<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sklep X Ips 316/2014
ECLI:SI:VSRS:2015:X.IPS.316.2014

Evidenčna številka:VS1015045
Datum odločbe:08.04.2015
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS I U 236/2014
Senat:mag. Nina Betetto (preds.), Borivoj Rozman (poroč.), Peter Golob
Področje:UPRAVNI SPOR - GRADBENIŠTVO
Institut:dovoljenost revizije - gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo - pomembno pravno vprašanje - rekonstrukcija ali novogradnja - dela na obstoječem objektu - načelo zakonitosti - zelo hude posledice niso izkazane

Jedro

Vprašanje rekonstrukcije ali novogradnje ni konkretizirano in temelji na očitno napačni predpostavki, da bosta obstoječa objekta v celoti odstranjena, zato to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje.

Vprašanje uporabe prostorskega akta, ki v času odločanja upravnega organa prve stopnje še ni veljal, je vprašanje na katerega je Vrhovno sodišče že odgovorilo v svojih odločbah (npr. odločbe X Ips 1642/2006, X Ips 224/2007, X Ips 496/2010 in druge). V odločbah I Up 1341/2003, X Ips 1484/2006, X Ips 224/2007, I Up 142/2011, X Ips 152/2011 in I Up 23/2013 pa je Vrhovno sodišče tudi že pojasnilo, da se v upravnem sporu presoje zakonitosti upravnega akta, zakonitost upravnega akta presoja po dejanskem in pravnem stanju v času njegove izdaje.

Izrek

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidenti) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo tožbo revidentov zoper odločbo Republike Slovenije, Upravne enote Radovljica, št. 351-312/2012-40z dne 2. 9. 2013. Z navedeno odločbo (gradbenim dovoljenjem) je prvostopenjski upravni organ M. P. (v nadaljevanju investitorju) dovolil rekonstrukcijo in spremembo namembnosti stanovanjske hiše s kaščo (objekt A) in gospodarskega poslopja (objekt B) v objekta za nastanitveno gostinsko dejavnostjo na tam navedenih zemljiščih. Tožena stranka je z odločbo, št. 35108-458/2013-3-00641116 z dne 19. 12. 2013, pritožbo revidentov zoper prvostopenjski akt zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidenti uveljavljajo dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Odločitev o vprašanju mora biti pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. V revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem je namreč poudarjen objektivni pomen tega izrednega pravnega sredstva in s tem vloga Vrhovnega sodišča pri razvoju prava, usmerjanju sodne prakse in zagotavljanju njene enotnosti.(1) To pomeni, da je pomembno pravno vprašanje, zaradi katerega Vrhovno sodišče revizijo sprejme v obravnavo, le tisto pravno vprašanje, ki se nanaša na vsebino konkretne zadeve in od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi ter je hkrati pomembno za enotno uporabo prava, njegov razvoj prek sodne prakse ali za zagotovitev pravne varnosti. Taka je tudi ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča.(2)

7. Revidenti so kot pomembna pravna vprašanja navedli: Ali gre v obravnavanem primeru za novogradnjo oziroma rekonstrukcijo; Ali so bile pravilno uporabljene določbe Odloka o ureditvenem načrtu za naselje Zgornje Gorje (v nadaljevanju prostorski akt) glede odmika od sosednjega zemljišča in glede spremembe namembnosti; Ali bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti nov prostorski akt, ki velja od 3. 4. 2012. V nadaljevanju revizije, ki po vsebini pomeni konkretizacijo revizijskih razlogov, so navedli, da bosta prvotna objekta v celoti odstranjena, zato gre za novogradnjo. Prostorski akt za novogradnje določa 4-metrski odmik od posestne meje, ki v tej zadevi ni bil upoštevan. Poleg tega prostorski akt za staro vaško jedro predvideva le prenovo stavbne dediščine, ne pa tudi novogradnje s spremembo namembnosti. Uveljavljajo tudi neenotno sodno prasko sodišča prve stopnje glede prvega vprašanja. Sklicujejo na odločbi sodišča prve stopnje I U 917/2010 in I U 2020/2010, ki ju prilagajo.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča ta vprašanja zaradi razlogov, navedenih v nadaljevanju obrazložitve, niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revidenti tudi niso izkazali neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje glede vprašanja, kdaj izvedba gradbenih del pomeni rekonstrukcijo in kdaj novogradnjo.

9. Odgovor na vprašanje novogradnje oziroma rekonstrukcije je odvisen od obsega gradbenih del. Že na podlagi točke 7. 1. in točke 7. 2. prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov je jasno, in v sodni praksi o tem ni dvomov ali dilem, da je novogradnja gradnja novega objekta oziroma dozidava ali nadzidava objekta, zaradi katere se bistveno spremeni izgled objekta. Rekonstrukcija pa je izvedba del na obstoječem objektu, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost objekta. Da gre v obravnavani zadevi za izvedbo del na obstoječih objektih in za njihovo konstrukcijsko izboljšavo, določa gradbeno dovoljenje v 2. točki izreka (pri objektu A se v celoti ohrani kletna in pritlična etaža, v nadstropju se ohranijo obodne stene, odstrani pa se mansarda in streha in zgradita na novo; pri objektu B se ohrani pritlična kamnita etaža, zgornji leseni del pa se delno ohrani, delno izvede na novo, konstrukcija strehe se ohrani v celoti). Drugačne navedbe revidentov so zato očitno napačne. Njihovo vprašanje, ki ni konkretizirano in temelji na očitno napačni predpostavki, da bosta obstoječa objekta v celoti odstranjena, zato ni pomembno pravno vprašanje.

10. Revidenti tudi vprašanji odmika od posestne meje in novogradnje v starem vaškem jedru gradijo na napačni predpostavki, da gradbeno dovoljenje investitorju omogoča novogradnjo objektov in ne njihovo rekonstrukcijo. Zato obe vprašanji, glede na v prejšnji točki te obrazložitve že pojasnjeno vsebino gradbenega dovoljenja, nista pomembni pravni vprašanji. Kar zadeva spremembo namembnosti, je treba revidentom pojasniti, da je bilo v postopku ugotovljeno, da prostorski akt v 8. členu med dopustne posege uvršča tudi spremembo namembnosti. Ker njihovo vprašanje v tem delu ni konkretizirano, iz revizijskih navedb pa je mogoče razumeti, da zahtevo po ohranjanju stavbne dediščine napačno razlagajo kot prepoved spremembe namembnosti, to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje.

11. Vprašanje uporabe prostorskega akta, ki v času odločanja upravnega organa prve stopnje še ni veljal, je vprašanje na katerega je Vrhovno sodišče že odgovorilo v svojih odločbah (npr. odločbe X Ips 1642/2006, X Ips 224/2007, X Ips 496/2010 in druge). V njih je pojasnilo, da se na podlagi načela zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku ) v upravnem odločanju praviloma uporabi predpis, veljaven v času prvostopenjskega odločanja, razen če zakon (ali podzakonski akt) ne določa drugače. V odločbah I Up 1341/2003, X Ips 1484/2006, X Ips 224/2007, I Up 142/2011, X Ips 152/2011 in I Up 23/2013 je Vrhovno sodišče tudi že pojasnilo, da se v upravnem sporu presoje zakonitosti upravnega akta to vprašanje akta presoja po dejanskem in pravnem stanju v času njegove izdaje.

12. Glede na obrazloženo navedena vprašanja niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

13. V okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revidenti uveljavljajo tudi neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje, vendar pa z odločbama sodišča prve stopnje, na kateri se sklicujejo, tega pogoja niso izkazali. Odločbi se namreč nanašata na dejansko stanje, ki ni primerljivo z dejanskim stanjem v tej zadevi (v obeh odločbah je ugotovljeno, da je prvotni objekt odstranjen v takem obsegu, da rekonstrukcija prvotnega objekta ni več možna).

14. Revidenti uveljavljajo dovoljenost revizije tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ta določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

15. Kot zelo hude posledice so navedli „slabšanje okoliškega bivalnega okolja“. Pojasnili so, da gre za kmečko okolje, v katero objekt, namenjen turizmu ne sodi. Investitor pa je s svojimi deli uničil zaščiten vodotok oziroma izvir pitne vode.

16. Ta navedba za izkazanost zelo hudih posledic ne zadošča. Za to, da Vrhovno sodišče presodi, ali so zelo hude posledice izkazane, mora revident izpolniti tako trditveno kot tudi dokazno breme. V okviru trditvenega bremena mora navesti, kakšne konkretne posledice mu bodo zaradi izpodbijane odločitve nastale, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude. V okviru dokaznega bremena pa mora svoje navedbe vsaj verjetno izkazati.(3) Revidenti opisanega trditvenega in dokaznega bremena niso izpolnili, zato tudi ta pogoj za dovoljenost revizije ni izkazan.

17. Ker revidenti niso izkazali izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

18. Revidenti z revizijo niso uspeli, zato sami trpijo svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) Enako tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009, 14. točka obrazložitve.

(2) Odločbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 290/2009, X Ips 414/2009, X Ips 249/2010, X Ips 393/2011, X Ips 55/2012, X Ips 318/2012, X Ips 180/2013, X Ips 243/2013, X Ips 167/2014, X Ips 301/2014 in druge.

(3) Enako tudi odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012 in druge.


Zveza:

ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-2, 83/2-3.
Datum zadnje spremembe:
03.06.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc5MjUw