<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sklep X Ips 222/2015
ECLI:SI:VSRS:2015:X.IPS.222.2015

Evidenčna številka:VS1015191
Datum odločbe:26.08.2015
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS (zunanji oddelek v Mariboru) II U 242/2014
Senat:mag. Nina Betetto (preds.), Marko Prijatelj (poroč.), Borivoj Rozman
Področje:UPRAVNI SPOR - DENACIONALIZACIJA
Institut:dovoljenost revizije - denacionalizacija - pomembno pravno vprašanje - FIP - rešeno pravno vprašanje - odstop od sodne prakse - trditveno in dokazno breme - zavrženje revizije

Jedro

Ker je na vprašanje, ki ga revident navaja v reviziji, Vrhovno sodišče že odgovorilo v odločbah X Ips 85/2013, X Ips 267/2013 in X Ips 103/2013, vprašanje ni pomembno pravno vprašanje.

Revident ni izkazal zatrjevanega dostopa od sodne prakse, saj ni navedel, glede katerega vprašanja, ki je pomembno za odločitev v zadevi, naj bi izpodbijana odločitev odstopala, niti ni pojasnil v čem, naj bi bila dejanska in pravna situacija v obravnavani zadevi sploh primerljiva z zadevam, na katere se sklicuje.

Izrek

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je prva tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje po 2. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Gornja Radgona, št. 321-195/1993-267 z dne 27. 6. 2013, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 490-46/2013/3 z dne 16. 6. 2014. Z navedeno odločbo prvostopenjskega organa je bila zavrnjena zahteva za vrnitev A. A. odvzetih nepremičnin oziroma njenega lastninskega deleža na nepremičninah parc. št. 1, 2, obe .., 3, 4, 5, 6 in 7, vse k. o. ..., 8, 9, 10, 11, 12 in 13, vse k. o. ...,in sicer iz razlogov po drugem odstavku 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Ugotovljeno je bilo, da je imela prejšnja lastnica pravico pridobiti odškodnino po Pogodbi med ZR Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj socialnega področja (v nadaljevanju FIP). Tožena stranka je revidentovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Odločitev o vprašanju pa mora biti pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. V revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem je namreč poudarjen objektivni pomen tega izrednega pravnega sredstva in s tem vloga Vrhovnega sodišča pri razvoju prava, v usmerjanju sodne prakse in zagotavljanju njene enotnosti. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007, X Ips 69/2009, X Ips 189/2009, X Ips 472/2011, X Ips 423/2012, X Ips 302/2013) in z določbo četrtega odstavka 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

7. Revident je navedel, da gre po vsebini za odločitev o pomembnih pravnih vprašanjih. Navaja, da gre za vprašanje, kako učinkuje FIP glede na to, da ni self-executing pogodba in da Slovenija ni stranka te pogodbe, oziroma vprašanje dopustnosti in skladnosti uporabe FIP v denacionalizacijskih postopkih v razmerju do Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb iz leta 1969 (v nadaljevanju Dunajska konvencija) oziroma do pravnih načel pacta sunt servanda in pacta tertiis nec nocent ne prossunt. Navaja tudi, da izpodbijana sodba krši načela razlage mednarodnega prava, kot jih je Vrhovno sodišče oblikovalo v zadevah II Ips 339/2013 in II Ips 449/2007, zaradi česar naj bi bil podan odstop od ustaljene sodne prakse. V okviru utemeljevanja dovoljenosti revizije po navedeni določbi ZUS-1 pa v nadaljevanju našteva še različne trditve (da sodišče prve stopnje zmotno razlaga odločbe Ustavnega sodišča U-I-23/93, U-I-326/98, Up-547/02 in sklep Up-142/00; da je kršeno načelo lex posterior derogat legi priori v zvezi z 69. členom Zakona o zunanjih zadevah v razmerju do drugega odstavka ZDen; da so kršena načela mednarodnega javnega prava in da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj drugače razlaga tuje pravo, ter da ni odgovorilo na tožbene navedbe glede sodbe Ustavnega sodišča Avstrije, št. B 120/62 z dne 23. 3. 1963).

8. Navedena pravna vprašanja, kot jih v zvezi dopustnosti uporabe FIP glede na njeno naravo in dejstvo, da Slovenija ni stranka te pogodbe, zastavlja revident, niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ker je nanje Vrhovno sodišče že odgovorilo (gre torej za že rešena pravna vprašanja). V odločbah X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014, X Ips 267/2013 z dne 10. 3. 2015 in X Ips 103/2013 z dne 24. 3. 2015 je sprejelo stališče, da je tudi

FIP

lahko podlaga za „izključitev osebe iz denacionalizacije“ na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, če je na podlagi te pogodbe pridobila oziroma imela pravico pridobiti odškodnino za premoženje, podržavljeno v Sloveniji,(1) torej če je izpolnjevala v

FIP

in njenih prilogah določene pogoje glede državljanstva, bivanja, izgube bivališča v povezavi z dogodki II. svetovne vojne in pogoj pregnanske škode, pri čemer je odškodovanje (za osebe, ki spadajo v krog upravičencev) Avstrija uredila v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje. Pravno vprašanje, o katerem pa je Vrhovno sodišče že odločilo, pa ni pomembno pravno vprašanje (prim. odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 748/2007, X Ips 434/2009, X Ips 131/2010, X Ips 355/2012, X Ips 115/2013, X Ips 188/2014 in druge).

9. Revidentu je treba še pojasniti, da je sklicevanje na Dunajsko konvencijo, ki je bila uveljavljena 27. 1. 1980, to je po uveljavitvi

FIP

(1961) in avstrijskih izvedbenih zakonov (1962), glede na 4. člen te pogodbe, ki določa, da se uporablja le za pogodbe, sklenjene po njeni uveljavitvi, v tej zadevi brezpredmetno. Relevantno je torej običajno mednarodno pravo. Tudi sklicevanje na pravna načela mednarodnega prava in na relativni učinek

FIP

je ob razumevanju razlogov, ki jih je Vrhovno sodišče navedlo v obrazložitvah odločb X Ips 85/2013, X Ips 267/2013 in X Ips 103/2013, brezpredmetno. V teh odločbah je pojasnilo, da je za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen relevantno le to, ali določena oseba spada v krog oseb, določenih v

FIP

in njenih prilogah (tem je s to dvostransko pogodbo priznano odškodovanje v obsegu pravic, ki jim bodo priznane z razširitvijo vsebine avstrijskega Zakona o vojnih in pregnanskih škodah - KVSG). Pojasnilo je, da upravni organ z razlago pogodbe le ugotovi obstoj pravne podlage za izplačilo škode (izpolnjevanje dejanskih okoliščin, na podlagi katerih je določena oseba po

FIP

upravičena do odškodovanja), ne ugotavlja pa, ali je način, na katerega je podpisnica pogodbe s pogodbo prevzete obveznosti uredila v svojem pravnem redu, zagotavljal odškodovanje (realizacija pravic in obveznosti iz bilateralnih pogodb je namreč obveznost pogodbenih strank in v postopku denacionalizacije ni predmet presoje).

10. Revizije ni mogoče dopustiti niti zaradi zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Revident, ki uveljavlja dovoljenost revizije zaradi odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča (oziroma neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje), mora namreč to izkazati glede vprašanja, ki je pomembno za odločitev v zadevi, pri tem pa mora skladno s trditvenim in dokaznim bremenom opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami Vrhovnega sodišča, s katerimi utemeljuje odstop od sodne prakse, in zatrjevano odstopanje utemeljiti (tako Vrhovno sodišče v zadevah X Ips 107/2012 z dne 11. 7. 2012, X Ips 513/2009 z dne 10. 3. 2011 in X Ips 469/2011 z dne 19. 1. 2012). V obravnavanem primeru pa revident v reviziji ne pojasni niti, katero je tisto pravno vprašanje, ki je pomembno za odločitev v zadevi, od katerega naj bi izpodbijana odločitev odstopala, niti v čem naj bi bila dejanska in pravna situacija v obravnavani zadevi sploh primerljiva z zadevami II Ips 339/2013 in II Ips 449/2007, na katere se sklicuje.

11. Dovoljenosti revizije pa tožnik ni izkazal niti s (preostalimi) trditvami, naštetimi v 7. točki te obrazložitve, saj z njimi izraža svoje nestrinjanje z razlogi izpodbijane sodbe, ne opredeljuje pa na način, kot je pojasnjen v 6. točki te obrazložitve, tistega oziroma tistih pomembnih pravnih vprašanj, o katerih naj bi se Vrhovno sodišče izreklo v okviru vsebinske presoje revizije.

12. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

13. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) Glej zlasti 12. do 21. točko obrazložitve odločbe X Ips 85/2013.


Zveza:

ZUS-1 člen 83, 83/2-2. ZDen člen 10, 10/2.
Datum zadnje spremembe:
15.10.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg1Mjc5