

Izrek

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka dne 16. 7. 2009 po odvetniku vložila revizijo. Navaja, da je vrednost spora 25.000,00 evrov, poleg tega pa naj bi bila revizija dovoljena tudi iz razlogov po 2. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (po sodnici posameznici) na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada S. z dne 21. 12. 2004 (v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 16. 7. 2007), s katero je bilo tožeči stranki naloženo plačilo 1,651.189,00 SIT (carine in davka na dodano vrednost) zaradi nepravilno izvedenega tranzitnega postopka. Blago, ki je bilo z enotno carinsko listino Izpostave T.S. (ECL) z dne 30. 4. 2004 napoteno Izpostavi D. vas z rokom predaje do 1. 5. 2004, namreč namembnemu organu ni bilo predano. Vrednost carinskega blaga je znašala 29.826,24 evrov.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od pogojev za njeno dovolitev, pri čemer je po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče je v več svojih sklepih, med drugim tudi v sklepu št. Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008 (Ur. l. RS, št. 62/08), ugotovilo, da to stališče Vrhovnega sodišča ni v nasprotju z Ustavo.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 evrov.

6. Kljub temu, da tožeča stranka zatrjevane vrednosti spora (25.000,00 evrov) ne obrazloži, je Vrhovno sodišče glede na stališča, ki jih je Ustavno sodišče izrazilo v odločbah, št. Up- 1186/08 z dne 23. 4. 2009 (Ur. l . RS, št. 38/09) in Up- 2343/08 z dne 11. 6. 2009 (Ur. l . RS, št. 49/09), preizkusilo, ali je zatrjevana vrednost očitno vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, in ugotovilo, da temu ni tako. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je bilo tožeči stranki naloženo plačilo 6.890,29 evrov (preračunano iz SIT), s čimer pa mejna vrednost za dovolitev revizije ni dosežena.

7. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8. Tožeča stranka navaja, da je vsa dejanja v obravnavanem carinskem postopku opravila fizična oseba, ki za to ni imela procesnega pooblastila, kot ga zahtevata Carinski zakon – CZ (4.a člena) in Zakon o splošnem upravnem postopku – ZUP (48. in 49. člen). Zatrjuje, da stališče, ki ga je v obravnavani in podobnih carinskih zadevah zavzelo sodišče prve stopnje, po katerem procesno pooblastilo v carinskih postopkih izhaja iz pooblastila po zaposlitvi v smislu 80. člena Obligacijskega zakonika – OZ, odstopa od stališč, ki jih je isto sodišče zavzelo v posameznih drugih primerih, v katerih je obravnavalo vprašanje zastopanja pravnih oseb v upravnih postopkih.

9. Vprašanje pooblastila oseb, ki za špediterja opravljajo posamezna dejanja v carinskem postopku, je Vrhovno sodišče že večkrat obravnavalo (glej npr. zadeve I Up 128/2003, I Up 154/2003, X Ips 1197/2005, X Ips 1183/2006, X Ips 24/2007) in zavzelo stališče, da lahko posamezna dejanja v carinskih postopkih za špediterja veljavno opravljajo tudi osebe, ki so pooblaščenci po zaposlitvi v smislu 80. člena OZ. Za tožečo stranko sporno stališče sodišča prve stopnje torej ne odstopa od stališča Vrhovnega sodišča, niti ne gre v zvezi s tem za neenotno sodno prakso, saj gre za stališče, ki je bilo zavzeto le v zvezi s carinskimi postopki, v katerih nastopajo špediterji, in ne v zvezi z upravnimi postopki na splošno, ko gre za razmerje med splošnim in posebnim, zato o neenotnosti ni mogoče govoriti. Zaradi navedenih razlogov revizija po presoji Vrhovnega sodišča ni dovoljena.

10. Tožeča stranka Vrhovnemu sodišču tudi predlaga, da prekine obravnavani postopek in začne postopek za oceno ustavnosti 4.a člena CZ ter 48. in 49. člena ZUP, ker naj bi omenjene določbe upravno sodišče razlago, kot da v upravno-carinskem postopku dopuščajo uporabo instituta pooblastila po zaposlitvi iz 80. člena OZ, s tem pa naj bi kršilo 1., 2. in 3. člena Ustave in 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin – EKČP.

11. Vrhovno sodišče navedeni predlog zavrača kot neutemeljen. Razlaga navedenih določb CZ in ZUP v povezavi z 280. členom OZ je podrobneje obrazložena v zgoraj navedenih odločitvah Vrhovnega sodišča. Ta razlaga ne izključuje določbe 4.a člena CZ, s katero so določeni posebni pogoji za pooblaščenca, ki izvaja carinska dejanja in formalnosti. Sklicevanje na določbe ZUP o zastopanju (pravnih) oseb po zakonitem zastopniku pa v obravnavanem primeru ni relevantno, ker gre v obravnavanem primeru za problem pooblaščenca in ne zakonitega zastopnika. Legalitetno načelo zato ni bilo kršeno. S čim naj bi bila kršena načela demokratičnosti in delitve oblasti, pa tožeča stranka ne pojasni. Očitno neutemeljen je tudi očitek o kršitvi 6. člena EKČP, ki zagotavlja pravico do poštenega sojenja. V obravnavani zadevi je sodišče namreč odločalo o pravilnosti ugotovljene carinske obveznosti tožeče stranke, zakaj naj bi pri tem prišlo do posega v civilno razmerje med špediterjem in naročnikom špedicije, pa ni pojasnjeno.

12. Vrhovno sodišče je revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.

13. V skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.


Zveza:

ZUS-1 člen 83, 83/2-1, 83/2-2.
OZ člen 80.
CZ člen 4a.
Datum zadnje spremembe:
28.05.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQzOTA4