<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sklep X Ips 91/2011
ECLI:SI:VSRS:2011:X.IPS.91.2011

Evidenčna številka:VS1013198
Datum odločbe:19.05.2011
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS (zunanji oddelek v Mariboru) II U 476/2009
Področje:CARINE - UPRAVNI SPOR
Institut:carine - dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - trditveno in dokazno breme - vprašanje, bistveno za odločitev - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanja odstranitve blaga izpod carinskega nadzora

Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Revidentka v obravnavanih zadevah ni zadostila standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja pri sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-353/04 z dne 31. 5. 2006 in sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 405/2007 z dne 27. 10. 2010, pa tudi ni konkretno in natančno opredelila vprašanja, ki je bistveno za odločitev v zadevi, ampak je zgolj na pavšalni ravni zatrjevala, da gre za odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in Ustavnega sodišča RS.

Zatrjevani razlog odstopa od sodne prakse ni podan, saj Vrhovno sodišče v zadevah I Up 156/2003 in ostale ni zavzelo stališča, da pravna oseba ne more odstraniti blaga izpod carinskega nadzora po 145. členu CZ, kot zmotno zatrjuje revidentka, ampak je zavzelo stališče, da je bil carinski dolg (ki je bil sicer solidarno naložen vozniku – fizična oseba, prejemniku blaga – pravna oseba in špediterju – pravna oseba) utemeljeno naložen špediterju – pravni osebi po prvem odstavku 125. člena CZ (in četrti alineji tretjega odstavka 145. člena CZ), ker je voznik blago (plinsko olje) v tranzitu pretočil v rezervoar, odstranjen izpod carinskega nadzora, namesto da bi ga prijavil namembni carinarnici.

Izrek

I. Zadeve, ki se pri Vrhovnem sodišču vodijo kot X Ips 91/2011, X Ips 92/2011, X Ips 93/2011 in X Ips 94/2011, se združijo v skupno obravnavanje in odločanje tako, da postane osnovni spis X Ips 91/2011.

II. Revizije se zavržejo.

III. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskih postopkov.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje, navedene v uvodu tega sklepa, je tožeča stranka – revidentka vložila revizije, katerih dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1.

K I. točki izreka

2. Ker gre v obravnavanih zadevah za več postopkov o istem predmetu, saj revidentka v vseh primerih z vsebinsko povsem enakimi razlogi izpodbija sodbe, izdane na isti pravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, in ker sta v vseh primerih isti tudi stranki spora, so izpolnjeni pogoji za združitev postopkov na revizijski stopnji. Zato je Vrhovno sodišče – ob upoštevanju načela pospešitve in ekonomičnosti postopka iz prvega odstavka 11. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 – smiselno uporabilo določbo prvega odstavka 42. člena ZUS-1 in v uvodu navedene zadeve združilo v skupno obravnavanje in odločanje.

K II. točki izreka

3. Revizije niso dovoljene.

4. Z izpodbijanimi sodbami je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljene zavrnilo revidentkinine tožbe zoper odločbe Carinskega urada Murska Sobota. Prvostopenjski carinski organ je v ponovljenem postopku v navedenih odločbah revidentki v skladu s točko a prvega odstavka 154. člena Carinskega zakona – CZ (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, 40-1/99, 62/2001 – odl. US in 59/2002) v zvezi s 145. členom CZ naknadno obračunal carinski dolg za blago, uvoženo po posameznih carinskih deklaracijah, saj je bilo v inšpekcijskem pregledu ugotovljeno, da je bilo blago nezakonito odstranjeno izpod carinskega nadzora.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidentka uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7. Revidentka navaja, da gre v zadevah za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločilo. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revidentka v obravnavanih zadevah ni zadostila standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, kot je opredeljeno v 6. točki te obrazložitve, s svojimi navedbami glede razlage določb 47. a in 78. člena CZ pa revidentka zatrjuje zmotno uporabo prava, ki pa je vsebinski revizijski razlog (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Revidetnka se v zvezi s tem sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-353/04 z dne 31. 5. 2006 in sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 405/2007 z dne 27. 10. 2010, vendar vprašanja, ki je bistveno za odločitev v zadevi, ni konkretno in natančno opredelila, ampak zgolj na pavšalni ravni zatrjevala, da gre za odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in Ustavnega sodišča RS. Glede na navedeno revidentka uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala.

8. Revidentka v obravnavani zadevi zatrjuje tudi odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 156/2004 (pravilno: I Up 156/2003), I Up 210/2003, I Up 213/2003, I Up 214/2003, I Up 215/2003, I Up 225/2003 in I Up 226/2003, vse z dne 25. 5. 2006 ter I Up 128/2003, I Up 130/2003, I Up 131/2003, I Up 133/2003, I Up 135/2003, I Up 145/2003, I Up 147/2003, I Up 148/2003, I Up 149/2003, I Up 150/2003, I Up 151/2003, I Up 152/2003 in I Up 154/2003, vse z dne 30. 5. 2006.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevani razlog odstopa od sodne prakse ni podan. Vrhovno sodišče v navedenih zadevah (I Up 156/2003 in ostale), v katerih gre sicer za drugačno pravno in dejansko stanje kot v obravnavanih, ni zavzelo stališča, da pravna oseba ne more odstraniti blaga izpod carinskega nadzora po 145. členu CZ, kot zmotno zatrjuje revidentka, ampak je Vrhovno sodišče v teh zadevah zavzelo stališče, da je bil carinski dolg (ki je bil sicer solidarno naložen vozniku – fizična oseba, prejemniku blaga – pravna oseba in špediterju – pravna oseba) utemeljeno naložen špediterju – pravni osebi po prvem odstavku 125. člena CZ (in četrti alineji tretjega odstavka 145. člena CZ), ker je voznik blago (plinsko olje) v tranzitu pretočil v rezervoar, odstranjen izpod carinskega nadzora, namesto da bi ga prijavil namembni carinarnici. Izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje od navedenega stališča ne odstopajo. Tudi sicer je Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 224/2007 z dne 1. 7. 2010 zavzelo stališče, da je tožeča stranka – pravna oseba s tem, ko je blago, ki je imelo status začasno uvoženega blaga, prodala domači pravni osebi, ne da bi prej uredila njegov carinski status, nezakonito odstranila blago izpod carinskega nadzora in ji je bil dolg utemeljeno naknadno obračunan na podlagi 145. člena CZ.

10. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K III. točki izreka

11. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.


Zveza:

ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 89.
Datum zadnje spremembe:
25.08.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU2OTEw